Evald Flisar, pisatelj in dramatik
Nihče nima prav, vsi se motimo
Foto: Jože Suhadolnik
09. 07. 2012
Roman To nisem jaz, zadnje delo izpod peresa pisatelja in dramatika Evalda Flisarja, je bil uvrščen med deset finalistov za kresnika. Čeprav skoraj vse njegove knjige vsebujejo avtobiografske elemente, je Flisar tokrat hotel narediti korak naprej in ugotoviti, ali resnično življenje, če je selektivno opisano, lahko deluje kot fikcija, v kateri se prepoznajo tudi tisti, o katerih knjiga ne govori, torej, ali je biografska zgodba lahko dovolj univerzalna. Ob tem je Damjan Kozole na različnih lokacijah (v pisateljevem rodnem Prekmurju, v Londonu, Indiji in Egiptu) posnel istoimenski televizijski portret, ki Flisarja med drugim prikaže kot sicer večnega pesimista, ki pa brez vsaj kančka optimizma ne bi mogel živeti.
Vlada je nedavno povabila kulturne ustvarjalce, naj sodelujejo pri državnih proslavah in se v zameno za »čast in svojevrstno promocijo« odpovejo honorarju. Kakšno je vaše mnenje o tem?
Jaz bi državne proslave preprosto ukinil. Vsaj začasno. Ker ta trenutek nimamo česa praznovati. Poleg tega so državne proslave praviloma na smrt dolgočasne. In drage. Imam informacije, da dobijo režiserji za pripravo programa na podelitvi Prešernovih nagrad ogromne vsote, vse tja do dvajset tisoč evrov. Ampak gledati rezultate njihovih »inovativnih pristopov« je tako huda kazen, da bi si zaslužili nagrade predvsem gledalci za dobrohotno potrpežljivost.
Dvomim, da si igralci z nastopom na državnih proslavah pridobijo posebno čast ali si zagotovijo »svojevrstno promocijo«. Prej nasprotno, bi rekel. Po drugi strani pa sem vladi hvaležen za to vabilo. Ko bom naslednjič potreboval vodovodarja ali kakšnega drugega obrtnika, mu bom predlagal, naj se v zameno za »čast in svojevrstno promocijo« odpove plačilu za svoje delo. Navsezadnje bo radiator, ki pušča, popravljal pisatelju, ki je napisal 11 romanov (eden od teh, osemkrat ponatisnjen, se je prodal v skupni nakladi 65.000 izvodov), ki je bil sedemkrat nominiran za kresnika (štirikrat je bil med finalisti), napisal je petnajst (večkrat nagrajenih) dram, ki so Slovenijo prav po športno zarisale na svetovni dramski zemljevid, preveden je v 32 tujih jezikov, je urednik najstarejše slovenske literarne revije Sodobnost, sedem let je bil predsednik Društva slovenskih pisateljev itn. Ali ne bi za vodovodarja bila čast in svojevrstna promocija, da relativno uspešnemu avtorju (in navsezadnje vsakemu uspešnemu ustvarjalcu) radiator popravi zastonj? Ali je posameznik (ki je konkretna oseba) manj »časten« kot »država« (ki je nekaj abstraktnega, razen seveda, če se z njo poistoveti vlada)?
Mislim popolnoma resno, v mojih besedah ni ironije. Človek nikoli ne ve, morda si bom na ta način v splošni maniji varčevanja tudi jaz prihranil kaj denarja. (Pravzaprav sem to že poskusil z električarjem, ker mi je strela pokurila televizor, telefon in modem. Začuden sem bil, ko mi je rekel, da ne more delati zastonj, ker bi to bila prijateljska pomoč, ki jo zakon prepoveduje. Poleg tega mora preživljati družino. In plačevati davke. Kako naj država sicer napolni prazno blagajno?)
Med letoma 1995 in 2002 ste bili predsednik Društva slovenskih pisateljev in radi se pohvalite, da vam je iz društva uspelo izgnati politiko. Za kakšno strategijo ste se odločili pri tem podvigu?
