Oliver Frljić, gledališki režiser
Za ustvarjalca je najhujše podrediti se okusu občinstva
Foto: Jože Suhadolnik
03. 08. 2015
Oliver Frljić je doma iz Travnika. Pisec, teoretik, performer, igralec, organizator, režiser in še kaj. Zdi se, da pokriva celoten spekter tega, kar se v 21. stoletju pričakuje od multidisciplinarnega umetnika. Zato je tudi težko našteti, s čim vse se je ukvarjal zadnjih petnajstih letih – ulični performansi, režije v nacionalnih gledališčih, od baročne glasbe do turbo folka, otroških predstav ...
Vedno so močno odmevale v javnosti. V Ajshilovih Bakhantkah na Splitskem poletnem festivalu je igralca ogrnil v plašč iz surovega mesa in v predstavi uporabil govor nekdanjega hrvaškega premierja Iva Sanaderja. Predstava Turbofolk, premierno izvedena na Reki, je prepovedana za mlajše od osemnajst let. V komadu Preklet naj bo izdajalec svoje domovine!, kjer izhaja iz poetike Jerzyja Grotowskega (njegovega odvzemanja elementov reprezentacije) in dramskega gledališča ter iz Handkejevega slovitega Zmerjanja občinstva, gre vse zares. In hkrati nič. Ko je zares, se marsikateri gledalec ustraši in zapusti dvorano. Tudi moški.
V predstavi o izbrisanih, najbolj sramotni epizodi slovenske povojne družbene politike, vrže Slovencem pod nos njihov najljubši -izem, za katerega si še niso prišli na jasno, da pomeni samo eno: sovraštvo. Nacionalizem. Srbom servira uboj premierja Đinđića in v predstavi za njegove krvnike in sodnike postavi pravoslavne duhovnike … Hrvate trpko opominja na zločin, ki so ga storili Aleksandri Zec v istoimenski predstavi, v komadu Hrvatsko glumište se poloti najtemnejšega v hrvaški družbi in poimensko izda, kateri umetniki se radi kažejo v senci oblasti … in sončijo v »hrvatstvu«, ki ne tolerira »nečiste« krvi. Če je mogoče njegovo osnovno preokupacijo strniti v predstavah, ki jih je režiral na ozemlju nekdanje Jugoslavije (v preteklih nekaj letih je namreč režiral tudi po vseh pomembnejših gledališčih v Evropi), v eno samo besedo, potem je ta: vojna. Oliver Frljić se sprašuje o vojni in ko postaviš vprašanje, zakaj vojna, postaneš največji kriminalec. Izdajalec »vseh«.
Lani je postal direktor HNK Pl. Zajc na Reki. Svoj režiserski talent je dokazal že dolgo pred tem. Brez dvoma bi lahko že kar nekaj časa precej udobno in sladko živel od ustvarjanja kakšnega mediokritetnega gledališča, s katerim se ne bi mogel zameriti »domoljubju«, najsi gre za njegovo hrvaško, srbsko ali slovensko različico … Tokrat smo se z njim pogovarjali o njegovem najnovejšem projektu, predstavi Kompleks Ristić, premiera katere bo 20. septembra v okviru beograjskega mednarodnega gledališkega festivala Bitef. V projektu se ukvarja z enim največjih jugoslovanskih in ne nazadnje tudi slovenskih gledaliških režiserjev, ki je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja odločilno pripomogel k mednarodni uveljavitvi (tudi) Slovenskega mladinskega gledališča. Uprizoritev bo z vseh plati osvetlila, rekonstruirala in razkrila pojav, znan pod imenom fenomen Ljubiša Ristić, pa tudi projekt KPGT (Kazalište.Pozorište.Gledališče.Teatar), katerega pomemben del je Ristić bil. Projekt povezuje štiri koproducente: Slovensko mladinsko gledališče iz Ljubljane, Hrvaško narodno gledališče Ivana pl. Zajca z Reke ter festivala BITEF iz Beograda in MOT (Mlad otvoren teater) iz Skopja.
Kako bi lahko incident pred reškim HNK, ki se je zgodil večer pred tem pogovorom – hrvaški vojni veterani so prekinili njegov performans in fizično napadli reškega načelnika za kulturo – postavili v kontekst ustvarjanja predstave Kompleks Ristić?
