Daniyal Mueenuddin, pisatelj
Najlepši je tisti ples, ko negibno sediš in poslušaš ritem tipkovnice
Foto: Daniel Acker
05. 05. 2010
Pred kratkim mi je Jason Epstein, ameriška založniška legenda, eden izmed ustanoviteljev The New York Review of Books in nekdanji urednik pri založbi Random House, na vprašanje, kaj je svežega in zanimivega na ameriškem literarnem prizorišču, odgovoril: »Daniyal Mueenuddin. Piše kot Turgenjev. Ampak naslov knjige je grozen, In other rooms, other wonders.« Jezus, kakšna čudesa pa so v drugih sobah?! Čeprav, kot mi je pozneje povedal avtor sam, naj bi si ga sposodil pri začetnih verzih pesmi Elizabeth Bishop, Varick Street.
Jason me je seveda hitro povezal z Daniyalom, čigar življenjsko zgodbo bi brez težav lahko uporabili kot marketinški trik za prodajo njegovih zgodb o življenju na revnem pakistanskem podeželju. Otrok premožne pakistanske družine industrialcev iz pokrajine Punjab, sin veleposestnika in Američanke, novinarke. Odraščal je med Lahorejem, New Hampshirjem, New Havenom, kjer je iz prava diplomiral na univerzi Yale, in Wisconsinom, od koder je doma njegova mati. Zbirka osmih kratkih zgodb In other rooms, other wonders je njegov prvenec. Ampak kakšen! V preteklem letu je prejel nagrado Story Prize Winner, bil je finalist za Pulitzerjevo nagrado, finalist National Book Award, časopisi Guardian, Economist in Publishers Weekly pa so njegovo knjigo uvrstili med deset najboljših leta 2009. Mueenuddin vsekakor ni videti kot tipičen Pakistanec, zato pa je, ko gre za njegovo amerikanščino, očitno, da polovico leta preživi v očetovi domovini. »Ampak lahko spregovorim tudi z wisconsinskim naglasom?« Seveda potem tega ne stori. Preden vklopim diktafon, pove, da je že dolgo, preden se je prvič spopadel s pisanjem, svoje medprostorsko, ameriško-pakistansko bivanje doživljal kot človek, ki nenehno vstopa v blago toplino, ki je vedno, ko se znajde na enem ali drugem koncu sveta, postala pekoča. »Bistveno se mi zdi, da sem spet našel stik z zemljo, da se lahko sprehajam po poljih in sadovnjakih, božam kosme bombaža, tipam za sladkobo mangov in v daljavo zadovoljno pogledujem v spremenljivo azijsko nebo.«
Kaj ste počeli, preden sva se dobila?
Odgovarjal sem na elektronsko pošto.
Človek bi rekel, da ste, glede na dopoldansko uro, ki navadno pisateljem nastavlja vnemo, pisali?
Saj sem. Prej. Pišem zgodaj zjutraj … če mi le uspe. Vsekakor nisem nočni pisec. Nočne ure namenim razmišljanju oziroma stvarem, ki me radostijo.
Še vedno odtipkate po tristo besed na dan?
Natanko tako. Vsaj tristo. Poskušam povečevati dnevni obseg, kolikor je le mogoče.
Prepričana sem, da gre v romanu, ki nastaja, za ljubezensko zgodbo.
Ljubezensko zgodbo v Pakistanu. Sredi sedemdesetih. (smeh)
Ste bili presenečeni nad tako pozitivnim odzivom kritikov na vaš prvenec? Na spletu pravzaprav ni moč najti negativne kritike in potem še nominacija za Pulitzerjevo nagrado ...
Pa še kako sem bil presenečen! Ravno nekaj dni nazaj sva se z ženo pogovarjala o tem, kako sva ure, preden so knjigo pripeljali v ameriške knjigarne, katastrofično razmišljala, da sva se v finančnem smislu podala v pustolovščino, ki ji ne bova kos, in da knjige nekega ameriškega Pakistanca ali narobe tako in tako ne čaka lepa usoda. Nihče ni vedel zame. No, nekaj sem objavljal v New Yorkerju in Zoetrope: All Story ...
Ampak Salman Rushdie vas je leta 2008 uvrstil med The Best American Short Stories, pisca najboljših ameriških kratkih zgodb …
No, ja ... Imel sem srečo. Da je bilo urednikom vedno všeč tisto, kar sem jim poslal.
