Feri Lainšček, pisatelj
Nenehno iskanje krivde drugje je patološko
Foto: Jože Suhadolnik
07. 10. 2013
Feri Lainšček (1959) je sinonim za uspeh – s svojim obsežnim in žanrsko raznovrstnim opusom je prepričal številne bralce, ki hlastno posežejo po vsakem novem romanu ali pesniški zbirki izpod njegovega peresa, pa tudi kritiško srenjo in žirije za literarne nagrade. Romani so mu prinesli dva kresnika in nagrado Prešernovega sklada, pesniška zbirka Ne bodi kot drugi pa za slovenski knjižni trg skorajda nepredstavljivo naklado, ki je lani presegla deset tisoč izvodov. Tudi slovenska filmska pokrajina bi bila brez šestih scenarijev po njegovih literarnih predlogah motivno in vsebinsko precej skromnejša.
Tokrat se je razgovoril o svojem najnovejšem romanu Orkester za poljube, pa tudi o jeziku kot bistvenem elementu človekove identitete in o položaju Slovencev kot naroda tukaj in zdaj.
Tik pred izidom je vaš novi roman Orkester za poljube, že dvajseti po vrsti in tretji, posvečen reki – ta se vzpostavlja kot temeljni princip raziskovanja človeške duše, obenem pa je prispodoba spremenljivosti in točka spoznanj. V čem so ljudje, ki živijo ob reki, drugačni? Vi verjamete, da obstajajo reke s svojo mitologijo, ki spreminjajo življenja tistih, ki živijo v njihovi bližini.
So reke, ki spreminjajo bregove, in reke, ki tečejo mimo. Najbolj seveda poznam reko Muro, ki je pri nas ravninska reka, njeno vodno telo pa je na nek način posebno in nepredvidljivo. Sodi pač med reke, ki se zelo dotikajo svojih bregov in jih spreminjajo. Mura se je v preteklosti pogosto razlivala, bila je neukročena in nevarna, ogrožala je življenja in lastnino, to pa je seveda rojevalo zgodbe, ki so se spletale v bogato mitologijo. Literarno zanimiva pa je tudi njena dvojna narava. Je namreč na videz mirna, idilična, sanjava, razlita in z rokavi opletena reka, ki pa v sebi skriva veliko nevarnih in zahrbtnih vrtincev. No, v novem romanu pa se zdaj prvič srečujem z reko Dravo, ki je v mnogo čem drugačna. Že rečni vodiči vedo povedati, da se Mura vrtinči, Drava pa se vali.
Pa vendar Mure iz romanov Ločil bom peno od valov (2003) in Muriša (2006) tokrat najbrž niste po naključju zamenjali z Dravo?
Prepričan sem, da reka s svojo naravo vpliva na ljudi, ki živijo ob njej. V svojih delih sem zato gotovo iskal tudi odgovor na vprašanje, zakaj so ljudje ob Muri tako upočasnjeni, zakaj so pravzaprav nekako zaspali v razvoju, zakaj je na njihovi poti v prihodnost toliko iracionalnih ovir. Če spregovoriva s simbolnim jezikom, pač lahko poskušava to njeno vrtinčenje, zaostajanje v toku, razlivanje in meandriranje prenesti na kolektivni značaj ljudi, ki živijo ob njej.
Zdaj, ko sem se intenzivno ukvarjal z Dravo, ki seveda teče veliko bolj naravnost in se pravzaprav vali, se mi je potrjevalo, da so ljudje ob njej v nekaterih odtenkih svoje narave drugačni. Seveda se to lahko sliši kot literarna domislica ali pa newageevska teorija, ampak nihče mi ne more oporekati, da takih razlik dejansko ni. Ob pisanju zadnjega romana sem tudi ugotovil, da je njegov tok, ki je seveda navdahnjen s prisluškovanjem Dravi, drugačen kot pri tistih, ki jih je navdihovala Mura. No, ampak vprašanje, kako lahko tok reke vpliva na tok romana, je seveda še veliko bolj intimno.
Ampak k Muri se boste gotovo spet vrnili, ne nazadnje zaradi težko pričakovanega zadnjega dela trilogije o tej reki. V tem smislu me je nekoliko zbegala vaša izjava, da ste namesto njega napisali roman o Ciganih Nedotakljivi (2007).
