Martin Pollack, pisatelj, publicist, prevajalec
Pisati o množičnih grobiščih je bilo nepredstavljivo
Foto: Aleš Černivec
01. 12. 2014
Martina Pollacka v Sloveniji poznamo predvsem kot avtorja romana Smrt v bunkerju (Slovenska matica, 2005), v katerem kritično obravnava intimno zgodovino svoje nacizmu zapisane družine. Pollack je publicist, prevajalec iz poljščine in pisatelj. Rodil se je leta 1944 v gornjeavstrijskem Bad Hallu, študiral je slavistiko in vzhodnoevropsko zgodovino. V Ljubljani je pred kratkim predstavljal svojo novo, dokumentarno-esejistično knjigo Kontaminierte Landschaften (Kontaminirane pokrajine), ki govori o žrtvah množičnih pobojev vseh režimov.
Pollack je za svoja dela dobil številna priznanja in nagrade: leta 2007 nagrado avstrijskih knjigotržcev za toleranco v mišljenju in ravnanju, leta 2011 pa knjižno nagrado za sporazumevanje v Evropi leipziškega knjižnega sejma.
Pojem »pokrajina« v nas večinoma vzbuja pozitivna občutja. Predvsem pokrajine iz naše mladosti nas kot medle podobe iz sanj spremljajo vse življenje, dobro vplivajo na naš duševni mir in notranjo harmonijo. Vas, g. Pollack, je kot otroka z zgodbami razvajal vaš stari oče. Doma je bil iz Laškega, pozneje pa se je preselil v Kočevje. Bil je strasten lovec in pripovedoval vam je čudovite zgodbe o brezmejnem Kočevskem rogu, v katerem so živele divje svinje, medvedi in volkovi …
Ja, moj stari oče je bil nadarjen pripovedovalec, na številnih sprehodih po okolici Amstettna, kjer je stanoval, mi je pripovedoval o svoji nekdanji domovini Sloveniji, o kraju Tüffer, ki se danes imenuje Laško, kjer je odraščal, in o Kočevju. V Kočevskem rogu je navdušeno hodil na lov in mi o tem tudi pogosto pripovedoval – čudovite zgodbe o medvedih in volkovih, ki so se tamkaj skrivali po dolinah. Veliko mi je pripovedoval tudi o lovski koči, ki jo je imel v lasti, šele pozneje sem odkril njene fotografije, na nekaterih je tudi moj oče, ki je starega očeta pogosto spremljal v Kočevje.
Družina se je že leta 1912 preselila v Amstetten v Spodnji Avstriji, toda ded je lovsko kočo obdržal vse do druge svetovne vojne. Vsako leto je odhajal tja na lov. Kočevje je bilo v njegovih zgodbah paradiž. Takrat nisem imel pojma, kje je Kočevje, toda že samo ta beseda je – tako kot beseda Tüffer – pred moje oči pričarala čudovite pokrajine, po katerih sem hrepenel, ker je bil moj ljubljeni stari oče tam očitno srečen. Moj ded, lovec, ki je neustrašno zalezoval medvede in volkove. Kot otrok sem od njega dobil volčji kožuh, od volka, ki ga je sam ustrelil. Moj ded, junak, ki me je nadvse ljubil in razvajal.
Šele veliko pozneje sem izvedel, da je imel tudi temno plat, bil je namreč fanatični nacist in antisemit. Bil je odgovoren za večino arizacij v Amstettnu in okolici. Po vojni so ga zaradi tega zaprli, toda kot mnogim drugim nacionalsocialistom v Avstriji se mu ni kaj hudega zgodilo, kmalu so ga izpustili.
Toda pokrajine, kot pišete, vedno zaznamuje in sooblikuje človek. Včasih so ti njegovi posegi dobro vidni, spet drugič prikriti.
