Odziv na članek Marka Crnkoviča
Če fotografiramo, smo umetniki
18. 09. 2014
Marko Crnkovič ima konsistentna mnenja. Skozi svojevrstne coming oute je najprej priznal, da ga ne zanima vrhunska umetnost. Zdaj recimo vemo, da je za njegov žolčni odnos do visoke umetnosti kriv resentiment do srednješolskega življenja v ilegali, ko zaradi tedanje klime ni mogel odkrito priznati, da mu je bila Moni Kovačič ljubša od Tomaža Pengova. Prostodušno je priznal, da poezije ne bere, razen Jesiha, pa še tu njegovo zanimanje po mojem mnenju verjetno poganja predvsem površno navduševanje nad jezikovno inventivnostjo, kar je le del tega, zaradi česar je Jesih Jesih. Zdaj (Foto Jakac: vizualije od paleolitika do Instagrama) je stopil korak naprej in vehementno zatrjuje, da smo vsi, ki posedujemo fotoaparate na svojih prenosnih napravah, torej milijarda ali dve, umetniki.
Na začetku teksta Crnkovič sicer zapiše, kar mu je šteti v dobro, da se zaveda dihotomije originala in reprodukcije in da bi rad videl tudi kakšnega Hockneyja in situ, a se zadovolji z različico na ekranu. Pri tem citira nekaj razvpitih imen, ki so v svet umetnosti prispevala koncepte, s pomočjo katerih lažje mislimo te fenomene in so postali nekakšna biblija, o katere vsebini se ne vprašuje, saj ti grozi anatema. Ker vesoljna Slovenija ve, da je strasten ljubitelj Applovih i-igrač, bi ga lahko vprašali, če bi se namesto originalazadovoljil tudi s kakšno ceneno kitajsko kopijo. Močno dvomim in se mogoče v tem z njim celo strinjam, da pa smo tisti, ki nam je bliže original in občasno celo tvegamo finančno vzdržnost družinskega proračuna zaradi želje po pogledu nanj ter smo hkrati prepričani, da je dobra fotografija, pesem, slika itn. redkost, zaradi tega kunsthisterični puristi, je pa malo tu mač.
Crnkovič v zvezi z Jakčevimi fotografijami zastavi nekaj povzdignjenih vprašanj, za katera se zdi, da predpostavlja, da tudi bralci ne vemo odgovora nanje. Od kod mu ideja panoramskega posnetka? Primerov iz zgodovine umetnosti je ogromno, celo v slovenskem slikarstvu (Karinger). Od kod mu ideja posnetka ulice iz visokega nadstropja? Že prva fotografija Pariza je bila posneta iz višjega nadstropja, ta pogled so izrabljali tudi slikarji impresionisti itn., itn. Od kod mu ideja portreta iz spodnjega rakurza? Že vsaj od renesanse naprej to ni nobena posebnost. Primerov je na tisoče. Od kod mu ideja selfija v ogledalu? Hm, na to vprašanje mi je pa kar nerodno odgovarjati, saj sem prepričan, da je že vsak človek na zahodni polobli vsaj enkrat videl kakšen avtoportret, slikarski ali fotografski. Razen Marka Crnkoviča, očitno.
O tem, da gre pri današnjem vseprisotnem afnanju s telefoni za občečloveški fenomen, ni dvoma. A vrag je v detajlih. Umetnost, ki so jo v sivi pradavnini uporabljali za vizualiziranje in šeranje, je v glavnem izginila, saj je bila narejena iz minljivih substanc. Ostali so primerki, ki jih z današnjim besednjakom lahko imenujemo le visoka umetnost. Če avtor zapisa misli, da so podobe v prazgodovinskih jamah nastale v nekakšnih množičnih seansah, kot danes milijardna množica vizualizira in šera kak nepomemben ali pomemben dogodek, se gladko moti. Te podobe so nastale pod rokami mojstrov, njihov izvor in namen pa gotovo ni bil zgolj Jaz, Jem, Dom, Orodje, Človek, Žival, Narava, torej komuniciranje o vsakdanjih problemih, ampak tudi megleno polje neizrekljivega, ki umetnost poganja še danes.
Dnevno verjetno nastane kakšna milijarda fotografij, od katerih jih milijoni zakrožijo po medmrežju. Če je vsak, ki pritisne, poboža ikono sprožilca fotoaparata na zaslonu telefona, že umetnik, potem je vsak, ki zapiše par kvazipoetičnih vrstic v sms-u ali na Facebooku že pisatelj ali pesnik? Če tvoje petje zakroži po YouTubu si pevec, umetnik? Če izračunaš, za koliko se ti bo znižala plača, si že matematik, če podrsaš po Google Earthu pa geograf? In če objavijo tvoje mnenje v Pismih bralcev, če zapišeš svoje mnenje na blogu si torej že kar novinar, kolumnist? Crnkovič se s tako logiko, vsaj za zadnji primer, gotovo ne bi strinjal, saj pogosto poudarja, da celo profesionalci ne znajo pisati, tako kot on, jasno. Na tem ozko specializiranem področju torej »demokracije« ni. Zgolj razsvetljeni absolutizem, v katerem ni prostora za izjave kot (če parafraziramo Crnkovičeve): Kar opišemo, je lepo. Vse je umetnost. Če pišemo, smo umetniki. Ali kolumnisti.
Povsod drugod za legitimacijo lastnega početja očitno zadostuje zgolj nominalno zaklinjanje – parafraza znamenite konceptualistične teze This is art if I say so – ali kot pravi Crnkovič: govoril sem, da sem umetnik, in sem bil.
Pogledi, let. 5, št. 17, 10. september 2014
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
