Saša J. Mächtig, oblikovalec
Oblikovalci vidimo stvari, ki jih drugi ne
31. 12. 2015
Rdeči, oranžni, beli, zeleni, vsi pa specifične zaobljene oblike, so kioski slovenskega oblikovalca Saše J. Mächtiga več desetletij označevali in povezovali ulični prostor vzhodnoevropskih mest. Prodanih je bilo 7000 enot. V času, ko je K67 že skoraj izginil z ustaljenih mestnih pozicij in stoji le še na pozabljenih lokacijah, čedalje bolj navdihuje različne umetnike, iniciative in druge urbaniste. Da je njegova podoba prekosila čas, priča denimo spletni poziv in objavljanje fotografij K67 – The Kiosk Shots na nizozemskem www.publicplan-architects.com, v domačem prostoru pa gneča zvenečih imen, ki so se prejšnji četrtek prišli iz oči v oči poklonit oblikovalcu Mächtigu na otvoritvi njegove razstave v ljubljanskem Muzeju za arhitekturo in oblikovanje v fužinskem gradu.
Na prvi pregledni razstavi njegovega dela so poleg slavnega kioska K67 – ta je bil leta 1970 sprejet v zbirko newyorškega muzeja za sodobno umetnost (MoMA) – prestavljeni tudi drugi izdelki, ki še danes zaznamujejo vsakdanjik slovenskih in drugih evropskih mest: sistem postajališčnih zavetij Euromodul, uporabljen na avtobusnih postajah mestnih, medmestnih in glavnih postaj po celotni Jugoslaviji, zbiralniki koristnih odpadkov Ekos, s katerimi je Slovenija orala ledino v ločevanju odpadkov, omarice za oglaševanje kino programa, telefonski dušilniki, koški za smeti Žaba, v določenem trenutku kontroverzni letni paviljon kavarne Evropa v Ljubljani ter drugi elementi cestne opreme. Saša J. Mächtig je bil leta 1984 tudi eden od ustanoviteljev oblikovalskega študija na Akademiji za likovno umetnost Univerze v Ljubljani, aktivni član številnih odborov in društev, nenavadno dobro pa se je znal vživeti tudi v vlogo menedžerja, analitika in tržnika. Svojim študentom je vcepil zavedanje, da morajo delovati zunaj meja naše države.
V sklopu razstave je na grajskem dvorišču postavljen K67, iz katerega so na otvoritvi stregli s kuhanim vinom in vročo bučno juho s kandiranim ingverjem. Skupaj z Ljubljanskim potniškim prometom si MAO prizadeva, da bi obnovili končno postajo dvajsetke v originalnem Mächtigovem dizajnu.
Kaj vam pomeni razstava?
Vsak civiliziran, kultiviran in v prihodnost usmerjen narod se mora učiti iz zgodovine. Ta razstava je neki zapis, je most med danes, jutri in včeraj. Ves čas sem vse svoje izdelke arhiviral, tudi učence sem učil, naj ne mečejo stvari stran. Mislim, da so kustosinje opravile izvrstno delo, a razstavljena sta le 2 odstotka vsega gradiva. Meni se je kariera začela že v prvem letniku in od tedaj sem sistematično korakal v svojo prihodnost. Razstavljenih arhivskih predmetov – risb, maket, korespondenc ipd. – ne dojemam več kot svojih. Sem pa užival na otvoritvi, vzdušje je bilo nekomorno, sijajno, z lepim medgeneracijskim razponom.
V svoji karieri ste bili zelo prodorni. Pa vendar, v vašem času je bilo treba postaviti državo na novo – stanovanja, ceste, ulično opremo, vse. Danes pa je trg zasičen z mnoštvom vseh mogočih produktov. Študentje, ki so si zaneseno ogledovali vaša dela, bodo težko prišli do posla, s katerim bodo preživeli.
Glejte, oblikovanje je mednarodna stroka in večina svetovnih problemov sploh še ni rešenih – kar je prikazal tudi lanski oblikovalski kongres v Južni Afriki, ki se je ukvarjal s »preostalimi« 90 odstotki sveta.
Torej niso govorili o dizajnu, ki ga gledamo na neštetih dizajnerskih blogih?
Hja, to je zvezdniški dizajn. Dizajn lahko uspe, če zadosti vsem petim temeljnim principom (funkciji, konstrukciji, materialu, tehnologiji, kontekstu) in glavni zahtevi – inovaciji. Naša stroka je ustvarjalna: oblikovalci vidimo stvari, ki jih drugi ne vidijo. Mi znamo ideje upodobiti – najsi gre za model, render, maketo ...
