Franklin Delano Roosevelt, sr(e)čni bojevnik
Veliki žongler
09. 12. 2014
Tik pred izbruhom druge svetovne vojne je Franklin Delano Roosevelt (FDR) v Beli hiši gostil Orsona Wellesa in vrsto drugih pomembnežev iz sveta znanosti, zabave in umetnosti. Šarmantni državnik, ki je vsakogar obravnaval kot potencialnega občudovalca, svojih obiskovalcev ni razočaral. Najpomembnejšemu med njimi je celo šepetaje – se pravi s skrajno obzirnostjo do manj nadarjenih – zaupal: »Veste, Orson, vi in jaz sva najboljša igralca v Ameriki.«
Če bi te besede slišali njegovi sodobniki, bi bilo vsakomur jasno, na kaj je meril pri čarovniku radia in filma, malokomu pa, kaj je imel v mislih pri sebi. Danes vemo, da je Rooseveltovo igralstvo zadevalo predvsem ustvaritev občutka, da lahko hodi. Dejansko ni mogel: le ob čvrstem naslonu na palico v desnici in s krepkim prijemom drugega človeka – običajno katerega od sinov – za levico je prenašal težo z ene noge v kovinski opornici na drugo ter se z diskretnim vrtenjem telesa počasi premikal naprej.
Proti neslutenim prostorom politike
Trenutek iskrenosti se je Rooseveltu obrestoval: leta 1944 se je Welles odzval snubljenju finančnega ministra Henryja Morgenthaua, naj podpre predsednikovo kampanjo za četrto izvolitev. Vsestranski ustvarjalec je pozneje nadvljudnostno zapisal, da je bil eden poznejših obiskov pri najdolgotrajnejšem stanovalcu Bele hiše zanj »najbogatejša izkušnja«. Podobno so sodili tudi protagonisti organizacije Umetnost in znanost za Roosevelta, ki je povsem obvladala Hollywood. Na njeni valovni dolžini se je znašel celo Ronald Reagan, ki se je pozneje svojemu velikemu, a v mnogočem antagonističnemu predhodniku po umetnosti stika z množicami nemara najbolj približal. Oba sta znala ustvariti občutek, da ljudi nagovarjata osebno, ne kot brezimne statistične osebe.
Komaj kdo je tako zelo pripadal svoji dobi kakor FDR. Dejansko je tudi njegova nadčasnost zrasla iz zgodovinskosti. Vse besede, ki so ga preživele, je izrekel kot oblikovalke konkretne sodobnosti. To velja tako za misel iz marca 1933, da se ne gre bati ničesar razen strahu, kakor za definiranje ekonomske Listine pravic januarja 1944, ki je kot povzetek New Deala in nacionalni preludij k brettonwoodskemu sistemu planetarne gospodarske stabilnosti, katere posledica naj bi bil splošni dvig blaginje, govorila o novem, širšem pojmovanju svobode v ZDA. Slednja je po Rooseveltovem prepričanju, ki je tudi zaradi naporov njegove vdove Eleanor – mnogo dlje politične partnerke kot zares žene – postalo izhodišče za standardna pojmovanja v svetu, stala na štirih temeljih, tj. na svobodi govora, svobodi izražanja vere (nazora), prostosti pred stisko ter prostosti pred strahom. Mešanje dveh načinov definiranja – z določitvijo in izključitvijo – je kazalo na vstopanje v dotlej še neslutene prostore politike.
