Dediščina kot generator inspiracije in identitete
16. 05. 2011
Muzeji so stare ustanove. Njihovo ime korenini v aleksandrinskem Museionu, ki ga je pred več kot dvema tisočletjema ustanovil Ptolomej Soter z namenom, da egipčanskemu dvoru prinese blišč svetovljanstva. V Museionu so se zbirali najvidnejši znanstveniki in filozofi helenističnega Sredozemlja. S svojimi zbirkami, knjižnico in vrtovi je antičnim učenjakom omogočal prostor za nemoteno raziskovanje in diskusije. Mogočni vladar tedanjega sveta si je tako utrdil sloves razsvetljenega, napredku naklonjenega vladarja.
Funkcija muzejev skozi zgodovino
In temu so do neke mere služili vsi poznejši muzeji, ki so se kot ustanove z zbirkami starin, umetniških slik in naravoslovnih predmetov razvili iz renesančnih kabinetov čudes. Muzej kot identitetni prostor pa se je izoblikoval v 19. stoletju z rojstvom nacionalnih držav. Tedaj so velike zahodne države druga za drugo ustanavljale svoje nacionalne muzeje: z zbirkami vsepovsod nagrabljenih predmetov in umetnin so pričevali o slavni preteklosti velikih, zahodnih narodov in posredno kazali na njihovo pravico po vladanju nad preostalim svetom. Z velikimi arheološkimi izkopavanji v Egiptu, na Bližnjem vzhodu, v Grčiji in drugod so nastajala jedra najpomembnejših muzejskih zbirk, ki so po evolucionističnem principu kazala večvrednost zahodne kulture.
Toda v istem času so se muzeji prelevili že tudi v ustanove, ki so podpirale prizadevanja pedagogov. Ohranjali so stare veščine in dragocena tradicionalna znanja, ki bi sicer zaradi naglega industrijskega razvoja utonila v pozabo. Muzeji s konca 19. stoletja prepoznavajo nevarnost izginjanja kulturnih okolij, ljudskih običajev in z njimi povezanih prastarih modrosti. Švedski učitelj Artur Haselius je leta 1893 v predmestju Stockholma postavil prvo muzejsko naselje, kamor so začeli seliti podeželske hiše in obrtniške stavbe z originalno opremo, s pripadajočimi vrtovi ter nemalokrat celo njihovimi prebivalci, ki so v novem muzejskem okolju skrbeli za ohranjanje dediščine celotne Švedske. Nastal je znameniti skansen in tako dal ime muzejem na prostem.
V 20. stoletje vstopajo muzeji z zavestjo znanstvene nevtralnosti in družbene koristnosti. V Nemčiji med obema vojnama kot po tekočem traku ustanavljajo heimat muzeje. Ti so z odličnimi didaktičnimi zbirkami nazorno prikazovali znanstveno utemeljene rasne teorije o večvrednosti germanskega ljudstva. V času, ko si znanost, skrita pod plaščem navidezne nevtralnosti, kupuje pri politični oblasti sramotni mir, muzeji z govorico predmetov služijo politikom kot močno orodje.
Muzeji druge polovice 20. stoletja se zato odzovejo klicu demokratizacije in potrebam sodobne industrijske družbe. Zaradi množičnih preseljevanj, izginjanja podeželja in uničevanja starega se v zahodni družbi pojavi velika identitetna lakota. Javnost zaradi ekoloških katastrof in nesmiselnih vojn zahteva drugačne muzeje. Odrečejo naj se službi znanosti in služenju esteblišmentu, služijo naj ljudem. Tako se je rodil ekomuzej, muzej brez stavbe, kjer prebivalci z načinom življenja ohranjajo dediščino v izvirnem okolju. Nastajati so začeli muzeji sosesk, ki služijo obrobnemu okolju z učenjem vsakdanjih veščin, higiene in preživetja. Skrbijo za zanemarjeni materni jezik manjšinskega prebivalstva in ohranjajo njegovo kulturno identiteto. Z vključevanjem na družbeni rob potisnjenih skupin vračajo družbi ravnovesje. Seveda pa so sedemdeseta tudi čas, ko se muzeji odzovejo diktatu množičnega turizma.
Posebej velikim spremembam smo bili priča v zadnjem desetletju. Javnost postane drugačna. Od kulturnih ustanov zahteva angažiranost, podporo pri demokratizaciji in pomoč pri izkustvenem izobraževanju ljudi vseh starosti. Od muzejev zahteva kritično refleksijo politike in znanosti. Od njih pričakuje odgovor na pereča identitetna vprašanja v globaliziranem svetu. Sodobna družba je družba izgubljenega smisla. Z ohranjanjem kolektivnega spomina se muzeji preobražajo v prostor srečevanj in komunikacije.
Slovenski muzeji so … muzejski
Kako pa je s slovenskimi muzeji? Habsburških korenin so domala vsi pokrajinski in tudi Narodni muzej Slovenije, ki je bil vse do leta 1919 deželna ustanova. Čas po drugi vojni je bil čas ustanavljanja številnih novih zbirk (zlasti o NOB) in muzejev, na drugi strani pa so se muzeji (pomenljivo) selili v povsem neprimerne, napol uničene in od ljudstva osovražene gradove. V mračne, vlažne prostore so se stisnili muzealci in njihove dragocene zbirke vsepovsod nabranega – in včasih tudi nagrabljenega dediščinskega blaga. Večina tega gradiva ne bo nikoli na ogled in mnogi dragoceni predmeti so ostali brez dokumentacije o svojem izvoru. Zaradi neurejenih prostorskih razmer in jugoslovanske dediščinske politike ostaja v času po drugi vojni velika množina arhivskega in muzejskega gradiva nema. Spregovorijo tiste zbirke, ki izražajo marksistični univerzalizem in podpirajo zgodovinske resnice. Kolektivni spomin ostaja zavit v temo. Muzeološka govorica socialistične dobe se boji prebuditi skritega duha simbolne govorice predmetov.
