O zamolčani strasti in ponarejenih nasmeških
Insieme
24. 06. 2015
Naključje je hotelo, da sem v zadnjem času z večjim številom mlajših državljanov nekdanjih bratskih republik rekla besedo ali dve na temo »kako pa kaj pri vas kaže« – saj veste, kakšni sta politična in družbena klima, kako kaj ekonomska rast pa zadovoljstvo državljanov, kako nam vsem skupaj kaže v svežem tisočletju.
In na dan je pricurljalo nekaj, na kar me nič ni moglo pripraviti. Vsi – Srbi, Hrvati in Bosanci, s katerimi sem bila v stiku – so prepričani, da je Slovenija zadnja oaza politične zdrave pameti v nam znanem vesolju. Vzpon desnice in kapitulacija levice – že mogoče, to je tako ali tako svetovni trend, pa vendar je naš nacionalizem nacionalizem za otroke, in dokler je še mogoče, da skupina vedro razpoloženih ljudi tu in tam zapoje kakšno partizansko pesem, bo Slovenija veljala za najbolj napredno in prisebno državo v regiji. Seveda je vsakomur pri zdravi pameti jasno, da je trata tuje zelenice vedno videti bolje vzdrževana, pa vendar. Najmočnejši občutek, ki so ga za sabo pustili ti drobni pomenki, je groza pred tem, kakšne obrise mora dobivati svet, da se stanje stvari v Sloveniji, ki ga osebno zadnja leta doživljam kot precej zaskrbljujoče, zdi optimistično.
Da ne bo pomote – stanje, o katerem je tu govora, ni realno stanje, ni nekaj, kar kažejo ekonomski kazalci in strogo vzeto tudi aktualna zasedba vlade in državnega zbora ne. Je stanje, ki se odvija kot vezivo med ljudmi in priča o tem, katere teme so za nas bistvene in s kakšnim besediščem ter argumentacijo k njim pristopamo. Je, bolj kot karkoli drugega, stanje duha. Stanje, ki naj bi pri naših južnih sosedih domnevno generiralo kopico iracionalnih konfliktov, pri nas pa naj bi se še za silo držalo nekih osnov zdrave pameti.
Dolga roka tega naključja me je v imenu perspektive približno ob istem času potunkala v razpravo o slovenski narodni spravi, saj se je nekaterim modrim možem zazdelo, da je treba v debato potegniti še nekaj mlajših državljanov, ki nam bodo omogočili, da na vso stvar pogledamo z drugega zornega kota. Vprašanje, ki se je pri tem neprijetno zarezalo vame, se zdi izjemno preprosto, kljub temu pa je nanj praktično nemogoče odgovoriti: Zakaj sploh potrebujemo nov zorni kot, drugačno perspektivo, kaj nas žene, da se neprenehoma vračamo k zgodovini in jo poskušamo prilagoditi svoji podobi? To, da je debata o narodni spravi ena najbolj vročih tem na Slovenskem, jasno priča o realni stopnji naše naprednosti in prisebnosti, ne glede na to, kaj si o vsem skupaj mislijo tisti, ki na nas gledajo od zunaj. Najbolj komična stvar v zvezi z vsem skupaj je seveda prav izbor poimenovanja. Kadarkoli zaslišimo besedo sprava, lahko s skoraj stoodstotno gotovostjo predvidimo, da gre nekomu za vzpostavitev konflikta, za šikaniranje, blatenje, obtoževanje in podpihovanje nesoglasji. Gre pa tudi za nekaj precej bolj prefriganega: za revizionizem, ki poskuša pod plaščem razdeljevanja krivde in odgovornosti zastreti nujnost boja proti fašizmu. Razprava o spravi namreč služi predvsem ustvarjanju diskurzivnega kaosa, v katerem so argumentacijske linije speljane tako poljubno, da za vsakim ovinkom stoji past, ki nam onemogoča, da bi rekli: upreti se fašizmu je bila etično gledano zgodovinska nujnost, ne da bi se ob tem počutili, kot da smo lastnoročno skopali prerani in nikdar označeni grob domobrancu ali dvema.
