Akreditacija študijskega programa AVA
Anomalija, nekompetentnost ali namerno onesposabljanje?
07. 10. 2015
Akademija za vizualne umetnosti (AVA) je bila ustanovljena leta 2007 v Ljubljani. Njen namen je že od ustanovitve dalje znotraj visokošolskega izobraževalnega sistema na področju umetnosti v Sloveniji vnesti novo paradigmo izvajanja pedagoškega procesa, ki v sebi združuje interdisciplinarno analizo poučevanja, ki sega onkraj različnih oblik kanonizacij in katere namen je razvijanje multidisciplinarne formacije na področju umetnosti.
Skupek praktičnega in teoretičnega modula predmetnika tvori umetniški študijski program, ki ni samo inovativen s stališča sočasne interakcije med prakso in teorijo, ampak je tudi edinstven v slovenskem izobraževalnem sistemu na področju umetnosti. Študijski program je na AVA prek modulskega sistema nadgrajen tako, da od študentov zahteva projekten način dela, eksperimentiranje, raziskavo in reševanje problemov na interdisciplinarnem nivoju. Obenem je nadgrajen tudi sistem preverjanja in ocenjevanja opravljenih projektov in nalog, ki od študentov zahteva kontekstualizacijo in zagovor lastnega dela. Praktični del izvajanja pedagoškega procesa je v nenehni povezavi s teoretičnim delom, prek katerega študentje identificirajo, kontekstualizirajo in rešijo zastavljen problem. Tako kot v okviru praktičnega dela pedagoškega procesa lahko tudi v teoretičnem delu zasledimo viden odmik od klasičnega študijskega programa teorije, s katerim se lahko srečamo v visokošolskem izobraževalnem sistemu na področju umetnosti v Sloveniji. Študenti so med drugim soočeni s koncepti estetskega in političnega režima identifikacije, transmedialnostjo, analizo kapitalističnega načina produkcije, postkolonialno in dekolonialno analizo, rasno, spolno in razredno klasifikacijo. Ta posodobitev instrumentarija teorije znotraj pedagoškega procesa umetnosti je ključna pri današnji študijski formaciji in poznejši profesionalizaciji. Kompleksnost današnjega načina produkcije in z njo povezane spremembame na družbeni ravni namreč zahtevajo tudi od umetnika/kulturnega delavca drugačen, posodobljen nabor znanja in vedenja. V okviru študijskega programa AVA potekajo redna zunanja predavanja mednarodno uveljavljenih umetnikov/delavcev v kulturni industriji, ki študentom omogočijo neposreden vpogled v specifične delovne prakse.
Prav nerazumevanje naštetih in ostalih inovativnosti, ki jih AVA vnaša v pedagoški proces, ustvarja problem pri akreditaciji študijskega programa; obramba konservativnih kanonov poučevanja na področju umetnosti s strani komisije za ocenjevanje vloge za akreditacijo študijskega programa je tista, ki podaljšuje in preprečuje pridobitev akreditacije.
AVA je svojo vlogo za akreditacijo študijskega programa Vizualne umetnosti oddala v presojo oktobra 2013. Po skoraj dveh letih AVA še ni prejela odgovora Sveta NAKVIS (Nacionalne agencija Republike Slovenije za kakovost v visokem šolstvu) o potrditvi ali zavrnitvi akreditacije študijskega programa. V tem času so si sledila številna poročila komisije, ki so opozarjala na neustreznost študijskega programa v posameznih delih vloge, ki jih je AVA dosledno upoštevala in odpravila. Kljub popravkom in odpravljenim neustreznostim se poročila komisije od prvega mnenja ne spreminjajo. Tu se ne moremo ogniti nerazumljivim in neutemeljenim argumentom, s katerimi komisija vedno znova špekulira in zavira akreditacijo študijskega programa. Tako lahko skozi celotno poročilo komisije zasledimo strokovno sporna mnenja, ki se jasno odslikavajo v več primerih.
V primeru predmetno-specifičnih kompetenc komisija navaja, da so zastavljenje preveč ambiciozno, saj »soustvarjanje in sodelovanje pri razvoju slovenskega in mednarodnega umetniškega sistema« za komisijo predstavlja dvom o strokovni doslednosti in konsistentnosti programa. Ambicioznost izpostavljene predmetno-specifične kompetence ni v nikakršni povezavi s strokovno doslednostjo in konsistentnostjo programa, saj se ta preverja in dokazuje skozi vsa ostala dejstva in merila, ki se nahajajo v vlogi. Inovativnost študijskega programa AVA je tudi v tem, da študente obravnava kot bodoče strokovnjake na področju umetnosti in kulturne industrije. Študenti in diplomanti sami dokazujejo, da že v času dodiplomskega študija soustvarjajo in sodelujejo pri razvoju umetniškega sistema s sodelovanjem na številnih razstavah, konferencah in delavnicah.
V primeru organizacije in izvedbe izobraževanja komisija izpostavlja, da se teoretični predmeti premočno in po nepotrebnem opirajo na tujo literaturo. AVA je tudi v tem primeru podala jasno utemeljitev uporabe tako slovenske kot tuje literature, ki ne odstopa od ostalih akreditiranih študijskih programov v Sloveniji. Problem, ki se pri tem zastavlja, je poseg komisije v avtonomijo tako visokošolskega zavoda kot nosilcev predmeta pri določanju literature.
