Rudi Zaman, član UO Slovenskega knjižnega sejma in direktor založbe Didakta
Papirnata knjiga se vrača
Foto: Tomi Lombar
28. 11. 2014
Slovenski založniki so letos razpostavili svoje izdelke po stojnicah že tridesetič in podobo knjižnega sejma, ki se je v Cankarjevem domu začel prav danes in bo trajal do nedelje, je pri več kot tretjini tega obdobja soustvarjal Rudi Zaman, sicer direktor založbe Didakta. Zaman je letos že drugo leto »samo« član upravnega odbora knjižnega sejma, prej je bil njegov predsednik.
Kakšni so učinki prostega vstopa na knjižni sejem, ki je bil uveden pod vašim predsedovanjem upravnemu odboru?
Kar nekaj let sem se boril za prost vstop, ker sem iz baze obiskovalcev dobil podatke, da si želijo na sejem večkrat, da si želijo priti tudi na kakšno debatno kavarno, a so morali vedno ponovno plačevati vstopnino. Ob velikih prizadevanjih mene osebno, članov odbora in zbornice nam je uspelo s CD skleniti kompromis, da se denar od prodaje vstopnic nadomesti s prihodki od drugod, recimo od najemnine za razstavne prostore ali z drugimi aktivnostmi, npr. sponzorji.
Je imela odprava vstopnine vpliv na povečanje števila prodanih knjig?
Jasno, tega so bili najbolj veseli razstavljavci. Kar naenkrat so ugotovili, da so se ljudje začeli na sejem vračati. Če so prvi dan malo pogledali, kaj bi jih zanimalo, so pri drugem obisku knjige kupili, še tretjič pa so se vrnili in opravili kak dodaten nakup. Prodaja se je po naših ocenah z ukinitvijo vstopnine povečala za več kot 30 odstotkov; o tolikšnem povišanju gre sklepati tudi na podlagi pogovorov s predstavniki založb, ki so ukinitev pozdravile.
Vstopnina je še vedno v zraku, ponovna uvedba je možna v naslednjih letih. Nekateri si namreč želijo, da bi jo uvedli po vzoru podobnih sejmov v tujini – v Beogradu, Parizu, Frankfurtu, na Dunaju. Tudi v Zagrebu letos ponovno uvajajo vstopnino. Težava je namreč v tem, da zmanjkuje denarja za spremljevalne prireditve, ki jih je težko obesiti na pleča razstavljavcev. Kar je razumljivo, njihov interes je postaviti na ogled svoje knjige in jih prodati. Prepričan sem, da je sejem mnogo bolj obiskan, če je vstop prost.
Omenjali ste raziskavo iz baze obiskovalcev knjižnega sejma, dr. Miha Kovač pa je na tiskovni konferenci pred odprtjem sejma (pogovor je potekal 18. novembra, op. p.) napovedal raziskavo Bralna kultura in nakupovanje knjig v Republiki Sloveniji (pri kateri so sodelovali še dr. Samo Rugelj, dr. Andrej Blatnik, Rok Gregorin in Patricija Rupar), kakršna je bila menda nazadnje opravljena pred vsaj desetletjem. Odtlej so se navade glede branja in kupovanja knjig na Slovenskem korenito spremenile. Kako pogosto bi bilo po vašem mnenju treba opravljati takšne raziskave?
(Miha Kovač, ki se ravno sprehodi mimo: Zadnja takšna raziskava je bila opravljena leta 1998! Trenutni interval je potemtakem 16 let, naslednja bo torej 2029, prva je bila pa leta 1973. Ena od zanimivih stvari, ki sem jih na današnji tiskovni konferenci ob odprtju sejma pozabil povedati, je, da je bilo leta 1973 v Sloveniji 50 odstotkov ljudi, ki kupujejo knjige, leta 2014 pa 49,5 odstotka. Tako da smo pol odstotka kupcev izgubili. Težava tiči v tem, da so se v tem času občutno zvišala vlaganja v knjižnično infrastrukturo, da izdamo desetkrat več knjig, da je več tako založb kot knjigarn. Toda moja teorija je, da so kupci knjig zelo trdoživa druščina, kot volilna baza kakšne posebej zagrizene politične stranke – obstanejo, karkoli jim narediš, pa naj bo dobro ali slabo.)
»Pred osmimi leti so nam v Frankfurtu predavali o tem, da bo čez nekaj let na sejmu samo mala dvorana papirnih knjig, vse ostalo bo v e-obliki. Danes lahko ob rob tej izjavi dodam opažanje z letošnjega sejma, kjer je bilo e-knjige treba iskati z lučjo.«
Po mojem mnenju bi raziskave bralnih in nakupovalnih navad morali opravljati vsaj bienalno, ker se stvari, vsaj v zadnjih letih, zelo hitro spreminjajo. Bralne navade so se z vstopom e-knjige zelo hitro začele spreminjati in kljub napovedim, da so papirnatim knjigam šteti dnevi, v Evropi in tudi v svetu ugotavljajo, da so bile napačne, saj se klasična knjiga vrača v vsem svojem sijaju. Letos smo na frankfurtskem sejmu lahko jasno videli, da je e-knjiga v drugem planu, na pohodu pa so bile papirnate knjige.
Pred osmimi leti so nam v Frankfurtu predavali o tem, da bo čez nekaj let na sejmu samo mala dvorana papirnih knjig, vse ostalo bo v e-obliki. Danes lahko ob rob tej izjavi dodam opažanje z letošnjega frankfurtskega sejma, kjer je bilo e-knjige treba iskati skorajda z lučjo pri belem dnevu. E-knjiga bo imela svojo pot in bo neka veja, ki bo šla korajžno naprej; na frankfurtskem sejmu letos tako že drugo leto ni bilo videti velikih enciklopedij. Založbe, kot so Britannica, Larousse, Gallimard, imajo oddelke, kjer pripravljajo enciklopedije in slovarje, ki izhajajo samo še v e-obliki.