Jasna razmejitev zmagovalcev od zgub
Okoliščine so bile Rooseveltu zmerom bolj naklonjene kot veliki večini ljudi. Njegovemu intelektu in temperamentu so tako zelo ustrezale, da je bil ves svet videti orjaški oder, na katerem mu pripada osrednje mesto. Kadar niso bile same po sebi takšne, jih je s prirojeno hladnokrvnostjo pomagal ustvariti. Med izvolitvijo za predsednika novembra 1932 in prevzemom funkcije marca 1933 se je značilno zavil v molk. Herbert Hoover, ki je tedaj stanoval v Beli hiši, si je zaman prizadeval, da bi svoje poteze koordiniral z naslednikom. Njegov biograf Glen Jeansonne s tem v zvezi govori o eni najbolj problematičnih potez Franklina Roosevelta. A ta je vendarle imel dober razlog, da se je vedel tako, kot se je: Hooverju, ki si je upravičeno pridobil sloves najkoristnejšega ameriškega voditelja v predpredsedniški karieri – po letu 1918 je preprečil najhujše pomanjkanje v Evropi ter pomagal stradajočim v Rusiji, ki niso mogli živeti od Leninovih propagandističnih dekretov in eliminacionističnih ukazov –, ob iztekanju mandata ni več nihče zaupal. Rooseveltova eklektična protikrizna terapija je lahko prijela le, če so jo ljudje dojemali kot popoln prelom s preteklostjo. Psihologija uspeha pač terja jasno razmejitev zmagovalcev od zgub. ZDA, ki so po silovitem vzponu v edini docela modernistični dekadi 20. stoletja – tako je obdobje 1920–1930, katerega prebivalci so se hoteli v vsem ločiti od sveta arhitektov prve svetovne vojne, označil John Lukacs –, doživele šok velike depresije, so bile moralno na tleh. FDR je vedel, da bo njegova administracija zadnja, če ji ne bo uspelo zaustaviti padanja v brezno. Predsednikova strategija je bila utemeljena na sprejemanju popolne odgovornosti za lastne poteze.
Graditelj »orjaškega parnega stroja«
FDR je izviral iz demokratske veje newyorške patricijske rodbine nizozemskih korenin. Roosevelti so v analih svoje republikanske veje ob Franklinovem vstopu v politiko že imeli vknjiženega velikana nacionalne in svetovne zgodovine, robustnega bojevnika proti zvezam med koruptnim biznisom in pokvarjeno politiko ter graditelja Panamskega prekopa – »strica Teddyja«, ki je Združenim državam kot predsednik narekoval vratolomen tempo med letoma 1901 in 1909 (dejansko sta FDR in TR imela skupnega prednika v Nicolasu Van Rosenveltu šest generacij nazaj). Dinamični »Theodore Rex« je v mnogočem uresničil ideale progresivistične ere. V njenih protislovjih se je znašel veliko bolje kot William Jennings Brian, čigar vizije so ji pravzaprav zarisale tloris. Republikanski Roosevelt, ki se je zmerom navduševal za vojno, v kateri se dá dobro zmagati, je leta 1906 za »pošteno mešetarjenje« med sprtimi Rusi in Japonci prejel celo Nobelovo nagrado za mir. Njegov priimek je postal zaščitni znak vitalnosti, sposobnosti in učinkovitosti.
Po letu 1910 so bila tla pripravljena za vzpon demokratskega Roosevelta. »Theodore Rex« se je začel razhajati z republikanskimi prvaki, ki so podpirali nespektakularno predsedništvo njegovega naslednika Tafta, čigar izum je bila na zvezo koruptnega biznisa in pokvarjene politike spominjajoča »dolarska diplomacija«. »Stric Teddy« je razcepil vladajočo stranko, s tem pa je omogočil volilno zmago demokrata Thomasa Woodrowa Wilsona, ki kljub govorniškemu daru ni mogel povsem prikriti profesorske togosti. FDR se je v novi administraciji povzpel na položaj pomočnika mornariškega ministra Josephusa Danielsa. Kot pristaš teorije admirala Alfreda Mahana o prevladi pomorske moči nad kopensko je skrbel za gradnjo orjaških bojnih ladij in modernizacijo flote. Njegova sektorsko izražena podjetnost je imela velik pomen za prihodnost: obveljal je za človeka iz enakega testa kot energični »Theodore Rex«, japonski napad na Pearl Harbor 7. decembra 1941, ki je hudo prizadel prav »njegove« oklepnice, pa je razumeval tudi kot poskus izničenja lastnega dela. ZDA so potem dokazale, da se britanski zunanji minister sir Edward Grey, ki jih je razglasil za orjaški parni kotel z nesluteno močjo, ko se zares podkuri pod njim, ni motil.