Snovanje tretjega dela te trilogije me je pravzaprav spravilo v zame neobičajno zadrego. Želel sem ga postaviti v čas, ki logično sledi času prve in druge svetovne vojne iz predhodnih romanov, razmišljal sem o zgodbi, ki bi lahko bila enako zgovorno nadaljevanje. Tako se je ta zgodba zelo približala času, v katerem živimo, in je kajpada nujno zadela ob razprtije, ki jih kot skupnost še zmeraj doživljamo nadvse travmatično. V mislih sem imel namreč usodo otrok s Petrička in vso to slovensko že kar tradicionalno razdeljenost.
In potem se je na eni izmed gimnazij, kjer sem predstavljal roman Ločil bom peno od valov, ki je bil takrat maturitetno branje, oglasila deklica in me vprašala, čemu sploh želim napisati tretji del, ko pa prva dva dela po njenem mnenju povsem učinkujeta kot zaključena celota. To je nazorno pokazala tudi s svojimi sklenjenimi dekliškimi dlanmi. Rekla mi je: »Prvi roman sem doživela kot spodnji del školjke, drugi roman, torej Murišo, pa kot njen pokrov. Znotraj je zaprt biser. Ne razumem, zakaj želite k temu še kaj dodati?« Spomnim se, bilo je to v Idriji in zelo se me je dotaknilo. Ko sem se potem vračal prek Idrijskega hribovja, mi je ta njena misel ves čas sledila. Ustavil sem avto in končno spoznal, da sem čudežno odrešen te tipično slovenske teme. Lahko sem se srečno odtrgal nečemu, zaradi česar bi me gotovo potem napadali z leve in desne. Ali pa bi svinjali po meni in zlivali gnojnico, tako kot so jo doslej še po vsakomur, ki se je dotaknil tega poglavja iz naše bližnje preteklosti – torej problema razdeljenega slovenstva in bratomorne paradigme.
Takrat sem se odločil, da napovedanega tretjega dela na tak način, kot sem si ga zamislil, ne bom napisal. Zdaj seveda že zatrdno vem, da sem imel prav. Nima smisla žrtvovati svoje literature za tako patologijo. Glede tega Slovencem očitno ni pomoči, saj je vse to, kar se nam v zvezi s tem dogaja, iracionalno in nerazumno.
Orkester za poljube je pravzaprav svojevrstna različica vašega romana v verzih Sprehajališča za vračanje (2010). V obeh nastopajo celo nekatere iste glavne osebe in tudi sicer so določene vsebinske podobnosti, denimo ljubezenski trikotnik, očitne.
»Vsi, ki se v Sloveniji ukvarjajo z literaturo ali se zanjo zanimajo, bolj ali manj vedo, da je kresnik z izbori zadnjih nekaj let zapravil svoj kapital. Pa vsi molčijo, nihče se noče nikomur zameriti. Žrtev pa je ugled nagrade, ki ima dolgo tradicijo.«
Ta tema me je kar nekaj časa dobesedno obsedala. Na najgloblji ravni gre verjetno za željo po izpisu ljubezni do mrtvega. Sprva sem načrtoval klasični roman, nato pa ugotovil, da tej tematiki s proznim jezikom najverjetneje ne bom kos. Odločil sem se torej za pesniški jezik in obliko romana v verzih.
A tudi po tej poti je trajalo zelo dolgo. Imel pa sem srečo, da sem ves čas nastajanja tega dela sodeloval s pesnikom Nikom Grafenauerjem, ki je bil resnično izjemen urednik, tak, kot jih danes pravzaprav ni več. Veliko sva se pogovarjala o tej temi, pa o bogoiskateljstvu, ki je tudi njega vznemirjalo. Skratka, Niko je botroval temu romanu na poseben način, opravil je veliko uredniško delo in moram reči, da je to tudi edina moja knjiga,v kateri še do danes nisem odkril pravopisne napake.
No, pisanje romana v verzih seveda terja tudi ogromno avtorjevega napora. Verjetno se tega, razen redkih pesnikov, ki so sploh še sposobni izpisati tako metrično strukturo, danes nihče ne zaveda. Če že velja, da človek nima vsak dan navdiha, potem velja še toliko bolj, da nima vsak dan ne psihične ne fizične moči za trojno rimo, ki jo ta roman nenehno vzdržuje. A tega današnji čas ne razume, niti ni to na koncu tako bistveno. Roman v verzih sem pisal zaradi lastne obsesije. Hotel pa sem zdaj reči nekaj drugega: s pisanjem v verzih sem vso to reč lahko zares premislil. Ta ljubezenski trikotnik, ki ste ga omenili in v katerem je eden od treh mrtev, je zato lahko v proznem tekstu, v romanu Orkestru za poljube, veliko bolj premišljen in izčiščen, kot če pred tem ne bi napisal romana v verzih.