Sam vzporednice vidim v tem, da nam takšni dogodki omogočajo vpogled v dogajanje celotnega kulturnega prostora na območju nekdanje Jugoslavije, ki postaja vse bolj ksenofoben. Nekatere države nekdanje Jugoslavije so celo sodelovale v vojnah, zato tudi zame ni ključno vprašanje, kaj se je zgodilo z Ristićem, ki se še vedno deklarira za levičarja, Jugoslovana, pač pa, kaj se je zgodilo z vsemi ostalimi ljudmi, ki so bili del projekta KPGT.
Na kaj mislite?
Sprašujem se, ali so se člani KPGT z razpadom Jugoslavije poslovili tudi od ideje tega projekta v nekdanjem skupnem kulturnem prostoru. Ne nazadnje ne moremo zanikati, da nasledstvo nekdanjega skupnega kulturnega prostora obstaja … Jaz osebno npr. ne dovolim, da mi državne meje odrejajo kaj in kje bo moja kultura, svojo pripadnost ne želim zreducirati na katerokoli od teh banana republik, ki so nastale z razpadom nekdanje skupne države. Mislim, da je bila ta država preveč resna za vse to, kar je iz nje nastalo. Kar seveda še ne pomeni, da sem za obnavljanje Jugoslavije … Poleg tega je bila v avnojski Jugoslaviji ideja te države samo delno uresničena. Dejstvo je, da so blagovno znamko Jugoslavija na začetku devetdesetih izkoristili za mnogo slabega: vojska je zelo dolgo zadržala pridevnik jugoslovanska (JNA, JLA), tudi takrat, ko je obstreljevala Vukovar, Dubrovnik ali Sarajevo … V tistem času to gotovo ni bila več jugoslovanska vojska, še manj narodna.
Bi lahko rekli, da so okoliščine sveta, v katerem ustvarjate, način, kako v gledališču členite nevralgične točke v družbi, podobne tistemu, v katerem je ustvarjal Ristić? Kaj je skupni imenovalec vašega in njegovega političnega gledališča?
Na začetku vaj smo se veliko pogovarjali o poziciji Ljubiše Ristića v nekdanji Jugoslaviji. Dejstvo je, da je leta 1976 v Pekarni začel ustvarjati Grobnico za Borisa Davidoviča. Ta projekt je zaustavil Mitja Rotovnik, takratni vodja ljubljanske Kulturne skupnosti, zato ga je Ristić realiziral šele leta 1980, pod naslovom Missa v a-molu. Ob snovanju Kompleksa Ristić sem precej razmišljal tudi o usodi drugih avtorjev iz tega obdobja, na primer o tem, kaj se je zgodilo Lazarju Stojanoviću po Plastičnem Jezusu. Ko je ta film končno prišel iz bunkerja, je bila edina scena v filmu, ki je dejanska manjkala, scena Ristićeve svatbe. Pomenljivo, kajne.
Mislim, da se politično gledališče v času zelo spreminja. V družbi nekdanje Jugoslavije so bili kodi, s katerimi smo brali gledališče, drugačni od današnjih. Mislim, da mora vsak avtor pri sebi razčistiti, na kakšen način želi vstopati v »dialog« s centri politične moči in če ga to sploh zanima. Ajshil s Peržani to počne na en način, Brecht na drugi, Ristić na tretji in jaz na četrti. Kar še ne pomeni, da izkušnje prednamcev ne smemo kritično obravnavati, nemara izkoristiti, če se izkažejo za učinkovite. Zame gledališče ni cilj, je sredstvo. Gledališče zagotovo ne bo spremenilo ali izboljšalo družbe, v kateri živimo, lahko pa prikliče neke vrste kritično zavest, če že ne kaj drugega. V pripravi na projekt o Ristiću smo marsikaj prebrali. Obstaja stavek, ki ga je izrekel, govori pa o tem, kako je ves svoj politični background v resnici izkoristil za to, da je preusmeril pozornost od tistega, kar ga je zares zanimalo v gledališču.
Preusmeril pozornost od česa?