Odpor do prevelike zvestobe
Po prvi svetovni vojni je FDR nastopal kot goreč wilsonist: bil je podpredsedniški kandidat demokratov na volitvah leta 1920, ki so se zaradi zagovarjanja nepriljubljenega vstopa ZDA v Društvo narodov in sprejemanja čvrstih zavez v mednarodni skupnosti za njegovo stranko končale s plebiscitarno katastrofo. Odtlej je imel racionalno utemeljen razlog za nagonski odpor do doktrinarne politike, ki je postala evropska domena, nemara pa tudi do prevelike zvestobe posameznim ljudem. Od sodelavcev – celo najbližjih (možganskega trusta New Deala Thomasa Corcorana) in najintimnejših (svoje zasebne tajnice »Missy« LeHand po kapi ni obiskal niti enkrat, čeprav nista bila v zgolj službenih odnosih) – se je hitro poslovil, če je grozilo, da bi postali zaviralen dejavnik pri uresničevanju njegovih voditeljskih vizij. Celo Winston Churchill se je ob koncu druge svetovne vojne moral soočiti s slabljenjem svojega vpliva v Beli hiši, saj izčrpani Britanski imperij v globalni politiki ni bil več z ZDA in Sovjetsko zvezo primerljiva sila.
Kljub temu pa FDR ni bil nikakršen izdajalec – ne svojih prijateljev ne svojega sloja –, čeprav so ga mnogi doživljali tako. Materi in zunajzakonskim ljubeznim, med katerimi je bila najbolj znana Lucy Mercer Rutheford, je bil ganljivo zvest. Prav tako ni bil do ničesar ravnodušen, vendar na docela nesentimentalen način. Bolezen – po večinskem mnenju otroška paraliza –, ki ga je leta 1921 posadila na invalidski voziček, ga je po eni strani prisilila k poudarjenemu zanašanju nase, po drugi pa ga je tudi močneje navezala na ljudi, od katerih je postal odvisnejši kot kdaj koli prej. Patricijski privilegiranec se je takrat srečal s stisko ljudi brez posebnosti, ki jih dotlej ni ne poznal in ne razumel. Rooseveltovo poudarjanje odgovornosti vlade za blaginjo slehernega državljana, ki naj ne bo paternalistična (kakor v socialističnih režimih) ali absolutistična (kot v komunizmu), je imelo izkustvene korenine. Rooseveltovska Amerika je bila zamišljena kot dežela možnosti za vsakogar. To je bila radikalna, ne pa tudi revolucionarna vizija. Na neki način je bila celo konservativna, saj so jo poznale že generacije izseljencev, ki so se v novem svetu izkrcale pred prvo svetovno vojno.
»Sodite me po sovražnikih, ki sem si jih ustvaril«
Invalidni Roosevelt se je v javnost vračal postopoma: leta 1924 in 1928 je podprl predsedniško kandidaturo newyorškega guvernerja Ala Smitha, ki ga je označil za »srečnega bojevnika«. A kmalu se je izkazalo, da se ta Wordsworthova formulacija bolj prilega njemu samemu. Katoličanu Smithu so namreč trije P-ji – prohibicija, predsodki in prosperiteta – preprečevali vselitev v Belo hišo. Po drugi strani pa so izpraznili mesto guvernerja države New York, kar je pomenilo priložnost za Roosevelta. Kljub neznatni večini, s katero si je leta 1929 pridobil nekdanji Smithov položaj, se je takoj podal na nova, še neizhojena pota. Tedaj sta njegova zaupnika postala tudi poznejša prva ministrica v washingtonski vladi Frances Perkins in Harry Hopkins. Intervencionistični spopad z depresijo, ki se je razlikoval od Hooverjevega zaupanja v samoregenerativno sposobnost trga, predstavljan pa je bil kot nadgradnja dinamičnega progresivističnega izročila, je Rooseveltu na nacionalni ravni priskrbel sloves nosilca politične alternative. FDR je na svojo stran pridobil aktivistične republikance, ki so bili nezadovoljni s svojo stranko, pri tem pa ni prehudo odbijal tradicionalističnih demokratskih volivcev na jugu ter zagovornikov prohibicije na zahodu ZDA. Posebej jasen zaradi raznorodnosti svojih pristašev ni hotel biti. Seveda pa ob tem ni spregledal, da so predsedniške volitve 1932, za katere si je pridobil demokratsko nominacijo, že same po sebi uperjene proti Hooverju. Rooseveltov štab je ljudem namesto z zavezujočim programom postregel z optimistično »himno« – Happy Days are Here Again (Vračajo se srečni dnevi), v kateri je vsakdo lahko našel obet izpolnitve svojega sna.