Kot predsednik sem leta 1995 nasledil Daneta Zajca. V njegovem mandatu je bilo društvo še kar politično, navzoči so bili odmevi boja za neodvisnost Slovenije, pri katerem so bili pisatelji avantgarda; to je bilo brez dvoma eno najpomembnejših obdobij v 140-letni zgodovini društva. Toda demokracija je prinesla nove izzive: člani so se, kar je bilo naravno, politično diferencirali, si poiskali različne, tudi nasprotujoče si strankarske afiliacije. V zreli demokraciji (kjer ljudje nimajo težav s spoštovanjem drugače mislečih) to ne bi bil velik problem, društvo bi lahko poleg vsega postalo tudi živahen debatni krožek. Toda mi smo se demokracije šele učili, zato je prihajalo do sporov, medsebojnih zmerjanj, zahtev po izključitvi, groženj z izstopi ipd. Predvsem pa so si različne politične struje prizadevale spremeniti društvo v prikladen vzvod za podporo določenim političnim opcijam.
Podobno se je dogajalo v drugih državah nekdanjega komunističnega sveta in marsikje so društva razpadla na manjše, politične enote, in tako izgubila svojo poglavitno, stanovsko vlogo (ki je predvsem zaščita skupnih interesov članstva; poudarjam, skupnih). V strahu, da bi se kaj podobnega lahko zgodilo pri nas (pravzaprav od tega nismo bili zelo daleč), sem se lotil nekakšne interne pacifikacije, vzdrževal sem prijazne in plodne odnose tako s krogom Nove revije kot s »starimi partizani«, vendar sem tako ene kot druge prijazno opominjal, da je parlament, v katerem se po novem vodijo politične razprave, oddaljen samo dvesto metrov in da je društvo nehalo biti prostor, v katerem bi se lahko reševala politična nesoglasja; napočil je čas, da se posvetimo usodi knjige, promociji literature, predvsem mednarodni, in konkretnim problemom članov.
Za javno poseganje v politično sfero z raznimi izjavami, apeli ipd. je bilo v društvu preprosto premalo konsenza. Vsega tega nisem počel, ker bi bil apolitičen, daleč od tega, čeprav nisem bil nikoli član nobene stranke. Po vseh izkušnjah, ki sem jih pridobil v dvajsetih letih na tujem, je moja političnost omejena na budistično »pravilno ravnanje«; volim po svoji vesti, če je treba, tudi z nogami. Da ne bo pomote: nekatere slovenske politike zelo cenim, ne glede na to, ali so levi, desni ali v sredini. Med njimi je kar nekaj ljudi, ki imajo jasne prioritete, argumente, borijo se, da bi naredili kaj v skupno dobro; cenim jih tudi, če se z njimi ne strinjam. Kar nekaj politikov, ki se samovšečno nastavljajo televizijskim kameram kot »pomembne osebe«, pa me spominja prej na klovne kot na osebnosti, ki jim kaže zaupati prihodnost države in prihodnost naših otrok. Žal. Še vedno nisem izgubil upanja, da bodo na koncu prevladali tisti, ki se zavedajo, da jim bo sodila zgodovina, in bodo uspeli zatreti plevel v svojih vrstah, saj nas bo sicer zadušil.
Moč kulture pri nas zadnja leta vidno peša, njen družbeni vpliv je vse šibkejši. V televizijskem portretu, naslovljenem po vašem zadnjem romanu, ste dejali, da pisateljski poklic izumira. Predvidevate črn scenarij? Kakšne bi lahko bile dolgoročne posledice tovrstnih »odklonov«?
Kultura, v prvi vrsti literatura, je imela pri nas največji družbeni vpliv v času totalitarizma. Takrat smo bili pisatelji skoraj edini, ki smo si upali ugovarjati in opozarjati, znali smo tudi artikulirati krivice, ki smo jih Slovenci doživljali posamično in skupinsko. Zato so ljudje bili z nami, radi so nam prisluhnili.
