Fabula 2012: nocoj gostuje Amitav Ghosh, Indija
Ostrina »opomb k zgodovini«
Foto: David Shankbone
04. 03. 2012
Ko je leta 1981 izšel roman Otroci polnoči dvakratnega bookerjevega nagrajenca Salmana Rushdija, je t. i. anglo-indijska književnosti vstopila v zavest širše mednarodne literarne javnosti. Njen naslednik je tudi bengalski pisatelj Amitav Ghosh, avtor osmih svetovnih uspešnic in trenutno eno najbolj prepoznavnih imen indijske literature v angleškem jeziku.
»Ghosh razume vrednost romana kot zvrsti ravno v tem, da se vanj lahko vključijo prvine z vseh področij življenja.«
Rodil se je leta 1956 v Kalkuti v Zahodni Bengaliji. Kot sin diplomata je odraščal v različnih deželah južne Azije: Indiji, Bangladešu (tedanjem Vzhodnem Pakistanu), Šri Lanki in Iranu. Nenehne selitve, ki so zaznamovale njegovo zgodnje otroštvo, so mu izostrile pogled na življenje, v katerem je »potovanje« del širšega zgodovinskega toka. Usoda njegove družine, ki se je ob dogodkih leta 1947 znašla na napačni strani na novo začrtane meje med Zahodno Bengalijo in Vzhodnim Pakistanom, ga je soočila z nasiljem, ki je v zgodovini pogosto posledica ozemeljskih delitev, političnih prevzemov in množičnih preseljevanj. V svojem delu največkrat prikazuje zgodbe beguncev, brezdomcev, priseljencev, ekonomskih migrantov ali pa – kar velja tudi zanj – vztrajnih raziskovalcev in popotnikov, ki so se zaradi različnih vzrokov znašli v nekakšnem medprostoru, onkraj strogo začrtanih kulturnih in nacionalnih meja. V Ghoshevem pisanju ni težko prepoznati daljnosežne kritike statičnega pojmovanja in razumevanja zgodovine »ustaljenih« skupnosti in »stanovitnih« kultur.
V sedemdesetih letih 20. stoletja se je Ghosh odločil za študij zgodovine na elitni univerzi St Stephen's College v New Delhiju. Po opravljeni diplomi je na univerzi nadaljeval z magisterijem iz sociologije, nato pa je kot akademsko nadarjen mlad mož iz angleško izobražene indijske elite pristal v Angliji, kjer je v rekordnih dveh letih in pol na oxfordski univerzi doktoriral iz socialne antropologije. Terensko raziskovanje ga je odpeljalo v Egipt, kjer je leto dni preživel med kmeti iz vasi Lataifa in Nashawy blizu delte Nila. Slikovite izkušnje študenta na terenu je pozneje opisal – po mnenju nekaterih kritikov – v svojem najpomembnejšem delu In an Antique Land (V antični deželi, 1992). Po opravljenem doktoratu se je vrnil v Indijo in na matični univerzi dobil mesto raziskovalca in pozneje predavatelja na oddelku za sociologijo. To je bil tudi čas, ko je napisal svoj prvi roman The Circle of Reason (Krog razuma), ki naj bi bil zaradi jezikovnih akrobacij prepoznavni naslednik romana Otroci polnoči.
