Karol Chmel, slovaški prevajalec in Pretnarjev nagrajenec
Poezija nikoli ni bila stvar množic
12. 10. 2015
V enem od pomenkov na mednarodnem književnem festivalu Lirikonfest v Velenju sredi septembra, kjer je ovenčan s Pretnarjevo nagrado uradno postal častni ambasador slovenske književnosti in jezika, mi je Karol Chmel (1953) zaupal, da je ob novici sprva pomislil na zavrnitev nagrade, saj da v zadnjem času iz slovenščine ni veliko prevajal. Toda njegov prevodni opus upravičenost nagrade več kot potrjuje: Šalamun, Kocbek, Zajc, Blatnik, Ihan, Debeljak, Zupan, Šteger so avtorji, katerih knjižne izdaje lahko po njegovi zaslugi berejo slovaški bralci, številni drugi pa so predstavljeni vsaj revijalno ali časopisno. Prevajalec iz štirih slovanskih književnosti, ki je med drugim prevajal dela Kiša, Pekića, Albaharija, Pavića, Różewicza, Lipske, Tokarczukove, Miłosza, Herberta, Zagajewskega idr., urednik pri osrednji madžarsko-slovaški založbi Kalligram in avtor šestih pesniških zbirk je odkritosrčen in preudaren sogovornik.
S slovenščino ste se srečali ob branju slovaških prevodov slovenske literature (Udovič, Kovič …), toda odločilno je bilo menda srečanje s poezijo Tomaža Šalamuna, in sicer v češkem prevodu.
Ta češki prevod Šalamuna je zanimiv tudi zato, ker prevajalec František Benhart takrat ni mogel objavljati. V reviji Světová literatura je bil leta 1977 objavljen prevod, pod katerega je bila podpisana Hana Prošková, ki je krila Benharta. Jaz pa sem šele deset ali več let pozneje izvedel, da je bil on resnični prevajalec.
Češko-slovenski odnosi so tradicionalno utečeni in bogati, kar pa ne moremo trditi za slovaško-slovenske kulturne stike. Ste se kot prevajalec vseeno lahko na koga navezali, oprli?
Ukvarjanje s poezijo Tomaža Šalamuna resnično ni bilo naključje, vendar je name vplival predvsem kot na avtorja, saj tudi sam pišem poezijo. Njegova poetika me je tako očarala, da sem poskusil ustvarjati v tej smeri.
V slovaškem prevodnem kontekstu pa težko rečem, na koga sem se navezoval. Koviča in Udoviča je prevedel Vlastimil Kovalčík, s katerim nama je skupno, da oba prevajava iz poljščine. V okviru proze pa sem imel še eno srečo. Po rodu sem iz mesta Zvolen, kjer sem na koncu naše ulice odkril starejšega gospoda Tomáša Štrbo, ki je delal kot kurjač, in povsem po naključju ugotovil, da prevaja iz slovenščine. Prevedel je na primer Andreja Hienga, roman Gozd in pečina in še kake tri ali štiri obsežnejše knjige … Začel sem ga obiskovati in se tudi tako seznanjal s slovensko literaturo. Vse skupaj je bil splet naključij. Še toliko bolj, če je človek samouk. Diplomiral sem namreč iz andragogike.
»V poljski književnosti je opazen ruski in nemški, v zadnjem času tudi češki vpliv. Na Poljskem je pravi kult Bohumila Hrabala, ki pa postopno prerašča tudi drugam, denimo na Madžarsko.«
Ko ste začeli prevajati slovensko literaturo, pa ste že prevajali iz poljščine in južnoslovanskih jezikov.
Seveda. Sicer pa sem, preden sem začel prevajati, dolga leta naročal literarne revije iz vseh teh držav; začenši s srbsko revijo Književna reč pa vse do poljskih revij Twórczość, Poezja, Literatura na Świecie, kakor tudi slovenske Sodobnost, Dialogi … Skozi branje sem se učil jezika in hkrati poskušal kar najbolje spoznati družbeni kontekst in kulturo.
Prevedli ste resnično vrhove slovenske poezije. Kako ste izbrali ta imena?
Težko, da se z njimi ne bi srečal, kajti bila so res v ospredju, uveljavljena imena tudi v drugih kulturah, ki sem jih spremljal, poznal sem jih denimo iz poljskega, hrvaškega konteksta. Vem, da sem prvi veliki izbor Kocbekove poezije v srbskem prevodu kupil celo nekje v Istri. Bil sem povsem očaran. Enako se mi zgodilo, ko so izšle njegove zbrane pesmi, zvezke sem prepisal na roke.
Vas smem vprašati po najljubšem avtorju izmed teh, ki ste jih prevajali …
Saj nekako ves čas govorim o njem, gotovo Šalamun. Včasih pa se mi celo zdi, da se premikam kot rak, pred kratkim sem za neko antologijo evropskega modernizma prevajal Murna in še starejše avtorje, ki sem se jih pred tem izogibal.
Gotovo je pri prevajanju iz slovenščine veliko vrzeli, vendar ste tudi sami omenili, da zanimanje za prevodno književnost nasploh upada.
Pri izdajanju prevodne literature ne gre le za finančni problem, temveč za splošen trend upadanja zanimanja za literaturo. Sam poleg urednikovanja pri založbi Kalligram sodelujem tudi pri reviji in knjižni zbirki Fragment, kjer smo začeli izdajati tudi poezijo. Vsaka zbirka izide v natančno 99 izvodih, kar je tudi simptomatično. Ugotovili smo namreč, da smo število bralcev natančno zadeli, od petih milijonov Slovakov se za poezijo zanima 99 bralcev.
