Grossmannov filmski festival
Festival vina in vina – sic et non?
15. 08. 2013
Zakaj se vsako leto vrnem v Ljutomer? Obiskati prijatelje, je prva misel. In si ogledati nekaj dobrih filmov. Ta festival razblinja občutje Goge, ker pozunanji skrito in potlačeno, ter spoštuje ustvarjalnost. Odpira okna in vrata in zidanice in srca.
Ob dogodkih, ki se zgodijo enkrat na leto, je naše občutenje časa na preizkušnji bolj kakor običajno, kajti med enim in drugim je razpon tako velik, da ugotovimo, kako hitreje čas teče v resnici; mi le (ne)mirno plujemo in si nalagamo vedno več križev. V nasprotju z dogodkom v mestu Gogi, kjer se nikoli nič ne zgodi, v Ljutomeru teče že deveto leto »nizkoproračunskega« filmskega festivala, ki si je nadel poimenovanje »festival fantastičnega filma in vina« in kot naglavno ime izbral začetnika slovenske filmske ustvarjalnosti dr. Karola Grossmanna – veliko dogajanja v enem dogodku. Če je v mestu Gogi, arhetipu slovenskega malomestnega okolja, vse mirno in je groza pritajena, skrita, v Ljutomeru iz odprte, razrezane vene – ali prerezanega vratu – vsako poletje brizgne živa, vroča kri filmskega ustvarjanja. Mirno mestece ob Ščavnici, v katerem cerkev na hribčku pazi na zaspani mestni trg z uro, tedaj preplavijo živi mrtveci, vampirji, kraljice krikov, nori kralji in druga bitja iz fantastičnih zgodb. Brez strahu: to so le maske obiskovalcev Grossmannovega festivala fantastičnega filma in vina.
»Festival razblinja občutje Goge, ker pozunanji skrito in potlačeno, ter spoštuje ustvarjalnost. Odpira okna in vrata in zidanice in srca.«
V devetih letih je festival v Ljutomeru gostil svetovno znana filmska imena (Krsto Papić, Slobodan Šijan, Lloyd Kaufman, Brian Yuzna, Roger Corman, Ruggero Deodato, José Mojica Marins, Christopher Lee, Menahem Golan), kritike, glasbenike, ljubitelje filma in mnoge druge; filmski program, razdeljen v več kategorij, so pomešali s tistim, kar najbolj sončen del Slovenije lahko ponudi: s tekmovanjem vinarjev za t. i. vinskega mačka. V brbotanju špricarjev resnica zmaga nad zdravjem in ni nenavadno, da se velika filmska nagrada na Grossmannu imenuje hudi maček. Čeprav se je festival že leta 2005 profiliral kot festival B-filma in tesno sodeloval z ljutomersko ekipo Plana9 (Korpus Krispi, Vinopiri itn.), ki je ravno tedaj začela snemati svoje celovečerne, z zombijevsko tematiko obarvane filme, je v devetih letih postal seznam predvajanj, gostov in obiskovalcev pa žanrov, delavnic, vinskih tekmovanj in drugega tako pester, da danes med obiskovalci naštejemo vse, od otrok do najstarejših, iz vseh poklicnih skupin in socialnih okolij. Vsak se lahko znajde v Ljutomeru, sredi strmih prleških goric. Takrat je še zabetonirani, od sonca razbeljeni glavni trg bolj prijazen, in mesto ima možnosti, ki jih mesto Goga nikoli ni imelo. Vsakič pa se vprašanje postavi znova: mu je, skupaj s festivalom, ki se mu datum izvedbe zadnja leta premika bolj proti začetku poletja, tudi uspelo?
Letošnja »glavna« gosta, prejemnika nagrade za življenjsko delo, častnega hudega mačka, Enzo Castellari in Franco Nero, sta iz sveta akcijskih filmov, vesternov, iz okrožja bleščeče modrookih poetičnih junakov z revolverjem v roki. Iz produkcije, ki prek Tarantina še danes oplaja svetovno popularno kulturo (Django brez okovov, Neslavne barabe) z akcijskimi filmi, ki smo jih gledali kot otroci, pa čeprav v nemščini, sta v Ljutomer prišla velika moža sedme umetnosti; in Grossmannov festival je imel spet možnost, da preseneti s svojimi gosti. Čeprav je to festival fantastičnega, grozljivega B-filma, v katerem je humor pomešan z okusom po krvi in ki je posnet za čim manj denarja, se program počasi širi, s tem pa tudi občinstvo. Treba pa je povedati, da je postal »odmeven« (in to zaradi svoje subverzivnosti, spontanosti, ki jo težko najdeš vsepovsod) že pred leti in ni naključje, da vsako leto na festival prihaja režiser Slobodan Šijan.