V demokraciji, paradoksalno, pisatelji nimajo izrazitega vpliva v največji meri zaradi svobode govora. Danes smejo svoje mnenje izraziti vsi, tudi najmanj artikulirani, tudi premalo razgledani, tudi neumni (in ravno ti ga največkrat tudi izrazijo). Večji vpliv imajo mediji, predvsem tisti, ki niso v rokah aktualne oblasti, pa naj bo ta leva, desna ali sredinska. Kljub temu trenutna vlada pisateljem ni najbolj naklonjena, to že moram povedati, saj jim je oklestila sredstva za delo in preživetje mnogo huje kot drugim; muzejem, gledališčem, glasbenikom, likovnikom ipd. je vzela deset odstotkov, knjigi pa kar četrtino!
Še zdaj mi ni jasno, kdo se je spomnil, da bi bilo dobro aktivirati latentno slovensko sovraštvo do kulture, in kaj je s tem pridobil. Mislim, da odločitev ni bila dobra. Izkušnje povsod po svetu kažejo, da ima vsaka vlada največ koristi od tega, da si v kulturni srenji pridobi čim več prijateljev. Res pa je, da pisateljski poklic ne bo izumrl zaradi potez trenutne vlade. Izumrl bo, in ne le pri nas, zaradi novih tehnologij, usihajočega zanimanja za branje, prezasičenosti trga, informacijskih cunamijev, blogerstva, facebooka, splošnega zatona pismenosti, napak šolskega sistema, porasta umske in psihične otopelosti, vzporedno s pospešenim razpadanjem t. i. zahodne civilizacije. Čeprav (in to moram poudariti) je v Indiji prodaja knjig v enem samem letu narasla za 500 odstotkov! Mogoče umira samo Evropa, štafetno palico pa prevzema svet, ki smo ga predolgo imeli za manjvrednega.
Ob tem opozarjate tudi na razkroj naše kulturniške scene, pišete o »grupaškem in sektaškem terorizmu«, o sebičnosti in hudobiji, ki sta se razpasli znotraj nje. Najbrž je to deloma povezano tudi z izgubo kompasa oz. fokusa, literatura ni več prikrito sredstvo boja proti enoumju …
Tukaj verjetno mislite na mnenje, ki ga v knjigi To nisem jaz navajam kot razlog, zakaj ne bi želel, da moj sin postane pisatelj. Ni tako hudo, kot zveni. Predvsem pa to mnenje ne zajema samo Slovenije, ampak ves del sveta, ki mu pravimo Zahod in katerega del smo tako po kulturi kot zgodovinski izkušnji.
Grupaški in sektaški »terorizem« (povzdigovanje »naših« in zmerjanje ali zamolčevanje »drugih«, ki s svojimi deli »našim« onemogočajo primat ali celo »edinstvenost) je naravni del literarne scene že več stoletij. Od pesnikov in pisateljev (pa tudi kritikov) ne moremo pričakovati, da bi bili svetniki, saj že njihovo delo od njih zahteva, da jim »nič človeškega ne sme biti tuje«. Zato je med njimi tudi peščica sebičnežev in hudobnežev, še največ takih, ki se svojih nečastnih motivov sploh ne zavedajo. Niso pa taki vsi; tudi med literati se najde veliko avtorjev, ki so poleg svojih literarnih odlik dobri in pošteni ljudje (in številni od njih so moji prijatelji).
Tako je na vseh področjih; dvomim, da je (recimo) v akademskem svetu drugače. A kljub temu: spominjam se časov, ko smo bili pesniki in pisatelji zavezniki, se vzajemno spodbujali, brali drug drugega, se medsebojno podpirali, nedvoumno čislali vrednote, o katerih zdaj niti ne govorimo več, vsaj ne dovolj množično, kaj šele, da bi jih cenili. Kaj šele, da bi se po njih ravnali, jih uresničevali v medsebojnih odnosih. V zadnjem času smo res izgubili kompas (kako ga ne bi, ko pa celo z združenimi močmi ne moremo doseči več ničesar pomembnega). Edino, kar nas zares združuje, je boj za piškava sredstva, ki nam jih država namenja, da lahko delamo in preživimo. Je to dovolj? Bojim se, da ne. Ne znamo več delovati enotno. Skoraj nihče ne sprevidi, da gre za skupno stvar, vsak se bori le za svoj vrtiček. Zastrupil nas je, žal tudi nas, pisatelje, zoprni zeitgeist.