Hočete reči, da vas je agent, potem ko je prebral samo eno vašo kratko zgodbo, poklical in vam ponudil honorar za knjigo, ki je še ni bilo?
Zgodilo se je čez noč. Saj veste, kako je s pisci: dokler ti kje česa ne objavijo, se s prebiranjem vaših tekstov mučijo prijatelji in ožji družinski člani. Besedila sta v večini prebirali žena in moja pokojna mati, ampak njunima ocenama, zaradi naklonjenosti, ki jo čutita do mene, vendar ne gre zaupati.
No, vaša mati je navsezadnje le bila novinarka Washington Posta …
Seveda. To pa še ne pomeni, da je sinu v obraz povedala, kaj si misli o njegovem pisanju …
Knjiga vsebuje osem zgodb o življenju delavcev in služabnikov na posestvih ... Politični obrat, da »fevdalec« dobrohotno in z naklonjenostjo piše o podrejenih, da razume njihove odnose. Kako gre razumeti takšno gosposkost?
Treba je ločiti namen avtorja in seveda na nenamerno trčenje vsebine ob politično. V Pakistanu ne govorim o urbanih središčih, življenje je že nekaj stoletij popolnoma nespremenjeno. Sicer pa me političnost v literaturi ne zanima.
Strašno mili ste do usod pakistanskih žensk. Samo še vaš egipčanski Alaa Al Aswany zna v literaturi tako mehko zgnesti erotiko in neodločno osvobajanje revnih muslimanskih žensk, ki se zavedajo, da je njihova edina vstopnica navzgor spolnost ...
Vloga pakistanskih žensk je tako v moji knjigi kot tudi v Pakistanu izjemno kompleksna. Popisal sem zgodbe, ki so se zgodile, ki sem jim bil priča ali pa so v resnici zelo blizu temu, kar bi se v Pakistanu lahko zgodilo. In če se vrneva k vašemu prejšnjemu vprašanju, je že tako, da ob pisanju prvenca ne razmišljaš o občinstvu, bralcih. Sploh pa ne, da bi knjiga utegnila imeti politično konotacijo …
Vsekakor ste sin fevdalca, lastnik posestva, ki ste ga podedovali po očetu, v kratkih zgodbah pa popisujete življenja svojih nekdanjih služabnikov na posestvu, kjer ste odraščali. Preprosto rečeno, pišete o »drugi strani«.
Seveda, o strani, ki jo zelo dobro poznam. Odraščal sem ob služabnikih in morda poznam navade in usodo njihovega družbenega sloja veliko bolj kot privilegije družbenega razreda, ki mu pripadam.
Ampak agent je dobil v branje dvajset vaših zgodb in približno polovica jih poteka v Združenih državah, kjer ste končali srednjo šolo in na Yaleu diplomirali iz prava … Zakaj so se mu te zdele manj vznemirljive?
Tudi knjiga mora žal imeti neki koncept. Pakistanske zgodbe, njih osem, so se na koncu obema zdele nekakšna smiselna celota.
Še vedno nosite zapestnico, ki vam jo je vaš služabnik, ki vas je, kot ste zapisali, vzgojil, podaril, ko ste odhajali daleč proč?
(zaviha rokav srajce in pokaže zapestnico) Od takrat je še nikoli nisem snel …
Ste knjigo napisali zaradi njega?
To ne, človek se ne loti pisanja zaradi drugih.
Zaradi koga pa?
Zaradi neustavljive želje po tem, da bi povedal zgodbe, ki se sestavijo v tebi … Zveni puhlo, toda tako je. Impulz po pisanju lahko postane fizično neustavljiv. Če ne pišem, nisem srečen. Bila so obdobja v mojem življenju, ko nisem mogel pisati, in na tiste čase bi najraje kar pozabil. Vsi iščemo smisel svojega bivanja. Moj je pisanje.
Kakšni so bili odzivi na knjigo v Pakistanu?
Izjemno odklonilni. Predvsem novinarji, ne vem, če jim lahko rečem literarni kritiki, so knjigo skušali popolnoma diskreditirati.
Zakaj?
Zagotovo ne zato, ker bi bile zgodbe slabo napisane, temveč zaradi mojega izvora. Nisem del sedanjega pakistanskega establišmenta. Oni ne ustrezajo meni in jaz nikakor ne ustrezam njim. Ne pozabite, da sem polovico svojega življenja preživela na Zahodu ... Zato sem se tudi odločil, da ob izidu romana ne bom sodeloval pri promociji. Vedeti morate, da v Pakistanu velja pravilo, da ni pametno štrleti iz množice, če nisi pri vzvodih moči. Po drugi strani pa so me kolegi, pakistanski književniki, sprejeli z zaupanjem. Rekli so, da tisti, ki poznajo življenje na podeželju, vedo, da moje zgodbe odsevajo resničnost. Torej, nisem slepar.