Sprehajališča so po svoji zasnovi unikum znotraj vašega opusa. Se vam zdi, da je njihova nekoliko hermetična podstat botrovala temu, da je bil roman tako rekoč spregledan – v smislu: če kopje vržeš predaleč, ga najdejo šele, ko si že mrtev?
Verjetno gre za nezmožnost dojemanja simbolne govorice ali pač izgubo smisla za metaforo. Če že govoriva o literarni kritiki in o kritikih, ki so se v zvezi s tem delom sploh oglasili, gre večinoma za ljudi, ki so po mojem mnenju premladi, da bi k Sprehajališčem lahko pristopali na pravi način, da bi razumeli vse podmene tega romana. Temu žal lahko rečemo nemoč razumevanja. Morda so to hude besede, a v njih z moje strani zagotovo ni nobene nestrpnosti. Saj pravzaprav ljubim kritiko, ampak žal se z njo na tak poglobljen način, kot si jo sam zamišljam, pogosteje srečujem v drugih kulturnih prostorih in okoljih, kjer izhajajo prevodi mojih knjig. Tam pač še naletim na ljudi, ki so literaturo še sposobni brati kot nekaj večznačnega in zavezujočega.
Priznam seveda tudi, da sem veliko zmede med slovenske kritike vnesel kar sam, s svojimi netipičnimi načini pristopanja k literaturi. Skozi precej dolgo obdobje, ki je v literaturi že za mano, me je pač včasih zabavalo spogledovanje z različnimi žanri. Pogosto sem ob tem opažal zadrego kritikov, ki niso znali pristopiti h kakemu besedilu. Tako so na primer roman, ki sem ga napisal kot žanrski tekst, za lasten oddih in zaradi veselja do igre, poskušali razumeti kot besedilo, ki je napisano z veliko literarno ambicijo – in obratno. Taka kritiška zmedenost me je sicer na nek način lahko tudi zabavala, ni pa ravno dober občutek, ko vidiš, da okolje izgublja sposobnost dojemanja. Ker potem običajno ugotoviš, da je tudi večina druge literature presojane na ta način. Navsezadnje pa je cela zgodba dosegla neslavni vrhunec ob dogajanju okoli nagrade kresnik. Vsi, ki se v Sloveniji ukvarjajo z literaturo ali se zanjo zanimajo, bolj ali manj vedo, da je kresnik z izbori zadnjih nekaj let zapravil svoj kapital. Pa vsi molčijo, nihče se noče nikomur zameriti. Žrtev pa je ugled nagrade, ki ima dolgo in lepo tradicijo.
Sodobna zasužnjenost z racionalnim, ekstrovertiranim, nam preprečuje finejše intuitivne uvide, posledica česar je izrivanje posameznika kot nosilca duha in življenja. Kako to doživljate kot nekdo, ki mu je veliko do individuuma in njegove svobode, unikatnosti, do »ne biti kot drugi«?
Zame je blagodejno spoznanje, da se v drugih okoljih, kamor prav tako segajo moja dela, to ne dogaja tako. V Sloveniji pa smo zdaj očitno v neki specifični situaciji. Prej sva denimo govorila o nagradi kresnik, pa to sploh ni tako velik problem, saj navsezadnje gre le za nagrado, za katero stoji časopis s svojim populizmom. Bolj poglavitno se je pravzaprav vprašati, kdo predava književnost na fakultetah, saj se tam lahko godi večji zločin nad prihodnostjo literature. Nekako ni logično, da izgubljamo smisel za metaforo, pa čeravno smo ga skozi vso svojo zgodovino imeli. Naša ljudska tradicija, torej izročilo, ki se tihotapi skozi čas s pravljicami, legendami in miti, nam kaže, da smo Slovenci od nekdaj govorili tudi s simbolnim in metaforičnim jezikom. Zdaj pa kot zveličavno sprejemamo neko revno umetniško govorico, ki nam bistvu zožuje zmožnost izrekanja.
Kako pa vidite podobo slovenskega kulturniškega okolja nasploh? Zdi se zaznamovan z neuspešno izpeljavo tranzicije, če o njej sploh lahko govoriva.
Tranzicije nam seveda ni uspelo srečno izpeljati, o tem lahko govoriva na različne načine. Sam sem se že zdavnaj, v nekem trenutku pred dvajsetimi leti, zavedel, da se Slovenci kot skupnost ozirajo k stvarem, ob katerih bodo začeli sčasoma pozabljati na to, kdo so. To je seveda povezano s kulturno tradicijo.
