Hisham Bustani, jordanski pisatelj in aktivist
Treba se je boriti naprej
02. 10. 2015
Priložnost se je zdela nadvse primerna, toda Hisham Bustani (1975), jordanski pisatelj, pesnik, pisec in družbeni aktivist, ni bil za stvar. Enega najvidnejših jordanskih kritičnih intelektualcev mlajše generacije smo vprašali, če nam lahko zaupa kakšno dobro šalo o zloglasni 'Islamski državi', on pa ni bil najbolj prepričan. »Nič nimam proti sarkazmu ali humorju, toda zasebno sem preveč pesimistična in mračna oseba, da bi lahko takole stresal vice iz rokava,« se je izmikal.
Bustani, sicer po osnovnem poklicu zobozdravnik, velja za enega najprodornejših in najbolj samosvojih sodobnih arabskih pisateljev. Avtor štirih zbirk kratke proze objavlja v tujih literarnih revijah, kot so World Literature Today, Banipal, The Common. Letos jeseni izide pri ameriški založbi Syracuse University Press njegovo prvo samostojno delo, prevedeno v angleščino, zbirka kratkih zgodb z naslovom The Perception of Meaning. Bustani je znan po svojem eksperimentiranju z jezikom, bogati simboliki in metaforiki, a tudi po družbenokritični avtorski drži, znotraj katere raziskuje in pomika meje med prozo in poezijo, resničnostjo in fikcijo ter v svoje pisanje vnaša tudi raznolike filozofske, vizualne in znanstvenofantastične elemente.
Bustani je tudi eden glavnih predstavnikov jordanske opozicije. Zaradi izraelske okupacije palestinskih ozemelj aktivno nasprotuje gospodarskemu sodelovanju med Jordanijo in Izraelom, zaradi svojih kritičnih razmišljanj pa se je že nekajkrat znašel v nemilosti oblasti in bil večkrat aretiran. Za Poglede je iz jordanske prestolnice Aman razlagal o tem, kakšne težave se skrivajo za prijazno fasado tradicionalno prozahodne in proameriške hašemitske kraljevine Jordanije, tudi podpisnice mirovnega sporazuma z Izraelom iz leta 1994. Jordanija, ki meji na Sirijo in Irak, velja za enega zadnjih branikov stabilnosti in demokracije na Bližnjem vzhodu, mi pa smo se z Bustanijem med drugim pogovarjali še o arabski levici, osvobajajočih in diktatorskih literarnih formah in o jordanskem Društvu pisateljev.
Ko na Jordanijo gledamo iz Evrope, dobimo vtis, da gre za zadnjo stabilno in relativno demokratično državo na t. i. Bližnjem vzhodu, za nekakšno oazo miru in razuma sredi norosti, deželo, ki ji je ob krvavih konfliktih v njeni soseščini uspelo odnesti celo kožo.
Že mogoče, toda sodobna Jordanija ima veliko problemov. Politični in gospodarski razvoj v državi stagnirata že desetletja. Jordanski režim na čelu s kraljem Abdulahom II. je tukajšnji družbi uspešno vsilili več problematičnih delitev. Jordanska družba se najprej deli na Jordance z vzhodnega brega reke Jordan in palestinske begunce ter njihove potomce, ki so v državo v več valovih prišli z zasedenih palestinskih ozemelj. Potem pa prihaja do mnogih napetosti med številnimi jordanskimi družinskimi, plemenskimi in klanskimi celicami. Oblast pa ohranja mir s podeljevanjem bonitet različnim skupinam.
»Jordanija ostaja dežela velikih socialnih razlik, s sirskimi in palestinskimi begunskimi taborišči in nerazvitim podeželjem, od koder se je med skrajneže v Sirijo in Irak odpravilo precej ljudi.«
Zgodovinsko gledano je jordanska država nastala pod patronatom zahodnih kolonialnih sil, Velike Britanije in Francije, ki sta po prvi svetovni vojni določili meje t. i. arabskega sveta. Jordanija ima točno določeno zgodovinsko, politično, varnostno in geostrateško vlogo. Je sunitska arabska država z najdaljšo mejo z Izraelom in deluje kot nekakšna tamponska cona, ki absorbira sovražne, potencialno nevarne elemente za izraelsko nacionalno varnost. V zadnjem desetletju pa dežela nastopa tudi kot tamponsko območje na t. i. šiitskem polmesecu. Gre za izraz, ki ga je skoval prav zdajšnji jordanski kralj, označuje pa območje vpliva Irana kot vodilne šiitske sile in sega prek Iraka do Sirije in Libanona. Zato je tudi v interesu Savdske Arabije in drugih vplivnih sunitskih zalivskih držav, da Jordanija ostane stabilna.