Zadnje čase je zelo uspešen koncept, da izdelaš karkoli v lesu: leseno kravato, leseno kolo, lesena očala, leseni fotoaparat ... Kaj porečete na to vi, ki ste zasloveli s poliestrom?
Ha ha, dokler se prodaja, je stvar očitno potrebna. Dobro je, da se ljudje znajdejo. Gre pa po mojem to za neko modo.
Kaj si mislite o Kickstarterju, crowdfundingu itn.?
Mislim, da je to dobra rešitev za samozaposlene.
Dobra?
V našem prostoru je problem to, da ni naročnikov. V finančni krizi jih je še manj, kot jih je bilo, čeprav je bil problem naročnika prisoten od vedno, tudi v socializmu. Vsa izvozna industrija je bila konec šestdesetih stimulirana, saj je država potrebovala devize. Izvozniki so bili zvezde, paradni konji, tako kot Elan ... Kickstarter je absolutno pozitiven začetek, a z nejasnim ciljem in s problematičnim naročnikom. Kaj potem, ko popusti napetost ob predstavitvi? V oblikovanju je treba produkt ohranjati pri življenju.
Telefonski dušilnik
Česa ste v tem oziru učili svoje študente?
Da je treba slediti izdelku od ideje do uporabnika, ne le do naročnika. Izdelek nujno zahteva stalno izboljševanje. V življenju sem se dobro zavedal, da moram idejo prodati. Takoj po študiju in služenju vojaškega roka sem se vpisal na menedžerski kurz, ki ga je organizirala Gospodarska zbornica. Za kiosk K67 sem hodil po Jugoslaviji od župana do župana in uspel do te mere, da je postal predpisana mestna oprema. Imgradovi komercialisti – ljutomerski Imgrad je bil moj naročnik in izvajalec –, ki so hodili za mano, da bi sklenili posel, potem niso imeli težkega dela.
Ste kot oblikovalec takrat dobro zaslužili?
Da, dobro, toliko, da sem si lahko privoščil velik nov avto, jadrnico ...
Kako ste prišli do naročila? Kiosk ste naredili leta 1967, že leto po diplomi, ko ste bili stari le 26 let.
Ko sem bil na fakulteti v četrtem letniku, je v hiši Evropa občasno urejala knjige moja mama. Ob menjavi stare dotrajane nadstrešnice na stavbi so direktorici svetovali, naj se obrne na kakega arhitekta, in ona se je spomnila name, zagnanega mulca. Sam sem bil takrat pod močnim vtisom poliestrne strehe nekega od znotraj osvetljenega paviljona na švicarskem Expu – skozi Lozano sem se vračal proti domu na enem svojih štoparskih popotovanj po Evropi. Želel sem narediti nekaj novega, divjega, monolitnega, in zaradi drznosti predstavljene ideje so mi določili neke vrste komisijo, ki je bila zadolžena za urejanje Ljubljane. Na enem od sestankov te komisije sem slišal, kako se pogovarjajo, da v Ljubljani ni primerne ulične opreme in kako bi rabili nove prepoznavne kioske. Takrat nisem rekel nič, na naslednjem sestanku pa sem kar udaril z idejo.
Kaj je bila inspiracija pri kiosku?
Poliester sem imel zaradi nadstrešnice za Evropo v malem prstu in zdelo se mi je neumno razmišljati o kiosku kot steber, streha itn. Zamislil sem si prebod dveh cevi, ki ju preoblikuješ v uporabno formo: ker kiosk rabi stene, sem okroglo cev zravnal, da je nastal presek dveh kvadrov z zaobljenimi robovi. Spomnim se, kako sem se lotil izdelovanja prvega modela v delavnici svojega bodočega tasta, kiparja. Imel je odlično delavnico in fotolaboratorij. Šel sem v Astro po dva konca okrogle plastične cevi, ki sva ju nato segrela (skuhala!) in preoblikovala v bolj oglato formo, tako da sva ju nabila na dva kvadra, nato pa porezala konce. Model sem zatem nesel svojim kolegom v biro na Zupančičevi. Meta Hočevar, Peter Skalar in Špela Kalin so dejali: poglej, tole je pa tako dobro, da nimamo več kaj, to pa kar sam končaj, odnesi tja, to je to.
Od kje pride tista iskra, v tem primeru prebod dveh cevi?
