Aleš Šteger, pesnik in pisatelj
Vem le to, da izvir nekaj hoče z menoj
05. 11. 2015
Z Alešem Štegrom sva se pogovarjala na ponedeljkovo jutro, presvetljeno z blago septembrsko svetlobo. Njegovi odgovori so premišljeni, med stavki izzveneva tišina, kot bi listali po njegovi zadnji pesniški zbirki Nad nebom pod zemljo. Pesmi so, podobno kot literarni performansi Na kraju zapisano, nastale kot vtisi med njegovimi številnimi potovanji. Njihova shema se vrti okrog znamenitega magičnega kvadrata, ki je osnova mandal, igre sudoku in še česa. Ne glede na ta nespregledljivi vpliv japonske kulture pesniški subjekt v omenjeni zbirki nosi na očeh evropske plašnice in raste iz zavesti, da naša doba ni metafizična in da celo pesniško početje ne more prinesti odrešitve oziroma da gre zgolj za še en »upor proti koncu poletja«.
Vaš zapis o beguncih, ki ste jih srečali v Beogradu, sem prebirala pred odhodom v Pariz, kjer sem se tudi sama imela priložnost srečati z begunci iz Etiopije in Eritreje. Ste glede na medijsko manijo, ki se poraja v zvezi z begunci, premislili, kako preseči voajerstvo, pokroviteljstvo?
Moram priznati, da mi je bilo strašno težko soočiti se z grozo, ki se dogaja v Srbiji. Čutil sem namreč neposredno odgovornost za te ljudi, v smislu jaz, moji, mi vsi smo krivi za vse te ljudi, da so izgubili vse in da so v takem stanju.
V Beograd sem prišel dan prej, preden sem se lotil pisanja. Ogledal sem si lokacijo, nekaj malega sem si prebral v srbskih medijih, ki so v tistem trenutku poskušali predvsem miriti. Ljudem so dopovedovali, da begunci ne kradejo, da nikogar ne ogrožajo, da se poskušajo predvsem prebiti naprej. Naletel pa sem na kar nekaj prezentacij, ki so si prizadevale prikriti tragični aspekt celotne situacije. Pisalo se je na primer o ljudeh, ki so begunce odpeljali na igro biljarda. S tem se resda spodkopava ustaljena predstava nas v odnosu do beguncev, čeprav gre pri vsej stvari za pozicioniranje sebe v središče.
V zapisu, ki je nastal v Fukušimi na Japonskem, je precej samoironije. Zakaj ste v tekstu o beguncih poskušali bolj zakriti svojo prisotnost kot denimo v zapisih iz Mehike ali Japonske?
Tu ni šlo zame, za mojo zgodbo. Poskušal sem le uloviti to, kar je bilo v zraku. In v zraku je bilo neskončno čakanje. Govorim o časovno-prostorski perspektivi, ki se odpre za begunce, torej za ljudi, ki nimajo kam iti, ki ne vedo, kaj se bo zgodilo z njimi. Če premoreš vsaj kanček senzibilnosti, to na fizični ravni tudi čutiš. To je tam prisotno. Na nezavedni ravni postavlja nevidno ograjo okrog njih. Odbija vse nas druge, ki vemo, od kod prihajamo in kam gremo, ki vemo, da nekje smo. Ti ljudje pa so personalizacija izgubljenosti, negotovosti, begotnosti človeškega bitja, ki je zelo temeljen, esencialen. Civilizacijo gradimo zato, da bi se v njej počutili varne, da bi bili gospodarji lastnih usod, čeprav nekje zadaj vemo, da to nikoli ne moremo biti. Ti ljudje pa so se, ne po lastni volji, seveda, ampak spričo okoliščin, znašli v skrajno ranljivem položaju.
Ste iskali točke med seboj in njimi? Glavna invencija vaših besedil, ki nosijo skupni naslov Na kraju zapisno, je med drugim tudi to, da pišete v javnem prostoru, ne glede na motnje.
Beograjski zapis je zapis o nemoči. To ni zapis, ki bi poskušal dajati recepture. Človek si ne more predstavljati, da bi v dvanajstih urah, kolikor je trajalo pisanje, lahko prišlo do prebitja stene brez poznavanja njihove kulture, jezika, zaledja, iz katerega prihajajo, poznavanja njihovih individualnih zgodb. To bi bila pretencioznost brez primere. Vseeno pa ostaja vprašanje, kaj lahko narediš. V trenutku, ko sedeš mednje, ko vstopiš v njihov geto, si ujet v spekter označevalcev tudi z njihovega vidika. Saj niso vedeli, kdo sem, kaj sem. Sem zvodnik, policaj, prodajalec, kaj želim od njih? Že to je bila prva prepreka med nami. Kljub tej oviri pa me je presenetilo, koliko ljudi se je bilo pripravljeno odpreti. Oni so bili v tem bistveno močnejši. Oni so bili superiorni, ne jaz.