Sicer pa danes kar naprej poslušamo o tem, da mora regija za vsako ceno ostati stabilna, medtem ko o demokraciji in socialni pravičnosti ne govori nihče več. Jordanski režim je s kraljem, izobraženim v tujini, ki govori perfektno angleščino, še posebej zvit. V državi z močno vojsko in zloglasno tajno policijo so oblasti vedno znale nevtralizirati nasprotujoče glasove, predstavnike opozicije in člane različnih nacionalističnih in levičarskih strank. Utišale so jih z imenovanjem na prestižne ministrske, diplomatske in druge politične položaje. Vendar Jordanija ostaja dežela velikih socialnih razlik, s sirskimi in palestinskimi begunskimi taborišči in nerazvitim podeželjem, od koder se je med skrajneže v Sirijo in Irak odpravilo precej ljudi. V državi je veliko korupcije, v parlamentu pa se pod mizo delijo različne bonitete in privilegiji, zato prihaja do nesoglasij tudi znotraj jordanske politične elite.
Kako se je jordanska družba spremenila po krutem umoru pilota poročnika Moaza Al Kasasbeha, ki so ga januarja letos živega zažgali pripadniki t. i. Islamske države?
Najprej so policijske patrulje po vsej državi začele voziti s prižganimi sirenami, kot da bi hotele pokazati, da so v akciji. Prišlo pa je tudi do povečanja represije in nekakšne normalizacije nasilja. Zdaj lahko različne posameznike, zmerne islamiste in aktiviste aretirajo in kaznujejo zgolj na podlagi kritičnega mnenja, objavljenega na družabnih omrežjih. Gre za znan pojav, ko se nasilje represivnega aparata stopnjuje vzporedno z grozodejstvi terorističnih organizacij.
Kot ste že omenili, je Jordanija dežela velikih socialnih razlik, bogastva prestižnih sosesk zahodnega Amana in priljubljenih turističnih središč na eni strani ter dežela revščine in begunskih taborišč na drugi. Kam bi umestili državo v kontekstu svetovnega kapitalističnega gospodarstva?
Zgodovinsko gledano je bila Jordanija vedno odvisna od tuje, najprej britanske, potem pa od ameriške finančne pomoči. Danes jordansko gospodarstvo temelji na storitvenem sektorju, poteka privatizacija državnih podjetij in različne infrastrukture, prebivalstvo pa dušijo visoke davščine. Konec osemdesetih let, ko je bila država visoko zadolžena, sta v Aman prispeli delegaciji Mednarodnega denarnega sklada in Svetovne banke ter obljubili pomoč v zameno za varčevanje in zmanjšanje javnih izdatkov. Takrat je prišlo tudi do padca vrednosti jordanskega dinarja. Na jugu države, v revnem in zapostavljenem mestu Ma'an, pa so se začeli protesti, ki so se pozneje razširili po vsej deželi. Težke ekonomske razmere je dodatno zapletla odstranitev Sadama Huseina ob ameriški invaziji na Irak leta 2003, ko se je v veliki meri končalo tudi tesno iraško-jordansko gospodarstvo sodelovanje. Toda jordanski režim sam zavira različne poskuse gospodarskega in družbenega razvoja. Deluje namreč kot predstavnik kapitala, ki ga najbolj ogroža prav preboj domače industrije in emancipacija lokalnega prebivalstva. To je tudi eden izmed razlogov, da poskušamo danes aktivisti spremeniti ustaljeno mnenje, da država, ki je sicer brez naftnih zalog, nima nobenih omembe vrednih naravnih virov in glasno govorimo o možnostih vlaganja v proizvodnjo solarne in vetrne energije.
Kako gledate na politično in gospodarsko sodelovanje med Jordanijo in Izraelom? Državi sta uradno zaveznici, obenem pa je v Jordaniji, ki šteje približno sedem milijonov prebivalcev, več kot 60 odstotkov populacije palestinskega rodu.
