O medgeneracijski solidarnosti in zoperstavljanju sistemu
Genij med »mainstreamom« in »avantgardo«
02. 12. 2013
Pred nedavnim smo se na seji sveta staršev osnovne šole veselili nemajhnega števila zlatih priznanj na tekmovanjih v znanju, ki so jih osvojili učenci. Treba je dodati, da je večino osvojil en sam učenec, ki je najvišja odličja dobil praktično pri vseh predmetih – za povrh pa je osnovno šolo končal dve leti prej, kot jo bodo njegovi vrstniki. Sledila je krajša debata o tem, da šola ni ravno priporočala kar dvojnega »preskoka« razreda, da pa so starši vztrajali in da gre za tako poseben primer, da zanj pač ne morejo obstajati splošna pravila. No, določena pravila le obstajajo, drugače preskoki niti ne bi bili mogoči, se pa zanje odloča izrazito individualno.
Seveda osnovna šola več kot toliko res ne more biti namenjena odkrivanju stratosfersko zunajserijskih talentov – še zazna jih verjetno bolj težko. Seveda je to problem predvsem za družbo v celoti, saj tako morda spregleda kakšnega izjemno nadarjenega posameznika, ki poleg sreče s talenti nima tudi dobre popotnice spodbudnega domačega okolja. To je kajpak obširna tema, ki bi se ji kdaj veljalo temeljiteje posvetiti, mene pa je podatek o tako rekoč čudežnem sošolcu presenetil v približno sočasno s podatki o dveh zelo nadarjenih mladih umetnikih: pisatelj Jasmin B. Frelih je za romaneskni prvenec Na/pol prejel odlične kritike, pred nedavnim pa še nagrado za prvenec Slovenskega knjižnega sejma, glasbenik Aljoša Škorja pa po odličnem zaključku študija na prestižnem Royal Northern College of Music v Manchestru (v letnik sta po zahtevnih sprejemnih izpitih z vsega sveta sprejeta le dva študenta) že pol leta čaka na povabilo s katere od slovenskih poklicnih glasbenih ustanov, da bi se predstavil domači javnosti. Mimogrede, za študij v Sloveniji očitno deficitarnega poklica na nesporno vrhunski šoli tudi ni dobil nobene državne pomoči, le nekaj malega od domače občine Laško. 7.400 funtov letne šolnine je pokril s prihranki ter s 3.500 funti »Entrance Award«, ki jo vsako leto prejmejo do trije izstopajoči študentje na sprejemnih izpitih, drugo leto je prejel še podporo lokalnega sklada Allan in Nesta Ferguson, denar za stanovanje in hrano pa si je služil kot »director of music« v bližnji cerkvi. Z drugimi besedami, študij so mu omogočili tujci. Frelih je za roman dobil običajen honorar za prvenec, morda bo dobil še kakšno priznanje z nekaj denarne nagrade, kar pa še vedno ne bo zadoščalo za normalno preživetje.
Tudi če gre v enem ali obeh primerih za dolgoročno pomoto, ostaja dejstvo, da ne vemo, kaj početi z nedvomno izstopajočima mladima umetnikoma, enega v nacionalno konstitutivni literaturi, drugega v globalno univerzalni poustvarjalni glasbi. Oziroma se delamo, kot da gre pač za morda malo bolj nadarjena, a pač prebijajoča se mulčka, ki bosta morala še marsikaj pokazati, preden ju bomo obravnavali kot pomembna soustvarjalca aktualne slovenske umetnosti.