V knjigi beremo o zelo lepih trenutkih, ko na primer k vam pristopi moški in vam ponudi robček, da obrišete ekran. Pomenljivo se zdi, da ste poskušali pokazati na dostojanstvo beguncev.
Dostojanstvo med ljudmi, ki so izgubili vse, ni nič novega. To najdemo tudi v pričevalski literaturi iz koncentracijskih taborišč. Ti minirituali, kot je na primer striženje brade, ohranijo dostojanstvo. Po drugi strani pa moramo vedeti, da so bili tam ljudje, ki imajo moderno izkušnjo življenja. Naše predstave so, da so ti ljudje povečini kmetje, fizični delavci, barbari, ki so navalili v naš prostor. To je povsem zmotno.
Zadnje čase si vsi nadevamo lažno liberalistično masko in govorimo o tem, da begunci niso barbari, temveč da so med njimi tudi izobraženci. Toda ali ne gre pri tovrstnih izjavah za prepričevanje, da so to vendarle ljudje?
In če bi bili kmetje, ne bi bili ljudje … Pred nekaj dnevi sem govoril s pisateljskim kolegom iz Nemčije. Vprašal me je, kaj mislim, da lahko pisatelji sploh naredimo. Naj te ljudi začnemo učiti nemško? Moj odgovor je bil, da se lahko z njimi le pogovarjamo. Samo v neposredni komunikaciji bomo pokazali, da smo si enaki. Če je le mogoče, jim dajmo priložnost in namenimo nekaj časa.
Kaj lahko v zvezi z begunci naredimo slovenski pisatelji? Naj senzibiliziramo javnost, naj o njih pišemo?
Ne samo pišemo. Pisati pomeni ponižen poskus, kako nekaj narediti, v nasprotju s tistimi, ki sploh nič ne naredijo, razen da razpravljajo ob kavi …
Navkljub eksperimentiranju v vaših besedilih se zdi, da so ti zapisi pisani iz konservativne pozicije, v smislu, da poskušate pisateljem vrniti nekaj, kar se je še včeraj zdelo globoko in zavezujoče?
To bi bilo preveč pretenciozno. Svoje osebne pozicije ne vidim v smislu govorca ali pa glasnega govorca intelektualne sfere. Gre za moje intimno soočanje. Soočanje s tem, kako daleč v nekem določenem trenutku, na nekem določenem kraju lahko grem, česa sem sposoben ali pa nisem sposoben.
Ampak vseeno, lahko bi sedeli v svoji sobi.
Seveda bi lahko sedel. Kar mi nekateri kritiki tudi zamerijo in ta projekt vidijo kot obliko ekshibicionizma. Čeprav ključna poanta tega projekta ni v tem, da bi šel v neki kraj zato, da bi o njem poročal. Seveda se teksti oblečejo tudi v kožo novinarskega žanra, toda ta ni bistven. Ne gre za to, da bi opisoval to, kar vidim na kraju samem, temveč ves čas poskušam prevpraševati lastni notranji glas, celo duhovno dimenzijo, ki je poročevalski teksti nimajo. Ker si je ne smejo privoščiti. Ker to ni njihov metje. Njihov metje je poročati čim bolj objektivno, medtem ko jaz tega nočem. Hočem zelo subjektivno pokazati vse v tistem trenutku delujoče konstelacije.
Pa vendarle, ali je sploh mogoče govoriti o neposrednih vtisih? Ali ne gre vedno za tisto, kar nosimo s seboj, za naše predvedenje o drugih krajih?
»Vnaprej izdelan« tekst bi pomenil blokado mojega pisanja. Tedaj bi skozme spregovorile le mrtve besede. Naj imam poprej še tako čudovito idejo, ko pišem na kraju samem, jo moram dati na stran. Le ko sem soočen z nepredvidljivim in povsem novim, se mi zgodijo najbolj divji in najlepši trenutki.
To je ta budnost?
To je ta budnost, ki presega intenco. Nekaj se ti zgodi, ne da bi to predvidel. Začneš pisati o angelu, pod katerim sediš, šest ur pozneje pa srečaš nekoga, ki je oblečen v angela. In ga vidiš drugače, ker si o njem prej pisal. To so trenutki prepoznanja, ki se izoblikujejo skozi proces pisanja. To se ti v najboljšem primeru zgodi. Če to iščeš, se mi zdi, da si že zgrešil.