»Zelo pozno sem izvedel, da sestra mojega starega očeta, ki edina v naši družini ni bila okužena z velikonemškim, Slovanom sovražnim strupom nacionalsocialistov, ni umrla naravne smrti, temveč je svoj konec dočakala v taborišču Hrastovec.«
V naših zemljepisnih širinah ni nedotaknjenih pokrajin, vse je tako ali drugače preoblikoval človek, v mnogih primerih jih je celo uničil. Že mnogo let večino časa preživim na podeželju in vem, o čem govorim. To, kako ravnamo z naravo, kako brezobzirno in predvsem nesmiselno jo zazidavamo in betoniramo, je sramota. Kljub temu pa pojem pokrajina v nas tako kot prej večinoma vzbuja hrepenenje in prijetne občutke, vendar ti, če jih pogledamo pod lupo, s seboj vse prepogosto prinesejo razočaranje. To se zgodi, ko spoznamo, da te na videz nedotaknjene, nedolžne pokrajine v mnogih primerih s seboj nosijo temačne skrivnosti.
Za svojo knjigo Smrt v bunkerju ste z ženo pogosto hodili po sledeh svojega deda, ki je imel pod Krenom lovsko kočo. Nenadoma pa ste ugotovili, da je ta pokrajina »kontaminirana«.
Bridka ironija zgodovine je, da sem prav pod Krenom v Kočevskem rogu našel »kontaminirano« pokrajino, množična grobišča. Sredi najlepšega, idiličnega visokega gozda. Tam so jugoslovanski partizani leta 1945 postrelili na tisoče ljudi in jih vrgli v kraške jame, med njimi tudi veliko svojih rojakov, domobrancev.
Lovske koče svojega starega očeta nisem našel, morda so jo porušili ali požgali, sem pa zato našel številne križe in svečke za mrtve, ki zdaj spominjajo na žrtve, ki tako kot prej ležijo v jamah, ker jih je skoraj nemogoče izkopati. Potem sem našel tudi pričo, nekega kmeta iz okolice, ki mi je povedal, da je bil s svojim očetom na poti v gozd, ko sta zagledala kolone tovornjakov z ujetniki, ki so jih potem ustrelili in vrgli v jame.
Čudovita pokrajina, o kateri mi je pripovedoval stari oče, je nenadoma dobila drugačen, strašen, grozljiv obraz. Seveda je naključje, da je dedkova lovska koča stala prav na tem mestu, toda tudi v moji družini sta nasilje in ubijanje igrala veliko vlogo.
»Kontaminirana« pa je bila tudi okolica Laškega, od koder je bil doma vaš ded, pozneje tudi Hrastovec, kjer je bila umorjena vaša teta Pavla Drolc. Teta naj bi bila edini »nedolžen« člen v vaši sicer nacizmu zapisani družini. So bile vse te vaše osebne izkušnje povod za vašo nedavno izšlo dokumentarno-esejistično knjigo Kontaminirane pokrajine?
Da, tudi v Laškem so množična grobišča iz leta 1945. V nekdanjem rudarskem rovu s povednim imenom Huda jama so našli na tisoče žrtev. Slovenski zgodovinar Mitja Ferenc je o tem napisal pretresljivo knjigo in v njej objavil tudi grozljive fotografije.
Do Hrastovca, kjer je umrla moja stara teta Pavla, imenovana Paulina, sem prišel šele veliko pozneje. Zelo pozno sem namreč izvedel, da prav sestra mojega starega očeta, ki edina v naši družini ni bila okužena z velikonemškim, Slovanom sovražnim strupom nacionalsocialistov, ni umrla naravne smrti, temveč je svoj konec dočakala v taborišču Hrastovec. V knjigi o moji družini o tem ni niti besede, bil sem namreč prepričan, da je teta umrla spokojno in da njenega groba ni več. Dokler me ni neki zgodovinar opozoril, da so ponjo v resnici prišli partizani in jo odpeljali v Hrastovec.