Državi sicer sodelujeta na politični, obveščevalni, varnostni ravni, toda omembe vrednega gospodarskega sodelovanja ni. Prav tako ni nobene akademske ali kulturne izmenjave. V nekaterih jordanskih trgovinah, kjer prodajajo izraelsko zelenjavo in sadje – mango, kaki, korenje in krompir –, tovrstni produkti niso označeni kot izraelski, saj je javno mnenje nenaklonjeno Izraelu, ki velja za naseljensko-kolonialni politični projekt, ne pa nujno tudi samim Izraelcem ali Judom.
Vendar so septembra lani jordanski in izraelski predstavniki podpisali pismo o nameri prodaje izraelskega zemeljskega plina Jordaniji. Gre za 15 milijard dolarjev vreden posel, ki bi lahko izraelski naseljensko-kolonialni režim v obliki uvožene električne energije pripeljal v vsak jordanski dom. Morebiten nakup bi financirali davkoplačevalci in ker je elektrika danes nujna dobrina, bi po drugi strani Izrael kot dobavitelj zemeljskega plina našo državo dobil v pest. Čeprav je v igri ogromna vsota javnega denarja, jordanska vlada o poslu ne daje nobenih informacij. Spomladi smo zato v Amanu že organizirali večji protest, načrtujemo pa tudi druge aktivnosti.
Kako bi opredelili svoje osebno politično in aktivistično udejstvovanje? Kdaj ste začeli pisati?
Imam se za kritičnega misleca, ki prisega na svobodo in enakost in se velikokrat vrača k branju tekstov Karla Marxa. Ekonomija in politika sta zame tesno povezani. Vendar ostajam kritičen do jordanske levice, kot tudi do na primer socialističnega eksperimenta v nekdanji Sovjetski zvezi.
Pisati sem začel že v otroštvu. K branju me je kot otroka spodbujal oče, ki sem mu potem obnavljal prebrana dela. Kot najstnika me je oblikovala tudi glasba, predvsem heavy metal in rock s svojimi družbenokritičnimi besedili. Na fakulteti sem odkril uglednega arabskega intelektualca, egiptovskega jezikoslovca Naserja Hamida Abu Zayda, znanega po raziskovanju Korana, ki je trdil, da je svete islamske tekste treba brati z razumevanjem zgodovinskega in kulturnega konteksta dobe, v kateri so nastali, ne pa slepo slediti posameznim odlomkom. Egiptovsko sodstvo ga je razglasilo za verskega odpadnika, zato je moral v izgnanstvo. O njem sem bral v časopisu, si priskrbel vse njegove knjige ter začel sodelovati pri študentskem listu in pisati kratke zgodbe.
Zaradi svojih kritičnih razmišljanj ste bili že večkrat aretirani in zaprti.
Ni bilo lahko, saj sem bil v zaporu priča mnogim zlorabam. O tem sem pisal in bil nato znova zaprt. Vendar sem še vedno tukaj. Jordanska država tolerira kritične posameznike, dokler se ti ne organizirajo politično. Toda treba se je boriti naprej. Kampanja proti nakupu izraelskega zemeljskega plina je spodbuden primer združevanja aktivistov različnih političnih, verskih, generacijskih in poklicnih ozadij.
»Imam se za kritičnega misleca, ki prisega na svobodo in enakost in se velikokrat vrača k branju tekstov Karla Marxa. Ekonomija in politika sta zame tesno povezani.«
Kako so se zgodovinsko gledano oblikovale in organizirale sekularne stranke in progresivne skupine t. i. arabske levice, o kateri ste veliko pisali?
Obstajata dva glavna levičarska oziroma liberalna trenda, obdobje t. i. Nahde ob koncu 19. in na začetku 20. stoletja ter protikolonialni boj. Pri Nahdi je šlo za ero kulturnega in intelektualnega razcveta in modernizacije Egipta ter nekaterih arabsko govorečih delov otomanskega imperija, predvsem na ozemlju današnjih Libanona in Sirije. Mladi arabski intelektualci so takrat odhajali študirat v Evropo in se vračali domov z idejami o političnih reformah, emancipaciji žensk, nastopili so proti verskemu dogmatizmu in iskali nove izraze v literaturi.