Gre za čisto oblikovne stvari, za igro z ritmom in tempom in še nekaterimi drugimi elementi forme. Menim, da političnost gledališča, kakršnega delam sam, preusmerja pozornost občinstva s formalnih rešitev, čeprav moram reči, da me gledališče zanima predvsem kot sredstvo za politični boj.
Kaj bo v tem smislu novega povedala predstava Kompleks Ristić?
Predvsem bomo KPGT na novo izstrelili v javno debato, iz katere je bil, vsaj na Hrvaškem, izgnan. Večina ljudi, ki je sodelovala z Ristićem, in o tem tudi sam govori v intervjujih, je ta del svojega ustvarjanja načrtno izbrisala iz lastne biografije.
Zakaj?
Ne vem. Vem pa, da so nekateri med njimi postal goreči nacionalisti. V Srbiji se je zgodila lustracija Ristića, čeprav se zdi, da je nedavna nagrada za življenjsko delo, ki jo dobil na Sterijevem pozorju, to pozicijo malce spremenila.
Nekateri so prepričani, da mu je bila podeljena s figo v žepu.
Mogoče. Mislim, da se v tem kontekstu poskuša Ristića zlorabiti. Vprašanje za vsakega posameznika je, ali bo drugim to dovolil. Menim, da je Ristić dovolj pameten, da bo razumel, kaj poskušajo tisti, ki so mu nagrado podelili, doseči. Moja prijateljica me je zaradi projekta o Ristiću močno napadla, rekoč, da sem izjavil, da je samo Ristić žrtev oblike neformalne lustracije v Srbiji, zato ker je bil član srbske politične stranke JUL. Dodala je, da ni težava v Ristiću, temveč v nizu drugih umetnikov, ki so tako ali drugače koketirali, sodelovali z Miloševićem, pa jih niso lustrirali. Vsekakor se bomo v predstavi ukvarjali s to famozno JUL in Ristićevo vlogo v njej.
Po drugi strani pa me zanima, kaj se je z njim dogajalo pred JUL. Na vajah smo si zastavljali vprašanje, ali je ta naš nekdanji skupni prostor pomenil tudi neke vrste kulturni elitizem in kaj je to pravzaprav bilo. KPGT je vsekakor poskušal ustvariti prostor, v katerem so te različnosti mirno sobivale, kjer ni šlo za ideološki boj.
Narediva primerjavo Ristić : Frljić. Tudi vam, tako kot njemu, ne gre odrekati samosvoje izvirnosti v gledališkem prostoru med Triglavom in Đerdapom …
Ne morem objektivno odgovoriti na to vprašanje. Lahko pa ponovim, kar je ravno včeraj nekdo izjavil: da je Ristić v svoje gledališče preslikal vojaški model absolutne podrejenosti in da ni dovolil, da bi kdorkoli podvomil v avtoriteto režiserja. Ne vem, koliko to drži in ali je izjava dejanski odraz resnice, toda moje gledališče je nekaj diametralno nasprotnega. Konstituiran je na dvomu v režiserski subjekt.
Kaj vas je najprej fasciniralo pri Ristiću?
Začelo se je z radiranjem Ljubiše Ristića iz gledališke družbe nekdanje Jugoslavije, podobno kot so v stalinistični Sovjetski zvezi iz enciklopedij, ki so se tiskale, revolucionarje, ki so bili iz takšnih ali drugačnih razlogov poslani v Sibirijo, bralci s priloženimi črnimi nalepkami na fotografijah anonimizirali obraze teh oporečnikov. Uradna politika se namreč ni hotela spominjati ljudi, ki so izzvali revolucijo, potem pa postali odpadniki. Tu se je začela moja fascinacija z njim.
Sta se kdaj srečala, pogovarjala?
