Umberto Galimberti, italijanski filozof
Ni rešitve, ljudi je preprosto preveč
Foto: Jože Suhadolnik
16. 02. 2013
Italijanski filozof Umberto Galimberti, profesor na beneški univerzi Ca' Foscari, se je slovenskemu bralstvu prvič predstavil leta 2009 s knjigo Grozljivi gost: nihilizem in mladi, ki so ji čez dve leti sledili Miti našega časa. Svoje ideje je Slovencem nekajkrat predstavil tudi na predavanjih v živo, nazadnje se je v Sloveniji mudil prejšnji teden, kot gost Cankarjevega doma in inštituta Slovik. Skoraj do zadnjega sedeža napolnjena Linhartova dvorana je pozorno poslušala sleherno njegovo besedo, na vprašanja iz občinstva je odgovarjal še dobro uro po predavanju. In to je bil tako rekoč veliki finale, celo popoldne se je pogovarjal z novinarji, ki so si kot po tekočem traku podajali kljuko na vratih prostora, v katerem jih je sprejemal.
Profesor Umberto Galimberti je simpatičen možic in prijeten sogovornik, nič profesorsko vzvišenega ni v njem, zato se eno od vprašanj – od kod mu pri sedemdesetih toliko podatkov o mladi generaciji, razblini samo od sebe. Kar govori, si mnogi ne bi želeli slišati, tako črnogledo in brezizhodno zveni. Galimberti zatrjuje, da ni pesimist po značaju, a reči pač so, kakršne so. Najbrž iz čiste obzirnosti in vljudnosti svojim tezam o skorajšnjem zatonu zahodne civilizacije, odvečnosti mladih in vsesplošni zasužnjenosti s tehnologijo ni primešal cinizma – že tako so dovolj grozljive. V dobro mu gre šteti tudi to, da mu ni vseeno: zaskrbljeno je povprašal, če se spodobi fotografirati s cigareto, in zmajeval z glavo na provokacijo, da bo tako dal najlepši zgled mladim.
Ste zelo znan filozof. Je filozofija lahko veda, za katero se zanimajo vsi in se vsi ukvarjajo z njo, ali mora za svojo popularnost plačati kakšno ceno?
Ne, s filozofijo se morajo ukvarjati vsi, ker je naravno stanje človeka. Ko otroci v starosti štirih let začno spraševati »Zakaj?«, denimo »Zakaj se nebo ne zruši na nas?«, je to filozofsko vprašanje. Nekoč pa sem slišal malčka, ki je rekel svoji mami: »Bog ne obstaja, ker nima mame.« To pomeni, da je že dojel princip kavzalnosti. Že Aristotel je rekel, da je filozofija naravno stanje, vsi si zastavljamo vprašanja.
Kakšna so vprašanja, na katera mora oziroma lahko filozof odgovori: ali gre za vprašanja tipa »Kje smo?« ali bolj »Kam gremo?«
Kant je izoblikoval tri kategorije: »Od kod smo prišli?«, »Kje smo?« in »Kam gremo?«. Sam pa mislim, da filozofi ne smejo biti preroki, temveč morajo biti pretanjeni opisovalci sveta. Današnji svet, na primer, je svet tehnike. Obnašamo pa se, kot da bi živeli v svetu, v katerem so živeli naši očetje in dedje – brez visokotehnoloških pripomočkov in naprav, ker smo prepričani, da še vedno živimo v obdobju, ko je tradicija še nekaj veljala. Toda sam mislim, da mora filozof znati dobro popisovati svet, v katerem živi, ne sme pa izrekati prerokb in napovedi za prihodnost.
Ste velik kritik tehnike, sodobnih tehnologij, računalnikov ...
No, tehnika oziroma tehnologija ne pomeni samo avtomobilov, računalnikov, mobitelov ... Gre za tehniko v pomenu višje racionalnosti, kako izpolniti čim več ciljev z minimalno uporabo sredstev. Če grem na primer iz Milana v Benetke skozi Bologno, naredim iracionalno pot. Če pa grem mimo Verone, je pot racionalna. To je tisto, čemur pravim tehnična racionalnost. Zanjo so pomembni samo učinkovitost, produktivnost in izpolnjevanje ciljev z uporabo kar najmanj sredstev.
Vse to omejuje svet življenja. Svet življenja namreč ni racionalen. Vzemimo za primer ljubezen: če nekomu rečemo, da ga imamo radi, smo mu z vidika tehnične racionalnosti že vse povedali. Toda ljudje se s temi besedami ne zadovoljijo, hočejo izvedeti, kako jih imamo radi, koliko, zakaj, na kakšen način. To zelo dobro povzame preobilje, ki je značilno za svet življenja. Bolj ko se človeštvo ravna po načelih tehnične racionalnosti, bolj ugaša svet življenja.
