Teorija in praksa sevdaha
19. 06. 2015
Damir Imamović, »revolucionar žanra sevdalinke«, ni imeniten le v praksi, temveč se posveča tudi teoriji in iznajdevanju novega sevdaha. Sevdaliji, pevca sevdalink, sta bila tudi njegov oče in ded, ki je bil eden ključnih likov v tem žanru. Morda si je Damir Imamović zato blizu z Vladom Kreslinom, ki je revitaliziral zvok Beltinške bande, kjer je frontman njegov oče. Imamović je s Kreslinom v Ljubljani posnel pesem, ki jo bo mogoče slišati zdaj zdaj, v zadnjih dneh maja pa je o sevdahu predaval na ljubljanski Filozofski fakulteti.
Za ustno izročilo južnoslovanskih narodov se je od Slovencev menda prvi bolj živo začel zanimati Matija Murko. Njegov interes je bil porojen iz stroke, Murko je bil etnolog, slavist in t. i. zbiralec ljudskega blaga, ki je pevce ljudskih pesmi v južnoslovanskih jezikih poslušal s svinčnikom v rokah. Ampak to je bilo še skorajda v 19. ali vsaj v prvi polovici 20. stoletja, ko je bilo jugoslovanstvo bolj duhovna, če ne jezikoslovna kategorija. Približno v istem času je znanstvena radovednost na Balkan privedla tudi ameriškega profesorja Milmana Perryja. Sevdah tedaj ni bil v središču pozornosti, bil je pač eden od žanrov ljudske glasbe. Čez kakšnih petdeset let, tedaj že v SFRJ, so nekaj takšne glasbe v sodobni predelavi, kot t. i. novokomponovano zabavno muziko, v Slovenijo s seboj prinesli prvi delavci, ki so iz Bosne prišli k nam delat. Na migrantske delavce so staroselci zvečine pogledovali zviška, ravno tako so si pred pesmimi, ki so se razlegale iz njihovih grl ali kasetofonov na balkonih samskih domov, raje zatiskali ušesa … Pri čemer najbrž niti niso razločili, ali gre za sevdah ali za ceneno zabavno glasbo. Toda sevdah je bil odtlej na slabem glasu.
Vstajenje v urbani preobleki
Potem je počilo. Jugoslavija se je razletela, v devetdesetih so v Slovenijo prišli neki novi Bosanci, begunci. In zdaj niso bili več samo delavci, podeželani. K nam so se zatekli izobraženci, omikani ljudje z urbanih območij. Mladi so pri nas nadaljevali ali začenjali študij. In prav tedaj se je začel preporod sevdaha: sevdalinke so se v sodobni obdelavi na novo izumile kot ena od smeri etna ali t. i. world music. Nič več zmajevanja z glavo nad zvočnim onesnaženjem z »južnjaško muziko«, sevdah je postal zvrst umetniškega glasbenega ustvarjanja.
Prvi in najmočnejši znanilki teh sprememb sta bili skupini Dertum in Vali, ki so ju ustanovili bosanski študenti v Sloveniji. Danes je najbolj znani izvajalec urbanega, prečiščenega sevdaha Damir Imamović. V Sloveniji so njegovi koncerti kar pogosti, zadnji teden maja pa se je poskusil v malce drugačni vlogi: na povabilo oddelka za slavistiko ljubljanske Filozofske fakultete je predaval o sevdahu, njegovi zgodovini in sedanjosti. In čeprav tako imenovani SevdahLab, potujoči laboratorij sevdaha, nima kaj dosti skupnega s koncertiranjem, ga je poslušalstvo pozdravilo manj kot gostujočega predavatelja in bolj kot rokovskega zvezdnika: s ploskanjem in vzkliki. Malo je profesorjev, ki so rokovski zvezdniki; toda še manj je glasbenih zvezdnikov, ki znajo predavati. Damir Imamović s tem ni imel nikakršnih težav.
»Črni žolč«
Sevdah je turcizem, ki izvira iz turškega izraza za »ljubezen« oziroma arabskega za »črni žolč«, po Galenovi medicini eno od štirih tekočin v človeškem organizmu. Ker »črni žolč« tira v melanholijo, so po njej poimenovali tudi ljubezen. Bosanci so turški besedi »sevda« dodali še h – sevdah. Sevdalinke so od nekdaj veljale za ljudsko blago, ki so ga etnomuzikologi nabirali pri viru – pevcih in pevkah sevdalink. Pri tem se je marsikateri ujel v past, ker je verjel v lastno objektivnost, ki pa je tudi tu pogosto le mit. Deskripcija se je sprevrgla v preskripcijo, razlaga Imamović. Izgovore popisovalcev, da so zgolj zapisali, kar so »našli na terenu«, je zato treba vzeti s pridržki.