Srečal sem ga na ulici blizu beograjskega Narodnega pozorišta leta 2008 ali 2009, ko sem bil član žirije Bitefa. Ko sem pristopil in se predstavil, je bil najprej malce skeptičen. Potem pa sva se ponovno srečala v Šećerani, kjer sva nekaj ur govorila o gledališču. Po tistem se nisva nikdar več videla. Ristić me zanima kot neke vrste kontinuiteta. Mislim, da lahko prek njega najboljše ocenimo, kaj je v tem času nudil Bitef. Obenem pa je jasno, na koliko jugoslovanskih umetnikov je Ristić pustil neizbrisen pečat. Med Slovenci na Vita Tauferja, Tomaža Pandurja, Dragana Živadinova, tudi na Harisa Pašovića, Branka Brezovca, Rahima Burhana …V dokumentarnem filmu Putujući redatelj je prvi napovedal, da bo Pandur postal zvezda. Mislim, da se je NSK veliko naučil od Ristića, kot koncept in virtualna država je pravzaprav nadgradil idejo KPGT. Gre za fascinantne povezave, čeprav je NSK naredil še korak dlje, predvsem v smislu subverzivne afirmacije strategij, po drugi strani pa tudi tveganj pri svojem delu in temu primernih posledic.
Bitef, ki je gostil najbolj sveže predstave s svetovnih odrov, na samo beograjsko gledališko sceno ni naredil velikega vtisa, temveč samo na posameznike, in eden od njih je Ristić. Zanimivo se mi tudi zdi, kako je Ristić izkoriščal institucije za svoje socialno-družbene performanse. Še kako mu je namreč bilo jasno, da gledališče ni samo tisto, kar vidimo na odru. Da gre za širok prostor, ki se začne veliko prej in konča veliko pozneje, kot je realno trajanje predstave.
»Zakaj mene niso povabili, naj režiram Kompleks Ristić?« je Ristić nedavno izjavil za srbsko revijo Vreme.
(smeh) To vprašanje je malce smešno, mar ni? V Šećerani ima Ristić prostor, v katerem lahko, če tako želi, kritično revalorizira svoje delo. Zato je še bolj zanimivo, da vsa ta leta ni režiral in da je bil popolnoma izključen iz gledališčnega življenja.
Bilo bi zanimivo slišati kaj iz ust tistih, ki so ga izključili?
Seveda, to bi bilo zanimivo slišati iz ust članov druščine, v kateri je zdaj, in seveda iz ust članov druščine, v kateri je bil nekoč. Ristić je vmes režiral nekaj predstav, toda predvsem bi bilo zanimivo videti, kako bi bilo, če bi lahko sodeloval s katerim od igralskih ansamblov ali kolegom, s katerimi je nekoč tvorno in uspešno sodeloval.
Kaj bi se po vašem mnenju zgodilo? Bi bili sposobni na novo premisliti svoje »sodbe«?
Ne vem, kako naj vam odgovorim. Že tako mi je jasno, da me bodo zaradi tega, kar vam govorim in kar bomo videli v predstavi, napadali z vseh strani, ker je blatenje Ristića postalo nekakšna norma, kot »Ristić več ne obstaja ne v Sloveniji ne na Hrvaškem … nikjer.«
Zakaj je treba privoliti v to? Ne nazadnje bi lahko rekli, da se je npr. tudi Vrdoljak klanjal tako Franju Tuđmanu kot Ivu Sanaderju, pa je neovirano delal in ustvarjal, in da je prenekateri slovenski gledališki režiser vsaj simpatiziral s katero od političnih strank – pa niso doživeli usode Ristića …
Vsi vemo, kakšna stranka je bila JUL, toda vsekakor ne morem z gotovostjo trditi, da je za Ristićevo izobčenje krivo izključno dejstvo, da je bil član te stranke. Vem samo, da je najbolj logično zastavljati si vprašanja, kakršno ste mi pravkar zastavili vi.
Morda pa bi vsi skupaj morali romati na otok San Michele v Benetke, ni daleč, na grob Ezre Pounda, in se globoko zamisliti.
Vidite, ko nekdo umre, njegovo delo, čeprav v primeru Ezre Pounda ali Knuta Hamsuna prepredeno s temnimi linijami nacizma ali fašizma, nekako ni več tako problematično, je rehabilitirano. Vsekakor mislim, da ima Ljubiša Ristić še veliko let pred seboj. Mislim, da bi v nekem trenutku morali potegniti ločnico med njegovim političnim delovanjem in umetniškim ustvarjanjem.
Ljubiša Ristić
Kaj je kompleks Ristić v primerjavi z Ristićevim kompleksom?