V romanu To nisem jaz ste zapisali, da o umetnosti lahko verodostojno govorijo le tisti, ki jo ustvarjajo, in da se je do ocenjevalcev umetnosti treba obnašati kot do prodajalcev rabljenih avtomobilov. Torej nezaupljivo, z vnaprejšnjim dvomom?
Ponovil bom, kar sem nekje že povedal: uveljavilo se je mnenje, da avtorju pri njegovem delu lahko spodleti, kritiku pa ne more. Vsi vemo, da to preprosto ni res; raven literarne kritike pri nas iz leta v leto upada. Kako vem? Ker sem urednik literarne revije Sodobnost, ki redno objavlja kritike domačih novitet. Dobre kritike objavlja tudi Literatura, čeprav se jim tu in tam kakšna stvar (predvsem izpod peresa mlajših ocenjevalcev in morda zaradi prešibkega uredniškega nadzora) nekoliko (ali precej) ponesreči. No, kakšna stvar se ponesreči tudi Sodobnosti; popolnost je lahko cilj, nikoli ne more postati realnost. (Štirinajstdnevni Pogledi imajo žal na voljo premalo prostora, da bi se kritik lahko dovolj poglobil v ocenjevano delo; človek bi upal, da se bo to obrnilo na bolje, čeprav razmere temu niso naklonjene.)
Ampak tudi pri najboljših kritikah ne moremo mimo dejstva, da pri vrednotenju literarnih del ne gre za znanost (pa naj mi literarna veda to še tako zameri), ampak za osebno mnenje, ki izvira iz večplastne podlage: iz kritikove razgledanosti (ki je lahko precej enostranska), osebnega okusa (ki je lahko zelo ozek), življenjskih izkušenj (ki so lahko zelo skromne), sposobnosti za prepoznavanje pravih avtorjevih namenov (malo je kritikov, ki to sposobnost imajo ali si jo upajo privoščiti), nezaupanja v lastno sodbo in zato povzemanja mnenja drugih, bolj uveljavljenih kritikov (tudi če gre za zmotne sodbe izpred dvajsetih let), naglice, ki je potrebna, da kritiški umotvor pravočasno prispe do urednika, pa od tega, ali je kritik hkrati tudi sam pisatelj in ocenjuje delo nekoga, ki piše radikalno drugače in ceni drugačne literarne vrednote. Pa, seveda, od osebne simpatije ali antipatije do ocenjevanega avtorja. In še bi lahko našteval.
Da se kritika pri ocenjevanju vrednosti literarnih del lahko zmoti, ne le pri nas, ampak tudi v veliko večjih literarnih prostorih, dokazujejo dokumentirana mrcvarjenja Eliota, Becketta, Nabokova, Joycea, Byrona, Čehova in tisočev drugih, ki so še vedno med nami (del naše literarne zavesti), medtem ko se njihovih kritikov občasno spomnimo le zato, ker jih je čas osmešil. Kot urednik revije seveda sodelujočim kritikom ne morem soliti pameti (razen v primerih, ko so ocene napisane preveč »šlampasto«), saj tudi moja sodba izvira iz večplastne podlage uvidov, izkušenj, razgledanosti, predsodkov. Tako pač je v relativnem, fluidnem svetu literature, sestavlja (in spremlja) ga vse, kar je človeško, dobro in slabo. Edini pravični sodnik je čas. Kar je aktualno in brano (ali uprizarjano) še po dvajsetih letih, verjetno ne more biti slabo, saj nagovarja več generacij. Iz meseca v mesec pa se seveda dogaja, kar se dogaja: sedanjost, z vsem, kar gre zraven (izvrstnim, polovičarskim, nezadostnim, nemalokrat smešnim).