Oddaljena preteklost je odprta izsledkom arheoloških znanosti z utemeljevanjem naše skupne, ilirske identitete. In tako kot ni bila marksistična ideologija nikoli naklonjena malim narodom, tudi v dobi Titove Jugoslavije slovenski muzeji niso namenjali kakšne posebne pozornosti slovenstvu – razen v sklopu tem, ki so podpirale proletarske ideje in revolucijo: kmečki upori in tolminski punt, etnološke, kmečkemu in podeželskemu življenju namenjene razstave, delavstvo in tovarne, napredek za vsako ceno in seveda velike teme NOB. O meščanstvu in slovenstvu skorajda niti sledu. Če pa že, potem se ga trudijo prikazati z znanstveno nevtralnostjo in v sklopu skrajne politične korektnosti.
Toda v istem času sosednje republike z močno identiteto, predvsem Hrvaška, že razvijajo muzeološko izobraževanje. Zavedajo se identitetnih potreb družbe in jim strežejo z močjo dediščinske, neverbalne govorice. Slovensko muzealstvo tudi po osamosvojitvi vztraja v okviru varne pragmatičnosti. Muzeografska znanja se omejujejo na nego muzejskih predmetov in urejanje zbirk. Ne moremo prezreti, da slovenski muzealci v nasprotju z ostalimi kulturniki, posebej od konca osemdesetih let prejšnjega stoletja dalje, ne sežejo do intelektualne elite, ki snuje novo državo. V devetdesetih prezrejo hlepenje domače javnosti po identiteti. Razstav, ki bi govorile o slovenstvu, tudi v samostojni državi skorajda ni. Naši muzeji se še vedno zatekajo na polja znanstvene nevtralnosti in se odmikajo v vrhove estetike. Sledijo imperativu internacionalističnega modernizma. Le redke izjeme strežejo na družbeni rob odrinjenim javnostim in še redkejši se zoperstavljajo diktatu znanosti ter globalizacijski politiki. Odprta in konstruktivna kritičnost pač ni vrlina slovenske družbe – muzeji pa so njeno zrcalo.
Muzej kot temelj družbenega intelekta
Sodobni muzeji po svetu so prostori druženja in doživetij, so točke kolektivnega spomina in mnogih identitet. So kritični do političnih oblasti, ustvarjajo distanco do brezpogojnega sprejemanja rezultatov znanosti in branijo izvorno okolje kot edini pravi prostor za ohranjanje narodove dediščine. Dediščina postaja generator navdiha, kreacije in identitete.
To pa so tudi temeljni razlogi, zaradi katerih so muzeji postali naši družbi odvečni. Tradicionalne ustanove so, podobno kot brezzobi tigri v džungli sodobne družbe, postale odvečne, preobraženi muzeji pa bi utegnili biti oblastnikom nevarni. Glavna naloga sodobnih muzejev namreč ni več zgolj zbiranje identitetno kastriranih in družbeno amputiranih predmetov in zbirk (še do nedavna zaprtih v nepredušnih grajskih podstrešjih in zato politično povsem neškodljivih), temveč skrb za celotno dediščino v izvirnem okolju. Sodobni muzej se je spremenil v prostor demokratizacije, v torišče družbene kritičnosti in konstruktivnega oblikovanja družbenega intelekta.
Bati pa se je, da bomo s pripajanjem muzejev raznim napol zasebnim zavodom dobili monstruozne kulturne ustanove, ki bodo prisiljene služiti zgolj interesom lokalnih elit. Utegne se zgoditi, da bodo slovenski muzeji kot družbeno nenevarni priveski namesto za narodno identiteto skrbeli za blišč družbene puhloglavosti. Najlaže je vladati v deželah, kjer je identiteta ljudi neizražena, izkoreninjenost v prostoru pa velika. Tu ni ovir za rušenja, brezoblične novogradnje in brezmejna uničenja narave. Temu se dandanašnji lahko uspešno zoperstavi zgolj avtonomna muzejska ustanova, ki se zaveda svoje družbene vloge in ima javnost na svoji strani.
Namesto skrbi za izročilo in dediščino, kar je etični imperativ sodobne muzejske stroke, sejejo za ceno peščice cekinov brezmejno uničevanje izvirnega kulturnega okolja.
Morali bomo spoznati, da si brez profesionalizacije muzejev, brez njihove avtonomije ter izrecne, centralistično naravnane skrbi države za ohranjanje narodove dediščine in slovenstva ne moremo obetati harmoničnega razvoja naše družbe. In morda tudi ne njenega preživetja v dobi globalizacije.
Vsekakor pa smo lahko prepričani, da bo v takem okolju odlično uspeval kapital in mastni dobički elite, njenih sorodnikov in znancev.
Pogledi, št. 10, 11. maj 2011
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Komentar:
|
komentarjev: 1
16.05.2011 Prispevki avtorja
Komentar:
|
komentarjev: 1
16.05.2011 Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
