Najprej zahodna Evropa, nato svet in vesolje
Dmitry Glukhovsky, ki se je mudil v Ljubljani v zadnjih dneh aprila, je nesporno osebnost, k s svojo prisotnostjo in predvsem povedanim v prostor vnese določeno živahnost. Z dovtipi, ki jih je vsevprek izrekal na tiskovni konferenci ob izidu slovenskega prevoda svojega prvenca Metro 2033, mu je nedvomno uspelo popestriti dogodek, ki praviloma sodi med bolj komorne. Kolikšna je teža njegovega literarnega ustvarjanja in ali bo postal drugi Douglas Adams oziroma Stanisław Lem – žanr, v katerem je zakorakal na literarno prizorišče, je namreč znanstvenofantastični –, pa se z gotovostjo ne da odgovoriti niti, ko se pregrizeš čez 600-stransko knjigo, ki na hitro branje in na prvi vtis malce spominja na distopično Cesto Cormaca McCarthyja. Metro 2033 se dogaja – ja, v metroju leta 2033 (nadaljevanje, ki ga je Glukhovsky že spisal, nosi naslov Metro 2034). Nadzemni svet je uničila jedrska eksplozija, peščica preživelih, med njimi glavni junak Artjom, se skriva po hodnikih podzemne železnice. Družbo jim delajo vse mogoče pokveke, ki so se v takšne izrodile zaradi radiacije, Artjomu pa je seveda zaupana nekakšna odrešiteljska naloga. Glukhovsky je za svoj prvenec, ki je v izvirniku izšel leta 2005 in bil napisan že leta 2002, dobil nagrado Evropskega društva za znanstveno fantastiko.
Knjiga je bila ruskim bralcem najprej na voljo na spletnem naslovu, ko pa so jo natisnili, so je prodali več kot 400.000 izvodih. Sledili so prevodi v tuje jezike, doslej je izšla v 34 različnih. Kako komentirate vaš prodor na zahodnoevropske trge, ki marsikateremu ruskemu piscu ostanejo nedostopni, se je glasilo ogrevalno vprašanje iz ust Roka Zavrtanika iz Založbe Sanje. To je šele začetek, je odvrnil 33-letnik, moj načrt je letos osvojiti zahodno Evropo, prihodnje leto preostali svet, v letu 2014 pa še vesolje, je velikopotezno razlagal in dodal, da v njegovem načrtu ni nič pretirano megalomanskega, saj si bo vsako leto vzel predah in se ne bo lotil vsega hkrati. In kam boste šli na dopust, se je zaslišalo iz novinarskega tabora – v katerem se je najpozneje takrat razširilo spoznanje, da je pisec tiste vrste, kakršnega si lahko samo želijo za sogovornika. To se je navsezadnje dalo slutiti že iz kratkega življenjepisa v vabilu na predstavitev knjige: Glukhovsky, poliglot, ki govori sedem jezikov (in je vsaj za dva na tiskovni konferenci dokazal, da tekoče), je delal za tako raznolike medijske hiše, kot so Euronews, Russia Today in Deutsche Welle. Njegovi novinarski kolegi so ga, nedvomno tudi zaradi drobnega, a ne zanemarljivega podatka, da se je šolal tudi v Izraelu, sumničili, da je vohun.
Toda ne glede na nesporne komedijantske sposobnosti, v sklopu katerih je Glukhovsky občinstvu postregel tudi s podatkom, da bo letošnje počitnice preživel v Sredozemlju in v Los Angelesu, ker je pač »zelo konservativen«, da si je sicer želel na Norveško, a je »preveč draga«, se je v nadaljevanju izkazal za precej lucidnega misleca o prihodnosti tiskane knjige, bistvu pisanja in celo usodi korupcije v Rusiji. Internet ne pomeni konca knjige, je prepričan Glukhovsky, ki se ima za avtorja, ki je izšel z interneta in se z novim medijem več kot očitno zelo dobro razume. Pisatelji bodo še naprej pisali, ne glede na to, na kakšnih nosilcih bodo njihova dela na voljo. Nič ga ne moti, če ljudje njegovo pisanje prebirajo, ne da bi za to kaj plačali, saj v literarnem ustvarjanju uživa in plačilo zanj dojema kot nepričakovan bonus. Postati pisatelj, ki se s pisanjem lahko preživlja, pa je enako možnosti, da zadeneš na loteriji, je prepričan. Internet je poleg tega zelo demokratičen medij: na spletu lahko berejo knjige tudi tisti, ki si jih nočejo ali ne morejo kupiti, bodisi zato ker živijo daleč stran od najbližje knjigarne bodisi ker nimajo denarja za nakup knjige ali ker enako vsoto raje investirajo v nakup vstopnice za kino, kamor bodo povabili svoje dekle. In res nočem biti tisti, ki ga bodo ljudje krivili za polom v svojem ljubezenskem življenju – ker jim je zaradi nakupa knjige zmanjkalo denarja za kino, se je pošalil Glukhovsky.
Knjig ne piše z mislijo na določeno ciljno občinstvo, vendar pa na srečanjih s svojimi bralci v knjigarnah opaža, da Metro 2033 in 2034 berejo predvsem mladi, včasih pa po knjigi posežejo še mama, oče in mogoče stari starši. »Dobra knjiga nikoli ne sme biti napisana z mislijo na določeno občinstvo. Take knjige se sicer dobro prodajajo, a od njih ne ostane nič za prihodnje generacije,« je razodel svoj nazor Glukhovsky. Koliko njegovih del bodo brali – na tabličnih računalnikih, mobilnih telefonih ali, po vsej verjetnosti, čem revolucionarno novem – čez nekaj desetletij, se za zdaj še ne ve. Tako kot ni jasno, kaj bo z Rusijo in njeno navidezno demokracijo, ki jo je pisatelj primerjal s Hidrino glavo: odrežeš ji eno glavo, na primer Putina, pa v istem hipu poženejo nove. Rusija je prepredena s korupcijo in v tem klobčiču vsi podkupujejo in so vsi podkupovani, vsak vsakogar s čim drži v šahu, zato je stopnja lojalnosti visoka, vozel pa skorajda nerazrešljiv. Edina dobra stvar, ki jo je zdajšnja nezavidljiva situacija porodila, je veliko število politično angažirane mladine. Hipsterji, ki so se nekoč zanimali samo za dobre restavracije in nove, vroče nočne klube, danes hodijo na protiputinovske demonstracije, je razlagal Glukhovsky, tudi sam član eden od spletnih protiputinovskih združenj na Facebooku. Navsezadnje bi se tudi sporočilo njegove knjige, Metro 2033, dalo brati skozi politična očala. »Saj sploh ne gre za distopijo,« se je kislo zasmejal. In še pojasnilo: kot so sporočili iz Založbe Sanje, jim kljub prigovarjanju, naj privoli v slovenjenje svojega imena, to od Glukhovskega ni uspelo izprositi. Meni namreč, da je Dmitry Glukhovsky ime blagovne znamke, ki naj se povsod po svetu pojavlja v enaki obliki.
Pogledi, št. 9, 9. maj 2012