Nataša Prosenc Stearns, videoumetnica in režiserka
Telo v žarišču ustvarjanja
Foto: Jack Prichett
21. 12. 2015
Nataša Prosenc Stearns danes živi in ustvarja v Kaliforniji, a še vedno vsako leto razstavlja tudi v slovenskih galerijah, ne le v ameriških in svetovnih. Njena dela so že od srede devetdesetih let prisotna na domačih in mednarodnih razstaviščih, na filmskih in video festivalih, ter so del galerijskih zbirk. Umetnica izvirno briše mejo med abstraktnim in konkretnim ter preizkuša ustaljene zakonitosti žanrov. Leta 2001 je dobila Nagrado Prešernovega sklada za video Gladiatorji, s katerim je dve leti prej zastopala Slovenijo na 48. beneškem bienalu. Do 10. januarja 2016 bo v galeriji Vžigalica v Ljubljani na ogled razstava iz cikla Postaja DIVA v organizaciji Zavoda za sodobno umetnost (SCCA), ki predstavlja dela Nataše Prosenc Stearns in Jasne Hribernik.
Vaš ustvarjalni lok je širok – od videoprojektov v galerijah in muzejih do celovečercev. Zdi se, da ste oseba, ki rabi širino, svobodo.
Najbrž res. Privlačita me obe skrajnosti. Od formalno odprtih, abstraktnih in eksperimentalnih gibljivih slik do takih, ki temeljijo na zgodbi oziroma narativnosti. Znotraj tega diapazona se gibljem že od začetka. Od ideje je odvisno, ali bo struktura narativna ali pa se bo dramaturgija zgodila znotraj kompozicije slike ali, v primeru videoinstalacij, znotraj galerijskega prostora. Večkrat so me že vprašali, kdaj se bom odločila, ali bom režiserka ali umetnica. Težko odgovorim, saj je zame svet gibljivih slik en sam, brisanje kategorij med mediji pa tudi postaja nekaj vsakdanjega. Številni znani ustvarjalci, na primer Miranda July, Pipilotti Rist ali Steve McQueen, so hkrati režiserji in umetniki.
Kje in kdaj se je zgodila ta ljubezen na prvi pogled z gibljivimi slikami?
V času študija na oddelku za oblikovanje (ALUO) smo imeli tudi izbirni predmet z zelo dolgim imenom – o videu in videoestetiki. Imeli pa smo samo eno kamero. Sama se tega ne spomnim, a po besedah sošolcev sem si prisvojila to kamero in nikogar drugega nisem spustila zraven.
Vendar je res, da sem od takrat naprej kontinuirano ustvarjala projekte, ki temeljijo na gibljivi sliki. Če ni bilo kamere, sem delala storyboarde in snemalne knjige. Sčasoma sem razumela, da so zame gibljive slike tako privlačen medij kreativnega izražanja zaradi svoje kinetične narave, ki neposredno korespondira z nenehnem gibanjem in spreminjanjem stvari v naravi in družbi, s pulzom vsega živega.
Kakšen je vaš način dela? Ali material kdaj pobegne in sam gradi zgodbo?
To, da material naenkrat dobi lastno življenje, je imanentno kreativnemu procesu. Imaš neko idejo, zamisel ali smernice, ki jih razvijaš, in v nekem trenutku začne delo dobivati pospešek, svojo energijo in jezik, ki mu je treba prisluhniti in ga artikulirati. Kadar to uspe, lahko nastane nekaj dobrega, kadar pa ne, lahko v najboljšem primeru nastane korektno delo, vendar ne bo imelo presežka. Po mojem je ta prestop v neznano, ki se zgodi ob srečanju zamisli, ideje ali koncepta, z energijo, ki jo generira ustvarjalni proces, predpogoj za rojstvo umetniškega dela.
Koliko je pri videu pomembna dolžina?
Različne ideje narekujejo različne dolžine. Upoštevam pa tudi gledalčev čas. Dela brez narativne strukture je najbolje predstaviti kot t. i. videozanko, gibljivo podobo brez začetka in konca, kjer se gledalec sam odloči, kako dolgo jo bo gledal. Daljša dela pa po mojem potrebujejo zgodbo oziroma neke vrste narativno strukturo, ki angažira gledalčevo pozornost dlje kot podoba sama. Veliko likovnih umetnikov in predvsem ljubiteljev Tarkovskega se s to izjavo ne bi strinjalo. Sama sem ljubitelj režiserjev, kot je Kubrick, kjer se energija podob in moč zgodbe zlijeta in artikulirata v novo kakovost. Med tema skrajnostma je cela vrsta drugih pristopov in izjem. Sama se pri kratkih filmih navadno odločim za dolžino do deset minut. Pri pol-narativnih videih, ki jih imenujem tudi haiku videi, ker dela, kot pri haiku poeziji, izvirajo iz neposrednih opažanj predmetov ali dogodkov, se omejim na dve do štiri minute.
Vodnjak želja, foto Stefano Leoni
Razstavljali ste tudi na letošnjem Beneškem bienalu.