Pozneje so številne protikolonialne in nacionalistične politične skupine odkrito govorile tudi o redistribuciji bogastva, agrarni reformi, s katero bi dodelili zemljo kmetom, in načrtovale zagon industrijske proizvodnje. Na žalost je arabska levica zgodovinsko gledano delovala kot politična izpostava Sovjetske zveze, namesto da bi razvijala lastno kritično mišljenje. Mnoge arabske levičarske skupine, na primer Sirska komunistična stranka, so mirno podpirale sovjetsko zunanjo politiko in tako niso pomembno nasprotovale razkosanju Palestine po drugi svetovni vojni. Del levičarskih gibanj so bile tudi različne nacionalistične iniciative, znane po svoji šovinistični nestrpnosti do Kurdov, Turkmencev, Asircev, Berberov in drugih etničnih manjšin. Danes posamezniki iz vrst samooklicane arabske levice simpatizirajo z različnimi diktatorskimi režimi samo zato, ker ti na načelni ravni nasprotujejo ZDA. Nekateri jordanski levičarji tako po tej logiki podpirajo režim Bašarja al Asada.
Ali trenutno na Bližnjem vzhodu sploh kje obstaja demokratična leva alternativa?
Ne. Če bi me podobno vprašali pred desetimi ali petnajstimi leti, bi vam lahko odgovoril veliko bolj pozitivno. Dejstvo je, da sodobne postkolonialne arabske države niso sposobne poskrbeti za gospodarski in politični razvoj, blaginjo, dostojanstvo in politično participacijo svojih prebivalcev, kar je žalostno spoznanje. Po drugi strani zaradi izjemnih napetosti v regiji pred našimi očmi razpada svet, kot smo ga poznali. Zato je ravno zdaj ključni trenutek za iskanje novih političnih, družbenih in socialnih alternativ, a žal levica ostaja obotavljiva in strahopetna. V Jordaniji je ne najdete niti na univerzi, saj izobraževalni sistem ne dopušča kritičnega razmišljanja.
Kaj bi morali storiti? Najbolj pomembna se mi zdi politizacija javne sfere, ki bi oblikovala dovolj veliko kritično maso, da je režim ne bi mogel podkupiti. Blizu so mi ideje o političnemu udejstvovanju onkraj uradnih struktur in strank. Pomemben je sistematičen upor proti izraelskemu naseljensko-kolonialnemu projektu in vzpostavitev ustreznih emancipacijskih praks, ki bi bile kritične tudi do patriarhalnosti modernih arabskih družb.
Kako zobozdravnik postane pisatelj? Koga radi berete in kaj vam pomeni pisanje?
Kot zobozdravnik je delal že moj oče. Na mojem koncu sveta se poklici nemalokrat prenašajo iz roda v rod, poleg tega pa je bil na primer tudi Čehov zdravnik. Pri pisanju se mi bolj kot posameznikov poklic zdi pomembna strast do ustvarjanja. Rad berem različne stvari. Zanimajo me leposlovje, filozofija, fizika, biologija, kozmologija. Navdušujejo me teksti, ki mi pomagajo pri razumevanju lastnega položaja v svetu. Upira se mi prevladujoče mišljenje sodobne potrošniške družbe, ki postavlja posameznika v središče pozornosti. Navdihuje me tudi regija, v katerem živim, ta sod smodnika, ki me sili k pozornemu spremljanju sveta okoli sebe in poglobljenemu samoizpraševanju. To je po mojem lažje dosegljivo z literaturo kot pa s pisanjem teorije. Forma kratke zgodbe je zame najbolj osvobajajoč in demokratičen literarni izraz, prek katerega se najlažje igram z bralčevo domišljijo. Roman je preveč diktatorski, saj znotraj njega avtor kot nekakšen glavni režiser bralstvu vsiljuje svoj pogled na svet. Takšno formo je nato lažje spremeniti v blago in bolje prodati kot poezijo ali kratko prozo. Zato je zame pisanje kratkih zgodb nekakšen umetniški upor proti vsesplošni komercializaciji literature.
