Robovi umetnosti
Prestopiti ali ne prestopiti ...
03. 09. 2013
Tako kot je bilo včasih v umetnosti in tudi na drugih področjih povsem samoumevno, da so bili pojavi in dejstva lepo varno zaprti znotraj meja lastnih kvalitet, je danes samoumevno, da so te meje skoraj izginile. Pa so res? Zdi se, da se včasih iz strahu pred preseganjem lastnih, notranjih mej in robov raje spoprijemamo z zunanjimi, jih vehementno prestopamo, združujemo različna področja, povsod vpeljujemo interdisciplinarnost in tako naprej. A to seveda ne pomeni, da se s tem samodejno približamo svojim notranjim robovom, kaj šele, da bi jih prestopili.
Umetniki so že od zgodnjega modernizma brisali in rušili meje med življenjem in umetnostjo, visoko in popularno kulturo, med galerijskim in zunanjim prostorom, presegali so »omejitve« različnih medijev oz. izraznih sredstev. Vse to lahko problematiziramo – čeprav je mnogim že sama misel na to blasfemija –, a prestopanje določenih meja je gotovo nuja. Brez tega napora se v umetnosti ne odpre nobena druga dimenzija, noben prepričljiv svet. Mogoče pa nekaterih robov ne bi smeli tako zlahka prestopati, saj lahko s tem preveč izgubimo. Obstajajo tudi robovi, meje, ki jih nosimo s sabo, saj so konstitutivni dejavnik naše interakcije s svetom. Naš zaznavni sistem brez meja in robov ne deluje, posledično se v nas ustavijo tudi vsi ostali vitalni procesi. V tem se skriva pomemben del odgovora na nenehno vprašanje, zakaj in čemu meje in robovi.
Zelo pogosta tema umetnostne teorije in prakse so robovi estetskosti umetnine. Veliko umetnikov se je s tem kritično soočalo, tematiziralo pogoje estetske produkcije ali celo poskušalo prestopati to magično mejo in se podajalo v konceptualne in drugačne sfere. Tudi naša predstavnica na letošnjem Beneškem bienalu to jasno izjavlja.
Kaj je sploh estetskost umetnine? Gotovo je to korpus vedenj, kulturnih predsodkov in pričakovanj, ki zadeva zapletene odnose med formo in vsebino, a mnogokrat pozabljamo, da je tudi in predvsem zadeva korpusa: telesa in njegove čutnosti in občutljivosti. Ko nekaj označimo za estetsko, pri tem največkrat mislimo na harmonično urejenost kompozicije in dekorativnost situacije, procesa ali artefakta. A je verjetno bliže resnici teza, da sta tako lepo kot njegovo nasprotje del širšega polja, ki ustvarja substanco telesne ali (kot bi rekel Duchamp) animalne dimenzije umetnosti in naših življenj. Duchamp, duhovni oče vseh antiestetskih tendenc v umetniškem polju, je splošno znan po svoji tožbi, da njegovega ready-made napada na estetsko jedro umetnosti ni nihče dojel, oziroma so ga vsi paradoksalno sprejeli kot estetski projekt. Njegove teze danes sprejemamo kot aksiome, premalokrat pa se vprašamo, ali ni veliki mag konceptualne umetnosti spregledal možnosti, da animalno-estetske dimenzije ni mogoče izbrisati iz prostora umetnosti, predpostavke, po kateri je to, tudi danes pogosto osovraženo polje konstitutivni element ali celo substanca, brez katere pač ne gre. Da se naša estetska senzibilnost in kompozicijska intencionalnost vklopita, tudi če po galerijskem prostoru frfota jata kokoši ali umetnik popolnoma nenadzorovano strese kup smeti. Da je njegov pisoar v vsakem primeru tudi estetska sodba. Menim, da se vsak poskus izogibanja estetski sodbi nujno ponesreči, podobno kot se je ponesrečil poskus izganjanja iluzije tretje dimenzije iz slikarstva, melodične linije iz glasbe, rime iz poezije in zgodbe iz literature. Tudi če mislimo, da smo povsem pregnali estetsko izkušnjo iz našega projekta, produkta ali dejavnosti in jo prenesli, kot menijo nekateri filozofi, v nogomet, ta na zadnjih vratih zopet vstopi nazaj. In rezultat? Čutno-estetska revščina. Poskušati delati umetnost onstran estetskega je seveda možno in povsem legitimno, kar dokazujejo tudi danes številni umetniki, ki jim je primarna strast tematiziranje ali zrcaljenje pogojev umetniške produkcije in širšega družbenega konteksta, a hkrati to pomeni vnaprejšnje odpovedovanje zelo pomembnemu izraznemu sredstvu. Kitarist lahko ustvarja glasbo, umetnost, ne da bi se dotaknil strun, saj je iz kitare mogoče izvabiti še številne druge zvoke, recimo z udarjanjem po vseh lesenih delih njenega telesa, a brez dvoma se s tem vnaprej odpoveduje najboljšemu, kar mu lahko ta inštrument ponudi. Pa še dodaten pomislek, retorično vprašanje: ali ne obstajajo za ustvarjanje bobnečih zvokov in šumov primernejši inštrumenti?