Dr. Rudolf Bast, ded Martina Pollacka
Dejstvo, da sem v Kočevju in Laškem, krajih, o katerih mi je stari oče pripovedoval toliko čudovitih zgodb, našel množična grobišča, je bilo povod za to, da sem napisal te eseje. Zavedel sem se, da so mnoge pokrajine v naših deželah »kontaminirane«, da v sebi skrivajo anonimna množična grobišča. Veliko teh pokrajin ima nekaj opraviti tudi z mojo lastno zgodbo. Z zgodbo mojega očeta, ki je sam postal storilec.
Zato zame ni naključje, da so tudi tam, kjer zdaj stanujem, na Južnem Gradiščanskem, v bližini madžarske in slovenske meje, množična grobišča. V majhnem kraju Deutsch-Schützen, na primer, kjer pogosto kupujem vino, čudovito modro frankinjo in zweigelt, so pred nekaj leti v nekem gozdu odkrili množični grob. Tam so spomladi 1945, malo pred koncem vojne, ustrelili in zagrebli madžarske Jude. Zelo pogosto sem v Deutsch-Schütznu, sedim v točilnici na prostem in gledam gozd, v katerem ležijo mrtvi. Idilična pokrajina. Toda »kontaminirana«. Prebivalci Deutsch-Schützna s to zgodbo nočejo imeti nobenega opravka, zato ker nekaj storilcev prihaja iz njihovih vrst. To je razumljivo. Kar je zlo, grdo, nizkotno, nočemo videti, o tem nočemo ničesar slišati. A ne pomaga, da pogledamo stran. S tem ne moremo pregnati duhov. Moramo se soočiti z zgodovino. O tem moramo govoriti, pisati.
»Kontaminirane« pa niso zgolj pokrajine v Sloveniji, polno jih je tudi drugod po Srednji in Vzhodni Evropi.
»Kontaminirane« pokrajine sem našel tudi drugod, na Poljskem, kjer sem pogosto, v Ukrajini, na Slovaškem. Pogosto na svojih potovanjih po naključju naletim prav na takšne pokrajine. Včasih se prav namerno odpeljem tja, na primer letos v Minsk v Belorusiji. V okolici Minska so številna množična grobišča. V mnogih primerih žrtve stalinistov in nacionalsocialistov ležijo druga ob drugi: najprej so morili eni in zagrebli trupla, potem še drugi, na istem mestu. Morda zato, ker so tam tako ali tako že bile primerne jame.
Vaša teta Paulina si, kot ste napisali, zasluži zgodbo, ki jo je treba povedati. Tudi številne anonimne žrtve obeh velikih diktatur 20. stoletja, nacionalsocializma in komunizma, naj bi dobile svoj obraz, svojo življenjsko zgodbo. Po možnosti tudi grob.
Verjamem, da smo danes v našem delu sveta tako daleč, da lahko drug drugemu povemo vse tragedije, tudi če je to boleče. Povsem človeško je, da o takšnih rečeh raje molčimo. Tudi zame je bilo neverjetno boleče, ko sem se spoprijel z zgodbo svoje družine, z dejanji svojega očeta. Nekega dne sem sklenil, da bom te zgodbe raziskal. Ne da bi prizanašal lastni družini. Nisem tožilec in ne sodnik, do tega nimam pravice, poskušal sem le razumeti, kako je prišlo do tega, da je neka družina, moja lastna, ubrala to pot, ki je vodila do najhujših zločinov. Prav tako sem želel izvedeti več o žrtvah, zaslužijo si, da spoznamo njihova imena in njihove zgodbe.
