Juhani Pallasmaa, finski arhitekt in pisatelj
S kožo zares vidimo
01. 06. 2015
Juhani Pallasmaa je avtor slavne knjige Oči kože (Studia Humanitatis, 2007), ki je v zadnjih 20 letih postala obvezno čtivo generacij mladih arhitektov po vsem svetu; v njej Pallasmaa razlaga, kako so vsi čuti z vidom vred podaljšek taktilnega čuta, in opozarja na prevlado vidnega čuta v zahodni, t. i. retinalni arhitekturi. Pogovor je nastal ob njegovem gostovanju v Ljubljani, v času predavanj na ljubljanski Fakulteti za arhitekturo.
Oči kože so za arhitekte kultna knjiga. Ste pričakovali takšen uspeh, ko ste jo pisali?
Ne, nikakor. Pišem zase. Knjigo sem napisal nekako na sredini svoje poklicne kariere, leta 1995. Tedaj sem imel eno največjih projektantskih pisarn na Finskem s kar 43 asistenti. Zatem sem začel več in več pisati in potovati. Knjiga je bila prevedena v dvajset jezikov, med drugim celo v farsi. Verjetno sem finski arhitekt, ki je prepotoval največ.
Čeprav veliko potujete, od kod zares izvira vaše čutenje, mišljenje?
Moje mišljenje je še vedno mišljenje kmečkega pobiča. V času mojega otroštva je bila vojna in mama je z nami otroki odšla živet na deželo, na kmetijo naših starih staršev. Kot edini deček sem moral iznajti način, kako prebiti dneve, in naučil sem se opazovati. Vse moje bitje je zaznamovalo to obdobje na deželi.
Je veščina opazovanja ena bistvenih za arhitekta?
Tudi, za pisatelja pa še mnogo bolj. Mnogi moje pisanje označijo za teoretično, pa je v svojem izvoru prav nasprotno: pišem o stvareh, ki jih izkusim, čutim in opazim sam.
Kako združujete pozicijo arhitekta in pisatelja?
V svojem življenju sem od nekdaj počel mnogo različnih stvari. Bil sem profesor, lektor na univerzi, direktor muzeja itn. To se vidi v mojem pisanju, ki se opira tudi na druge vede, denimo na umetnost, filozofijo, nevroznanost – torej ne le na arhitekturo. Mislim, da je tudi to posledica odraščanja na kmetiji. Kmet mora obvladati vrsto opravil, ne pozna specializacije.
Skozi oči arhitekta gledate na ta svet že dolgo, več kot pol stoletja. Kaj opažate?
Arhitekturni poklic se je v tem času dramatično spremenil. Postal je preveč »posloven«, tako kot odvetniški. V mojih začetkih je bil to zelo umetniški, oseben, intimen poklic. Razvoj je žal šel proti preveč racionalni dejavnosti. Prav zato na delavnicah predavam o emocijah.
Gotovo poznate Plečnika in njegovo hišo v Trnovem, kjer je vhod v rastlinjak namenoma tako ozek in nizek, da se je nujno skloniti. Kot v japonski čajni hiški, v katero se je treba praktično splaziti, saj ima le meter visoka vrata – s priklonom izkažemo spoštovanje, ponižnost. Si kdorkoli danes upa v sodobni arhitekturi narediti kaj takšnega?
V svojem bivšem stanovanju sem vsa vrata zmanjšal do višine čela, da sem »popravil« razmerje, kajti zaradi strešine stropi niso bili prav visoki. Zame je razmerje tako pomembno, da se mi ni bilo težko pri vsakem prehodu iz prostora v prostor sklanjati, ko pa je stanovanje zato delovalo mnogo prostornejše.
Prav vsa vrata v stanovanju ste imeli tako nizka?
Da, čisto vsa. Udaril sem se le enkrat.
Lahko bo vam rekli žrtev arhitekture ... Bi zase rekli, da ste telesni človek?
Da, zelo. Telo in njegova občutja so od vedno glavna tema mojega pisanja. Novejše nevrološke raziskave potrjujejo, da naša govorjena beseda izhaja iz gestikulacije rok. Da smo najprej govorili z rokami in skozi artikulacijo manualne govorice prišli do govorjene besede. Še vedno pa mahamo z rokami – kot dokaz.
Pri nas je katolicizem precej izločil telesnost.
Luteranstvo še bolj. Nekaj telesnega čutenja je zaradi močnih kadil morda prisotno v pravoslavni cerkvi – skozi vonj je telo vpleteno v verski obred. Da, eliminacija telesa je posledica tako religije kot tudi filozofije in vzgoje. Od otrok denimo zahtevamo, da sedijo tiho in na miru, po drugi strani pa nas je strah odsotnosti vizualnih ali zvočnih dražljajev. Moderni človek ne prenese tišine, kar je absurdno. Zame je tudi glasba vrsta tišine. Čutim jo ravno tako močno z mišicami kot z ušesi, glasba je zame zelo telesna izkušnja.
Reciva še besedo o finski arhitekturi. Kaj je ta dala svetu?
Občutek za naravo in preprostost, kmečko preprostost. Po drugi strani pa je finska arhitektura moderne bolj čutna kot preostala modernistična arhitektura, z Aaltom na čelu. Dandanes Aalto velja za svetovno ikono, a v času njegovega delovanja so ga pojmovali kot zanimivega outsiderja. Danes je v središču razprav, saj so njegova dela tako trdno zakoreninjena v to, kar smo kot človeška bitja, v človekovo bistvo. Njegove hiše so taktilne, vgrajene v prostor, kot je drevo ukoreninjeno v tla. Aaltovih hiš se preprosto ne da fotografirati, treba jih je doživeti.