Vaše pisanje v domačih literarnih krogih ustvarja nesporazume: nanj se je prilepila marsikakšna pavšalna oznaka, najpogosteje new age. Pravite, da imajo prste vmes tudi stranpota sodobne filozofije, ki se je namesto z večnimi vprašanji začela ukvarjati sama s sabo in postala »pop« filozofija …
Problem je drugje v tem, da med literarnimi kritiki pri nas ni veliko ljudi, ki bi znali razlikovati med filozofijo in new ageem. Je to ena od pomanjkljivosti našega izobraževalnega sistema, ki je preveč specializiran, premalo širok? Mogoče.
Oznaka »new age« se je prilepila predvsem na moj roman Čarovnikov vajenec, popolnoma neupravičeno, kot je to elokventno in neizpodbitno dokazal dr. Tomo Virk v svojem eseju o tej knjigi. Čudim se, da ga ni prebralo več ljudi. Predvsem pa se čudim, da ga niso prebrali njegovi študentje! Potem so nekateri po lenuharski liniji najmanjšega odpora odkrili elemente »new agea« tudi v nekaterih drugih mojih knjigah: če se, recimo, šestnajstletnica sprašuje o smislu življenja in poskuša najti odgovore na vprašanja, ki so za šestnajstletnike bistvenega pomena, je to »new age«, kaj pa drugega! Prava škoda je, da nekateri, ki se z vsemi štirimi pehajo v center literarne relevantnosti, ne premorejo za trohico več intelektualne integritete. Ker se večina mojih literarnih junakov ubada z eksistencialnimi (da ne rečem filozofskimi) vprašanji, skratka z zadevami, ki nam osmišljajo (ali grenijo) življenje, lahko obvelja za »new age« že razmislek: »Kaj bom jedel za zajtrk, ovsene kosmiče ali ocvrto jajce?«
No, ljudi, ki gledajo na mojo prozo skozi prizmo že dolgo mrtvega gibanja (ki je imelo tudi žlahtno plat, tega ne smemo pozabiti), je pravzaprav zelo malo, lahko jih preštejem na prste ene roke. In še tiste bo kmalu minila volja, da v nedogled gonijo zdrajsano lajno, ki jim dolgoročno ne more prinesti drugega kot diskreditacijo. Morda se bo to zgodilo, ko bodo (nekateri) ocenjevalci mojih del nehali prepisovati od drugih in bodo začeli razmišljati z lastno glavo. To zahteva kar nekaj (neplačanega) napora, nedvomno. Ni pa nemogoče.
Velik del svojega življenja ste iskali »pravo« domovino, nato pa se vendarle ustalili doma. Ugotavljate, da smo rahlo prevzetni in butasti, na odgovornih položajih pa imamo slaboumneže. In če se nekoliko odmakneva od kulture – katere se vam zdijo ključne poteze slovenskega družbenega ustroja in kakšne so v primerjavi npr. z angleškim, ki ga po 20 letih bivanja v Londonu brez dvoma dobro poznate?
Res smo rahlo prevzetni in butasti, ampak ne vsi. In res imamo na marsikaterem odgovornem položaju slaboumneža, ampak to je vendarle preveč pavšalna izjava. Na kar nekaj odgovornih položajih imamo zelo razgledane, sposobne ljudi; kako bi sicer preživeli? Butale so res naša dnevna resničnost, ampak še vedno ohranjamo dovolj zdrave pameti, da bomo med zadnjimi Evropejci, ki bodo šli, kot se reče, v maloro. O tem niti malo ne dvomim. Ker smo majhni, imamo zelo močan samoohranitveni nagon; to nas bo reševalo do trenutka, ko se bo (skupaj z nami) sesula celotna zahodna civilizacija. Do tja je morda le nekaj korakov, ampak upajmo, da bodo dolgi in bo vmes odrasla generacija, ki bo znala ne le razmišljati, ampak tudi ravnati drugače.
