Pomisleki ob letošnji selekciji
Borštnikovo srečanje – za koga?
10. 07. 2012
Umetniške izdelke, ki se ravnajo po tako različnih estetskih in produkcijskih zakonitostih kot predstave v tekmovalnem programu festivala Borštnikovo srečanje, še bolj pa posamezne doprinose ustvarjalcev, ki morajo slediti specifikam različnih oblik gledališča, je (skoraj) nemogoče primerjati.
S tem zapisom o letošnji festivalski selekciji, ki je bila nedavno predstavljena, nočem sprožiti ne polemike ne zagovarjanja osmih ciljev festivala, še manj utemeljevanja nuje po raznorodnosti gledališkega izraza. Mislim pa, da bi si bilo v imenu bogastva slovenskega gledališča smiselno priznati, da ga ne moremo stlačiti v en sam festival.
Ko sem bila pred petimi leti predsednica žirije festivala Borštnikovo srečanje (nagrado za najboljšo predstavo je dobila uprizoritev igre Iva Svetine Ojdip v Korintu SNG Drama Ljubljana v režiji Ivice Buljana), sem post festum v reviji Sodobnost zapisala, kako je festival tedaj in že prej sprožal konceptualni pomislek. Nekajkrat sem te dvome kot kost za glodanje ponudila raznim sogovornikom, pa pri večini nisem imela občutka, da bi jo zagrabili s pretiranim veseljem. Vseeno pa se mi je že takrat vedno bolj dozdevalo, da počasi prihaja čas, ko bi bilo smotrno ponovno premisliti o sami strukturi in obsegu festivala. Čeprav je bil novi Pravilnik o organizaciji in delovanju Borštnikovega srečanja ravno sprejet in je pomenil bistveno boljšo osnovo za organizacijo festivala kot prej, pa me vse odtlej ni zapustil občutek, da je vse skupaj vseeno v preveliki meri posledica kompromisov v smislu sitega volka in cele koze.
Dejstvo je bilo (in ostaja), da je gledališka produkcija v Sloveniji izredno bogata in hkrati raznorodna. Vedno bolj bogata in vedno bolj raznorodna. Selektor Borštnikovega srečanja si ogleda vse predstave profesionalnih gledališč in vse predstave gledaliških skupin, v katerih sodelujejo profesionalci – kar se trenutno močno bliža številu 100, če ga ne celo presega. Iz vseh oblik gledališke ustvarjalnosti z izjemo čistega lutkovnega, plesnega in glasbenega gledališča je že pred leti sestavil tako t. i. tekmovalni program, ki naj bi v največji meri odražal »produkcijsko in estetsko pluralnost slovenskega gledališča«, kot tudi spremljevalnega, v katerem »praviloma sodelujejo mejne oblike gledališča, študentska gledališča, mali odri, bralne (koncertne) oblike gledališča, predstave iz tujine, lutkovne predstave, operne in operetne predstave ter druge oblike gledališča«.
Dejstvo je, da se vse to že vrsto let prepleta – kar bi bilo čisto v redu, če ne bi bilo Borštnikovo srečanje festival tekmovalnega značaja. Čeprav je seveda nujno, da odraža pluralnost gledališke produkcije, menim, da bi bilo bolj pregledno, smotrno in nenazadnje konstruktivno, če bi obstajala (vsaj) dva tekmovalna programa. To je pred leti s samosvojo selektorsko potezo že poskušal izzvati Marko Sosič, ki je v tekmovalni program uvrstil kar 16 predstav in jih razdelil v dva sklopa: tekmovalni program dramskega gledališča, v katerem je bilo 11 predstav, in tekmovalni program v kategoriji mejnih oblik gledališča, v katerem je bilo 5 predstav; prvega je poimenoval Poti in pogledi, drugega pa Razpotja. Ta njegova poteza takrat ni naletela na večje razumevanje, kaj šele navdušenje in podporo, čeprav mi ni jasno, zakaj. Mislim kvečjemu, da Sosičev korak ni bil dovolj radikalen: prepričana sem, da bi bilo Borštnikovo srečanje smiselno razdeliti na dva enakovredna tekmovalna dela, ki bi ju seveda izbirala dva selektorja (in bi imela razumneje manjši obseg dela in bi bila hkrati lahko povsem kompetentna za obe vrsti produkcije). Pa tudi dve žiriji in dve garnituri nagrad, ki bi bile lahko tudi različno zasnovane.
Zavedam se, da je to razmišljanje zelo drzno; poleg tega vem, da se ga da zelo lahko zelo narobe razumeti. Vendar sem prepričana, da bi s tem imela celotna slovenska gledališka produkcija večje zadoščenje, saj bi (vsaj čez nekaj časa, ko bi se ta »razmejitev« utekla) se stvari postavile na svoje mesto. Zavedam se tudi, da bi tak premik pomenil ogromne posege v organizacijo, strukturo in financiranje festivala, ki je trenutno zelo dobro namazan in odlično delujoč mehanizem. A prepričana sem, da je gledališče tako živa umetnost, da je treba iti v korak z njegovo specifično dinamiko. Slovenska gledališka produkcija je res tako pluralna, da se je ne da zmetati v en koš.