To je inspiracija, ki je prišla iz mene. Tega nas je učil profesor Ravnikar. Z njim sem se mnogokrat pogovarjal, ko sem med prakso v njihovem biroju pomagal risati Trg revolucije, danes Trg republike. Razložil mi je, od kje njemu navdih za banke: v starih florentinskih palačah – npr. v palači Strozzi. Jaz jo vidim v njem, vi ne?
Zdaj že, ko vem ...
Granit, ofenzivna fasada – banko je treba varovati, predvsem vhod; inspirirali so ga imenitni florentinski vhodi z obokanim stropom in velikim kovanim lestencem. Ravnikar je moral večkrat razlagati, zakaj je za stolpnici izbral ravno trikotno obliko: rekel je, da z današnjim znanjem lahko katerokoli obliko korektno spravite v funkcijo.
So vas po tem receptu učili delati arhitekturo?
Skozi kreativni proces smo morali nenehno odgovarjati na dva pola. Prvi je seveda ta, da mora zadeva delovati, da je v smislu funkcije brezhibna od celote do detajla – podreditev funkciji je izhodišče za pozni modernizem. Druga, prav tako pomembna, pa je duhovna, subjektivna plat nekega projekta, spirit, ki mora biti vedno v ozadju. Svojo inspiracijo si moral povezati z deduktivno metodo od celote do detajla, s katero si se zavaroval, da je zadeva res delovala.
Kako ste izbrali Edvarda Ravnikarja za profesorja?
Ravnikar je bil izjemno navdihujoč govorec. V času mojega študija, v začetku šestdesetih let, je v učni proces želel vpeljati več prakse – menil je, da bi moral biti stik s prakso pri študentih prisoten že v prvem letniku, potem pa se le še stopnjevati, medtem ko je »stara« šola predvidela prvi dve leti teorije in šele potem prakso. Poslušal sem njegovo predavanje o t. i. smeri B in tako me je navdušil, da sem ga po predavanjih vprašal, če bi se lahko prepisal k njemu. »Lahko,« je odgovoril, »kako pa se pišete?« - »Mächtig.« - »Oh, z vašim očetom sva bila med vojno skupaj v zaporu!« In tako se je začelo.
Kakšno je bilo študijsko vzdušje?
Fantastično. Risanje od zore do mraka na fakulteti, večerna predavanja, izleti, druženja. Poleg Ravnikarja je bil izvrsten profesor tudi Brumen, o kulturni zgodovini nas je učil direktor moderne galerije Branko Rudolf, psihologijo pa Anton Trstenjak ... Šele ko sem šel po študiju (da bi odložil služenje vojaškega roka) študirat še umetnostno zgodovino, sem presenečen spoznal, kako neprimerno bolj sočna so bila naša predavanja na arhitekturi v Ravnikarjevem krogu. Ravnikar je izbral tudi vrhunske asistente, mnogi so imeli izkušnje iz tujine: Braca Mušiča, Grego Košaka ter zakonca Ivanšek, ki sta po petih letih dela v Stockholmu zasnovala nadvse uspešno naselje atrijskih hiš v ljubljanskih Murglah.
V stanovanjski gradnji še danes uporabljamo t. i. švedski standard. Kako sta bila Ivanška povezana z njim?
V Slovenijo sta pripeljala skandinavsko kulturo. Na mestnem trgu, kjer so imeli biro Ravnikarjevi, sta imela celo svojo trgovino s skandinavskimi svetili, pohištvom in drugimi predmeti za dom …
... torej nekakšno dizajnersko trgovino s skandinavskim dizajnom – tàko, kakršne zadnja leta rastejo kot gobe po dežju?!
Da, trgovina se je imenovala Interier, levo od bivše knjigarne. Zanjo sta izrisala tudi sistemsko modularno pohištvo. Ustanovila sta društvo Barva in oblika in v Ljubljano pripeljala švedske strokovnjake. Švedski princip je bil takrat izrazito socialdemokratski, ukvarjali so se s tem, kako ljudem dvigniti kakovost bivanja. Uvedli so švedski barvni krog, ki ima vse 4 barve, realne. Še danes imam mapo z barvnimi študijami s podpisi štirih švedskih arhitektov. Organizirali so tečaje, katerim smo smeli prisostvovati tudi študentje, a so bili namenjeni arhitektom projektantom ter direktorjem pohištvenih tovarn (Dekorativi, Induplati Jarše itn.). Seznanili so nas s švedskim standardom in tedaj sem prvič slišal, da obstaja kaj takega.
Košek za smeti Žaba
Ali dotlej niso obstajali standardi?