V primeru kompetenc diplomanta komisija navaja, da te ne odražajo navedenih potreb glede zaposljivosti diplomantov in možnosti njihovega nadaljnjega izobraževanja. To mnenje kaže na popolno nerazumevanje stanja in trga zaposlovanja na področju umetnosti in kulturne industrije v Sloveniji. Mnenje komisije namreč predvideva, da še živimo v času rednega zaposlovanja na področju umetnosti in kulturne industrije in enoznačnih praks delovanja. Kot je razvidno iz mnogih analiz, je stanje v slovenski umetnosti in kulturi izjemno prekarno, saj se delovna razmerja sklepajo po večini prek avtorske pogodbe ali drugih oblik zunanjega sodelovanja. Obenem komisija zanemarja ključno dejstvo, ki izhaja iz vloge, da se diplomanti AVA v večji meri zaposlijo kot samostojni ustvarjalci na področju kulture.
»Postopek akreditacije študijskega programa AVA sproža nadaljnja vprašanja o smiselnosti in ustreznosti tovrstnega postopka akreditacije na nacionalni ravni, saj pri podrobnejšem pregledu podeljevanja akreditacij ugotovimo kopico anomalij ...«
V primeru ugotavljanja kadrovske strukture in izvolitve v naziv je komisija v določenem primeru popolnoma zaobšla predpisani postopek preverjanja in prek socialnega omrežja LinkedIn preverjala in navajala navedbe strokovnega sodelavca AVA. Tovrstno ravnanje je popolnoma neustrezno, saj profil posameznika s socialnega omrežja LinkedIn ni predmet presoje komisije strokovnjakov, niti ni predpisano merilo za ocenjevanje akreditacij študijskih programov. Navedena dejstva sprožajo legitimno vprašanje o strokovnem delovanju komisije. Še toliko bolj zaskrbljujoče je dejstvo, da strokovno komisijo v dveh tretjinah sestavljajo doktorji znanosti, ki svoje trditve in mnenja utemeljujejo na osnovi špekulacij in nepreverljivih dejstev.
Postopek akreditacije študijskega programa AVA sproža nadaljnja vprašanja o smiselnosti in ustreznosti tovrstnega postopka akreditacije na nacionalni ravni, saj pri podrobnejšem pregledu podeljevanja akreditacij ugotovimo kopico anomalij, kjer se določenim institucijam onemogoča pridobitev akreditacije, drugim pa je akreditacija študijskega programa dodeljena po dvomljivo verodostojnih postopkih. Prav tako se lahko vprašamo, v čem je smisel nacionalno veljavne habilitacije v visokem šolstvu, ko pa v praksi posamezne članice znotraj univerze razpisujejo delovna mesta, kjer je pogoj veljavna habilitacija, ki jo taista članica podeljuje. Komu koristi tak sistem habilitacij in v čem je potemtakem smisel nacionalno veljavne habilitacije? Odgovor lahko najdemo v ohranjanju specifičnih sistemov moči, v reguliranju znanja, v nadzoru in upravljanju z javnimi sredstvi. Tu trčimo ob še večji problem financiranja javnih in koncesioniranih visokošolskih zavodov, uvajanja šolnin, pobiranja provizij od pridobljenih sredstev v javnih visokošolskih zavodih, ki pa so predmet širše raziskave na področju visokošolskega sistema v Sloveniji. Če se osredotočimo na primer AVA, lahko brez dvoma trdimo, da je to onesposabljanje povezano z dostopom do javnih sredstev, nacionalnih in mednarodnih razpisov, delovanjem in ustanavljanjem umetniške in raziskovalne dejavnosti in še bi lahko naštevali. Čeprav je AVA novembra 2012 pridobila status akreditiranega visokošolskega zavoda, se do pridobitve akreditacije študijskega programa ne more prijavljati na razpise ministrstva za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo. Onemogočena je vključitev v projekt Erasmus kot tudi pridobivanje sredstev na evropski ravni. To pa ne prizadene le Akademije za vizualne umetnosti, ampak definira tudi diskriminiranost njenih študentov, ki zaradi onesposabljanja pri pridobitvi akreditacije in nerazumljivo dolgih rokov odločanja nimajo pravice do zavarovanja prek staršev, do subvencionirane prehrane, študijske izmenjave … To zahteva temeljit pregled stanja in načina preverjanja kakovosti v visokem šolstvu ter sistema dodeljevanja akreditacij.
AVA se kljub navedenim dejstvom razvija naprej. V okviru nadgradnje dodiplomskega študijskega program razvija podiplomski študijski program, umetniški in znanstveni inštitut ter druge z visokošolskim programom povezane dejavnosti. Študentom je omogočeno sodelovanje z drugimi visokošolskimi zavodi v tujini, kjer diplomanti uspešno nadaljujejo svojo študijsko pot na podiplomskih študijskih programih. Uspehi in nagrade študentov na nacionalni in mednarodni ravni govorijo o njihovi izredni profiliranosti in legitimirajo študijski program AVA. Njihovo profesionalno delovanje kot diplomantov AVA, ki soustvarjajo slovensko in mednarodno umetniško in kulturno sceno, je ob vsem naštetem tisto dejstvo, ki akademijo vodijo naprej, ne glede na institucionalne prepreke in ovire, s katerimi se sooča.
_
Dr. Sebastjan Leban je docent na Akademiji za vizualne umetnosti. Deluje na področju teorije in intermedijske umetnosti.
Pogledi, let. 6, št. 18, 23. september 2015
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