(smeh) Tega projekta sem se lotil tudi zato, ker nekateri režiserji poskušajo negirati in prikriti formativni vpliv, ki ga je nanje imel ta režiser. Eden od njih, bil je tudi moj profesor na zagrebški akademiji, Branko Brezovac, ves čas zanika, da je njegov umetniški kredo oblikoval Ristić. Njegova dela evidentno kažejo ravno nasprotno. Zanimivo bi bilo slišati, zakaj on in vsi ostali tako zavzeto skrivajo, iz katerega vodnjaka so se napajali … In zakaj imajo tak odnos do Ristića? Trpijo za kompleksom Ristić?
A če se vrneva, v predstavi me ne bo zanimal dokumentarizem, vsaj do tega trenutka vaj se mu poskušamo v velikem loku izogniti. Lahko pa se to, glede na to, da nimamo dramskega teksta, spremeni, čeprav obstaja zelo zanimiv dramski tekst Iva Svetine Grobnica za Pekarno. Zanimajo me poetske transpozicije vseh teh izkušenj KPGT in to, kar se je temu gledališču zgodilo. Dokumentarizem na odru v tem smislu ne pride v poštev, čeprav bi zagotovo bolj odločno generiral določene reakcije v javnem prostoru. Dokumentarni verizem bi določenim ljudem omogočil, da znova začno interpretirati, kaj je bilo in česa ni bilo v KGPT – anekdotski tip gledališča pa me absolutno ne zanima. Naposlušal sem se ga že od akademije dalje. Hotel sem prikazati, kako so ta fenomen in del zgodovine jugoslovanskega gledališča namerno pozabili, in poskušal razumeti, kaj v resnici pomeni danes. Poskusil bom vzpostaviti nekakšno kontinuiteto, za katero nisem niti vedel, da obstaja, ker do relevantnih informacij sploh ni bilo mogoče priti.
Zakaj?
Ker so ljudje pozabili Ristića. Morda so samo njegovi nekdanji kolegi v Sloveniji sposobni nekakšne trezne teoretske recepcije. Morda pa se motim. Na Hrvaškem se je v javnem prostoru o Ljubiši Ristiću, na tak način, kot se midva zdaj pogovarjava, nemogoče pogovarjati. Zato bom to vprašanje poskusil odpreti v predstavi.
Ristić je nedavno tega rekel: »Frljić igralcem okrog vratu obesi table z napisi Ljubiša Ristić ali Nada Kokotović, potem pa morajo brati tekst, ki ne vsebuje nič drugega kot imena ubitih v Srebrenici …«
V sceni, ki jo omenja Ristić, članov KPGT nismo obtožili za poboj v Srebrenici, kot nekateri poenostavljeno interpretirajo. Zanimalo me je soočenje dveh vrst pozabe: po eni strani KPGT in njegove člane, pozabljene. Poleg teh imen sem postavil imena, ki jih večinoma ne poznamo. Gre za imena žrtev iz Srebrenice, ki so v specifičnem kontekstu te predstave, ki je nastajala v Srbiji, pozabljene. Namerno. V tej sceni sem se ukvarjal z dvema vrstama pozabe. Seveda so gledalci glede na svoje izkušnje in politična prepričanja vzpostavili različne povezave med obema pozabama. Toda če sem sam eden izmed mogočih interpretov tega, kar počnem, potem vam povem, da gre samo za dve vrsti fenomena pozabe: pozabo Ristića in pozabo ljudi, ki so bili ubiti. Interpretacijo pa vsekakor prepuščam gledalcem.
Koliko osebne biografije Ljubiše Ristića bomo lahko videli v predstavi, njegov oče je bil šef KOS (protiobveščevalne službe)? Mar ni ta podatek za biografijo nekoga pomembnejši od tega, da je bil član JUL? Ne nazadnje tudi vi, če ne bi bili doma iz Travnika, iz družine, iz kakršne ste, in ne bi preživeli tega, kar ste, ne bi koncipirali svojega sveta v gledališču na način, kot ste ga.