Kaj so za vas čudesa iz naslova vaše knjige in v katere sobe naj gremo ponje?
Ha, ha … Pravijo, da je naslov preveč poetičen. Premalo poveden ter da nima prave teže …Ne vem, sposodil sem si ga v poeziji Bishopove. V knjigi med seboj trčijo različni svetovi, nekateri bolj privlačni, drugi manj. Usodo mojih junakov odrejajo življenjske etike, ki so si jih izbrali. Najrevnejši človek je lahko enako pokvarjen kot njegov bogati sosed.
Včasih ima bralec med branjem občutek, da mora pripreti oči, ker je svetloba, s katero stresate občutke in čustva v junake, preveč močna in prosojna ... So občutenja v vsakdanjih dogodkih življenja med pakistanskim ljudstvom res tako intenzivna in neposredna ...?
V Pakistanu so ljudje izjemno povezani, veliko bolj, kot to živimo na Zahodu. V Združenih državah in Veliki Britaniji imam nekaj prijateljev in ob meni je skoraj ves čas moja žena. V Pakistanu je moje življenje vsak teden neposredno prepleteno z več sto ljudmi, in to na zelo različnih ravneh. Tam živimo zelo ... povezano. Paradoksalno pa je, da kljub temu Pakistanci ne verjamejo v življenje drug drugega.
Res nenavadno.
Vem, pač ne verjamejo v resničnost sočloveka. Še posebno, če nekdo živi čisto drugače od vas. Oče je na posestvu živel v hiši z gručo služabnikov in mislim, da je samo enkrat obiskal tisto krilo stavbe, kjer so živeli. Prepričan sem, da ni vedel, da lahko tudi oni živijo zasebna življenja. Morda je celo mislil, da se v trenutku, ko zapustijo njegove prostore, dematerializirajo.
Še vedno ne razumem, od kod ta naklonjenost do nižjega sloja, da mu posvetite celo knjigo? Ste bili zaljubljeni v kakšno zalo sobarico?
Ha, ha. Ne. Odrasel sem ob njih. Kot otroka so me vzgajali služabniki. In človek, ki mi je podaril zapestnico, Ghulam Rasool, mi je bil veliko bolj oče kot moj oče. Poleg tega sem po očetovi smrti nekaj let na posestvu preživel sam, občasno z ženo. In ko je človek sam, postane odprt za srečanja, do katerih mu prej sploh ni bilo. Podobno kot na potovanjih, na katera se odpravimo sami. In nekje na pol poti odložimo mrkost obraza in sprejemamo svet mehko, mlečno ...
V tako kompleksni družbi, kot je pakistanska, ima ljubezen do sočloveka, če sem prav razumela prebrano, svojevrstno obliko, predvsem pa vsebino: ljubezen je, dam-če-daš? Se motim?
Poglejte, ljubezen je bolj ali manj povsod enaka. Živimo jo podobno. Začetni metulji v trebuhu, nespečnost, nenadni napadi dobrohotnosti … V Pakistanu je drugače samo izkazovanje ljubezni: objemanje in poljubljanje v javnosti imajo za popolnoma neprimerno. Tudi čustvovanje in čutenje ljubezni sta enaki kot v Londonu, New Yorku ali v Sloveniji. Če bi obstajal stroj, ki bi štel, koliko ljudi iz posameznih držav ljubi, bi povsod prišli do približno istega povprečja. Gre za univerzalno potrebo in navado. Samo v hudi revščini in obupu je ljubezni manj. Tam, kjer ni hrane, na primer. Takrat ljubiš samo samega sebe.
Rekli ste, da je pisanje za vas nekaj fizičnega. Paul Auster pravi, da se pri njem besede ločujejo od živega mesa in da razum nima dosti pri tem.
Drži. Kadar mi gre dobro, imam tudi sam občutek, da besede izstopajo iz telesa, nekaj časa lebdijo okoli mene – včasih imam občutek, da jih vidim – in nato jih v pravem redu položim v tekst. Je kot ples. Zato včasih preneham tipkati, vstanem in se vrtim po sobi. Najlepši je tisti ples, ko negibno sediš in poslušaš ritem tipkovnice.
