Iz Zagreba, naklepno
31. 05. 2012
Ta tekst bi morda moral biti naslovljen Iz Rima, naklepno, ker se je dogodek, o katerem nameravam pisati, zgodil v italijanski prestolnici. A tisto, kar z njim pravzaprav želim povedati, je tako močno povezano z Zagrebom, da bo standardni naslov najverjetneje kar pravšnji.
Konec aprila sem nekaj dni preživela v Rimu. Res je, da sem zato dva dni preživela na avtobusu, a na vse te napore pozabiš takoj, ko spet prvič zaspiš v svoji postelji. K sreči v Rim nisem potovala turistično, prav tako nisem obiskovala italijanskih založnikov, literarnih srečanj ali konferenc, kot bi si utegnili predstavljati. Nisem se družila s pisci; kar pa je še bolje in po mojem mnenju tudi bolj zdravo, je to, da se pravzaprav skorajda nisem družila z odraslimi. Potovala sem z zagrebškimi Klinci s Ribnjaka, največkrat nagrajeni in najbolj cenjenim hrvaškim otroškim pevskim zborom, ki premika meje, tako tiste glasbene kot tudi pedagoške, od lanskega leta pa v okviru turneje Djeca Hrvatske djeci Europe tudi obiskuje evropska mesta. To je zbor, v katerem poje tudi moja hči, kar najbrž pojasni marsikaj.
Eno je otroka voziti na vaje in z njih, piti dolge kave z drugimi starši, obiskovati zagrebške nastope in se potem vrniti v svojo vsakodnevno rutino, čisto nekaj drugega pa je preživeti štiri dni s štiridesetimi osnovnošolskimi otroki in pedagoškim spremstvom, sestavljenim iz nekaj staršev, v tujem mestu, neprespan, poln adrenalina, ki ne napade le nastopajočih, ampak tudi vse ostale, ki so v njihovi bližini. Stara modrost, ki pravi, da se ljudje najbolj spoznajo, spoprijateljijo ali razočarajo drug drugega prav na poti, torej drži.
In kaj sem na poti videla? Videla sem – in prav zaradi tega je vsa stvar tudi vredna pozornosti, saj ne želim pisati o potopisnih klišejih – zgodbo, diametralno nasprotno tisti, ki nam jo dan za dnem servirajo mediji, ki današnje otroke in mladino predstavljajo kot agresivne in nezainteresirane, alkoholizirane in zadrogirane, brez perspektive in nevzgojene, hiperaktivne in zatopljene v računalniške zaslone, kar je kot hiperbolizacija groze že samo po sebi popolnoma nestvarno. Videla sem vse to, kar je tudi hrvaška resničnost, a kar na žalost že dolgo ne najde prostora na naslovnicah ali v najbolj gledanih televizijskih terminih, kjer kraljujejo povprečneži, lahek in hiter zaslužek in instantne zvezdice. Če že vztrajate pri tem, da naj bom tudi malo patetična – videla sem novo Hrvaško. In se vrnila polna optimizma ter dobre volje, kot po neke vrste mentalnem face-liftingu, kar ni moja siceršnja lastnost.
Klinci s Ribnjaka obstajajo že 27 let in za to so odgovorni predana in entuziastična vodja zbora, gospa Nensi Atanasov Premelč, ter njeni sodelavci, z delom, ki ne dovoljuje, da bi pomanjkanje denarja, slab glasbeni okus, »pop-folk« ali, bog ne daj, lenoba predstavljali kakršnokoli prepreko v doseganju kvalitetnih, vrhunskih in tudi plemenitih rezultatov. Zbrati otroke, vsaj trikrat tedensko vaditi petje in zahtevno koreografijo, zraven povabiti še najboljše hrvaške profesionalne glasbenike (orkester maestra Adama Bjelinskega) in popularne obraze s TV-zaslonov (Davor Gobec, Ricardo Luque, Jacques Houdek in ostali), že to je dokaz neverjetnega truda, celo norosti, ki krasi le najpogumnejše in najbolj kreativne. Potem pa posneti še 33 diskografskih izdaj, dobiti 10 porinov, uglednih strokovnih nagrad, v glasbenem izročilu seči mnogo globlje kot zgolj do otroške glasbe, predelovati velike svetovne uspešnice (za odrasle) z vseh koncev sveta, otroke učiti peti v več jezikih, vse to je že preveč.