Ravno zato bi morali raziskave o branosti opravljati vsaj na dve leti, saj bi od tega imeli koristi tudi založniki. Na letošnjem Slovenskem knjižnem sejmu bo o tem in o e-knjigi govora na nekaj debatnih kavarnah; lani smo imeli nekaj razstavnih prostorov, opremljenih za predstavitev e-knjige, a je bilo zanimanje izredno majhno. Letos smo se zato odločili, da temu ne bomo posvečali kakšne posebne pozornosti, ker je papirna knjiga še vedno v ospredju.
Letos zaradi krize razstavlja kaj manj založb, kako se kriza pozna pri nakupovalnih navadah?
Kriza se pozna pri nakupih zadnjih treh let na knjižnem sejmu: ljudje čakajo na večje razprodaje, redkeje posegajo po knjigah s cenami nad 20 evrov. Tudi v knjigarnah med obiski opažam, da ljudje resno razmišljajo, ali potrebujejo knjige višjega cenovnega razreda ali si jo bodo raje šli izposodit v knjižnico ali celo, kadar gre za priročnik, fotokopirat. Ne nazadnje se recesija kaže tudi tako, da pridejo v knjigarno večkrat, si knjigo ogledujejo in tehtajo, ali bi jo kupili. Celo limit za nakup knjige za darilo je padel pod dvajset evrov.
Število razstavljavcev na sejmu pa ostaja enako; predvsem zato ker si vsi, ki delujejo v založništvu, želijo prodati čim več knjig, in še tiste založbe, ki jim gre slabše, ponavadi postrgajo zadnje fičnike, da lahko pridejo na sejem, kjer si obetajo prodati več knjig, da bi si z izkupičkom lahko zagotovile obstoj vsaj nadaljnjih nekaj mesecev. Nastajanja novih založb skorajda ni opaziti, prej gre morda za kakšno preusmeritev programov. Tu pa tam kakšna uglednejša zaradi ekonomskih razlogov izgine, tak je bil primer Nove revije. Ekonomska situacija torej vpliva tudi na to, da se število založnikov v Sloveniji ne povečuje, na knjižnem sejmu pa ostaja enako.
Kakšen pa je učinek enotne cene knjige?
Pravzaprav ni pravega rezultata oziroma pokazatelja učinkov tega ukrepa. Preden delamo primerjave z državami, ki so uvedle enotno ceno knjige, je treba poudariti, da je v Sloveniji enotna cena knjige samo polletna. In kaj se dogaja, ko opazujemo delo založb? Ko knjiga pride v skladišče, pol leta mine, kot bi mignil, še preden se lotijo resne distribucije in pripravijo še kakšne akcije, zato je ta učinek popolnoma izničen. Po tem polletnem obdobju pa se že lahko zgodi dotisk mehke vezave, s katerim zasujejo tržišče. V Sloveniji po mojem mnenju ne bo nekega pravega učinka enotne cene, dokler bo to obdobje skrajšano samo na pol leta, kar je rezultat nasprotovanja nekaterih založnikov.
Je uvedba sekcije KulinArtfesta na knjižnem sejmu odraz prepričanja, da vsaka knjiga šteje, da le ljudje berejo?
Osebno sem bil prepričan, da nikdar ne bom izdajal kuharskih knjig. Menil sem, da založba Didakta dosega kakovost akademskih založb, kjer kuharske knjige nimajo kaj iskati. Zadnja leta smo žal tudi pri naši založbi izdali nekaj resda kvalitetnih kuharic z boljšo vsebino. Ekonomska situacija narekuje, da se temu preprosto ne moreš izogniti, nobelovcev še vedno prodamo po nekaj sto izvodov, pa najsi gre za Joséja Saramaga ali Günterja Grassa, da ne govorimo o nobelovki Wisławi Szymborski, pesniške zbirke gredo namreč še teže v promet; medtem ko kakovostne kuharice prilezejo preko tisočaka in tako pomagajo založbi preživeti. Na žalost tudi druge založbe, celo ugledne, kot vidimo, uvajajo različne pristope do kuharskih knjig in podobnih komercialnih izdaj, saj so subvencije skromne ali pa jih ni in si na trgu prepuščen samemu sebi.
Na letošnjem sejmu bodo prvič podelili nagrado knjiga leta, ki bo priznanje knjigi kot celostni umetnini in pri kateri bo žirija presojala tako vsebino kot vizualno podobo. Ali slovenske založbe znajo unovčiti takšne nagrade?
Ne, Slovenija že vsa leta premalo poudarja nagrajene knjige v različnih kategorijah in pri različnih vrstah nagrad. Omenil bi primer zlate hruške, priznanja za kakovostne otroško in mladinsko literaturo. V tujini bi bilo takšno priznanje gotovo izredno odmevno in bi imelo bodisi medijski bodisi tudi komercialni odzven, v Sloveniji pa zanje žal ne ve niti marsikateri založnik. Tudi knjige, ki so nagrajene, po nekaj tednih izginejo iz izložb knjigarn in razstavnih prostorov med prodajnimi policami, v nekaj mesecih nihče več ne ve, katera knjiga je dobila nagrado.
******************
Za vse zainteresirane pa je tu še poročilo aktualne raziskave z naslovom Bralna kultura in nakupovanje knjig v Republiki Sloveniji.
Pogledi, let. 5, št. 22, 26. november 2014
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