Kako živite na posestvu? Katere industrijske rastline in sadje gojite?
Sladkorni trs, bombaž, predvsem pa več sort manga in zelenjave. Mango in zelenjavo prodajamo po vsej deželi: spakiramo v velikanske zaboje, najamemo tovornjake in razvozimo po Pakistanu. Z nekajletnim trudom sem vzpostavil trgovsko mrežo, ki za zdaj dobro deluje.
Bi me lahko vzeli za delavko na posestvu, v zameno za sobo in hrano, da spoznam deželo, ljudi in navade…
(smeh) Na mojem posestvu ni dela za tujce.
Imam izkušnje z obiranjem pomaranč v Grčiji. Lahko nabiram mange.
Če bi vas pripeljal med delavce, ki nabirajo mange, bi me vsi imeli za zmešanega, potem še vas, in oba bi bila v nekaj minutah ob spoštovanje in ugled.
Zakaj?
Zato, ker niso navajeni, da bi človek, kot ste vi ali jaz, opravljal njihovo delo. Težko razložim … Povem vam samo, da bi jih vaša navzočnost dekoncentrirala in jaz bi kmalu postal jezen.
Lahko rečeva, da ste pakistansko-ameriški muslimanski pisatelj?
Ne vem … Muslimanski? Seveda sem musliman, toda če boste napisali, da sem muslimanski pisatelj, je to tako, kot če bi jaz za katerega izmed kolegov rekel, da je vegetarijanski pisatelj… Biti Američan oziroma Pakistanec, to mi ne pomeni ničesar. Biti oboje skupaj je nekaj, s čimer laže živim … Do svojega trinajstega leta sem živel v Lahoreju, v pokrajini Punjab, potem so me poslali na kolidž Darmouth, nato sem iz prava diplomiral na Yaleu. Pri štiriindvajsetih sem se vrnil na posestvo in ga skušal spraviti v red …
S pisanjem zgodb tipate za svojo lastno identiteto?
Pisanje je zame naseljevanje prostorov… Je hkrati tudi način, kako te prostore naselim. V Wisconsinu, od koder je bila doma moja mati, so me imeli za izobčenca in podobno me doživljajo tudi v Pakistanu. Po očetovi smrti, ko sem se vrnil, da bi uredil stvari okoli zapuščine in ko sem se moral spopasti s sleparskimi menedžerji, ki so se bili že dodobra okoristili z očetovimi posli, so mnogi mislili, da bom tam zdržal samo nekaj mesecev. Ostal sem nekaj let. Zdaj so se navadili, da sem tam konstantno. Ko pišem o tem, kar sem vam pravkar povedal, sam sebi podeljujem legitimnost, da razmišljam prav. In vem, da mi zgodbe pripadajo bolj kot komur koli drugemu. Tako vidim svojo identiteto.
Od katerega let ima vaša družina v lasti posestvo v Punjabu?
Zemljo s posestvom so kupili leta 1916. Moj dedek je bil ministrski predsednik države Bahawalpur.
Niste mi povedali, kakšna ja pakistanska literarna scena ...
V zadnjem času je precej pakistanskih avtorjev postalo mednarodno prepoznavnih, delno zato, ker si njihova dela to zaslužijo, delno pa tudi zato, ker se je mednarodna javnost končno začela zanimati, kaj se dogaja v tej »sovražni« državi. Lahko jih nekaj naštejem: Mohsin Hamid, Mohamed Hanif, Kamila Shamsie, Nadeem Aslam, Ali Sethi ... Toda standardi poučevanja na pakistanskih univerzah so izjemno nizki in zato, ker večina prebivalstva ne bere angleščine, je možnost za razvoj pakistanske literature, tako kot tudi scene same, omejena.
Kaj menite o mlajši generaciji ameriških pisateljev?
Hvaležen sem, da niste omenili imen. (smeh) Veliko jih je in nekaj med njimi je talentiranih. Kar naprej tarnajo o zatonu leposlovja – zaradi televizije, interneta, videoigric ...Toda še vedno veliko beremo. In dokler veliko beremo, se bo veliko pisalo.
Vi pa še vedno berete predvsem rusko književnost 19. stoletja?
Da, predvsem zato, ker je tako prekleto dobra in veliko vaših bralcev se bo strinjalo, da je Tolstoj največji romanopisec, Čehov pa največji pripovedovalec zgodb. Ruske pisatelje sem pil z materinim mlekom. In ne nazadnje, svet, ki ga opisujejo v fevdalni Rusiji, ni tako drugačen od tistega, ki ga živijo protagonisti mojih zgodb ...