»Če mislimo, da se mentaliteta Slovencev zaradi prišlekov, ki jim rečemo čefurji, ne spreminja, smo v veliki zmoti. Sam sicer sodim med ljudi, ki zelo sprejemajo drugačnost, se pa hkrati zavedam, da kot narod, kot kolektivno telo, postajamo drugačni.«
Alarmantno je bilo že, ko se založbe v tranziciji niso obravnavale kot zavodi, kot npr. gledališče, opera, knjižnice ipd., ampak kot delniške družbe. Tajkuni so v njih zavohali denar in so dosegli svoje. Spremenili so jih v nekaj, kar bodo lahko prodajali. V tej odločitvi vidim neko pomenljivo simbolno raven – vsebovala je sporočilo. Sam sem ravno zaradi tega potem s kolegom ustanovil založbo – ne zato, da bi se preživel kot avtor, temveč zato, da bi se sploh še kdo ukvarjal z domoznanstvom slovenskega severovzhoda. Tako s Francijem Justom že vsa ta leta ohranjava domoznanske zbirke in si prizadevava, da bi sploh še izhajale knjige, ki se ukvarjajo s tem našim koščkom domovine. Javna agencija za knjigo nama potem subvencionira zgolj tiste publikacije, ki jih komisije ocenijo za nacionalno pomembne. In zopet v drugem kontekstu ugotavljava, da te male robne zgodbe, na primer prekmurske, niso nacionalno pomembne. Vse to pa vam zdaj pripovedujem seveda zato, da bi pokazal, da tisto, kar se dejansko zgodi v pravno-formalnih postopkih, močno odraža način razmišljanja Slovencev kot skupnosti v času, ki ga živimo.
Tako v Orkestru kot v Sprehajališčih se gibljete po tanki meji med to- in onostranstvom, zasmrtjem. Bi se strinjali s tezo, da so vaši najboljši romani prav tisti, ki jim je imanentna neposredna povezava med poetičnim in duševnim?
Se strinjam, saj se imam na tihem še zmeraj za jungovca. Čeprav nisem študiral v Švici, sem prebral veliko njegovih knjig. Njegovi spisi so mi pojasnili, kaj se dogaja z dušo in kako je s kolektivno dušo. Temu sledim in vem, da vprašanje duše o(b)staja tudi še danes. In to, o čemer sva malo prej govorila, je vsekakor tudi vprašanje naše kolektivne duše. Ampak če danes javno razmišljaš na tak način, je to skoraj že bogokletno. Zlahka te označijo za ezoterika, ker se ukvarjaš z nečim, kar ni oprijemljivo, empirično dokazljivo, temveč se da videti le v zrcalu. A če postavimo dve zrcali drugo nasproti drugemu, se začne pot v neskončnost. Ker ko se začne eno ogledovati v drugem, potem se iz teh dveh predmetnih zrcal rojevajo svetovi, ki so metafizični, neoprijemljivi, a so še zmeraj odslikava resničnosti.
Zadnji roman Orkester za poljube pa ste umestili v leto 1929, čas gospodarske krize, pomanjkanja in zloma newyorške borze. Ob tem se nehote ponujajo vzporednice z današnjim časom velike svetovne krize, saj v Orkestru izraziteje in bolj ostro kot v nekaterih starejših romanih slikate protislovja sodobnih družbenih razmerij. Ste zgodbo izrabili tudi za izraz protesta?
Vsekakor je slovenski prostor spregledal dva moja romana, ki sta zelo neposredno spregovorila o našem času in njegovem poglavitnem problemu. To je roman Jadrnica (2011), ki odpira vprašanje posameznika, ki želi izstopiti iz potrošniške družbe, in pa roman Ne povej, kaj si sanjala (2009) z likom brezdomca, ki so ga kot dojenčka našli v nakupovalnem vozičku v neki trgovini.
No, ker naš prostor tega neposrednega sporočila ni želel razumeti, se je to očitno nekako še kar naprej tihotapilo v meni, morda celo res tudi na nezavedni ravni. Ko pa sem se potem v romanu Orkester za poljube soočil s časom okrog leta 1920, sem nenadoma ugotovil, da je bila takratna družba v bistvu zelo podobno razslojena, kot bo vsak čas današnja. Družba iz časa po prvi svetovni vojni, ki je svet popolnoma raztreščila, je bila zelo podobna današnji, podobna so bila tudi družbena razmerja, prepad med svetom bogatih in svetom revnih pa prav tako v nebo vpijoč. Svet, ki ga zdaj vzpostavljamo, je takrat že obstajal, in ta primerjava oziroma preslikava se je ponujala sama od sebe.