Pravite, da bi arhitektura morala izražati svet, ne arhitekta, in da se ne strinjate s sodobnimi arhitekti. Starchitects in njihova arhitektura pač izražata svet zvezdništva ...
Ne podpiram tako enoznačnega izražanja samega sebe. Te stavbe so le samozadostna podoba, ki ni z ničimer vezana na okolico, na svet okoli sebe.
Katere sodobne prakse pa občudujete?
Glenna Murcutta pa Petra Zumthorja, seveda. Tudi v Ameriki je trenutno veliko število dobrih arhitektov, predvsem v Arizoni.
Na predavanju ste omenili, da dandanašnje delo arhitektov, ki delajo v »demokratičnih« skupinah, ne more rezultirati v presežna dela – takšna, kot so npr. Barraganova ali Aaltova. Lahko pojasnite?
Arhitektura, njen bistveni, sintetični del, kliče po enem ustvarjalcu. Arhitektura izhaja iz empatije, ta pa je stvar osebne identifikacije. Skupina ne mora deliti iste empatije. Denimo pri Alvarju Aaltu vam lahko takoj povem, katere detajle je skiciral on sam in katere njegovi pomočniki. Seveda arhitektura vedno kliče po drugem mnenju, a odločitve mora sprejemati ena sama oseba.
Mislite, da energija, ki se lahko porodi pri kakem skupinskem delu, ne nadomesti tega izvornega notranjega občutka enega velikega uma?
Morda se to lahko zgodi pri delu v paru, a tu govorim o »poročenem paru«, ko je razmerje tako tesno, tako intimno, da mislita in čutita kot eno. Sicer pa so projekti »demokratičnih« projektantskih skupin preveč racionalni. Racionalne odločitve je namreč lahko pojasniti in zagovarjati pred kolegi in se o njih strinjati, občutkov pač ne. Ne znamo govoriti o občutkih. Zato svoje študente vedno poskušam napeljati, naj projektirajo z občutkom, z nezavednim.
Kaj konkretno je naloga vaših ljubljanskih študentov?
Oblikovanje žare in obrednega sežiga za enega od treh umetnikov: Rilkeja, Giacomettija, Morandija. Dela, ki nastajajo, so zelo emocionalna. Nekaj študentov se mi je prišlo zahvalit, da sem jih napeljal, da začno misliti. Pa sem jih, v bistvu ravno nasprotno, napeljal na to, da čutijo, ne mislijo.
Zakaj ste izbrali takšno temo?
Ena od mentalnih katastrof sodobnega človeka se dogaja skozi zanikanje, odrivanje smrti iz naših življenj. A življenja brez smrti ni mogoče razumeti! Dandanes se umira v bolnicah in za obred poskrbijo profesionalci. S to vajo sem želel, da se študentje bolj zavejo smrti. Oblikovanje krematorija je zame ena od najzanimivejših arhitekturnih nalog. Študentom na različnih univerzah, kjer poučujem ali sem poučeval, tam okoli velike noči rad dam nalogo, da skreirajo prizorišče za Zadnjo večerjo; na koncu najboljši predlog tudi fizično izvedejo in vedno nastanejo osupljive inštalacije. Ne gre le za dekoriranje. V Seattlu, na primer, so študentje izbrali zapuščen laboratorij, v katerem so vse mize v prostoru zložili v vrsto, okrog razporedili stole, nato pa vse, prav vse površine pohištva in stene in strop itn. oblekli v belo tkanino.
In potem ste dejansko tam pojedli zadnjo večerjo ...
... haha ne. Le podoba je bila strašno osupljiva, vsakogar je spreletelo.
Če bi lahko izbrali en sam prostor, kjer se počutite v harmoniji s svetom, kateri bi bil?
Teh prostorov je seveda silno veliko, a bi izpostavil enega: Kärtner Bar Adolfa Loosa na Dunaju. Gre za majhen, 25 m2 velik barček, ki ga v zgornjem delu vseh štirih sten obdajajo ogledala. Ta kasetiran strop in stebri ob stenah multiplicirajo in dajejo vtis, da se prostor razteza v neskončnost. Sicer sem zelo skeptičen do ogledal – všeč so mi le stara, opraskana, iz kakega filma Tarkovskega – a v tem primeru oblikujejo čudovit prostor.
************************
Iz knjige Oči kože:
»Ko sem bil že napisal prvotno besedilo, sem izvedel, da je naša koža dejansko zmožna razločevati več barv; s kožo zares vidimo.«
»Arhitektura tradicionalnih kultur je bila bistveno bolj povezana s tiho modrostjo telesa in je nista obvladovala vid in koncept. V tradicionalnih kulturah je telo vodilo stavbarstvo, tako kakor si ptica oblikuje gnezdo z gibi telesa. Prvotno arhitekturo iz ilovice sta najbrž porodila bolj muskolarni in haptični čut kakor pa oko. Prehod prvotnega stavbarstva iz haptičnega območja v gospostvo vida imamo lahko za izgubo plastičnosti in intimnosti in za izgubo občutka popolne zlitosti, kar je bila značilnost okolja prvotnih kultur.«
Pogledi, let. 6, št. 10, 27. maj 2015
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