»Grossmannov mali festival filma in vina je velik zato, ker je na pravem mestu v devetih letih vsrkal vase s svojo srčnostjo, ki jo premorejo ljudje v Ljutomeru, Prleki, izjemni gostitelji, darežljivi, zabavljivi, ironični.«
Velika imena pa še ne pomenijo velikega festivala. Grossmannov mali festival filma in vina ni velik zaradi gostov, ki počastijo prestolnico slovenskega filma, ne zaradi kakovostnega vina ali brizganca in ne zaradi trdnega jedra stalnih obiskovalcev, spontanosti organizatorjev; ne, velik je zato, ker je na pravem mestu v devetih letih vsrkal vase s svojo srčnostjo, ki jo premorejo ljudje v Ljutomeru, Prleki, izjemni gostitelji, darežljivi, zabavljivi, ironični. Čeprav so bile vse te vrline tudi za zidovi mesta Goge, je Grossmannov festival iz filmskega že pokukal iz okvirov, omogočil odpreti vrata in okna in dal je možnost, da je subkultura, ki se je prej zadrževala po garažah, prišla na plano takšna, kot je. Pomembno je, da ostane iskrena, kar pa je težko, saj je vsakomur jasno, da se vsaka alternativa ali avantgarda prelevi v to, proti čemur je nekoč protestirala in od česar je hotela biti drugačna. Zato Grossmannov festival ni le prizorišče najbolj krutih in obskurnih »trash« filmov, ni več le filmsko ali glasbeno ali prijateljsko druženje, ampak je stičišče samih nasprotnih razmerij. Majhni Ljutomer za en teden postane vrvenje velikega sveta. Žanrski filmi se premešajo s profiliranimi, skoraj že visokoproračunskimi »umetninami«. Srečajo se zombiji in preživeli, vsi na isti ulici. Grossmannov festival kakor rimske saturnalije nekoč daje možnost, da se pod masko zamenjata identiteta in pogled. Majhno postane veliko in veliko majhno; nepravilen pogled na svet se porodi iz bogatih sadov boga Bakha. Ne velika imena, temveč vsa nasprotja, ki se že devet let soočajo v Ljutomeru, dajejo dogodku pečat, tako močan, da vsako leto močneje začutiš, kako hitro teče pesek časa.
Festival ima strukturo, ki se vsako leto ponovi: tekmovanje za hudega mačka za najboljši celovečerec – letos ga je prejel litvanski film Aurora režiserke Kristine Buožyte (nagrado je dobila glavna igralka Jurga Jutaite) –, častni hudi maček za Nera in Castellarija, hrupni maček za najboljši glasbeni dokumentarec (Kako smo vstopili v Evropo: primer SeXa), Slakov hudi maček je za najboljši kratki film, evropska federacija festivalov fantastičnega filma podeli svojo nagrado; tu je še vinski šampion (rumeni muškat iz 2012 turistične kmetije Hlebec), ki ga izberejo obiskovalci festivala, bogato poplačani z zastonjkarskimi degustacijami pred mestnim kinom vsak večer; na voljo je igralska delavnica Žige Čamernika, mala delavnica groze (tekmovanje filmskih ekip v času festivala), delavnica posebnih učinkov maskerskih mojstrov umetnikov skupine Mad Squirrel FX iz Beograda; tu je sekcija dokumentarcev o žanrski kinematografiji; premierno predvajanje filma Neila Jordana; pohod zombijev po ulicah mesta; izbor kraljice krika in norega kralja; bogat spremljevalni program v Bar Klubu in na glavnem trgu ... Kak film si zasluži posebno omembo, in letošnji, britanski Vas lahko ubijem? (May I Kill U? režiserja Stuarta Urbana), ima imeniten scenarij in duhovit, iskriv črni humor. Je odličen film pa dober zgled za nekoga, ki v Ljutomer ne gre, ker težko prenaša krvave zombijevske filme in te temačne postave obiskovalcev; kot v prejšnjih letih je bil festivalski program raznolik, izbor je bil dober: filmov, glasbe in ljudi.
Zakaj se vsako leto vrnem v Ljutomer? Obiskati prijatelje, je prva misel. In si ogledati nekaj dobrih filmov, nazdraviti z ljudmi, ki si jih nazadnje videl prejšnje leto, se stopiti z okoljem, ki je v igri nasprotij ves čas na obeh polih, je lokalno in globalno, majhno in veliko, odprto za vse in vsi odprti za vsakogar. Jasno pa je, da je to le iluzija, od daleč podobna utopiji, in da se vsa vrata in okna enkrat zaprejo; da navznoter, ki je za en trenutek postalo sončen navzven, ostane po vsakem festivusu sam s seboj; vrne se življenje, in resničnost. Tako je bilo tudi v Gogi, zato se izogibajmo nevidnemu strahu groze, ki se je zalezla v kosti prebivalcev nesrečnega mesta. Grossmannov festival fantastičnega filma in fantastičnega vina je ljutomerska goriščna točka kratkotrajne spremembe, ki mestece poveča v veliko prestolnico sedme umetnosti, in to zasluženo. Zgodi pa se le zaradi ljudi, ki so tam, in mojstrovin filma in vina. V tem pogledu je festival uspel tudi letos. Kako ne bi – kdor se je razgledal po bližnjih vaseh in vrheh, ve, kako lep kos s soncem obsijane zemlje imajo Prleki v upravljanju.
Kadar se čas neskončno vleče, le pomislite na dogodek, na katerega imate le lepe spomine, a tudi obete, da se utegne ponoviti. V nenehnem iskanju drugačnih družbenih vlog, ker očitno človek ni več najbolje prilagojen temu, da bi bil umeščen v en sam interesni krog, je dogodek Grossmannovega filmskega in vinskega festivala osišče, okrog katerega se bo – vsaj doslej je bilo tako – vrtel »mali in veliki«, »visoki in nizki« filmski svet vsako leto znova. Peter Abelard je, čeprav je vse življenje iskal rešitve med nasprotji v bibliji, med sic et non, doumel nasprotja kot eno, ne kot dvoje. Sejem bil je živ, in to je dragoceno. Volov niso prodajali. Festival razblinja občutje Goge, ker pozunanji skrito in potlačeno, ter spoštuje ustvarjalnost. Odpira okna in vrata in zidanice in srca. A hkrati jih toliko bolj občutno zapira, ko se po kosteh in okenskih policah spet zaleze pričakovanje dogodka, ko bo treba spet biti sam s seboj. In le kam je izginila vsa groza?
***************
Gibljiva slika morda ne pove več kot 1452 besed, pokaže pa.
Pogledi, let. 4, št. 15-16, 7. avgust 2013
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