Na dan Rooseveltove prve prisege, 4. marca 1933, so bile ZDA na tleh: bančni sistem je zaradi panike dejansko kolapsiral. Takojšnja državna intervencija je bila usmerjena k obnovi zaupanja vanj. FDR je svojemu zaupniku Harryju Hopkinsu, ki je zagovornike zgolj dolgoročnih protikriznih ukrepov zavračal z ugotovitvijo, da morajo ljudje jesti že danes in ne šele čez leta, značilno naročil, naj pri deljenju zveznih pomoči ne gleda na politično pripadnost nesrečnežev v stiski. Pred volitvami napovedani New Deal je tako pokazal svojo nesocialistično temeljno barvo, zaradi izvajanja pod pritiskom skrajno zaostrenih razmer pa se ni mogel izogniti določenim nesmotrnostim, ki so sicer značilne za populistično politiko. Odgovornosti neizogibajoči se krmar državne barke je ob tem dejal: »Sodite me po sovražnikih, ki sem si jih ustvaril.«
Vedel je, da vojna - bo
Roosevelt se je spomladi 1933 skušal sestati z novim nemškim kanclerjem Adolfom Hitlerjem, ki je prav tako oznanjal, da se bo krize lotil z državnim intervencionizmom, vendar je šef berlinske vlade v novi svet poslal le bančnega čarovnika Hjalmarja Schachta. V ZDA so potem kmalu spoznali, da je kričavi mož s chaplinskimi brčicami politik povsem drugačnega kova kot FDR. A na paradoksalen način je bila prav z njim povezana odprava posledic ekonomskega zloma v novem svetu: New Deal je namreč le zaustavil propadanje ameriškega gospodarstva in napovedal njegovo okrevanje, ki pa ni bilo trajno. Zgodovina je poskrbela, da nihče ne more z gotovostjo reči, ali bi sploh lahko povsem premagal krizo. Vrhovno sodišče je namreč več zakonov, ki so utemeljevali New Deal, razglasilo za neustavne, ZDA pa so se leta 1937 spet soočile z recesijo. FDR je k problemu pristopil izrazito praktično: nameraval je povečati število presojevalcev zakonov – pri čemer bi bili na novo imenovani funkcionarji njegovi pristaši. Tveganemu načrtu, ki je zaradi delovanja fizioloških zakonov in personalnih menjav kmalu postal nepotreben, se je FDR nazadnje odpovedal. Vrhu vsega je uvidel, da se naglo približuje nov oboroženi spopad velikih razsežnosti, ki bo omogočal opustitev ideala uravnoteženega proračuna ter reševanje krize z zadolževanjem in produkcijo za fronto. Kot realen politik je s tem začel računati. New Deal pa je toliko le deloval, da depresija leta 1937 ni povzročila nove panike.
Edino resno vprašanje napovedujoče se vojne je bilo, ali se bo treba ZDA neposredno vplesti vanjo ali pa bo dovolj, da postanejo velika »orožarna demokracije«. Po polomu Francije spomladi 1940 je postalo Beli hiši jasno, da se neposrednemu posegu v frontne operacije ne bo mogoče izogniti. FDR je v boju za tretji predsedniški mandat, v katerega se ni spustil še noben njegov predhodnik, poudarjal, da ameriških fantov ne bo pošiljal v tuje vojne. To je dejansko pomenilo, da bodo ZDA čakale na napad osnih sil. Rooseveltov protikandidat Wendell Willkie, ki mu je pozneje služil kot posebni odposlanec na različnih koncih zemeljske oble, mu glede tega pravzaprav ni nasprotoval; menil je le, da je New Deal povzročil nesmotrno birokratizacijo ameriškega življenja. A zdi se, da ta anamneza ni bila ustrezna, saj je sama kompleksnost modernega življenja terjala regulacijo čedalje razsežnejših sistemov ter smotrno upravljanje z njimi. Rooseveltovo obdobje je bilo le ena etapa modernizacije, ki nikakor ni neproblematičen proces.
