André Wilms, igralec
Vrnitev delavskega razreda
Foto: Jože Suhadolnik
27. 01. 2012
Čeprav je sodeloval z nekaterimi velikimi imeni avtorskega filma, kot so Claude Chabrol, Patrice Laconte, Agnieszka Holland in François Ozon, pa André Wilms svojega poklica nima najbolj v čislih. Pravi celo, da v sodobnem filmu vztraja le zaradi enega samega cineasta – »finskega čudaka« Akija Kaurismäkija.
»»André … Prestar si za oskarja.« Samo to je rekel. A takoj sem vedel, kaj je narobe. Kaurismäki preprosto ne mara pretiravanja.«
Eden morda ne najbolj znanih, zato pa gotovo bolj markantnih francoskih karakternih igralcev, ki je do danes nastopil v nekaj več kot 40 celovečernih filmih, se je v Ljubljani ustavil, da bi nam predstavil svoje četrto sodelovanje s finskim režiserjem, celovečerec Le Havre (2011). V njem sta s Kaurismäkijem obudila lik Marcela (Marxa) iz Boemskega življenja (La vie de bohème, 1992), njunega prvega skupnega projekta, in ustvarila nekakšen poklon francoskemu poetičnemu realizmu tridesetih let oziroma tistemu obdobju v zgodovini francoskega filma, v katerem so junaki in njihove zgodbe prihajali iz delavskih revirjev.
Slišal sem, da ste se že tako privadili na Kaurismäkijev minimalistični pristop, da vas je močno vznejevoljilo, ko ste ob prvem branju scenarija ugotovili, da boste imeli ob Kati (Outinen) še dva dodatna partnerja v filmu: otroka in psa.
Ne vem, če poznate tisto priljubljeno izjavo, ki jo pripisujejo ameriškemu komiku W. C. Fieldsu in gre nekako takole: »Tisti, ki sovraži pse in otroke, ne more biti slaba oseba.« Upam, da to velja tudi zame. (smeh) Ta brihtni dečko mi je namreč na trenutke že prav presedal, saj me je stalno opominjal, da sem nekaj storil narobe, medtem ko je sam pred kamero briljiral. »Hej, tole pa nisi prav povedal! Spet si pozabil svoj dialog!« me je neizprosno kritiziral. Seveda sem se prepričeval, da se mi to dogaja le zaradi tega, ker preveč pozornosti posvečam celoti »umetniškega vtisa«, medtem ko je temu zoprnemu mulcu malo mar za filmsko umetnost. Tako kot tudi psu. Temu se je na primer neprimerno bolje godilo kot meni samemu. Lahko bi celo rekel, da je imel privilegiran status. Kaurismäki je namreč meni dovolil največ dve ponovitvi, dva piškava posnetka, medtem ko jih je imel ta prekleti pes na voljo tudi pet ali celo šest. Takrat sem imel vsega dovolj. Zaradi dodatnega stresa sem zahteval višji honorar.
In?
Seveda sem ga prejel. Resda le 100 evrov višjega, a vendarle. Očitno si ne predstavljate, kako težko je igrati s psom. Ali pa z otrokom. On ne igra, on preprosto je. Tako kot Robert Mitchum. Samo pogleda te in pok, že si mrzel. (smeh)
Kaurismäki ima specifičen pristop k delu z igralci. Po eni strani od njih zahteva igro, ki ne sme biti naturalistična, po drugi pa prav tako ne mara pretiravanja v dramatičnosti izraza. Zdi se – vsaj če sodimo po vajinih dosedanjih filmskih projektih –, da je vam tak pristop pisan na kožo.
Hja, v resnici je zame to prej mora. Kaurismäki je pri delu z igralci izjemno zahteven in resnično težko ga je zadovoljiti. Naj vam povem konkreten primer. Ko smo snemali zaključni del filma, prizor, v katerem dečko odhaja, me je to dogajanje resnično ganilo, kar sem med snemanjem seveda tudi pokazal. Takrat pa zaslišim Kaurismäkija: »André …« Zdaj že vem, da se mi takrat, ko me pokliče po imenu, ne obeta nič dobrega. Torej: »André … Prestar si za oskarja.« Samo to je rekel. A takoj sem vedel, kaj je narobe. Kaurismäki preprosto ne mara pretiravanja. Kot tudi ne hitenja. In čeprav je hitrost, pa naj bodo to pregoni in beg ali pa dinamična montaža, nekaj, brez česar se zdi, da sodobni film ne more shajati, je pri Kaurismäkiju prav nasprotno. Še zdaj ga slišim, kako moleduje: »André, prosim, nikar ne hiti. Počasi. Poslušaj me, saj sem jaz tisti, ki te plačuje.«
Kot ste že sami omenili, je način njegovega dela z igralci za sodobni film precej nenavaden. Kako se igralec, vsaj če ob tem redno snema z drugimi režiserji, prilagodi njegovemu načinu dela. Vam Kaurismäki pri tem pomaga s podrobnimi napotki, se pred snemanjem z njim veliko pogovarjate?