Koliko dela je imel z vašimi besedili urednik pri Nortonu?
Moj urednik, Jill Bialoski, mi je veliko pomagal predvsem pri praktičnih rečeh izida moje knjige, manj pri urejanju. Agent Bill Clegg pa je pozorno prebral, kar sem mu poslal, in seveda marsikaj rezko, a dobronamerno komentiral. Moj najpomembnejši bralec pa ostaja moja žena, ki takoj prebere, kar napišem, potem pa premlevava vsak posamičen stavek. Včasih celo besedo. (smeh)
Kaj pa glasba?
Včasih med pisanjem poslušam klavirske skladbe Dina Lipattija … Sicer pa sem vzljubil vokalistke, ker je mama ves čas vrtela plošče Joan Baez. Zdaj rad prisluhnem Natalie Merchant. Pa tudi pakistanska muzika ni kar tako, Nusrat Fateh Ali Khan, Reshma, The Sabri Brothers, Mehdi Hasan ... Ampak njih verjetno v Sloveniji ne poznajo. Sicer pa sem doma glavni kuhar, in kadar kuham, poslušam poezijo.
Poezijo?
Da, na mojem iPodu je zvečine branje poezije.
Tega pa mi ni priznal še noben pisatelj ... Da nekdo seklja peteršilj in čebulo in na iPodu posluša brane verze ...
Nič kaj seksi, vem. Saj pravim, da sem dolgočasen. In to še ni vse: poezijo poslušam tudi na vlakih in letalih. Zdi se mi, da je to eden redkih načinov, da postane del mojega življenja. Pri branju proze ne čutim ritma, pogosto se zasanjam in misli mi odplavajo drugam. Ritmi in rime me ohranjajo budnega in hkrati ponujajo sladkobo, ki se je redko branim. Poezija ima muzikalično strukturno kakovost, za katero si želim, da bi jo znal prenesti v svoje pripovedništvo. Ob večerih včasih poslušam kakšne zahtevne in kompleksne romane, Proustovega V iskanju izgubljenega časa, denimo …
V francoščini?
Moja francoščina še ni dovolj dobra. V angleščini.
Ampak na Yaleu ste nosili predolge črne plašče, kadili cigarete gauloises in si domišljali, da ste francoski poet ...
Res je … Ampak dolgo je že tega, kar sem koval verze. Nedavno je umrla moja mati in med njenimi zgodbami in teksti sem našel nekaj svojih pesmi, ki jih je shranila. Niso za objavo. Bom kar obtičal kot pisatelj.
Verjetno se ne bo nikdar zgodilo, toda če bi se bili primorani odreči ali posestvu ali pisanju literature ...
Ha, ha, mislim, da bi moral, če bi hotel živeti – manj z razmišljanjem o preživeti – izbrati pisanje. Če bodo islamski fundamentalisti prevzeli oblast v Pakistanu, to se utegne čisto zares zgoditi, potem bom imel priložnost na svoji koži izkusiti, kaj pomeni izgubiti posest. In tako avtomatično dobiti privilegirani status »samo« pisatelja. O tem me znova povprašajte čez deset let.
Kakšen človek je pisatelj?
O tem se nisem še spraševal ... Zase dolgo nisem vedel, da sem pisec. Zagotovo je to človek, ki išče poti iz mraka. Morda je pri tem bolj vztrajen in bolj neizprosen do sebe kot drugi. Kar naprej se prepričuje, da bo zdaj zdaj zagledal svetlobo. In da bo razumel. Da bo svet tak, kot ga je sanjal v vesolju maternice, kjer domišljija eksplodira v nešteto galaksij. Obenem ve, da se njegov pogled nikoli ne bo zares prilagodil prizorom, ki jim bo v življenju priča. Toda vseeno se podaja na vse bolj tragične pustolovščine, ki slabijo telo in redčijo duha. Nekje vmes naleti na močen sij, ki naj bi pomenil radost, ljubezen. Potem se nenadoma zave, da ne bo trajal dolgo.
Vi že veste?
Vem. Nekje sme prebral, da nas morda v dnevno svetlobo izvrže preteklost, ker se tolikokrat ponavlja. Ne vem natančno, kaj naj bi to pomenilo. Ampak, ponuja mir.
Pogledi, 5. maj 2010
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Dialogi:
|
05.05.2010 Prispevki avtorja
Dialogi:
|
05.05.2010 Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