Vse to sem vedela že pred odhodom v Rim, vedela sem, da je to zbor, ki otroke uči, kaj je dobra glasba in kaj disciplina, a šele tam sem se zavedela, da jih uči še nečesa veliko bolj pomembnega – kako biti dobri ljudje. Da bodo samo z vestnim, kontinuiranim, predanim in pogosto napornim delom lahko dosegli rezultate, ki bodo nagrajeni z aplavzom in ovacijami občinstva, ne glede na to, da se nam pogosto zdi drugače. Da do vrhunskih rezultatov ni mogoče priti s pretvarjanjem, izmotavanjem, skrajševanjem delovnega časa, združevanjem vikendov in pitjem kavic, na skrivaj, ko šef ne gleda. Da lahko z napornimi vajami vsak iz sebe, obenem pa tudi iz vseh drugih, ki ga obkrožajo, potegne najboljše. Da v vrhunskem okolju napredujejo tudi povprečni. In da ni denarja, s katerim bi se dalo poplačati občutek uspeha, ki si ga dosegel sam, brez pripadnosti kakršnikoli politični opciji, brez vplivnih staršev ali sorodnikov. In konec koncev to, da bomo nekega dne državljani Evrope, Evrope, v katero rahlo dvomimo, a si je še vedno želimo, medtem ko izpolnjujemo referendumske lističe.
Bila sem torej v Rimu in videla štirideset mladih ljudi, ki so na odru prestižne dvorane v Auditorium Parco della Musica predstavljali Hrvaško bolje od katerekoli diplomatske misije in pri tem resnično uživali v glasbi. Videla sem male profesionalce, ki so peli v hrvaščini, italijanščini, angleščini in španščini, kakor da bi ves čas peli v svojem jeziku, in videla sem, da radost skupnosti premaga utrujenost in tisoče prevoženih kilometrov. Videla sem spodobne in lepo vzgojene otroke, ki so šli v Vatikan na avdienco k papežu in to, kako so starejši pomagali mlajšim, s tolažbo, nošenjem prtljage ali roko podpore. Družila sem se s skupino mladih ljudi, ki imajo svoje mnenje o marsičem, ki so neobremenjeni z nacionalnimi in geografskimi mejami, neobremenjeni z dejstvom, da so v Rim prišli pod visokim pokroviteljstvom hrvaškega in italijanskega predsednika, županov obeh mest, saj so bili na odru sredi Trga sv. Petra zaradi svoje glasbe, svojega prijateljstva in vsega tistega, kar že po definiciji ne pozna meja ali politične hierarhije.
Videla sem to, kar sem si želela videti ves ta čas, a za to nisem dobila priložnosti. Potovala sem na različne načine in z različnimi družbami, osebnimi in profesionalnimi, velikokrat zunaj hrvaških meja, a nikoli nisem bila tako ponosna kot ob koncu aprila v Rimu, medtem ko so Klinci s Ribnjaka peli We are the World, Noi siamo il mondo ali Mi smo taj svijet. Medtem ko so na poti nazaj v Zagreb mimo mene švigali kilometri in kilometri avtoceste, utrujeni otroci pa so se že pogovarjali o svojem naslednjem potovanju na Dunaj, sem imela v glavi samo eno misel, skorajda mantro. Če jo zapišem, se morda po logiki razkritih želja ne bo nikoli uresničila, a je ta vseeno močnejša od mene. Lepo torej prosim kaotični izobraževalni sistem (s točkovnimi pragi za vpise na vse mogoče, kompromisarstvom, nepotizmom, korupcijo, političnim dilentatizmom, snobizmom in malomeščanstvom, nacionalizmom in ksenofobijo, recesijo in depresijo) in nekreativne oziroma nezainteresirane učitelje in profesorje: pustite te otroke pri miru! Pustite jih v njihovem svetu glasbe, dela, prijateljstva in potovanj, prav takšne kot so, saj se lahko od njih veliko naučite. Priznam, da sem se sama že.
_
Jagna Pogačnik je literarna kritičarka in prevajalka. Literarne kritike, eseje in razprave objavlja v številnih revijah in časopisih ter na hrvaškem radiu. Od 2009 je urednica zbirke konTEKST, ki jo izdajata EPH in Novi liber. Prevaja iz slovenščine. Za prevajanje je leta 2000 dobila mednarodno nagrado Kulturkontakta z Dunaja.
Prevedla: Staša Pavlović
Besedilo je nastalo v okviru programskega sklopa EPK – Maribor 2012 Življenje na dotik in bo objavljeno tudi na spletni strani EPK Perspektive in refleksije (www.zivljenjenadotik.si/refleksija).
Pogledi, št. 10, 23. maj 2012
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