O problemu precej zaprtih vrat za mlade ustvarjalce je poleti v intervjuju za Poglede spregovoril tudi minister za kulturo dr. Uroš Grilc: »Osnutek Nacionalnega programa za kulturo 2014–2017 se v tem oziru osredotoča na ukrepe, s katerimi bi zlasti mladim ustvarjalcem omogočili, da imajo možnost predstaviti svojo ustvarjalnost. (...) Slovenska kultura ječi pod bremenom generacijskih konfliktov, opravka imamo že z izključenostjo celih generacij ustvarjalcev.«
Posredno se je vprašanja nastopa mladih dotaknil tudi novinarski kolega Peter Rak, ki je pred tedni v Delu zapisal (v kritiki uprizoritve Gogoljevega Revizorja v mariborski Drami), da je režiser Diego de Brea »spoznal preseženost dileme med gledališkim 'mainstreamom' in 'avantgardo'«. To je zelo močna teza: mlade generacije so vsaj od konca 19. stoletja (ambiciozni mladi umetnik Trepljev v Utvi strastno govori o tem, da »smo potrebni novih oblik!«, pri čemer gre za neposredno konfrontacijo z »mainstreamovskim« Trigorinom, cenjenim pisateljem predhodne generacije) do visokega modernizma »ubijale očete« in se uveljavljale skozi odklanjanje uveljavljenih »oblik«, vsebin, pristopov, institucij in tudi osebnosti. Temu odklanjanju se je v določenih obdobjih reklo »avantgarda«, popolnoma normalno, celo naravno pa je, da si nova generacija išče svoj prostor s tem, da grmi o preživetosti starega in o čudežnem novem, ki ga prinaša sama. Za to že stoletja posega po najrazličnejših sredstvih, nekaterih bolj, drugih manj okusnih, pa tudi te ali one generacije se uveljavijo bolj in druge manj. V slovenskem gledališču denimo že več kot desetletje nismo videli tehtnejšega nastopa režiserja nove generacije – težko je reči, ali gre za pomanjkanje priložnosti ali ta generacija v sebi nima borbenega duha, da bi z odra izzvala svoje profesorje z AGRFT?
»Čisto mogoče je, da se mladi slovenski umetniki ne zoperstavljajo sistemu zato, ker je ta že desetletja negiben. Namesto da bi ga problematizirali, si poiščejo pot v toplo notranjost in zaživijo v domnevni medgeneracijski cehovski solidarnosti.«
Rak z domnevo o preseženosti »dileme med gledališkim mainstreamom in avantgardo« torej po svoje opisuje dejansko stanje. Glede na ministrovo izjavo in omenjeno pomanjkanje priložnosti ne le za delovanje, temveč predvsem za preživetje v umetniškem poklicu za izstopajoča mlada umetnika pa bi bilo morda na mestu vprašanje, ali je problem na strani mainstreama ali avantgarde?
Vzemimo »avantgardo« kot sinonim za novo generacijo in si poglejmo doslej najbolj hvaljeni izdelek Frelihove in Škorjeve generacije, pesniško zbirko Katje Perat Najboljši so padli iz leta 2011, ki je prejela več nagrad in prav tako evforične kritike. V spremni besedi je Mojca Pišek, prav tako nagrajena kritičarka mlajše generacije, zapisala: »V sodobno slovensko poezijo prinaša šele prvo poetiko, ki se diskurzivno zaveda, da ne vstopa v večnost, v katero jo bodo zabetonirale platnice, ki jih držite v rokah, pač pa v literarni sistem, tj. v bolj ali manj posrečen splet ekskluzivnosti in banalnosti, kakršnega po svojih najboljših zmožnostih oblikujejo posamične nacionalne družbe, nedvomno pa pesnica pravi tudi, da v resnično pomembnost in vplivnost tega sistema na druge družbene sisteme ne verjame v resnici. (…) Sklepna Jebi se, Ginsberg seveda ni tisto, za kar se predstavlja. Saj menda ne verjamemo, da bi se kdaj spravila v kaj tako nenevarnega in potratnega, kot so medgeneracijski literarni ravsi.«
V marsikaterem pomenu so medgeneracijski literarni ravsi res nenevarni, njihova domnevna potratnost pa vsaj posredno zavrača vprašanje o problemu preživljanja z umetnostjo. A ne le tega – ko je pred nekaj leti Milan Jesih postal predsednik Društva slovenskih pisateljev, je v intervjuju za Delo povedal, da je bila zanj v času, ko se je odločal za poklicno pesniško pot (okrog leta 1970), »literatura najpomembnejša stvar na svetu«. Od takrat se je zgodilo marsikaj, od visokega modernizma do postmodernistične literature o literaturi, pa tudi osamosvojitev Slovenije ter svoboda govora in tiska (kot je tedaj dejal Slavoj Žižek, »je trdo novinarstvo zamenjalo mehko literaturo«), ampak že pred Jesihovo generacijo in še po njej so se vsi (ne le literarni umetniki) zaklinjali, da je njihova dejavnost najpomembnejša na svetu (tudi dobesedno, od tod sklicevanje na mednarodne uspehe, ki da jih doma premalo cenimo). Materialna podlaga te pomembnosti je seveda tudi denar, ki ga za delovanje kulturnikov deli ministrstvo za kulturo, poleg lokalnih skupnosti daleč največji financer vseh vrst kulture v državi. Tudi ustanov, ki niti odgovorijo ne diplomantu enega najbolj cenjenih študijev dirigiranja v Evropi, kaj šele, da bi se z njegovim nastopom hvalile. In Javne agencije za knjigo, ki na leto sofinancira na stotine knjig, tudi uredniško in lektorsko katastrofalnih, nima pa postavke »štipendije za izstopajoče mlade ustvarjalce«, ki bi jim omogočile eksistenco in zbrano delo na drugem koraku njihovega opusa.