»Vsa zgodovinska obdobja doslej so bila humanistična, v središču pozornosti je bil vedno človek. Danes pa je v središču tehnologija in človek ji le služi.«
To je torej bistvo moje sovražne nastrojenosti proti tehnologiji – v resnici kritiziram tehnično racionalnost. Zato ker postaja merilo za vse tehnika. Tudi trg deluje na podoben način, postaja višja oblika racionalnosti. Trg deluje po načelih ponudbe in povpraševanja, ki določata ceno, toda racionalnost trga še ni tako izpopolnjena, kot je racionalnost tehnike. Trg je namreč podvržen neki človeški strasti: strasti do denarja.
Pa vendar, v poglavju v Mitih našega časa, ki nosi naslov Mit o novih tehnologijah, se precej slabšalno izražate tudi o računalnikih, mobitelih ... Ali imate mobilnik, uporabljate elektronsko pošto?
Da, imam mobitel, a je ves čas ugasnjen. Sčasoma so se ljudje odvadili klicati me na mobitel, sprijaznili so se, da ga ne uporabljam, in mi potem začeli očitati: kdo ti ga je pa dal? Ne, res ga ne maram, ker ga doživljam kot nekakšno prisilo. Elektronski naslov pa imam, ker ga dandanes moraš imeti, saj se po tem kanalu odvija glavnina komunikacije.
Vseeno pa se mi zdi, da je v Italiji, v primerjavi z ostalimi evropskimi državami, razmeroma malo priključkov na splet, ki se mu nasploh ne posveča takšne pozornosti ...
Da, res je, in zadovoljen sem, da je tako. Računalnik namreč največ uporabljam kot sodobni pisalni stroj. Toda to ni nekaj, s čimer bi se bahal. Preprosto se mi zdi, da mi vse to obilje komunikacije ne koristi. A tisti, ki so rojeni danes, bodo vse to potrebovali. Jaz pa te vrste komunikacije ne potrebujem – več.
V knjigi, ki jo je napisala dolgoletna dopisnica slovenske javne radiotelevizije iz Rima (Mojca Širok: Zadnji rimski cesar, op. A. T.), sem prebrala, da je ta šibka prepredenost Italije z internetom načrtovana, za vsem tem pa stoji Berlusconi, ki si je želel, da bi imeli Italijani čim manj povezave s svetom in bi večino informacij dobivali po njegovih televizijskih kanalih ...
Ja, to je zelo verjetno. Internet obvešča o vsem mogočem in ljudje postanejo bolje informirani, oblast pa zanje ni več vsemogočna. Pomenljiv je tudi podatek, da v Milanu ne moremo poslušati švicarskega radia v italijanskem jeziku, ker je Berlusconi tja namestil močne antene. Tako ima več prihodka od oglasov. Jasno je, da njemu ni bilo v interesu spodbujati širjenja interneta. Seveda pa takšna izolacija ni dobra, sam sem se zanjo odločil prostovoljno, a le zato, ker bi me vstop v ta novi svet stal preveč. Vsekakor pa se temu ni smiselno upirati.
Podobno nesmiselno, kot je bil nesmiseln upor ludistov v 19. stoletju, ki so fizično obračunavali s stroji, katerih sužnji niso hoteli biti. To omenjam, ker me zanima, ali bi se sodobnost dalo primerjati s kakšnim drugim zgodovinskim obdobjem.
No, razlika je bila v tem, da so bili stroji v 19. stoletju zanje res sovražni, ker so jim izžemali življenjske moči, elektronske naprave danes pa so simpatične, dajejo ti občutek vsemogočnosti, zato jih sprejemamo odprtih rok, pri tem pa pozabljamo, da postajamo od njih vse bolj odvisni. Vzemimo za primer mobitel: deset let sem vztrajal brez njega, potem pa me je urednik Repubblice (za katero Galimberti občasno piše prispevke, op. A. T.) postavil pred dejstvo: ali ga boš vzel ali pa ne boš več pisal za nas.
Sicer pa je odgovor na vaše vprašanje: ne, obdobja, v katerem živimo, ne moremo primerjati z nobenim drugim iz zgodovine, vse je novo. Vsa zgodovinska obdobja doslej so bila humanistična, od rimskega imperija, srednjega veka, renesanse, romantike – v središču pozornosti je bil vedno človek. Danes pa je v središču tehnologija in človek ji le služi. Tehnologija ni nekaj, kar bi nas oplazilo kot piš vetra, temveč spreminja naš način razmišljanja.
Govorite o tehnološkem determinizmu.
Govorim o vrsti racionalnosti, v katero vodi tehnologija. Kaj to povzroča? Vzemimo za primer tovarno, kjer izdelujejo ročne ure. Včasih je obstajalo nekaj, čemur so rekli paternalizem, s čimer mislim na dober odnos med lastnikom in delavci. Danes te antropološke figure ni več, govori se le še o učinkovitosti in produktivnosti. To namreč zahteva tehnična racionalnost.
Ali obstaja kakšna rešitev, kakšna druga možnost?