Videa Nočni izvir in Vodnjak želja sta bila predstavljena v okviru ameriške razstave dvajsetih umetnikov iz Los Angelesa – We Must Risk Delight (Tvegati moramo užitek), ki je bila del spremljevalnega programa letošnjega bienala. Kustusinja Elizabeta Betinski je izbrala Vodnjak želja, ki je starejše delo. Izkazalo se je, da razstavni prostor zahteva dodatno artikulacijo, zato sem posnela nov video Nočni izvir, ki je samostojno delo, vendar tematsko komunicira z Vodnjakom. Razstava v Vžigalici je prenos teh projektov iz Benetk, izkušnja pa bo nova zaradi specifičnosti prostora. Že drugič sodelujem z Jasno Hribernik (prvič sva sodelovali pri omnibusu Sokratov proces), ki prav tako ustvarja na področju filma in videa. Najina skupna točka je, da se najino delo, kljub očitnim razlikam, izmika klasičnim kategorijam filma in videa.
Kakšno vlogo ima danes videoumetnost?
Razpršeno. Produkcija je ogromna in nepregledna. Velikokrat se videoumetnosti ne da ločiti od računalniške in spletne umetnosti. Digitalna tehnologija omogoča vsakemu, ki ima mobilni telefon, da posname svoj video ali film. Z uporabo različnih aplikacij pa se vloga avtorstva in umetnika nasploh zmanjšuje. Veliko projektov je na nivoju trika, tehnoloških atrakcij, videoigric. A z definiranjem videoumetnosti je bil problem od vsega začetka. Še najbolj so jo posvojili angažirani umetniki za izražanje socialnih, političnih, feminističnih in ekoloških sporočil, nikoli pa v bistvu ni postala izčiščen žanr. Hkrati, ko si je izborila mesto enega pomembnih medijev sodobne likovne umetnosti, so se kategorije znotraj izraznih praks začele brisati in video je postal del likovnih, glasbenih, gledaliških in drugih projektov. Zame so zanimivi umetniki, kot so Shirin Neshat, Bill Viola, Garry Hill, ki so razvili specifičen jezik znotraj medija in ga tako jasno zasidrali v okvire likovne umetnosti.
Vas lahko prištevamo med družbenokritične umetnice?
Odvisno od tega, kako razumete družbeno kritičnost. Moja dela niso ilustrativna ali dobesedna, izvirajo pa iz občutenja sveta, ki me obdaja in informira. Na primer, videa Stopljena nedolžnost in Belo zlato naslavljata potrošništvo in odtujenost, celovečerec Suvenir govori o posledicah kolonializma v zahodnem svetu, video Rdeča preproga o vlogi ženske v filmski industriji, kratki film Zadnja večerja pa denimo o obsedenosti z neko nedosegljivo fizično popolnostjo, ki je zameglila bistvo resnične lepote.
Središče mojega ustvarjalnega dela pa je že od nekdaj človeško telo. Danes, ko najrazličnejše naprave in aparati človeka izrivajo, se mi zdi še bolj pomembno obrniti kamero v človeka. Čeprav nas je tehnologija očitno prehitela, se naša človeškost ni prav veliko spremenila. Zato utesnjenost in odtujenost, ki jo povzroča nenehna povezanost z ne-telesnim cyber prostorom. Tehnologija nam krade užitek, bolečino in vse občutke vmes. Verjamem, da so v telesu skriti nerealizirani potenciali, ki bi jih morda odkrili, če bi se naš angažma obrnil navznoter, v skrivnost človeka, namesto navzven, v na videz varno virtualno okolje. Prepričana sem, da se prav v telesu skrivajo odgovori na številna sodobna eksistencialna vprašanja. S tem ko postavim telo v žarišče svojega ustvarjanja, si prizadevam za preživetje avtentičnega, občutenega in skrivnostnega.
Po študiju v Ljubljani ste prejeli Fulbrightovo štipendijo in zaključili podiplomski študij na California Institute of the Arts v Los Angelesu. Kaj vam je dala šola in kaj mesto?
CalArts, kot se šola na kratko imenuje, je bil moj vstop v Los Angeles. Mesto me je takoj očaralo s svojo prostranostjo, svetlobo in mešanico kultur. To je bil čas moje tranzicije in hands-on ustvarjanja. Naenkrat mi je bila na voljo najrazličnejša filmska in video tehnologija, ki takrat še ni bila tako dosegljiva, kot je danes. V kodiranem sistemu služb filmske produkcije pomeni obvladanje vseh stopenj in postopkov neke vrste svobodo.
In kje se počutite doma?
Na letalu! (smeh) Med študijem sem spoznala, da bom ostala v Ameriki, vendar me je to spoznanje spravilo v osebno stisko. Slovenijo vseskozi po malem pogrešam in se zato tudi pogosto vračam. Morala sem postati dvoživka, človek z dvema kulturama, tako rekoč z dvema med seboj neprimerljivima in neprevedljivima življenjema. Ne glede na to, da sem v Ameriki že 17 let, bom tam vedno tujka. V Sloveniji je moja družina, moji dobri prijatelji in kolegi. Je pa res, da je v Los Angelesu in v vseh večjih ameriških mestih biti tujec nekaj popolnoma normalnega. Saj je skoraj vsak drugi človek priseljenec. Povrhu tega pa je Los Angeles kot velik hotel, mesto nenehne tranzicije, na katero sem se z leti navadila. Sicer pa mislim, da je odvisno od značaja vsakega posameznika: nekaterim odgovarjajo manjša okolja, ki so morda manj zahtevna v smislu preživetja, drugim pa večja, ki ponujajo več možnosti samorealizacije, hkrati pa več ovir in izzivov. Zame je najpomembnejše, da ustvarjam to, v kar verjamem, naj bo to na tej ali oni strani luže.
Pogledi, let. 6, št. 23-24, 9. december 2015
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