»Blizu so mi ideje o političnemu udejstvovanju onkraj uradnih struktur in strank. Pomemben je sistematičen upor proti izraelskemu naseljensko-kolonialnemu projektu in vzpostavitev ustreznih emancipacijskih praks.«
Blizu mi je tudi eksperimentiranje z različnimi proznimi in poetskimi elementi. Moje zgodbe pogosto prehajajo v poezijo, zanimajo pa me tudi druge umetniške zvrsti, na primer film, sodobni ples, gledališče in kiparstvo. In čeprav mojo prozo včasih označujejo za nadrealistično, menim da lahko resničnost pogosto premaga še tako bujno domišljijo. Najboljši avtorji se ves čas naslanjajo na lastno eksistenco in percepcijo tukajšnjega sveta, a ju nato po svoje pregnetejo in definirajo. Všeč mi je samosvoja literatura. Na primer Italo Calvino z Nevidnimi mesti, poezija Charlesa Bukowskega, eseji in reportaže Šveda Svena Lindqvista, da Borgesa sploh ne omenjam. Od arabskih avtorjev pa mi je blizu Zakaria Tamer, sirski mojster kratke zgodbe.
Kakšna pa je recepcija vašega dela v Jordaniji in kako bi opisali jordansko literarno sceno?
Kot avtor sicer lahko gostujem na različnih literarnih festivalih v tujini, od Singapurja do Irske, a v Jordaniji nisem bil še nikoli povabljen na kakšen uradni kulturni dogodek. Gre za neposredno posledico mojega političnega udejstvovanja. A se ne pritožujem, saj sem kot pisec tako lahko zares neodvisen.
V Jordaniji sicer ni mogoče živeti od pisanja. Potencialnih bralcev ni veliko, zato tukaj še komercialne uspešnice izhajajo denimo v nakladi pet tisoč izvodov, kar je smešna številka. Založniška panoga je nerazvita, z izdajanjem knjig pa se ukvarjajo sumljivi lastniki tiskarn, ki avtorjem ne plačujejo vedno. Prav tako ni neodvisnih časopisov in revij, kjer bi človek lahko objavljal. Moje knjige izhajajo v Bejrutu, postopek uvoza književnih del v Jordanijo pa je izjemno zapleten, saj jih mora pregledati cenzor, ki preži na občutljive teme, povezane z religijo, seksom ali s kraljevo družino.
Po drugi strani pa kot nekdo, ki piše v arabščini, nisem geografsko omejen in lahko dosežem publiko tudi zunaj svoje matične države. Tako na primer veliko sodelujem s pisateljskimi kolegi iz Maroka, Alžirije, Iraka in Egipta. V Jordaniji kulturniško sceno še vedno v veliki meri nadzoruje država prek ministrstva za kulturo, ki odmerja sredstva za delovanje različnih kulturnih ustanov. Problemov je več. Tukajšnje Društvo pisateljev je na primer tesno povezano z režimom, odkrito podpira sirske vladne sile Bašarja Al Asada, obenem pa deluje kot nekakšen mikrokozmos jordanskega nepotizma in korupcije. Ima več kot tisoč članov, večina od njih pa ni v življenju napisala niti vrstice, saj sploh ne gre za prave pisatelje! Tam sedijo, ker imajo od tega določeno korist. Najbolj zanimive stvari se tako dogajajo drugje, znotraj alternativnih in neodvisnih umetniških gibanj in iniciativ.
Kako je v zadnjih letih na arabsko književnost vplival pojav prestižnih literarnih nagrad, kot sta na primer International Prize for Arabic Fiction in Sheikh Zayed Book Award, ki jih podeljujejo in sponzorirajo bogate zalivske države?
Nastal je trend pustega in sterilnega pisanja, z romaneskno formo v središču pozornosti in s kultom pisatelja, ki ustvarja žirijam všečno literaturo. Ker je v igri veliko denarja, so se znali avtorji prilagoditi. Podeljena priznanja pa prinašajo pozornost javnosti in zvezdniški status samih ustvarjalcev.
Za konec: je srhljiv vzpon t. i. Islamske države v literaturi in umetnosti na Bližnjem vzhodu že doživel kakšen odmev?
Najbolj odzivna je satira, ki jo je mogoče spremljati v časopisih, na svetovnem spletu in v obliki komičnih televizijskih serij ali skečev. Literatura je pri refleksiji vzpona skrajnežev in dogodkov v zvezi s sirsko državljansko vojno nekoliko počasnejša, toda zagotovo bo omenjeno dogajanje v naslednjih letih in desetletjih vplivalo na cele generacije avtorjev, še posebej na tiste iz Sirije in Iraka.
Pogledi, let. 6, št. 18, 23. september 2015
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