Ne, nikakršne druge možnosti ni, ker nas je preveč. Včasih je bilo ljudi manj in imeli smo prostore svobode, ki so bili precej prostrani. A takrat jih nismo mogli izkoristiti, ker nismo imeli sredstev. Bili smo povezani v zelo ohlapne mreže. Če pa nas je toliko, morajo veljati neka železna pravila. Včasih so ta pravila oblikovale diktature, danes pa jih določajo vrednote tehnične racionalnosti: učinkovitost, produktivnost. Če nekdo ni učinkovit, ga sistem izloči.
Nekateri pa se izločijo sami – kupijo si kmetijo, preselijo se na deželo, obdelujejo zemljo. Je v tem rešitev?
Ne, ker je tudi kmetijstvo vse bolj podvrženo zahtevam po produktivnosti in je vse bolj tehnološko. Poglejte prostrana polja v Združenih državah Amerike, ki jih zalivajo iz zraka, kmetijska mehanizacija je veličastna ... Tehnika je zavzela čisto vse.
Kaj odgovorite, kadar vam ljudje očitajo, da ste pesimist?
Ljudje nekaterih stvari nočejo slišati. Skozi zgodovino so se navadili verjeti, da bo vsaka naslednja generacija živela bolje od prejšnje. Zdaj ko se je tok ustavil, pa tega nočejo sprejeti. Kdor jim to sporoča, je zanje pesimist. A jaz nisem pesimist, sem zelo vesel človek. Toda ljudje ne sprejemajo tega dejstva, da se je krog spremenil.
S kakšnim namenom ste spisali knjigo Miti našega časa, v kateri razkrinkavate mite z vseh področij našega življenja, kot so materinska ljubezen, mladost, spolna identiteta, sreča, oblast, psihoterapija, trg, globalizacija, terorizem, rast, vojna, varnost ...?
Ta knjiga se je rodila iz prepričanja, da živimo v zablodah. Gre za nekakšne ideje, ki so tako globoko zakoreninjene, da se o njihovi pravilnosti ne sprašujemo več, a so v resnici na trhlih nogah. Vzemimo za primer mit o mladosti, ki je še posebno razširjen. Ljudje se dandanes vse teže sprijaznijo s tem, da se bodo postarali, čeprav vedo, da se jim starost nezadržno bliža. Podobno je z mitom o psihoterapiji: smo tako ranljivi in šibki, sami smo se prepričali v to, da se ne moremo postaviti na lastne noge – kdo je kriv, da smo taki? Zakaj se širi ta kultura, zakaj potrebujemo vse te stvari?
Zakaj se človek ves čas ukvarja samo s samim sabo?
Zato ker je vse manj vzajemne komunikacije, čedalje manj gledamo drug drugega v obraz. Krivdo za to nosi predvsem naša zahodna kultura. Stari Rimljani so začeli uporabljati besedo persona, katere prvotni pomen je resda maska, pomeni pa tudi »per se unum« – individuum. Stari Grki so uporabljali izraz prosopos, pros pomeni naprej, prosopos opsis je tisti, ki ga vidim pred seboj. Že etimologija pove, kako so se ljudje doživljali v eni in drugi civilizaciji. Za stare Grke je bil ključnega pomena sočlovek, ki so ga gledali pred seboj, od starih Rimljanov naprej pa je edino merilo človek sam sebi. Veličina starih Grkov traja še danes. Zmeda, v katero smo se zapletli, je posledica tega, da izhajamo iz samih sebe namesto iz odnosa, ki ga imamo do sočloveka.
Bi potemtakem ena od rešitev za luknjo, v katero je zdrknila zahodna civilizacija, lahko bila dobrodelnost?
Ne, nisem kristjan in ne verjamem v dobrodelnost. Res je sicer, da bi tako olajšali obstoj revnim. Toda položaj se bo izboljšal šele, ko bo več ljudi revnih in potrebnih pomoči. V takšnih okoliščinah se rodi solidarnost, ki ni vrlina. Solidarnost se rodi iz potrebe. Za solidarnost pa bo čas, ko bomo bolj siromašni. Če smo samozadostni, ni potrebe po solidarnosti.
Toda ekonomska kriza je kot nalašč za kaj takega.
Upajmo, da bomo bolj obubožali. To bi bila naša odrešitev in to je vse, kar lahko rečem. Naši dedki in babice so bili solidarni, resda so se kdaj pa kdaj sporekli na žive in mrtve, a so si tudi pomagali.
V knjigi Grozljivi gost: nihilizem in mladi razvijate tezo, da so mladi nihilisti in brezbrižni, niste pa se dotaknili mladinskih gibanj, kot so indignados v Španiji, ki gotovo niso nihilisti. Kaj menite o njih?
Da so razjarjeni, in prav nič več kot to. Ker ne morejo spremeniti sveta s svojo jezo. So kot pubertetnik, ki loputa z vrati in odvihra zdoma, potem pa se vrne domov. S takim odnosom žal ne bodo spremenili sistema, ker je sistem premočan.
Pogledi, let. 4, št. 3, 13. februar 2013
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