Imamović se je v svojem predavanju osredotočil predvsem na najtrdovratnejše stereotipe, povezane s sevdahom in ljudsko glasbo nasploh, in jih poskušal ovreči. Pri tem je izhajal iz štirih opozicij; prvo je v klasičnem umevanju vedno tisto, kar je »pozitivno«, drugo je »tuje« in zategadelj »negativno«. Eden od kriterijev, po katerih se pesmi ločuje na dva pola, je kriterij t. i. avtentičnosti. Ali je neka pesem resnično ljudska ali je »novokomponovana«, izvirna ali avtorska. Na akademiji se o sevdalinkah še vedno razpravlja s tega stališča, čeprav je rahlo sporno, meni Imamović. Prav vsako od pesmi, ki danes veljajo za ljudske, si je nekoč v preteklosti moral nekdo izmisliti, in tudi za tiste, katerih avtorja danes še poznamo, bodo morda nekoč v prihodnosti govorili, da so ljudske, ker bodo – ponarodele.
Drugi kriterij ločevanja sevdalink na dva pola, je domače – tuje. Nadalje se pesmi deli po t. i. merilu moči: tiste, ki opevajo junaštva, naj bi bile moške, one, ki pojejo o ljubezni, so ženske. Imamović to spodbija s pesmijo Odmetnu se odmetnica Mara, v kateri je glavna junakinja ženska, ki postane vodja hajdukov. Prvi zgodovinski vir, ki govori o tej delitvi, je po Imamoviću Vuk Karadžić v neki opombi v zbirki srbskih ljudskih pesmi z letnico izida 1814: pesmi, ki se jih ne da peti ob spremljavi gusel, med preprostimi Srbi imenujejo »ženske pesmi«. »Ženske pesmi« so torej opredeljene negativno in odtlej te delitve ni nihče postavljal pod vprašaj.
Četrti kriterij je, da je to, kar je dobro, poezija, vse ostalo pa glasba; poznamo namreč sevdalinke, ki so upesnjena sporočila in je v njih mogoče prepoznati zgodovinske dogodke ter druge, ki temeljijo predvsem na glasbi. »Vidite, kako se vsa ta nasprotja lepo pokrivajo,« pripomni Imamović, ki se zadovoljno ozre v besede, projicirane na tablo, »kar ni avtorsko, se pravi, da ni prestalo preskusa časa, je gotovo tuje, nič junaškega ni zraven, pravzaprav je malo žensko, že kar pedrsko, a ne?«
Romi kot odlagališče vsega slabega
Kako raztegljiv pojem je kriterij avtentičnosti, Imamović nato pokaže z nekaj zvočnimi posnetki sevdalink iz različnih zgodovinskih obdobij. Snijeg pade na behar na voće z znamenitim verzom »Neka ljubi ko god koga hoće« je prvi posnel Salih Kahrimanović, in to leta 1907. Pesem je imela takrat popolnoma drugo melodijo, a besedilo je bilo identično. »Devetindevetdeset odstotkov ljudi, ki poznajo sevdah in spremljajo njegov razvoj, bi priseglo, da ta posnetek iz leta 1907 ni avtentičen!« meni Imamović in pristavi, da si nekoč želi pripraviti znanstveni simpozij o tem, kako so Romi sčasoma postali nekakšen depozitorij vsega slabega v naši glasbeni zgodovini.
Taisti strokovnjaki za sevdah pa bi za avtentičnega verjetno sprejeli posnetek Zehre Deović iz leta 1960, ki je nekako v tistem času prišla v Sarajevo iz Črne gore in Snijeg pade na behar na voće posnela za legendarni Radio Sarajevo. Ko so pesem v devetdesetih predelali še legendarni Indexi, so zamenjali stavek »Neka ljubi ko god koga hoće« z »Daj bože ko god koga hoće«. »In to je bil veliki veliki come-back Boga v popularno glasbo,« se pošali predavatelj. Damir Imamović med predavanjem kakšen verz tudi zapoje, poprime za namišljeno kitaro in nasploh secira glasbo in besedila z inštrumenti, ki na tem področju niso pogosto v rabi: s filozofskimi koncepti. Najbolj znani pevec sevdaha je namreč študiral filozofijo in pri diplomi pisal o pojmu tujosti v zgodnji fenomenologiji.