Zdi se, da ste tako k pesmim, vključenim v zbirko Nad nebom pod zemljo, kot tudi k besedilom iz Na kraju zapisano pristopili s ponižnostjo. Je to nit, ki se vleče še iz Knjige reči? Ob tej zbirki ste pogosto govorili, da pesnika ne dojemate kot stvaritelja, temveč kot nekoga, ki se poskuša izrekati.
To so verjetno faze, različne identifikacije s tekstom. Ko začenjaš pisateljsko pot, poskušaš ekspandirati na vse načine. Potem pa se z leti začneš spraševati, zakaj to počneš. Zakaj ne počneš česa drugega? Sicer bi bilo čisto v redu, če bi počel kaj drugega. Vseeno pa vztrajaš, ker je pisanje nekaj najlepšega, kar poznaš, ker je toliko skrivnosti, ki se zmeraj znova porajajo. Če sem pred dvajsetimi leti navrtal vrtino, pa je studenec potem bil in je zaradi moje razpršenosti ali pa mojih strahov (da bi me preplavil) usahnil, zaradi česar sem premaknil vrtino, po dvajsetih letih pisanja vem, da mi izvir nič noče. Vem le to, da nekaj hoče z menoj.
To, česar ne boste imenovali?
To, česar ne bom imenoval. V tem smislu se drugače lotiš projektov, drugače začrtaš vizure svojega življenja. Ne pišeš nove knjige, ker že dve leti nisi napisal knjige. Ali pa začneš nekaj pisati, pri čemer si rečeš, to knjigo bom pisal dvanajst let. To je ta druga pozicija, pa ne zato, ker bi želel nekomu nekaj demonstrirati, temveč da na drugačen način participiraš notranjo mero. Veš, da se moraš za minimalne premike vedno znova vračati.
Torej sploh ne gre za to, v katerem jeziku pišete?
V tem smislu so se zame ukinile meje med žanri. To ne pomeni, da pišem vse na enak način. Poskušam tudi racionalno vstopati v tekst. Ko na primer pišem roman, pišem roman. Na začetku sem celo bežal pred poezijo s prozo. Potopis Včasih je januar sredi poletja sem začel pisati, ker je bila poezija premočna. Ker sem čutil, da me bo zavedla v ponavljanje. Da me bo zasužnjila. Zato sem pisal nekaj čisto drugega, da bi se tam odpočil. Toda potem sem se želel spet vrniti nazaj k poeziji. Šele tedaj so se stvari povezale, predvsem skozi esejev S prsti in peto in seveda s Knjigo teles.
Novinarji vas zelo radi sprašujejo, ali ste kdaj razmišljali o tem, da bi menjali jezik, vendar jim vedno zelo suvereno odgovarjate, da se za vas v tem pogledu ne bo nič spremenilo.
Tudi če bi imel kakšne blasfemične ideje, sem najbrž prestar, da bi menjal jezik. Kar nekaj mojih kolegov je sicer po štiridesetem začelo pisati v angleškem ali nemškem jeziku, medtem ko sam nikoli nisem čutil te potrebe. Pa še prav poseben dar je, če pišeš v slovenščini. Iz tega zakotja slovenščine, iz tega liliputanca, iz te mravljice sem prisiljen svoje tekste vedno znova premlevati skupaj s prevajalci. Gre za izkušnjo, ki je avtorji, ki so ugnezdeni v večje jezike, nimajo. Njim niti na pamet ne pade, da bi sedeli s prevajalci, medtem ko sem jaz v to prisiljen. In to sprejemam kot velik dar. Lastno besedilo si prisiljen vedno znova premlevati. Poezije ne želim zvajati na psihološke obravnave, toda to, da proučuješ določen tip izjave vedno znova, da ga ne pozabljaš, je del nekega procesa. Tovrstno vračanje razumem kot zelo produktivno.
Vidim vas kot nekoga, ki stalno odhaja, potuje in se vrača v slovenski prostor.
Prepričan sem, da imam v slovenskem plemenskem okolju neko točno določeno funkcijo, da imam karmo polariziranja in bi bilo marsikomu dolgčas brez mene. Ne gre za to, da bi moral nekaj spremeniti, niti za poslanstvo, ki bi bilo jasno definirano. Morda so moji preleti tudi oblika prilagajanja na nekaj, kar se je večkrat izkazalo za nemogoče v smislu prilagajanja. Kajti mi nismo pleme, ki bi se mu človek zlahka prilagodil, to vsi vemo. Me zagrabi, seveda. Zadnjič me je imelo, da bi se preselil na Japonsko. Japonska kultura me buta v pleksus. Fascinira me z estetiko, s tujostjo, s hierarhijami, ki so meni nedojemljive. Na Japonsko bi zlahka šel za nekaj let.