Kje pa! Nasprotno, Kaurismäki je človek resnično redkih besed. Celo tako redkih, da igralce pogosteje usmerja z žvižgi, kot pa z jasnimi navodili. Tako se včasih med snemanjem sliši samo njegove žvižge. Čudak je, o tem ni nobenega dvoma. A genialen čudak. Omenil sem vam že, da igralcu dopušča le dve, največ in izjemoma tri ponovitve. Danes preprosto ni režiserja, ki bi delal s tako malo ponovitvami. V tem pogledu so seveda najbolj ekscesni Američani, ki neki prizor lahko snemajo do onemoglosti, saj v film zmečejo ogromne količine denarja. Kaurismäki tak princip dela kategorično zavrača. Tako kot je skromen v izrazu, hoče biti skromen tudi glede proračuna svojih filmov. Preprosto ve, da se tudi s skromnimi sredstvi dá posneti dober film. Za igralca je to seveda precej frustrirajoče, saj se počuti omejenega. Pogosto imamo občutek, da bi lahko naredili še bolje. Da bi v naslednjem posnetku, če bi do njega seveda prišlo, lahko poskusili še kaj drugega, učinkovitejšega. A takrat nas Kaurismäki ostro zatre: »Druge priložnosti ni. Nihče ne bo dobil druge priložnosti, saj vendar nismo v Ameriki!« Čeprav se nam včasih morda zdi malce tiranski, pa je v resnici dobrega srca.
Čeprav zdaj, po vsem tem, kar ste mi povedali, že malce bolje razumem vašo frustracijo glede poklica, ki ga opravljate, pa me vseeno preseneča, da imate tako slabo mnenje o njem. Ne tako dolgo nazaj ste namreč izjavili, da se vam zdi igralski poklic neumen in da vas že počasi utruja. Je Kaurismäki tisti, ki v igralcih vzbuja taka občutja?
Ah, saj veste, kako je z nami, »starejšimi« igralci. Počasi imamo vse manj las, redimo se, obraz se nam guba ... Skratka, trpimo. (smeh) Potem pa nas dobi v roke kak topoglavi režiser, nas v svoji neodločenosti pol ure prestavlja po prizorišču, nato pa nas prosi, naj zaigramo »pristno« trpljenje. In ko trpimo že tako avtentično, da bolj resnično preprosto ni možno, nas zaustavijo in nam naročijo, naj vse skupaj ponovimo. Tokrat malce bolj »pristno«. Res, včasih si je težko prestavljati, kako absurdne zahteve nam postavljajo režiserji. Vse bolj pogosto imam občutek, da se z igranjem prostituiram. Prodajam za denar. Le delo s Kaurismäkijem je tisto, ki v meni ohranja vero v filmsko umetnost in mi tako omogoča, da vztrajam. V gledališču je še vedno drugače, saj je to veliko bolj konservativna institucija, medtem ko se zdi, da je film odprt za vse in da je prav vsak, oprostite izrazu, bebec lahko režiser. No, pa tudi med igralci je podobno. Kar poglejte, danes je v filmu več manekenk in manekenov kot pravih igralcev.
Zdi se, da sta si v tem zgražanju nad stanjem sodobnega filma s Kaurismäkijem zelo podobna. Nenazadnje je tudi vajin zadnji projekt, film Le Havre, poklon nekemu drugačnemu tipu filma, filmu, kakršnega je poznala preteklost, danes pa je že skoraj povsem izginil iz kinodvoran.
Res je, prav imate. S filmom Le Havre se je Kaurismäki poklonil mojstrom francoskega filma tridesetih in štiridesetih let, velikim režiserjem, kot so bili Jean Vigo, Marcel Carné in Jean Renoir. S tem pa se je poklonil tudi proletariatu, delavskemu razredu, ki danes ob redkih izjemah skoraj izginja iz francoskega filma. V delih Vigoja, Carnéja in Renoirja so junaki vedno izhajali iz delavskega razreda. A ne samo to – to so bili liki, večji od življenja samega. Kar spomnite se na primer Jeana Gabina in njegove vloge. To so bili artikulirani, duhovno bogati liki, ki so citirali Preverta. Takrat so cineasti spoštovali delavski razred, danes pa se ga nenadoma sramujejo in o njem nihče več noče govoriti.
Le Havre pa nas preseneti tudi s tem, da čeprav gre za pripoved o revnih, marginaliziranih družbenih slojih, o brezposelnih delavcih in ilegalnih priseljencih, še zdaleč ni mračen in pesimističen film, pač pa poln solidarnosti in upanja v boljši jutri. Sta s Kaurismäkijem morda govorila tudi o tej plati filma?
Sva. Ko me je prvič poklical, mi sicer še čisto nič ni razložil o tem, kakšnega filma se namerava lotiti. Rekel je samo: » André, kako gre? Si še živ? Si? Bi nastopil v mojem naslednjem filmu? Bi? Loščilec čevljev boš. Pazi, da boš prepričljiv!« Tako se je zaključil najin prvi pogovor. Pozneje, ko sva se znova srečala, pa mi je svoj pogled pojasnil malce obširneje. Prepričan je, da se je v današnjem, družbeno in ekonomsko zaostrenem položaju, delavstvo ponovno znašlo najbolj na udaru. In ker opaža, da se mu je sodobni film skoraj povsem odpovedal, se je odločil, da se mu bo poklonil s svojim novim delom, v katerem pa ne bo naturalistično slikal turobnega položaja, v katerem se je znašel proletariat. Preprosto ni hotel posneti filma, ki bi le še stopnjeval že sicer prisotni pesimizem. Na koncu je dodal še to, da bo imelo delo celo dvojni srečni konec in če se s tem strinjam. Ko sem mu pritrdil, sva se lotila dela.
Pogledi, št. 2, 25. januar 2012
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