»Bridka ironija zgodovine je, da sem prav pod Krenom v Kočevskem Rogu našel »kontaminirano« pokrajino, množična grobišča. Sredi najlepšega, idiličnega visokega gozda.«
Kot na primer Jude v gorah okrog Donovalya na Slovaškem, ki so jih lovili možje specialne enote posebnega oddelka in moj oče, ki jim je poveljeval, čisto podobno, kot je nekoč stari ded v Kočevju lovil volkove in druge živali. Te nedolžne, neoborožene ljudi so postrelili kot živali, nekatere so pri živem telesu zažgali v kočah, v katerih so se skrivali, nato so jih zagrebli nekam v pokrajini, ki je bila malce pozneje spet videti nedotaknjena. Grobovi so izginili, se zlili s pokrajino, prav tako, kot so si želeli storilci. Kot sin svojega očeta morilca, ki za te zločine nosi odgovornost, čutim dolžnost, da tem žrtvam vrnem njihova imena in obraze. Toda tudi teta Paulina, ki je bila poročena s Slovencem, si je zaslužila, da povemo njeno zgodbo.
Ne gre mi za to, da bi vse žrtve izkopali iz množičnih grobišč, toda narediti moramo vse, da bi jih iztrgali pozabi. Sicer bodo storilci, ki so žrtve anonimno vrgli nekam v rove in jih zasuli, naknadno zmagali.
Pa bi morali zdaj, ko vse to vemo, zločine okvalificirati in jih med seboj primerjati?
Ne verjamem. Nasprotujem temu, da bi zločine med seboj primerjali, da bi drug drugemu obračunavali žrtve in naredili bilanco kot pri poslih. Saj nismo računovodje, pri čemer nočem o tem častivrednem poklicu reči nič slabega, toda v tem kontekstu se ne spodobi misliti kot knjigovodje. Predvsem pa bi takšno razmišljanje pripeljalo do tega, da bi drug drugemu nenehno naštevali, katera stran ima na vesti več žrtev. Številke ne vodijo nikomur. To pa ne pomeni, da ne smemo poimenovati vseh žrtev. Ne gre niti za to, da bi zločine kvalificirali, jih tehtali. Ni dvoma, da je holokavst zločin 20. stoletja brez primere, toda to ne pomeni, da drugi zločini štejejo manj, da so druge žrtve manj pomembne. Takšne primerjave so nedopustne in predvsem nesmiselne.
Množična grobišča v Vzhodni in Srednji Evropi za avtorja gotovo niso najbolj prijetna tema, zlasti ker je bila tudi vaša družina med tistimi, ki je »kontaminirala«.
Seveda bi bilo lepše in veliko bolj prijetno pisati o ljubezni, toda za to mi morda manjka talenta. To moram prepustiti drugim. To pa ne pomeni, da se ne ukvarjam tudi z drugimi temami. Napisal sem dve knjigi o Galiciji, nekdanji kronski deželi habsburške monarhije, in tam ne pišem o »kontaminiranih« pokrajinah. Sem se pač odločil, da se bom posvetil novejši zgodovini. Navsezadnje zato, ker sem sam iz takšne družine in ker sem bil vzgojen v takšnem duhu.
V naši družini je orožje vedno igralo pomembno vlogo. Orožje in ubijanje. Oboje je seveda povezano. Pri raziskovanju gradiva za knjigo o svoji družini sem odkril, da sta tako moj oče kot moj stari oče istega leta, leta 1931, vstopila v Nacionalsocialistično stranko, oče v Gradcu, ded v Amstettnu. Nisem prepričan, da sta vedela drug za drugega. Moj oče je potem leta 1932, takrat je bil star enaindvajset let, v Gradcu šel k SS, leta 1938, tik pred tako imenovanim anšlusom, pa se je javil h gestapu. Mojo mamo je spoznal, ko je bil vodja gestapa v Linzu, v letih 1942/43. Ta kariera, če temu tako rečemo, se je potem nenadoma končala, ko je moj oče v bližini Linza na lovu ustrelil 14-letnega gonjača. To se je zgodilo po nesreči. Več kot naključje pa je, da je prav moj oče, strasten lovec, tako kot tudi moj ded, povzročil to lovsko nesrečo – in da je bil zato kazensko premeščen na vzhod, kjer je vodil specialno enoto posebnega oddelka. To so bili čisti morilski komandosi. Jaz sam v tem vidim strašno ironijo usode. Seveda je oče kot šef gestapa zagrešil zločine, toda na vzhodu so žrtve, Jude, partizane in druge domnevne nasprotnike, dobesedno lovili kot divjad. Kakor se je bil naučil kot lovec.