Zdi se mi, da pri branju Orkestra to pride na površje veliko bolj, kot sem pričakoval. In kje je paradoks? Zdaj, ko je roman postavljen v oddaljeni čas, ko je to ogledalo nekako drugače podtaknjeno, nenadoma vsi razumejo. Ko sem pisal neposredno o našem času, pa so razumeli le redki. V tem je mogoče tudi del odgovora na vprašanje, zakaj nisem napisal zadnjega dela trilogije. Skratka, včasih je bolje govoriti skozi nek čas, ki je odmaknjen in ne obremenjuje ideološko.
Čeprav po drugi strani – pa najsi je to še en paradoks – nekako čutim, da se obdobje pisanja časovno odmaknjenih romanov pri meni počasi zaključuje. Želim pisati o tukaj in zdaj in verjetno bodo morali slediti romani, ki to opisujejo. Ampak očitno še nisem iznašel načina, ki bi omogočal, da moji romani ne bi bili videti kot romani, ki so slavljeni v tem času in napisani tako, kot si jaz romanov sploh ne zamišljam. Imam namreč neko lastno predstavo o tem, kaj je roman in kaj to zagotovo ni. In ta moja predstava se pač ne pokriva povsem s teorijo z oddelka za primerjalno književnost. Večina sodobnih slovenskih romanov zato ne preživi mojega kriterija. Zgradba romana mora namreč upoštevati dve bistveni komponenti: ena je horizontalna – zgodba mora biti na tak način položena po horizontali, da dovolj celovito in prepričljivo zajame čas in prostor, torej družbeno okolje –, druga pa je vertikalna, vezana na osrednje protagoniste in priča tudi o tem, kako globoko in visoko avtor sploh lahko seže.
Šele če je to razmerje pravo, če ta 3-D slika zares funkcionira, lahko bralec skupaj z avtorjem prestopa v četrto dimenzijo – šele tam se vzpostavljajo novi in popolni romaneskni svetovi. Taki romani so v sodobni slovenski literaturi redki, tudi vsi moji niso taki, a za nekatere vem, da so mi uspeli. In preživeli so ravno ti romani, ne glede na to, kaj se je dogajalo okrog njih.
Družbeni okvir romana, o katerem sva malo prej govorila, pa seveda uporabite zgolj kot ozadje, na katerem izpišete povsem individualizirano zgodbo mlade vdove Tereze, ki se v zasledovanju resnice odreče pasivnosti, njenemu liku ste vdihnili pokončno držo. Se torej posameznikova identiteta vendarle lahko oblikuje ločeno od družbene določenosti?
Verjetno se ne oblikuje ločeno. Je pa nekakšen paradoks v tem, da so zgodovino zmeraj pisali posamezniki. Tu se seveda zastavlja vprašanje, ali posameznik zmore ta upor, ali ima moč za življenje. Pri romanu Orkester za poljube me je pravzaprav bolj vznemirjalo nekaj drugega: to, kako je, ko si neizprosno sam. Samota, ki jo skozi ta roman začutiš, je tista samota, ki se zdi brezizhodna, in zlahka pomisliš, da bi tak človek moral odnehati. A moja junakinja se zmore upreti ravno na tej točki – meni se zdi to bistveno. Seveda je dogajanje obloženo s socialnim okoljem, ampak to je samo del tega, kar me zanima. Njen lik sem zastavil tako, da ne poseduje pravzaprav ničesar materialnega, to, kar jo vodi, je volja do življenja.
Večkrat poudarjate, da je jezik eden bistvenih dejavnikov človekove identitete, in vaš jezik je eden najbolj živopisnih iz slovenske literarne zakladnice. Kako vpliva na identiteto vaših junakov?
Verjamem v nekaj, čemur rečem duhovna arheologija, in vem, da je možno potovati v preteklost tudi po sledi jezika. Jezik ne nosi samo besed, v njem je zapisano pravzaprav vse. Zato je tako dragocen in je tudi bistven element sleherne identitete.