Čisto mogoče je, da se mladi slovenski umetniki ne zoperstavljajo sistemu zato, ker je ta že desetletja negiben. Namesto da bi se od zunaj zaletavali vanj in ga problematizirali, si poiščejo pot v toplo notranjost in zaživijo v domnevni medgeneracijski cehovski solidarnosti. A ta je le privid: med 23.500 zaposlenimi v kulturi jih je le dobrih šest tisoč zaposlenih v javnem sektorju, ostali so samozaposleni ali v nevladnih organizacijah. To pomeni, da količinski mainstream slovenske kulture – oziroma vsaj njene skoraj tri četrtine ustvarjalcev – predstavljajo tisti, ki ne delujejo v tradicionalno mainstreamovskih ustanovah.
Z drugimi besedami: pri odnosu mainstreama in avantgarde v slovenski kulturi ne gre za »preseženost dileme«, ampak za kratko malo neobstoj česa drugega kot mainstreama, saj se ne glede na organizacijsko obliko vsi v veliki meri financirajo iz javnih sredstev. Vprašanje interpretacije je, ali so mlade generacije konformistične ali popolnoma deziluzirane (kot denimo fotografi, o katerih v tej številki piše Vladimir P. Štefanec), a tudi tisti, ki razmišljajo o spremembah širšega družbenega okvira (denimo Iniciativa za demokratični socializem), sanjarijo o vrnitvi v preteklost, ne pa o iskanju sodobnega modela za Slovenijo v okvirih Evropske unije in globaliziranega sveta. Če hoče mlada generacija svoj prostor, se mora mainstreamu zoperstaviti, poiskati zaveznike med svojimi vrstniki po svetu in najti jezik, v katerem bodo pisali svoje zgodbe – enako kot dosedanje »avantgarde«. Slovenski kulturnopolitični model, ki je z nekaj lepotnimi popravki v rabi vse od leta 1945, jim pri tem ne bo v pretirano pomoč, saj je instrument mainstreama. Mlad umetnik seveda lahko poskuša vstopiti vanj in privoli v to, da »v resnično pomembnost in vplivnost tega sistema na druge družbene sisteme ne verjame v resnici«, lahko (oziroma zelo težko) pa se odloči za dejansko avantgardno gesto in ta sistem zavrne. S tem seveda tvega anonimnost.
Dilema je zelo težka: v devetdesetih je o nečem podobnem pisal Marko Crnkovič ob eni prvih zdravniških stavk. Crnkovič je tedaj zapisal, da so zdravniki sicer dosegli sindikalno zmago in si popravili dohodke, zapravili pa so dostojanstvo poklica. 23.500 zaposlenih v kulturi so res upoštevanja vreden blok na volilnem trgu – kaj pomenijo na »trgu« umetnostnih, družbenih in bivanjskih idej pa je precej težje vprašanje. Tudi za sodelavce Pogledov. Seveda je od nečesa treba živeti, ampak če kultura pristane na imperativ sindikalizma namesto absolutnega primata »najpomembnejše stvari na svetu«, je v največji meri sama odgovorna za to, da »v resnično pomembnost in vplivnost tega sistema na druge družbene sisteme ne verjame v resnici« niti sama, kaj šele kdo drug.
Le kako se bo v dilemi med mainstreamom in avantgardo znašel mladi genij iz prvega odstavka? Ga bo sploh zadevala?
Pogledi, let. 4, št. 22, 27. november 2013
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