»Poskušati delati umetnost onstran estetskega je seveda možno in povsem legitimno, kar dokazujejo tudi danes številni umetniki, ki jim je primarna strast tematiziranje ali zrcaljenje pogojev umetniške produkcije in širšega družbenega konteksta.«
Sodobni umetnik ima pogosto pred sabo faustovsko pogodbo. Ko prestopi mejo lastnega medija, ko dejansko zapusti recimo slikarstvo, v katerem se je, predpostavimo, akademsko izobrazil, skoraj samodejno pritegne pozornost sodobnega umetnostnega sistema. Tudi mediji hlastno sežejo po tematiziranju aktualnih problemov, saj si domišljajo, da se pregovorno hermetična umetnost odpre, postane razumljiva. Verjetno je ključni razlog interesa javnosti in kritičnega polja za kontekst in »aktualnost« v tem, da je o samem delu – o njegovih strukturnih, »notranjih« značilnostih in kvalitetah – zelo težko povedati kaj tehtnega. Vizualnih pojavov že po definiciji ni mogoče prevajati v drug medij. Celo uveljavljeni pisci hitro zaidejo v splošnosti, ki s konkretnim artefaktom ali dogodkom nimajo veliko, včasih celo nič skupnega. Pogosto pa sámo delo izkoristijo za ilustracijo kakšnega lastnega ali tujega miselnega sestava. Umetniki, ki delujejo v polju tradicionalnih medijev, se zato pogosto poslužujejo raznih strategij privabljanja: strokovni in širši javnosti nastavljajo različne vabe in pasti, ki včasih nimajo nobene zveze z njihovim delom. Umetniki, ki pa to počnejo že deklarativno, takšnih strategij ne potrebujejo, saj je njihovo delo že v temelju strategija odprtega nagovarjanja javnosti. A ko ustvarjalec to naredi, ko prestopi, pristane v vprašljivi situaciji, saj je mogoče izgubil pomemben del svoje entitete.
Tudi če je zapustil svoje »izvorno« polje ustvarjanja brez posledic – to seveda pomeni, da v tem polju ni nikoli zares bival –, mu to ne daje nobene legitimnosti, da ga poskuša diskvalificirati. Ne glede na to, ali je njegov priimek Duchamp ali Cibic, nihče nima pravice omalovaževati početja drugih ljudi. Pred kratkim si je to v intervjuju privoščila Cibiceva, ko je v podkrepitev svojega »izstopa« iz estetske sfere navedla abotno izjavo Vadima Fiškina, da naj tisti, ki so toliko omejeni, da ne razumejo kvantne fizike, pač gledajo tiste barvice na platnih. Če parafraziram v podobno vulgarnem slogu: tisti, ki ne razumemo poststrukturalistične teorije jezika, fizikalnih lastnosti zvoka, anatomije človeškega telesa ali zapletenega sistema genetske reprodukcije, bomo še kar naprej brali izmišljene zgodbice ali pesmice, poslušali glasbo, gledali plesne predstave in izmenjevali svoje telesne tekočine ...