Tako bi se izognili zagatam, s katerimi se soočajo žirije, ko morajo iz istega koša jemati »jabolka in hruške«, če lepo prevedem izraz srbskega kolega iz žirije leta 2007 Aleksandra Milosavljevića »usporediti žabu i babu«: takrat smo na primer hkrati, s po sili razmer poenotenimi merili ocenjevali gibalno/lutkovno predstavo Show your face! v koprodukciji Betontanca in litvanske gledališke skupine Umka.LV, pa gigantski produkcijski zalogaj v obliki muzikala Kabaret Mestnega gledališča ljubljanskega in čisto komorno izvedbo Strniševih Žab iz Prešernovega gledališča Kranj. Umetniške izdelke, ki se ravnajo po tako različnih estetskih in produkcijskih zakonitostih, še bolj pa posamezne doprinose ustvarjalcev, ki morajo slediti specifikam različnih oblik gledališča, je (skoraj) nemogoče primerjati: kako lahko (če dam najbolj drastičen primer) primerjaš briljantnega animatorja otroškega pajaca v Show your face! z nosilno vlogo konferansjeja v Kabaretu ali s starim Glembajem?
Neznosna širina Borštnikovega zamaha
V petih letih od takratnega razmišljanja je festival Borštnikovo srečanje sicer res doživel nekaj radikalnih sprememb, tako formalnih (v smeri profesionalizacije) kot konceptualnih; pa vendar je pri slednjem očitno šlo le še naprej po poti skrajne pluralizacije, kar je razvidno tudi iz osmih ciljev festivala, kot so zapisani v Pravilniku o delovanju Festivala Borštnikovo srečanje.
Festival naj bi namreč hkrati:
- izbral in predstavil najboljše dosežke pretekle slovenske gledališke sezone,
- promoviral in populariziral gledališko ustvarjalnost pri vseh starostnih skupinah občinstva, doma in v tujini,
- nagrajeval gledališke ustvarjalce in njihove stvaritve,
- spodbujal kakovost in profesionalno raven slovenske gledališke ustvarjalnosti,
- omogočal pretok informacij in izmenjave predstav,
- predstavil tujo gledališko ustvarjalnost,
- spodbujal raznolikost in hkrati povezanost gledališkega prostora in izraza.
Da tako širok razpon ciljev (od izbora najboljših dosežkov pretekle sezone, preko skrbi za vse starostne skupine in predstavitve tuje ustvarjalnosti, do spodbujanja raznolikosti) omogoča poljuben pristop selektorja, je več kot razvidno iz letošnjega izbora Primoža Jesenka, ki izkazuje zaskrbljujoče pomanjkanje temeljnih razmislekov o smislu gledališkega ustvarjanja in vlogi gledališča v današnjem času.
Kot je razložil, je za predstave, ki jih je uvrstil v tekmovalni program, značilna »moč gledališkega izraza«, ugotovil pa je tudi, da »predložena bera predstav s svojo sodobnostjo, razvitostjo in kompleksnostjo še utrjuje vtis, da gledališki medij na Slovenskem ni v povojih«. Ni razvidno, od kdaj ali zakaj naj bi bilo slovensko gledališče »v povojih« – kar po SSKJ pomeni »biti na začetni razvojni stopnji«. In tako so se letos v istem košu poleg jabolk in hrušk znašle še slive: vrhunsko izvedena klasična dramska predstava nacionalke (Gospoda Glembajevi); skrajno komorni projekt, izvajan ekskluzivno za peščico vabljenih gledalcev v stanovanju producenta (Zgodba o nekem slastnem truplu ali gostija); izvedbeno odlična, a izrazito konvencionalna komedija še ene nacionalke (Sljehrnik); solo igralski projekt, sestavljen iz raznih vlog igralca iz ene od nacionalk (Mandićstroj). Da ne bo (spet) pomote: sporen ni izbor posameznih predstav, pač pa dejstvo, da sodijo vsaka v svoj kontekst, svoj žanr in svojo kategorijo in bi jih zato morali tudi presojati po ustreznih standardih in kriterijih – ne morejo pa med sabo tekmovati. In tako bo strokovna žirija primorana primerjati neprimerljivo. Škoda.
A videti je, da takšna popolna in lahkotna odsotnost meril, kriterijev in standardov trenutno ustreza vsem, ki imajo pri ohranjanju te mašinerije besedo. Tistim institucionalnim gledališčem, ki se jim uspe prebiti v tekmovalni del (ne glede na to, da z drugo predstavo, kot so morda predvidevala), tistim manjšim producentom, ki se ne zavedajo, da s tem postavljajo pod vprašaj lastno identiteto, najbolj pa seveda teoretskemu zaledju, ki za fasado spodbujanja čim večje raznovrstnosti, »estetike v pospešenem oblikovanju« in »rahljanja slonokoščenih stolpov« (karkoli naj bi to dvoje pomenilo), v resnici počne ravno nasprotno: gradi slonokoščeni stolp za ozek krog posvečenih insajderjev, ki »zelo odmaknjeno od stvarnega, konkretnega življenja« (kar je definicija »slonokoščenega stolpa« po SSKJ) pozabljajo, da je na drugi strani gledališke rampe publika. Ki bi želela na odru gledati stvari, ki se je tičejo.
Pogledi, št. 12, 27. junij 2012
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