Imam tudi izkušnjo, ki me je močno zaznamovala. Rojen sem bil namreč v vasi ob madžarski meji, kjer je bila v času mojega otroštva železna zavesa v dobesednem pomenu. Bila je popolna zapora: preorano, ograja tako visoka, da je nisi mogel preplezati, stražarnice, se pravi nepredušno zaprta meja v smeri proti madžarski, kjer je pa ostala skupnost Slovencev, ki je pri nas na vasi nenehno živela v pripovedovanju. O Porabju sem zato vedel vse, čeprav nisem bil nikoli na drugi strani. Ti Porabski Slovenci so živeli v kotu, ki so ga varovali Rusi, to je bil nekakšen geto. Če si potoval iz Porabja naprej proti Madžarski, si moral še enkrat pokazati dovolilnico. Se pravi, to je bil nek prostor, ki je bil zaprt in je živel v moji predstavi iz pripovedovanja staršev. Tam sem imel celo sorodnike, ki jih nikoli nisem srečal.
Prvič sem šel v Porabje, ko sem bil star devetindvajset let, ko se je meja odprla in se je spet dalo potovati; govorim o vasi, ki je bila od meje oddaljena pičle tri, štiri kilometre. Ugotovil sem, da tam še zmeraj govorijo jezik mojega otroštva. Prekmurščina, na primer, se je v teh tridesetih letih toliko spremenila, vezala na slovenščino, da je bila zelo drugačna od jezika mojega otroštva.
»Verjamem v nekaj, čemur rečem duhovna arheologija, in vem, da je možno potovati v preteklost tudi po sledi jezika. Jezik ne nosi samo besed, v njem je zapisano pravzaprav vse. Zato je tako dragocen in je tudi bistven element sleherne identitete.«
To seveda ni bilo edino in dokončno spoznanje – ugotovil sem, da so enako ohranjeni medčloveški odnosi, navade, fraze v govoru, vraže … Skratka, kot da bi mi bilo dano, da se lahko vrnem trideset let nazaj. Nato sem začel pogosteje zahajati v Porabje in tudi skozi to sem potem razumel, kako pomembno je tisto, kar jezik nosi s sabo, kar je zapisano v njem. Zato je jezik seveda tudi vsebinski del literarnega dela, onesnaženost slovenščine pa je v literarnem delu dejavna in zgovorna še bolj kot sicer. Mi v novejšem času zagotovo doživljamo veliko onesnaženost slovenščine. Najprej smo beležili nasilen srbohrvaški vpliv, zdaj doživljamo angleškega. Take plasti jezikovne nesnage se nezadržno nalagajo.
Z drugimi jeziki pa seveda prihaja tudi drugačen značaj. Če mislimo, da se mentaliteta Slovencev zaradi prišlekov, ki jim rečemo čefurji, ne spreminja, smo v veliki zmoti. Sam sicer sodim med ljudi, ki zelo sprejemajo drugačnost, na tej ravni zagotovo nimam problema, se pa hkrati zavedam, da kot narod, kot kolektivno telo, postajamo drugačni. Pot nazaj po teh jezikovnih nitkah, po pajčevinah jezika, nam to lepo pokaže. Zato seveda ne razumem pisateljev, ki so se sposobni odreči lastnemu jeziku. Mislim, da je tudi na svetu zelo malo pisateljev, ki so izstopili iz lastnega jezika in kaj literarno vrednega ustvarili v drugem jeziku. To so izjeme, ki ne potrjujejo pravila. Zato mi je moj materni jezik tudi kot pisatelju pomemben, čeprav sicer nisem jezikovni purist.
Blizu sta vam Panonija in posebno občutenje ljudi z ravnice, predvsem pa vam je blizu vse, kar je povezano s prvotnim, arhaičnim. V tem je vaša literatura sorodna prozi Vlada Žabota ali Marjana Tomšiča, ki v izhodišču sicer realen, prepoznaven svet pogosto prepletata z mitološkimi in folklornimi motivi in tako opozarjata na obstoj nadčutnega sveta. Je za njegovo upovedovanje prisotnost roba, meje nujna?
Seveda sem napisal nekaj romanov, ki so vezani na mejni ali pač geografsko robni prostor, čeprav to ni nekaj, kar bi me sicer posebej vznemirjalo. Imajo me za prekmurskega pisatelja, čeprav me veliko bolj kot ta naš slovenski košček ravnice zanima Panonija, kot veliko večja ravnica. Podobno kot mislim, da obstajajo ljudje z reke, sem prepričan, da obstajajo ljudje z ravnice in je njihova duša v nekaterih odtenkih drugačna zaradi vpliva narave. Gre mi torej za sentiment človeka z ravnice. Res je, da se tudi sicer oziram bolj proti vzhodu kot proti zahodu, zato ker tam prepoznavam in najdevam več prvotnosti, arhaičnosti. V teh delih sveta pa je, po naključju ali pa tudi ne, več ravnice. Opažam tudi, da je v tem panonskem prostoru, včasih smo mu rekli srednjeevropski, moja literatura lažje razumljiva, da deluje manj eksotično. Pri mojem načinu pisanja namreč ne gre za željo, da bi se na vrat na nos širil v neke kulturne prostore, ki jih ne razumem povsem, oni pa mene verjetno še manj.