Veliko ljudi od umetnost pričakuje, da se bo takoj razgalila in jim skočila v objem. Pri tem pa vedno želijo še »nekaj več«, dodatne točke in usluge. Sama umetnina se jim zdi premalo, kot bi za svoj »denar« dobili premalo. Ali pa se jim zdi že vse videno, da ne prinaša nič novega. Star, zastarel model. Medtem ko laična večina, ki je v dojemanju likovne umetnosti s težavo prilezla do impresionizma, in del umetniške srenje te očitke naslavljata na sodobno umetnost, nove medije, pa kritiška elita in del sodobnih umetnikov enako očitata tradicionalnim medijem. Menijo, da to več ali še ne zadošča, da je denimo slika preveč abstraktna, preveč oddaljena od konkretnega življenja, da se premalo odziva na konkretne zadeve sodobne civilizacije. Torej ima velik del stroke z umetnostjo podobne težave kot laična publika. Takšno stališče se v bistvu postavlja na arhaično-tradicionalistično pozicijo, s katere so prve poskuse rušenja »dokumentaristične« funkcije, ki so jo imele tradicionalne, »realistične« umetnine, zavračali kot nezadovoljive, kot zgolj igranje z oblikami. To so argumenti iz predprejšnjega stoletja.
Lujo Vodopivec je nedavno v lapidarnem zagovoru svojega dela parafraziral Miklavža Komelja in zapisal, da se hoče s svojim potencialnim gledalcem »pogovarjati« kot kipar s kiparjem. Današnji umetnik pa se pogosto hoče predvsem kot sociolog, politolog, filozof, znanstvenik itn., pogovarjati s sociologom, politologom, filozofom in znanstvenikom, le tako, da bi uporabil tisto, kar »ne zadostuje«. To nas neizbežno pripelje nazaj k Wagnerju in njegovemu hlepenju po »nekaj več« kot glasbi, k hipnotičnemu konceptu celostne umetnine. Nietzsche je Wagnerju na njegova razmišljanja v tej smeri kratko in po mojem mnenju neubranljivo odvrnil z znamenito repliko: »Tako glasbenik ne razmišlja!« Kaj je danes ostalo od Wagnerjevega »nekaj več«? Bore malo. Če je kaj ostalo, je to njegova glasba in ne ideološko-filozofske fantazme, ki jih je že zdavnaj povozil čas.
Tovrstne izjave kritikov, ki od konkretnega artefakta zahtevajo nekaj več, predvsem kažejo stisko in nemoč tistih, ki so soočeni s temeljno nemostjo umetnin. Podobno nemoč in nelagodje kaže ponovno izpostavljena izjava kuratorja Beneškega bienala, da to, kar naj bi bila umetnost, definira nek splošen konsenz. Torej ne osebni angažma in nujni napor vživetja in iz tega izhajajoče sodbe, ki so včasih lahko sporne in nepredvidljive – zadostujeta že trivialno dejstvo, da se tvoja sodba sklada s konsenzualno sprejetimi okviri, ali »legalistična« pot skozi umetniške institucije, ki potrdijo tvojo sodbo s tem, da te uvrstijo v svoje statistike.
V času, ko ne vznemirja več vprašanje, kaj je lahko umetnost, ampak ali sploh obstaja kaj, kar ne more biti umetnost, so takšni argumenti verjetno problematični, kot je lepo ugotovil že Borko Tepina.
Menim, da se del odgovora na ta vprašanja skriva v prepoznavanju robov, ki jih ni smiselno ali pa jih celo ne moremo prestopiti, čeprav imamo uradno, s konsenzom sprejeto potrdilo, da nam je to »uspelo«.
Čez deset let bomo pozabili na vse koncepte velikih razstav, na vse tiste »nekaj več«. Ostale bodo posamezne umetnine, dragoceni poskusi nekaterih umetnikov, torej tisto, »kar ne zadostuje več«. No, vsaj nekaj.
Pogledi, let. 4, št. 15-16, 7. avgust 2013
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