»Kriterij pripadanja (ali je nekaj domače ali tuje) je od nekdaj temeljil na terorju osebnih imen,« pravi Imamović. Ampak kakor so v bosanski stvarnosti tudi imena, kot so Mladen ali Dejan, čez noč postala tuja, se je enako zgodilo s pesmimi, ki so včasih veljale za ljudske. Prav ta fenomen, tujost v domačem okolju, je Imamovića od nekdaj posebej zanimal. »Nič spornega ni v tem, da so tuji pravi tujci iz tujine, kot so Nemci, Kanadčani, Američani. Zanimivo pa je, kako se za tuje naredi nekaj, kar je še do nedavnega bilo domače.«
Strokovnjak za sevdah iz Finske
Pogled tujca je bil za našo kulturo od nekaj konstruktiven, razlaga Imamović. Že Goethe se je navdušil nad Hasanaginico (ki jo je tudi prvi prevedel v nemščino) in jo razglasil za genialen ep. »S to njegovo mislijo se začne vsaka knjiga o naši književnosti.« Zato ne bi smelo presenečati, da je danes vodilni poznavalec sevdaha po rodu Finec. Risto Pekka Pennanen je v Bosno prišel raziskovat konec osemdesetih, vojna ga je začasno pregnala in znanstvena radovednost pripeljala nazaj konec devetdesetih let. »Trenutno je v Sarajevu, kjer raziskuje kolonialne poteze politike avstro-ogrskega cesarstva v Bosni.« Imamović je finskemu muzikologu zelo hvaležen za vsa njegova odkritja, pravi. Enako znano in ugledno ime z impresivnim znanstvenim opusom je bil Albert Lord. Profesor slovanske in primerjalne književnosti z ameriške univerze Harvard se je v svetovno muzikološko tradicijo zapisal s temeljnim delom The Singer of Tales (izvirnik je izšel leta 1962, prevod v srbohrvaščino šele 1992). Marsikatero tezo o ustnem izročilu kot obliki književnega ustvarjanja, o čemer teče beseda v knjigi, je zasnoval na bogati tradiciji ljudskega pesništva južnoslovanskih narodov.
Tudi Bangladeševec je lahko sevdalija
Eden glavnih emancipatornih momentov sevdaha v preteklosti je bil, ko se je ta zvrst glasbe razvila v nekakšno obrt. V današnjem času pa so sodobne sevdalinke postale glasnik ogroženih družbenih skupin; če so v preteklosti opevale predvsem junake, ženske, sovražnike, danes v besedilih nastopajo tudi manjšine, migranti, razlaga Imamović. Na vprašanje iz občinstva, kakšni so kriteriji za sevdah oziroma kdo je lahko sevdalija (iz ust profesorice, ki je priznala, da »se ji je pred predavanjem zdelo, da ve, kaj je sevdah, zdaj pa o tem ni več tako prepričana«), odgovarja takole: »Kriteriji za sevdah so kriteriji za nekaj, kar ni umetnost. Toda za mene sevdah je umetnost. To vprašanje me spominja na poizvedbo nadobudnega umetnika v slogu 'v kateri tehniki moram slikati, da bom pravi umetnik',« je pripomnil. In dodal, da se s takšnimi pomisleki srečujejo tudi na drugih glasbenih področjih, recimo pri jazzu, kjer so nekateri čistuni pripravljeni zagovarjati stališče, da je jazz samo tisto, kar je Miles Davis posnel do leta 1960, potem pa nič več. Pri sevdahu, ki poleg glasbenega prinaša tudi pesniško razsežnost, je takšnega brezzakonja še več. Sevdah se razvija, nastajajo nove oblike, tako na ravni glasbe kot na ravni besedila. Pevec ali pevka sevdaha, t. i. sevdalija, je po Imamovićevem mnenju vsakdo, ki se ukvarja z vsemi aspekti sevdaha. »Najbolj mi gredo na živce tisti, ki se oklepajo tradicije. Kar se mene tiče, je tradicijo treba uničiti, saj šele tedaj dobimo vpogled, na čem je temeljila. Tako kot otrok, ki se ga igra s tovornjačkom, pa ga polomi in razstavi, ker ga zanima, kako deluje.«
In sploh ni nujno, da je pravi sevdalija Bosanec. Zaradi mene je lahko Bangladeševec, nonšalatno in rahlo zafrkljivo pripomni Imamović. Na tablo za njegovim hrbtom se še vedno projicira napis SEVDAH AGAINST THE MACHINE, katerega črke so velike tiskane, z vzorcem perzijskih preprog. Svojstven spoj oblike in vsebine zelo premišljeno namiguje na križanje tradicije in sodobne glasbene ustvarjalnosti, kar je najbrž značilnost prevpraševanja sevdaha, ki smo mu priča. »Že štiri leta in pol vodim delavnice sevdaha na tujem in res sem prijetno presenečen, kadar slišim sevdalinke peti Danke iz svoje skupine.«
Imamovićev največji dosežek pri raziskovanju sevdaha je ta, da presega stereotipe, povezane s to zvrstjo ljudske glasbe, in sevdah poskuša umestiti v sodobne glasbene tokove, pri tem pa nadgrajuje obrtniško mojstrstvo.
Pogledi, let. 6, št. 11, 10. junij 2015
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