Nemalokrat prestopate tudi med zvrstmi v umetnosti, predvsem med literaturo, filmom in glasbo. Kaj vas pri tem najbolj privlači?
Pisateljevanje je zelo samotno opravilo, v ustvarjalnem procesu je pisatelj vedno sam. Ko pa prestopam na področje glasbe in filma, se nenadoma pojavi kolektivno ustvarjanje, in tudi način, kako se to delo polaga v prostor, je popolnoma drugačen.
Sodelovanje pri šestih filmih, posnetih po mojih literarnih predlogah, ki smo jih ustvarjali spotoma, v prostem času, tako rekoč mimogrede, me je predvsem zabavalo. Podobno je z glasbo. Morda je videti, da sem zadrt intelektualec, pa nisem. Ravno nasprotno, zelo rad imam kolektivno ustvarjanje. Moj ego se je dovolj zgodaj in dovolj močno obrusil, zato s tovrstnim prehajanjem nimam nobenih težav in se znam potem, ob uspehih, tudi kolektivno veseliti. Pri filmu je vsaj sto ljudi angažiranih pri istem projektu, vsi participirajo z enako fascinacijo, željo. Zdi se mi, da je to popestritev mojega življenja na pravi način.
Tudi zabave z glasbeniki in filmarji so bolj razuzdane, bolj polne nečesa, kar si jaz zamišljam kot zabavo. To je pravzaprav nek svet, kateremu sem hvaležen, da mi je dovolil vstopiti vanj. Ob vsakem filmu sem se ogromno naučil in zdaj popolnoma drugače razumem odnos med literaturo in filmom. Prepričan sem, da imata zelo malo skupnega, pa vendar se lahko ustvarjalno družita.
V večini svojih romanov izhajate iz stika z arhaičnim človekom, zanimajo vas sporočila prednikov ipd. Kaj pa naš tukaj in zdaj, svet v novem tisočletju? Še leta 2007 ste v intervjuju za Sobotno prilogo nekako leibnizovsko dejali, da se vam zdi, da zaradi tehnološkega napredka in globalizacije živimo v najboljšem možnem času, da vam je kot Slovencu dano živeti na najlepši in najbolj prijazni točki na svetu. Še vedno mislite tako?
To še vedno mislim. Če govoriva o novih tehnologijah, ki so nam na razpolago, se ob njih zelo dobro počutim in jih tudi uporabljam. Prav danes sem slišal na radiu, da se končuje obdobje poštnih znamk, nadomestil naj bi jih nekakšen čip. In v tem ne vidim nič tragičnega, nova paradigma me pravzaprav dela samo še bolj radovednega.
Kaj pa če pogledava malo širše in stvar pokomentirava v luči dejstva, da smo Slovenci v zgodbo tretjega tisočletja vendarle vstopili naivno, nereflektirano, nepremišljeno.
No, saj ravno zaradi tega, ker imam neskončno rad ta košček sveta, sem neizprosen do Slovencev in njihove poniglavosti. Krivdo za stanje, v katerem smo, moramo pripisati sebi – samo tako se bomo sposobni korigirati in se znajti v tem svetu. To nenehno iskanje krivde drugje je po mojem že patološko in je nevarno. Enako kot sem mora človek v življenju znati postaviti zase, je tudi z narodi. Pred to zgodbo je ob rojstvu postavljen slehernik, in tako je verjetno prednjo postavljen tudi sleherni narod.
Če na ta način razmišljava, potem lahko rečeva, da obstajajo različne usode. Obstajajo srečni narodi, inteligentni narodi, pokončni in bojeviti narodi – in Slovenci smo v tem trenutku predvsem samodestruktiven narod. Podobni smo nekomu tik pred samomorom, zdi se, kot bi se odločali, ali naj že skočimo z mostu ali ne, in zato ta hip doživljamo družbeno agonijo. Zakaj se je to zgodilo v tako kratkem obdobju? Verjetno ni bilo dovolj pametnih posameznikov ali pa je bila negativna selekcija tako silovita, da so pač prevladali neumni. Govoriva o času, ko so ponavljavci iz naših gimnazijskih razredov postali direktorji in prevzeli vodilne funkcije v politiki. Osebno jih poznam kar nekaj.