Slovenski družbeni ustroj (z njim pa naši mišljenjski vzorci) se od britanskega razlikuje predvsem po tem, da imamo hlapčevsko zgodovino, Britanci pa so bili stoletja vladarji sveta. Zanimivo je, da se Britanci še vedno obnašajo, kot da so vladarji sveta (in so zaradi tega rahlo prevzetni), Slovenci pa se obnašamo, kot da nimamo hlapčevske zgodovine (in smo rahlo prevzetni zaradi tega). Presenetljivo je, kako se lahko veliki in majhni narodi (iz različnih razlogov) ujamejo v isto past! Če se kljub dvajsetim letom življenja v Londonu zdaj v Sloveniji počutim bolj doma, kot bi se v Angliji, je razlog preprost: tu sem prišel na svet, vse drugo je bilo le podaljšano potovanje, izobraževanje, širjenje obzorja. Iz mnogodomca sem postal enodomec; tako pač je, gotovo obstajajo vzroki, ki mi ta trenutek niso popolnoma jasni, ampak vsak človek je hkrati junak in žrtev osebne evolucije, na katero ne more vplivati.
Prepotovali ste 86 držav – kako so potovanja vplivala na vaše pisanje, predvsem na romane?
Potovanja so me naučila, tako kot pred mano Aldousa Huxleyja (ki sem ga citiral v svojem prvem potopisu), da nihče nima prav, da se vsi motimo. Naučila so me, da tisti, ki ostanejo doma in hodijo samo na letne dopuste, ne bodo nikoli razumeli popotnika. Nikoli ne bodo razumeli globljega pomena naključij (ki so na potovanjih pravilo in zakon). Naučila so me, da je naključnost (po angleško randomness) tudi temeljni zakon življenja, zgodovine, vesolja, evolucije. Naučila so me (pravzaprav le potrdila, kar me je prej naučilo že delo na avstralski železnici), da se najbolj motijo tisti, ki si svoje znanje pridobijo izključno iz knjig in se nikoli ne izpostavijo tujemu, neznanemu, nevarnemu; skratka izkušnjam.
Znanja, takšnega in drugačnega, imam seveda dovolj, morda preveč (v Londonu sem med drugim urejal enciklopedijo znanosti in tehnologije), vendar v tem znanju ni življenja, so samo podatki in mnenja, ki niso moja, ampak prevzeta, povzeta. Napisal sem roman, ki se dogaja v Afriki v začetku osemdesetih let in v tem romanu (Na zlati obali) je glavni junak Naključje. Nobeden od recenzentov tega ni »pogruntal«. Nasprotno, nekateri so mi to celo očitali, češ da takšna naključja niso verjetna (čeprav sem opisana naključja doživel sam; ne bi si jih upal izmisliti). »Ne sprašujte popotnika o gradnji hiše, tako ne bo delo nikoli končano,« pravi stara kitajska modrost. Velja tudi obratno: Ne sprašujte lastnika hiše, ki ne gre nikamor drugam kot vsak delovni dan v službo, o uvidih in spoznanjih človeka, ki je dobršen del življenja preživel na poti. Med prvim in drugim je sporazum skoraj nemogoč, saj prvi dojema življenje statično, drugi pa skrajno fluidno, kot nekaj, kar je zapisano negotovostim, presenetljivim zasukom, srečanjem z ljudmi, ki lahko vplivajo na njegovo pot in prihodnost mnogo usodneje, kot je to mogoče predvideti.
Moja potovanja, na kratko, so vplivala na moje pisanje tako, da so vsi moji junaki vedno na poti, takšni ali drugačni, geografski, duhovni, samospoznavni, celo filozofski, vedno usmerjeni proti cilju, ki se jim zdi dovolj jasen, čeprav bi ga težko definirali. Potovanja so me naredila drugačnega. Ni mi žal.
Ob Šalamunu in Jančarju ste najbolj prevajan slovenski avtor. Vaše knjige, kratke zgodbe in predvsem drame so prevedene v več kot 30 jezikov. Ob tem ste samo v letih 2011 in 2012 doživeli kar 14 poklicnih uprizoritev svojih dram v tujini – ste si ogledali katero od njih?