Vrhovni poveljnik generacije
Nobenega dvoma ni, da je uradni Washington od začetka leta 1941 dalje izzival sile osi. A medtem ko se je Hitlerjeva mornarica v bitki na Atlantiku zaradi strogih ukazov iz Berlina uspešno izogibala hujšim incidentom, ki bi lahko bili povod vojne napovedi, je Japonska po zamrznitvi svojih finančnih sredstev v ZDA in po razglasitvi naftnega embarga zanjo udarila. Amerika se je tako znašla v položaju napadene sile. Ker uradni Tokio sovražnosti ni napovedal na običajen način, je to storila Rooseveltova administracija. Hitler, čigar partnerstvo z imperijem vzhajajočega sonca so razmajali najprej nemški, nato pa japonski diplomatski aranžmaji s Sovjetsko zvezo, je potem zaradi svoje verodostojnosti pri partnerjih pod večno belo goro Fuji moral ugrizniti v kislo jabolko – vojno z ZDA. Celo sam jim jo je napovedal – formalno zato, ker jo je uradni Washington Tokiu (trojni pakt je namreč bil definiran kot defenzivna zveza).
FDR je bil na vojno pripravljen bolje kot njegova domovina. Če je pri razglasitvi Atlantske listine poleti 1941 še imel glavno besedo z usodo sprehajajoči se Churchill (ki je sestavil njen osnutek), je pozneje iniciativa prešla v novi svet. Roosevelt, čigar dežela je že pred Pearl Harborjem prevzela nase glavno breme financiranja spopada s Hitlerjem – pri čemer je bil tako za pomoč Veliki Britaniji kot Sovjetski zvezi ključnega pomena »prijem« predsednikovega osebnega odposlanca Harryja Hopkinsa –, je vojno razumel kot priložnost za vzpostavitev nove strukture meddržavnih odnosov. Že v času Churchillovega obiska v Beli hiši ob koncu 1941 in v začetku 1942 je za zavezniške sile skoval ime Združeni narodi.
Na teheranski in jaltski konferenci se je seveda porodil samo približek tistega, kar si je zamislil FDR na položaju osrednjega voditelja protiosne koalicije. Kot realistični dedič idealističnega profesorja sveta Woodrowa Wilsona se je zadovoljil s praktičnimi dosežki, a celo te je bilo pozneje nemogoče ohraniti pri življenju. Vzhodna Evropa je bila Stalinu dejansko prepuščena že leta 1942, ko se je izkazalo, da je velika invazija zahodnih sil prek La Mancha zaradi nerazpolaganja z dovoljšnjimi tehničnimi sredstvi nemogoča vse do spomladi 1944. Da Stalina zaradi tega ne bi obšla misel na vnovični dogovor s Hitlerjem, je Roosevelt na casablanški konferenci januarja 1943 izrekel krilatico o sprejemanju zgolj brezpogojne vdaje sil osi. Pozneje je bila ta izjava zelo kritizirana, saj naj bi zavlekla nemški odpor. Toda »prvak svobode« – tako je Roosevelta označil Winston Churchill je dobro vedel, zakaj je uporabil prav to formulacijo. Po eni strani je izrazil zvestobo ameriški tradiciji, ki jo je poosebljal zmagovalec secesijske vojne, general U. S. Grant (začetnici njegovega imena naj bi pomenili Unconditional Surrender), po drugi pa je svetu oznanil, da Hitler in njegova nacionalsocialistična klika izgubljata vojno.
Predsednik Roosevelt je bil srečni bojevnik tudi v smrti: prizaneseno mu je bilo z odločanjem o uporabi atomskega orožja, katerega izdelavo je pod vtisom grožnje, da bi se do njega lahko prvi dokopali sovražniki svobode, ter po nasvetu Vannevarja Busha ukazal že leta 1939. Tako je breme, ki je bilo večje od teže sonca, meseca in planetov, padlo na Harryja Trumana, čigar ime je FDR leta 1944 na videz slučajno izbral za podpredsednika. Čas je potem pokazal, da je veliki žongler – to samooznako je Roosevelt izrekel pred ušesi Henryja Morgenthaua – med navadnimi možmi za neobičajne čase, ki so sledili drugi svetovni vojni, izbral ustreznega, morda celo najboljšega moža.
Pogledi, let. 5, št. 22, 26. november 2014
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