Pa je bil vaš oče res pošast? Kaj se mora zgoditi v človeku, v družini, v družbi, da pride do česa takega?
Če imamo s pošastjo v mislih človeka, ki nosi v sebi psihopatske poteze, nevarnega izobčenca, sociopata, potem se odgovor glasi: ne. Moj oče zagotovo ni bil psihopat, tudi ne sociopat, ki se ne bi mogel vključiti v družbo, nasprotno, bil je družaben, prijazen, šarmanten moški, imel je velik uspeh pri ženskah, bil je dober tovariš pri pohodih v gore in pri smučanju. Bil je neznansko priljubljen. Od ljudi, ki so ga poznali, sem o njem slišal govoriti same najboljše stvari.
Gerhard Bast, oče Martina Pollacka
Ne, psihopat moj oče zagotovo ni bil. To vso stvar dela še bolj zapleteno. Seveda je bilo takrat dovolj psihopatov, notoričnih morilcev, morda celo duševnih bolnikov, precej pa je bilo tudi takih, ki so bili povsem normalni, prijazni in vljudni – in so kljub temu, ne da bi trenili, morili ljudi. Jude in druge. Tako kot moj oče. Verjamem, da so bili v večini normalni.
Trudil sem se razumeti, kako je lahko prišlo do tega, da so bili ljudje kot moj oče zmožni takšnih dejanj. Pri tem je zagotovo pomembno vlogo odigrala vzgoja, antisemitsko okolje, v katerem je odrasel. S tem nočem ničesar opravičevati. V takšnem okolju so odraščali mnogi – pa niso vsi postali morilci. Moralo je biti torej še nekaj, kar je povzročilo, da se je »prevesil«, toda kaj naj bi to bilo, ne znam povedati. Zato se mi zdi še toliko bolj pomembno, da se ukvarjamo s temi dogodki, ne da bi kaj zamolčali ali prikrili.
Povedali ste, da ste preprosto imeli srečo, ker so vas že z desetimi leti poslali v internat in vas tako oddaljili od nacistično usmerjenega družinskega okolja. Je to res vsa zgodba? Kot je znano, ste pozneje študirali slavistiko, se začeli ukvarjati s prevajanjem iz poljščine, postali ste prepričan pacifist. Se je to zgodilo kar samo od sebe?
Lovska koča v Kočevskem Rogu, last Rudolfa Basta
Sam o tem težko presojam, to lahko storijo drugi. Gotovo pa je bilo pomembno, da so me že pri desetih letih odtegnili temu pogubnemu okolju. Internat, ki sem ga obiskoval, je bil zelo liberalen. Ne znam si razložiti, zakaj so me starši – tudi moj očim je bil nacist – poslali prav na to šolo. Menim, da je nanje naredilo vtis dejstvo, da smo se tam morali izučiti kake obrti in opraviti vajeniški izpit. Postal sem mizar. To je lep poklic. Dodati je treba še, da je šola ležala sredi hribov, več kot tisoč metrov visoko v gozdu. To je povsem ustrezalo idealom družine mojega pravega očeta, v kateri so bili vsi moški strastni lovci. Gozd je bil zato zanje skoraj svet. Za svetovnonazorsko usmeritev šole se očitno ni nihče pozanimal ali si z njo niti ni belil glave. Pogosto se sprašujem, ali bi se lahko izognil tem vplivom, če bi obiskoval povprečno šolo kje v Linzu ali Amstettnu. Ne vem.
Prav tako se včasih tudi vprašam, kako bi ravnal, če bi bil na očetovem mestu, če bi odraščal v enakih okoliščinah. Vsi v naši družini – z izjemo omenjene tete – so postali fanatični nacionalsocialisti, ki vse do smrti niso spremenili svojega strašnega prepričanja. Bi sam, če bi živel v tistih časih, šel po drugi poti? Seveda bi sam zase rad trdil, da nikoli ne bi postal nacist in ne bi položil svojih rok na nedolžne žrtve. Ali to v resnici drži, ne vem. Na srečo mi tega ni bilo treba nikoli dokazati.