Zdaj so stvari tako daleč zapletene, da se z nekim racionalnim rezom tega klobčiča enostavno ne da razplesti. Problem je tudi, ker vemo, da smo podobne situacije vedno razreševali v nekem kaosu. Tako zdaj tudi doživljamo dogodke v Egiptu in na Bližnjem vzhodu in smo seveda zaskrbljeni, ker se nam lahko zgodi nekaj podobnega. Sočasno pa vemo, da se brez nečesa usodnega ne more nič spremeniti. To, kar se nam zdaj dogaja, osebno res občutim kot agonijo skupnosti, ki na neki ravni izgublja nacionalni naboj, ki je brez orientacije, ki ne ve, kaj si pravzaprav želi …
Omenili ste izgubo nacionalnega naboja. Ob tem mi pride na misel nedavna izjava premierke, da bi bila slovenska vlada veliko bolj uspešna, če bi imela tako podporo kot slovenska košarkarska reprezentanca. Če pustiva ob strani diskrepanco med jasnostjo pravil, ki določajo šport, in zamegljenimi vzvodi, ki ženejo politiko – mar ni ključni problem to, da je libido slovenske poosamosvojitvene politike še vedno nalepljen samo na oblast, sicer pa inerten in nezainteresiran za svobodo?
Pri naši sedanji politični garnituri pogrešam predvsem temeljni samopremislek. Zame je to največji problem, to njihovo enodimenzionalno delovanje v svetu, ki je kompleksen.
Mislim pa tudi, da ne obstaja velika košarkarska zmaga, ki bi bila dosežena samo po racionalni poti. Morda je Bratuškova pri naših uspešnih košarkarjih zaslutila ravno to drugo plat, ki je v svoji ekipi nima. Ta košarkarski duh deluje drugače na publiko in na okolje. Ustvarja se športna magija, ki še kako pomaga zmagovati. In zgodovina kaže, da je kaj takega mogoče tudi v politiki.
Skratka, še zdaleč ni politika samo nekaj racionalnega. Država preprosto ni podjetje, temveč je zapleten organizem. Ampak da bi ga tako razumeli – ne vem, France Bučar je bil verjetno pri nas zadnji, ki je na ta način razmišljal o mehanizmih sodobne države. Zdaj pa mislim, da nihče več niti ne razmišlja, da je vse to le še neka tehnicistična zgodba, ki želi z matematiko priti do uspeha. Ko je prejšnja vlada ukinila ministrstvo za kulturo, sem rekel, da je to konec njene zgodbe, ker bo izgubila nekaj, kar je bistveno za njeno preživetje. Zdelo se je iracionalno, nihče me ni razumel, a napoved se je uresničila.
Očitno demokratični mehanizmi, ki so prineseni v naš prostor, nekako ne omogočajo, da bi se vse naše energije zbrale. Prišli smo do paradoksa, ko množica, ki je po definiciji neumna, zbira svoje predstavnike, ki potemtakem ne morejo biti drugačni kot neumni. Lahko je to rečeno v šali, ampak v tem je neka presežna resnica. Zato bi morali biti v politiki tudi ljudje, ki se zavedajo, da je skupna energija nekje drugje, da oni žal niso edini, ki jo posedujejo.
Kaj je po vašem mnenju ostalo od kolektivnega slovenskega duhovnega telesa, ki je pred leti ne nazadnje ustvarilo samostojno državo?
Pritrjujem vsem tistim, ki pravijo, da so nam politiki ukradli državo. Iz prostorov odločanja je žal izgnanih že vse preveč socialnih skupin. Kamorkoli se ozremo, denimo k profesorjem, zdravnikom ali inženirjem – večina je odrinjena stran od sistemov odločanja. Nujno se mora zgoditi bistveni obrat, ustvariti moramo položaj, ko se bodo lahko vsi ti ljudje vrnili v družbeno življenje. Morajo se vrniti tudi intelektualci, ki so zdaj marginalizirani. Umetniki, na primer, smo tako rekoč izgnani iz javnega prostora. Položaj je navsezadnje zelo primerljiv s posledicami kadilskega zakona. Kadilce so nagnali iz gostiln, ki so odtlej prazne in revne. In zdaj so tudi mnogi nekadilci raje družijo s kadilci na prostem. Gre pa vendarle zato, da bi se gostje vrnili v gostilne.
Pogledi, let. 4, št. 18, 25. september 2013
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