V Jugoslaviji? Ah, kje pa! Takrat se je vse postavljalo na novo, delali so raziskave na vseh področjih: v Zavodu za napredek gospodinjstva, v Gradbenem centru, ki se je zelo razvijal, so študirali racionalizacijo, sisteme. Po eni strani je bila torej šola zelo racionalna, po drugi pa smo imeli predmete, kot je kaligrafija ipd. Žalosti me, da v sedanjem učnem programu na ALUO ni več humanističnih predmetov. To je zgrešeno, saj smo stroka, ki dela produkte za ljudi.
Je bila za vas fakulteta bolj življenjska šola?
Zelo, zelo. Poleg osebnih spoznanj v tej »skupnosti profesorjev in študentov«, kot jo je imenoval Ravnikar, smo imeli veliko stika z industrijo in že kot študentje delali velike arhitekturne natečaje.
Na razstavi sem v glavah razstavljenih projektov opazila sama imenitna imena – sodelovali ste z Meto Hočevar, Petrom Skalarjem, Janezom Suhadolcem, Kostjo Gatnikom. Kdo pa je uspel od vaših študentov?
Nika Zupanc, Lara Bohinc, Rok Jenko, Kaja Antelj, Janez Mesarič, Miha Turšič ... Prednost sem dajal timskemu delu in delu za industrijo, povedati pa sem jim želel tudi to, da njihov trg ni Slovenija, temveč cel svet. Z vstopom v Evropsko unijo se nam je odprlo tržišče 510 milijonov porabnikov! To je neverjetna številka. Mi predstavljamo 0,39 odstotkov. Preživimo lahko le z inventivnostjo. Zgornji rob povprečja bi morala biti Pipistrel in Akrapovič, le Gorenje je še vedno potencialno velik sistem.
Meni se zdita Akrapovič in Pipistrel tolažilna nagrada – Akrapovič ima 300 zaposlenih, mi pa smo uspeli zavoziti tovarne z 10.000 zaposlenimi!
Seveda, se strinjam. Zapravili smo balkansko tržišče, to je bila res velika neumnost. Preveliki čevlji in premalo znanja. Naših otrok žal nismo pripravili na kapitalizem.
Imate predlog, kaj nam je storiti?
Zbrati se mora intelektualna in kreativna elita brez predsodkov in se lotiti dela! Rad kolesarim po Furlaniji - Julijski Krajini; to je območje, ki je tradicionalno trijezično. In vidim, kako naša prisotnost počasi izginja. V živo še naletite na ljudi, ki govorijo slovensko, a na napisih in izveskih slovenščine skoraj ni več. Enostavno popuščamo. Krepiti bi morali tudi ekonomsko moč. Če bomo dober partner, nas bodo imeli radi, sicer pa nas bodo povozili. Čehi in Slovaki nas že močno prehitevajo. Kitajska ni izgovor. Na Tajvanu imajo muzej kitajske zgodovine, v katerem sem preživel cel dan in spoznal neverjetne razsežnosti te 6000-letne kulture, v kateri je bilo polpreteklo komunistično obdobje le neka kratka epizoda, stranpot. Kitajcem smo nepremišljeno dali svoje produkte. Pišejo z znakovno pisavo: z učenjem pismenk že kot otroci osvojijo veščino kopiranja, zato zlahka ponarejajo naše izdelke.
Iz kakšne družine izhajate?
Mama je izhajala iz premožne judovske družine, oče iz Gornjega Grada. V družini imamo kup izobražencev, priženil pa sem se v umetniško okolje, moja prva žena Špela, sicer arhitektka, je bila hči kiparja Kalina, ki mi je velikodušno posojal tudi svoj fotolaboratorij. Tedaj to ni bilo tako enostavno kot danes.
Prihajava na bolj zračne teme. Saj res, se vam ne zdi, da v življenju potrebujemo veliko zračnosti?
Seveda!
V čem pa vi uživate?
V svojem delu, branju, druženju. Vsak človek je vesolje.
Kaj pa berete?
Redno berem Economista, obvezno kulturo in znanost, politike pa čedalje manj. A če želiš biti aktiven, ji ne moreš nikdar popolnoma ubežati. Sicer sem nazadnje bral Pikettyja, Montaigna, Brucknerja. Zadnja dva meseca pa bolj malo, a imam izgovor, bil sem v šoku ob pripravljanju razstave.
Ste kdaj preživeli dan v svojem kiosku, tako kot tisoče trafikantk, ključarjev, prodajalcev hotdoga?
Ha, ha, pravzaprav ne ... Prekmalu sem končal sodelovanje z izdelovalcem.
Pogledi, let. 6, št. 23-24, 9. december 2015
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