Seveda. Poreklo je del izkušnje. In poreklo samo je včasih edini vzrok določene izkušnje. V mojem primeru to gotovo drži. Nisem si sam izbral svojih staršev in ne skrivam, da sem bil zaradi narodnosti svojih staršev velikokrat izključen iz družbe. V predstavi delamo nekakšno vzporedno branje Ristićeve biografije in biografije Novskega iz Grobnice za Borisa Davidoviča. V strukturo Kiševe pripovedi poskušamo umestiti Ristićevo biografijo; poskušamo ohraniti kronologijo in časovne odnose, ki so tam nanizani. Poskušamo celo posnemati Kišev stil pisanja, njegovo prehajanje iz aorista v zgodovinsko sedanjost. Kar je najbolj zanimivo, je to, da se Kiš poigrava z odnosom fikcije in fakcije.
Poskušali smo celo rekonstruirati del Misse v a-molu, seveda gleda na možnosti, ki nam jih je ponudil ne preveč dobro ohranjeni posnetek predstave, predvsem smo si pomagali s pričevanji ljudi, ki so igrali v tem projektu, predvsem z Dragico Potočnjak.
Mar ne bi bilo zanimivo znotraj KGPT raziskati, kakšna je bila v tem konceptu vloga ženskega subjekta?
Tudi s tem smo se ukvarjali. Prav med gledanjem scene v predstavi Missa v a-molu, med Leninom in Claro Zetkin, sem se spomnil, kako je Lenin pisal o ženskah, samo in edino z mačistične pozicije. Sicer pa je vprašanje ženskega subjekta v jugoslovanskem gledališču druge polovice sedemdesetih in osemdesetih let prejšnjega stoletja zelo pomembno in ne dovolj raziskano. O tem bi lahko naredil spet novo predstavo. Zanimiv je seksizem, ki se je držal KPGT. Kakšna je to revolucija, ki ohranja buržoazno pozicijo odnosa do žensk!? Na koncu ostane objekt zadovoljevanja moških spolnih potreb in seksmašina za reprodukcijo, če poenostavim. Kdo ve, če se je, poleg nekakšnih deklarativnih izjav, sploh kaj spremenilo. Zanimivo, kako je se je znotraj KPGT razvilo nekakšno gurujstvo, kako je obstajala popolnoma odsotnost dvoma, ne nazadnje tudi do režiserja samega, do njegovega dela.
Tako kot to počnete vi?
Ja, kot to poskušam početi jaz, to je krvavi posel. Veliko lažje je seveda zmanipulirati igralce, ustvariti znotraj ustvarjanja situacijo, ko ne pride do kritiškega prevpraševanja režiserja. Mislim, da sem to najbolje naredil prav pri predstavi Preklet naj bo izdajalec svoje domovine! Predstava od začetka do konca destabilizira režiserjevo vlogo moči, prevprašuje ustaljene modele odločanja.
Obstaja paradoks, povezan z Ristićem. Po eni strani se predstavlja kot levičar, po drugi pa je že pred več kot petindvajsetimi leti zagovarjal princip svobodnega tržišča, tudi ko gre za gledališče …
Mislim, da je umetnost nekaj, kar mora ustvariti izgubo v finančnem smislu, kajti v kolikor je umetniški projekt vsem všeč, zagotovo ni dovolj kritičen. Če naj umetnost deluje po principih prostega trga, potem mora biti všečna. Zelo redki so avtorji, ki jim to uspeva. V devetdesetih so na Hrvaškem odprli na desetine zasebnih gledališč, misleč, da je v tem prihodnost. Eno redkih, ki je dejansko preživelo, je Exit. Najhuje, kar se ustvarjalcu lahko zgodi, je, da se podredi črednemu okusu občinstva.
Kaj menite, se bo zgodilo jeseni na premieri na Bitefu?
Zagotovo bodo prišli predstavo pogledat tisti, ki so Ljubišo Ristića izključili iz gledališkega življenja. Bomo videli.
Kaj je Ljubiša Ristić brez brkov in kaj bi bil Oliver Frljić z njimi?
Brke sem nekoč že nosil. Ne vem, kaj brki pomenijo … Brki, kokakola, kavbojke, natikači …
Jugoslovansko mitologijo?
Ja, natanko tako.
Pogledi, let. 6, št. 13-14, 8. julij 2015
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Dialogi:
|
05.05.2010 Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