In ker naključja po vsem sodeč nimajo pretirano izostrenega smisla za mero, sta se v istem mesecu zgodila še shod neofašistične organizacije CasaPound v Gorici in shod 168 križev, ki sta ga na Kongresnem trgu v Ljubljani sklicala Nova slovenska zaveza in Slovenska škofovska konferenca. Na eni strani zborček Italijanov praznuje začetek (!) prve svetovne vojne in zamaknjeno sanjari o tem, da bo v naslednjo stopil in v njej vztrajal bolj dostojanstveno kot v zadnjih dveh, na drugi stani pa zborček Slovencev opozarja, da je bil konec druge svetovne vojne šele uvod v resnično grozo in (tega se seveda ne sme reči niti naglas, kaj šele naravnost) da bi jo vsi skupaj gotovo bolje odnesli, ko bi veliki Nemčiji uspelo zmagati.
»Je mogoče, da je bila kratkoživa Evropa miru pravzaprav Evropa zamolčanih strasti in ponarejenih nasmeškov in da smo vsi samo čakali, da se duh prisilne sprave poleže in da se ponovno lahko začnemo klati kot ljudje?«
Človeka mika, da bi zamahnil z roko in si rekel, da se zaradi nekaj čudakov ne kaže pretirano obremenjevati, a vsi slutimo, da so to fenomeni, ki se iz leta v leto z obrobja premikajo vse bližje centru in naraščajo tako po številu kot po moči, in da se utegne vse prekmalu zgoditi, da bo vrag odnesel šalo. Dvomim namreč, da se je skozi 20. stoletje kdo uspel prebiti tako naiven, da bi zmogel verjeti, da se iz zgodovine učimo. Zelo jasno se še spominjam obdobja, ko je bila naracija, ki je danes v porastu tako med vladajočimi političnimi figurami kot med sleherniki, domala nepredstavljiva. Zelo jasno se spominjam post-berlinske Evrope združevanja, ki ji je bilo od svoje lastne preteklosti slabo in si je obljubila, da se nikdar več ne bo uklonila svojim nizkim strastem. In če na vse skupaj pomislim danes, se zelo jasno spomnim tudi tega, da se mi je skozi neizučene otroške oči vse skupaj zdelo nekoliko posiljeno. Je mogoče, da je bila kratkoživa Evropa miru pravzaprav Evropa zamolčanih strasti in ponarejenih nasmeškov in da smo vsi samo čakali, da se duh prisilne sprave poleže in da se ponovno lahko začnemo klati kot ljudje? Je mogoče, da v podtalju naše politične sedanjosti klokota zamolčana želja po vojni, ki je na dnevnem redu ni preprosto zato, ker si je še ne moremo privoščiti?
Deset, dvajset let smo torej pilili videz, gradili iluzijo, se držali nazaj, zdaj pa vse sovraštvo – tako meddržavno kot medrazredno – lahko spet prosto izbruhne na plano. Da smo za svoj nezavidljiv položaj ponovno več kot pripravljeni okrivit vse razen dejanskih krivcev in da je groza 20. stoletja od nas že toliko oddaljena, da se je ne bojimo več, marveč o njej na neki sprevržen način celo fantaziramo. Glede na to, kako tečejo ti procesi doma, je misel na to, da se Slovenija, kar se vsesplošnega obujanja agresije, hujskaštva in sovraštva tiče, v srednjeevropskem in balkanskem prostoru razmeroma dobro drži, izjemno zaskrbljujoča, posebno, če naj bi jo doživljali kot resnično. To bi namreč pomenilo, da so tudi drugod možnosti za politično upanje, za zasledovanje idealov o dobrem življenju, za uresničljiva pričakovanja in optimistično načrtovanje vsako leto bolj zanemarljive in da njihovo mesto prihuljeno zaseda mišljenje, da stvari lahko spremeni samo še neizbežna katastrofa. To pa se ni še nikoli posebej dobro končalo.
Kar pa se naključji tiče: zadnjič me je prijateljica opomnila, da je Toto Cutugno s svojim kultnim (kolikor so stvari, ki zadevajo Evrovizijo, pač lahko kultne) komadom o združeni Evropi, Insieme 1992, zmagal v Zagrebu na predvečer morije ob razpadu Jugoslavije. Tako to gre. Puhloglavi pop pevci in za nič pametnega izšolani umetniki sanjajo svoje sanje o slogi in miru, vojni dobičkarji pa medtem že delajo načrte za trgovino z orožjem in ljudem, ki ne vedo, na čem bi osnovali svoje identitete, poskušajo dopovedati, da ni boljšega temelja za samospoznanje, kot je sovraštvo do drugih.
Pogledi, let. 6, št. 11, 10. junij 2015
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