Čeprav se Ghosh (tako kot Rushdie) izrazito ukvarja z vprašanjem, kdo govori v imenu Indije, v kakšnem jeziku in kako, in čeprav sta oba izrazita nasprotnika načela monološkosti in iz njega porajajočega se nasilja, Ghosha zanimajo predvsem obrobne razsežnosti; ne samo, kadar gre za posameznika ali skupnost, ampak razmišlja tudi o sistemih vedenja, znanstvenih raziskavah, verovanjih in celo o pomenih, ki jih opredeli geografska lega (na primer Šunderbanski otoki v romanu Lačna plima, ki ga imamo tudi v slovenskem prevodu). Kritičarka Brinda Bose je njegov opus označila kot pisanje »opomb k zgodovini«. Takšna opredelitev se sicer nekako ironično križa z avtorjevim položajem v osrednjem toku, ki si ga je v zadnjih letih pridobil kot »član« svetovne pisateljske lige in predavatelj na najuglednejših univerzah po svetu. Lahko smo prepričani, da Ghosh angleščini ne daje prednosti pred jeziki podceline, kakor je to pri Rushdiju. Leta 2001 je svoj najbolj priljubljeni roman The Glass Palace (Steklena palača) protestno umaknil s seznama nominiranih del za Commonwealth Writers Prize, ker je nagrada namenjena samo delom, napisanim v angleščini (poleg tega se tudi ni strinjal s pojmom »Commonwealtha«, ki ga razume kot zgodovinsko nevzdržno kategorijo).
Za pisatelja, ki je prepotoval toliko kot Ghosh, obenem pa je vložil izjemen trud v izobrazbo (v širok razpon več znanstvenih disciplin), ni presenetljivo, da tudi pri leposlovnem pisanju vključuje najsodobnejša akademska dognanja o kolonializmu, kulturi, naravi vedenja in globalizaciji. Lik znanstvenika ali raziskovalca je prisoten skoraj v vseh njegovih romanih (na primer Piya v romanu Lačna plima, v žanrskem hibridu V antični deželi pa ga zastopa kar sam Ghosh). Kot človek številnih obrazov – antropolog, sociolog, zgodovinar, esejist, novinar, popotnik, akademik – se Ghosh pri pisanju ne omejuje in zavestno prestopa ozke žanrske okvire. Njegovo pisanje odlikuje intelektualna ostrina, ki je, po mnenju kritikov, njegovi sodobniki zlepa ne dosežejo. Ghosh razume vrednost romana kot zvrsti ravno v tem, da se vanj lahko vključijo prvine z vseh področij življenja: zgodovine, naravoslovja, retorike, politike, religije, ljubezni, seksualnosti. Seveda ne gre spregledati dejstva, da je Ghosh vrhunski pisatelj in mojster besede. Njegova proza je enako prožna in živa, ko poroča o znanstveni raziskavi ali kadar opisuje vizionarsko sliko utopične skupnosti. Morda je skrivnost njegovega pisateljskega uspeha prav v tem, da obravnava resne in zahtevne teme v umetniško zapeljivem slogu.
Poleg osmih romanov je Ghosh objavil več zbirk esejev, med njimi The Imam and the Indian (Imam in Indijec, 2002) in Incendiary Circumstances (Vnetljive okoliščine, 2007). Pisanje je zanj izrazito celovito početje, ki briše meje med leposlovjem in esejistiko, romanom in znanstveno razpravo, s čimer opozori na bogate možnosti, ki jih ima roman kot zvrst tudi na področju raziskovanja in razvoja znanosti ali predstavljanja novih pogledov. Ker Ghosha v prvi vrsti zanimajo zgodovinske zgodbe, ki so iz almanaha vélikih pripovedi izpadle kot nepripet list iz zvezka, vidi v njihovi ponovni obravnavi, ko na novo osvetli določeno problematiko, ključen prispevek k drugačnemu tolmačenju sedanjosti, ki izhaja iz drugačnega razumevanja preteklosti. Tudi njegova zadnja dva romana Sea od Poppies (Makovo morje, 2008) in River of Smoke (Reka dima, 2011), ki sta del trilogije, lahko razumemo kot še eno od pomembnih opomb k zgodovini opijskih vojn iz sredine 19. stoletja.
Nastop v Ljubljani
4. marca, ob 20h, Cankarjev dom, Klub CD
Prevedeno
Lačna plima (The Hungry Tide). Prevedla Urša Červ. Cankarjeva založba, Ljubljana 2008
Obrisi senc (The Shadow Lines). Prevedla Urša Červ. Študentska založba, Ljubljana 2012
Pogledi, št. 4, 22. februar 2012
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