V Kontaminiranih pokrajinah ste zapisali: »Grobovi bi morali postati nevidni, izginiti v pokrajini, da bi se za vedno znebili žrtev brez imen: brez trupla ni zločina, brez zločina pa ne obtožbe.« Zakaj smo tako v Avstriji kot tudi v Sloveniji, sploh v Srednji Evropi, o anonimnih žrtvah diktatur in vojn tako dolgo in trdovratno molčali?
V Avstriji je molk povezan s tem, da so se ljudje sami dolgo videli v vlogi žrtve. Bili smo prva žrtev nacistične Nemčije. In ko si se postavil v vlogo žrtve, kar je bilo po vojni seveda zelo udobno, se ni spodobilo govoriti o storilcih v lastnih vrstah. Zato ljudje tudi niso hoteli govoriti o množičnih grobiščih. Brez storilcev ni grobov. In storilci so bili v mnogih primerih pač tudi Avstrijci. Kot moj oče.
Sam sem Avstrijec, zato mi je ljubše govoriti o svoji deželi, nočem s prstom kazati, denimo, na Slovenijo ali Ukrajino. Te primere sem obravnaval v svoji knjigi, a nimam pravice presojati, kako ravnajo v drugih deželah. Jasno je, da se bomo s tem problemom še dolgo ukvarjali. Smo šele na začetku spoprijemanja s to bolečo zgodovino. Prepričan sem, da to velja tudi za Slovenijo.
Pa še beseda o žrtvah komunistov: o njih smo molčali tudi iz svetovnonazorskih razlogov. Sam sem se dolga leta prišteval k levičarjem in še predobro vem, kako previdno smo se približevali tej problematiki. Sem sodijo tudi izgnanci. Če smo govorili o sudetskih Nemcih, ki so bili po letu 1945 izgnani iz Češkoslovaške, pri čemer je tudi prihajalo do pokolov, o tem nismo želeli ničesar slišati, ker je bila to tema, ki so si jo prisvojili desničarji. Toda kljub temu mora biti dovoljeno govoriti in pisati o izgnancih. Pred letom dni me je neka češka založba prosila, naj napišem esej o tako imenovanem smrtnem maršu v Brnu junija 1945. Pisati o tem pred desetimi leti bi bilo nepredstavljivo, podobno je veljalo za množična grobišča. Zdaj se je začelo premikati – in tega se ne da več ustaviti.
Žal je fenomen množičnih grobišč še danes zelo aktualen, sami marsikaj opazite na svojih poteh po Ukrajini. Bo to res ostala večna tema?
Po eni strani sem optimist. Moj oče je leta 1944 pomagal zatreti varšavsko vstajo, sam pa sem leta 1965, samo enaindvajset let pozneje, odšel v Varšavo, da bi tam študiral poljsko literaturo. In na Poljskem so me čudovito sprejeli, čeprav sem jim že takrat povedal, iz kakšne družine prihajam. Enaindvajset let, to je kratek čas. Da se je Evropa tako spremenila, je zame dokaz, kako močna je kultura.
Pogosto pa sem tudi pesimističen. Ko na primer vidim, kaj se dogaja v Ukrajini. Tu in tam se sliši, da so tam nova množična grobišča. Že mogoče, da je to samo propaganda. Toda že samo dejstvo, da se o tem govori, dokazuje, da je ta tema še naprej aktualna. Pogledati moramo samo v nekaj dežel naprej, na primer v Irak ali Sirijo. Tam vsak dan prihaja do masakrov, v katerih žrtve preprosto zagrebejo. Bojim se, da nas bo ta tema še dolgo spremljala.
Pogledi, let. 5, št. 21, 12. november 2014
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