No, nekaj jih bo uprizorjenih šele jeseni. Ogledam si jih toliko, kolikor je mogoče, vseh si ne morem. Najprej me morajo kam povabiti; ne morem se kar pojaviti na premieri, za kaj takega sem prevljuden. Mnogi me ne povabijo. Med vabili pa moram skrbno izbirati, saj ob petletnem sinčku ne morem biti večno odsoten. Poleg tega moram tu in tam kaj napisati, da lahko preživimo.
V Avstrijo seveda skočim, kadar koli mi kaj uprizorijo, tudi Egipt je relativno blizu, med bolj oddaljenimi državami (Indonezija, Indija, Nepal, Japonska, Tajvan, recimo) pa je odločitev odvisna od tega, ali gre za mesto, ki ga še ne poznam (letos oktobra recimo Tajpej), ali za gledališče, v katerem me je prejšnja uprizoritev katere od mojih dram tako fascinirala, da si hočem ogledati tudi naslednjo. Če mi gledališče ne more zagotoviti stroškov bivanja, seveda ne grem, saj si tega ne morem privoščiti. Na Javni agenciji za knjigo je mogoče dobiti le kritje stroškov letalske vozovnice, pa še to le v primerih, ko je udeležba na premieri povezana z dodatnimi dejavnostmi (predavanji na univerzah ali kulturnih inštitutih o sodobni slovenski dramatiki, svetovanjem pri režiji, promocijo Slovenije kot marsikje popolnoma neznane države ipd.). Vsakič sem torej tudi neke vrste ambasador slovenske kulture, kar sem mi zdi pomembno in vredno.
Premiere v uglednih gledališčih so množični dogodki (neprimerno bolj, kot so bralne turneje, na katerih se redko zbere več kot trideset poslušalcev) in so pogosto zelo odmevne; lanska premiera Antigone zdaj v Džakarti, recimo, je prinesla polstranske in celostranske ocene v 22 časopisih. To je mogoče normalno, saj ima Džakarta dvanajst milijonov prebivalcev, Indonezija pa je četrta največja država na svetu. Podobno je v Indiji. Pri nas, seveda, si česa takega ni mogoče zamisliti. Zanimivo in poučno je tudi videti, kako različne so lahko interpretacije iste drame v različnih kulturnih okoljih, in kako različni so lahko odzivi občinstva. Kar kvečjemu potrjuje moj popotniški (in dolgo že tudi življenjski) credo, da nihče nima prav, da se vsi motimo. Relativnost in začasnost mnenj, umevanj in razumevanj sta edina podlaga, iz katere lahko vzklije občutek svobode, zavesti o naključnosti, začasnosti in fluidnosti vsega živega.
Vaša želja ostaja, da bi napisali roman o rojstni vasi in bližnjem gerlinškem gozdu. Bi bil to obračun z otroškimi strahovi in bolečimi spomini?
Mogoče je ta želja stvar nostalgije, hrepenenja po srečnem otroštvu, ko svet in življenje še nista bila uresničena, ampak sta živela le v upanju, načrtih in sanjarijah. Iz trenutne perspektive, ko je večina pomembnih dogodkov, razen smrti, za mano, se mi zdi odraščanje v povojnem času revščine in zatiranja svobodne misli naravnost idealno gradivo za literarno obdelavo, za vrtanje po spominih in njihovo presnovo v domišljijsko pripoved. S tem pa za nekakšno osebno katarzo, za razbremenitev, kajti otroštvo, ta nikoli več dosegljivi raj/pekel, je še vedno navzoče v meni kot mešanica trpkosti in vznesenosti, kot nekakšen klobčič tesnobe, ki bi ga rad razvozlal. Sicer pa je precej običajno, da se ljudje mojih let radi vračajo k začetkom svoje življenjske poti: kot da so prav tam ostali odgovori na vprašanja, na katera poznejše življenje ni znalo odgovoriti.
Pogledi, št. 12, 27. junij 2012
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