Vas ni strah, kaj bi se tedaj zgodilo z jezikom?
Zdaj me ni več strah, čeprav me je včasih bilo. Dostikrat sem pomislil na tisto zgodbo, ki jo je Šalamun rad pripovedoval, kako je v Ameriki sanjal v angleščini. Ko je po daljšem bivanju v Ameriki začel razmišljati, da bi pisal v angleščini, se je posvetoval s Czesławom Miłoszem, ki mu je dejal, da če ni do šestnajstega leta privzel angleščine, potem se to niti pozneje ne bo zgodilo. V tem smislu me ni strah. Mogoče bo to spet zvenelo pretenciozno, toda tudi če se nekdo odloči za položaj med kulturami, če njegov jezik postane odtujen, bastardičen, je temu jeziku naredil večjo uslugo kot nekdo, ki je celo življenje skrbel za čistost, preciznost, zaokroženost nečesa, kar potem kultura tako rada inkorporira v svoj puritanski kanon. Mene v tem smislu bolj intrigirajo umazane, robne pozicije kot pa centralne. Zdi se mi, da je pomembno vprašanje, kako ekspandirati jezik, kako zlesti vanj kot kak tujek in ga prisiliti, da reagira, razvije antitelesca, obrambne mehanizme, ga s tem krepiti, ne pa, kako se ga zgolj vešče posluževati.
V kakšnem razmerju ste z molkom?
V svojem pisanju se pogosto sprašujem, koliko neizgovorjenega vibrira v nečem, kar je povedano. In obratno. Da se tudi tedaj, ko ne govoriš, čutiš suverenega v govorici molka. Da tudi to pozicijo sprejmeš kot ultimativno možnost. Živimo v času obče histerije. Najbolj upoštevani so tisti, ki ves čas blebetajo. Tisti, ki imajo sindrom histeričnega monologa in to znajo tako skanalizirati, da tisto, kar izrekajo, zveni racionalno, celo zabavno, čeprav celoten sistem v bistvu zapeljuje inflacijo govora v hiperproduktivnost. Meni veliko bolj diši nasprotna pozicija. Torej, v redu je ne biti na Facebooku, v redu je ne izdati knjige vsako leto, v redu je poslušati nekoga, ki ti nekaj govori, in ne poslušati zgolj zato, da bi potem ti dvakrat več povedal.
Je v tem tudi zrno uporniškega, morda celo anarhističnega?
Kolektivno vedno občutimo grozo pred vakuumom, pred praznino.
Mislite mi kot pesniki, kot ustvarjalci?
Ne. Mi kot družba, kot ljudje, ki živimo leta 2015. Ker je praznina, ker je nekaj ne narediti, ne uspeti, ne prezentirati razumljeno kot slabo, kot zgrešeno. Morda prav zato čutim bližino do Japonske. Japonska estetika in tradicija vračata človeka k praznini. Sporočata, da ne potrebujemo operet, da nam ni treba biti wagnerjanski, da ne potrebujemo jeremijad ali eskapad, da bi prišlo do družbenih premikov.
Pesmi v zbirki Nad nebom pod zemljo so pisane s panoramske perspektive. Je ta zbirka tudi pogled na zahodnjaškost, evropejskost?
Seveda, samega sebe razumem kot deklariranega Srednjeevropejca, Balkanca, Štajerca itn. Tu ni nobenega dvoma. Čeprav so take opredelitve zmeraj past. Treba se je opredeliti in v isti sapi misliti in izrekati tudi nasprotno perspektivo. Vse te oznake in pozicije potencirati do absurda, jih nenehno spodkopavati, dekonstruirati, ironizirati.
Tu merim tudi na samoironijo. Ste namreč nepopustljivi do samega sebe, na trenutke celo kruti.
Čim manj poskušam manipulirati s tem, kar se javlja skozi jezik. To ne pomeni, da se poslužujem avtomatskega načina pisanja ali da vse, kar se mi zgodi, dojemam kot pesem v šalamunovskem pomenu besede. Moj način pisanja je drugačen. Kar pa še ne pomeni, da sem opustil upanje na to, da bom, ko se namenim v neko smer, ki se mi v danem trenutku zdi pomembna, vsaj del, če ne celote, prenesel na drugo stran v jezik. In to, kar se kaže, ni nujno vedno lepo in prijazno. Od tod tudi krutost, ki pa po svoje zgolj odslikava, kako mi tu ravnamo drug z drugim.
Pogledi, let. 6, št. 20, 28. oktober 2015
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