Na festivalu so potekale tudi diskusije na temo komercializacije, propagiranja književnosti. Zdi se, da je prevajanje poezije nekakšno donkihotsko početje …
Drži. Toda moji prijatelji pravijo, da je bilo od nekdaj tako. Poezija nikoli ni bila stvar množic. Zdi se mi tudi, da bi pri tej popularizaciji lahko hitro zapadli v okoriščanje in bi iz nuje delali krepost. Se imeli za privilegirance, tistih 99 izbrancev, ki si to lahko privoščijo in se imajo za nekaj več kot drugi … Sicer pa pri nas opažam, da poezija vedno bolj prihaja do ljudi prek glasbenih besedil. Pred kratkim sem bil pri Blatnem jezeru na srečanju madžarskih prevajalk, ki so me poučile o slovaški sodobni glasbi, ki sem jo pred tem povsem zapostavil, saj ne sledim YouTubu …
»Velika škoda je, da na Slovaškem nihče ne ve, kdo je Rudi Šeligo. Tudi izbor proze Uroša Kalčiča bi rad naredil, a to je že bolj osebna stvar. Od mlajših pa denimo Primož Čučnik …«
Prevajate iz vsaj štirih različnih literatur, poljske, hrvaške, srbske in slovenske. Bi nam lahko na kratko orisali, kakšne težnje opažate v teh književnostih?
Gotovo je pri vseh izrazit vpliv sosednjih držav, vsaka izmed teh literatur je pod močnim vplivom svojih sosed. V poljski književnosti je opazen ruski in nemški, v zadnjem času tudi češki vpliv. Na Poljskem je pravi kult Bohumila Hrabala, ki pa postopno prerašča tudi drugam, denimo na Madžarsko. Na Poljskem je vsaj deset avtorjev, ki so neposredno pod njegovim vplivom in ga izjemno cenijo ...
Sam raje opazujem, kaj imajo te literature skupnega, denimo fenomen presenečenja, izvirnosti. Nekatere navezave so neposredne; moj prevajalski vzor je na primer Katarina Šalamun Biedrzycka, prevajal sem poezijo njenega sina Miloša in opazil izrazite Šalamunove sledove, pa tudi sledove celotne sredozemske kulture. Šalamun je tudi zelo prevajan v poljščino, pripadniki generacije iz osemdesetih let, zbrani okoli časopisa Brulion, so ga vzeli za svojega.
Kako v vas živijo urednik, pesnik in prevajalec?
Životarijo. Vedno eden na račun drugega. Žal moram reči, da sem najprej urednik, saj je ta delovnik najdaljši, vzame svojih osem, devet ur, ob večerih, kadar mi uspe, prevajam, tako da za lastno ustvarjanje ostane res malo časa. Kar se ne nazadnje opazi tudi pri mojih zbirkah, vsakih pet let izdam tanko knjižico. Nemara pa je krivo tudi pomanjkanje grafomanske žilice. Večina avtorjev ima vsaj malo tega nagona.
Ali spremljate, kakšno življenje imajo vaši (slovenski) prevodi? Katera knjiga se je najbolj prijela?
Seveda spremljam. Največji odziv je doživela esejistika Aleša Debeljaka, knjigi Temno nebo Amerike (1998) in Kozmopolitska metafora (1998). Zaslugo za to pripisujem več celostranskim recenzijam v dnevnem časopisju in literarnih revijah. Knjigi sta sprožili velike diskusije, saj sta se ukvarjali z vprašanji, zanimivimi za celotno postsocialistično družbo. Mnogi so v teh esejih našli rešitve, ki bi jih bilo mogoče uveljaviti tudi pri nas. Povrhu pa sta to komunikativni knjigi. Esejistika zna biti včasih prezahtevna, zaradi česar se krog bralcev zoži. V tem primeru sem imel srečno roko. Knjigi sta bili razprodani.
Ali pri prevajanju kdaj sodelujete z avtorjem?
Temu se raje izognem. Imam nekaj slabih izkušenj, zlasti pri prevajanju poezije. Pri prevajanju iz poljščine se mi je zgodilo, da je avtor hotel posegati celo v oblikoslovje. Pravo zadoščenje sem doživel letos na literarnem večeru v Brnu, ko je k meni pristopila študentka polonistike in mi povedala, da so letos na fakulteti gostili prav tega avtorja. Zahvalila se mi je, saj da so šele s pomočjo slovaškega prevoda dojeli njegovo poezijo. Seveda pa je stik včasih neizbežen, denimo pri dešifriranju kakega konteksta.
Gotovo imate še kakšno slovensko prevajalsko željo …
Seveda, imam celo še dolg iz šestdesetih. Velika škoda je, da na Slovaškem nihče ne ve, kdo je Rudi Šeligo. Tudi izbor proze Uroša Kalčiča bi rad naredil, a to je že bolj osebna stvar. Od mlajših pa denimo Primož Čučnik … Tudi izbor iz poezije Uroša Zupana Otváranie delty (2004) je tanek, saj je zmanjkalo sredstev. Jezi me tudi to, da sem velik lenuh; Uroš Zupan je bil takrat gotovo jezen name, saj mi je prijazno pošiljal svoje knjige, mi pisal … Vsekakor pa sem za to, da se primarno prevaja sodobno literaturo, potrebno je biti v koraku s časom, stare grehe pa se naj vzporedno dopolnjuje.
Kako vidite slovensko-slovaško književno izmenjavo v prihodnosti? V katero smer gremo?
Če bi vedel, bi bil prerok. Toda mislim, da v pravo smer, tudi vi ste dokaz za to. Potrebujemo mlade zanesljive prevajalce, zagrete za stvar. Žal se tega ne da meriti z drugimi vrednotami kot le z notranjim odnosom do književnosti in željo ukvarjati se z njo, jo prevajati.
Pogledi, let. 6, št. 18, 23. september 2015
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
