Tiskana knjiga, e-knjiga in DDV
Kaj se dogaja z evropsko knjigo?
19. 06. 2012
V zadnjih mesecih smo bili na evropskih knjižnih trgih priča nekaterim dramatičnim potezam, ki bodo še nekaj časa burile duhove, obenem pa je v tem trenutku težko napovedati, kakšne posledice bo to imelo na založniško panogo. Spremembe so dramatične v prvi vrsti zato, ker so nacionalni knjižni trgi večinoma le redko deležni sprememb ključnih parametrov, ki vplivajo na njihovo delovanje in učinkovitost: velikost knjižnih trgov in njihova pogojenost z nacionalnimi jeziki je praktično nespremenljiva konstanta, dogajanja v globalni ekonomiji so že večja spremenljivka, medtem ko je sprememba stopnje DDV še najpogostejša, pa še ta je v zadnjih dveh desetletjih v evropskih knjižnih založništvih bolj kot ne izjema.
Knjižni trgi so namreč sila občutljiva struktura, kjer lahko vsaka poteza bistveno vpliva na kondicijo panoge. Spremembe, ki se dogajajo danes, so dramatične tudi zato, ker je doslej do njih prihajalo praviloma na podlagi dolgotrajnih premislekov in javnih razprav, tokrat pa so uvedene v precej nervozni naglici iskanja odgovorov na gospodarsko krizo. Očitno se knjižni trgi, ki so bili doslej soočeni s takšnimi spremembami, nanje sploh niso imeli časa pripraviti, ni mogoče spregledati določenega demokratičnega deficita, premišljenost teh ukrepov glede na posledice za založništvo je videti nikakršna, še manj pa so te spremembe kakorkoli del nekih celovitih politik do kulturnih industrij.
Tiskana knjiga in DDV v Evropski uniji
In prav sprememba davka na knjigo je prva izmed sprememb, ki je presenetila kar nekaj založniških trgov. Ni pa edina. Tudi druga sprememba je vezana na DDV, točneje, na tako imenovano davčno vrzel med fiskalno obremenitvijo tiskane in elektronske knjige. Če bi na te spremembe zrli zgolj z vidika nujnosti ukrepanja spričo splošne gospodarske krize, bi spregledali vsaj dve izredno pomembni komponenti, ki tvorita specifičnost javnih politik do področja kulturnih industrij, v tem primeru do področja knjižnega založništva: dejstvo, da je davčna politika le eden od inštrumentov državne podpore knjigi, pri čemer je v državah, kjer je ta inštrument prevladujoč, takšna sprememba za knjižni trg zelo boleča, in dejstvo, da se je Evropska unija s svojo davčno regulativo ponovno izkazala za povsem neodzivno na nastalo situacijo, najsi gre za obdavčevanje ustvarjalnosti, znanja in informacij, ali pa za ukrepanje glede odprave očitnih aporij, vezanih na obdavčevanje elektronske knjige. Povedano drugače, čeprav je danes jasno vsakomur, da je e-knjiga še vedno knjiga in je pomembna za širjenje bralne kulture, okorelost evropskega pravnega reda pravzaprav onemogoča, da bi se države temu primerno odzvale na dejansko stanje.
Poglejmo si najprej, kaj pravi evropska zakonodaja o obdavčevanju knjige. Šesta direktiva Evropske unije določa minimalne stopnje davka na dodano vrednost, skladno s tem določilom znaša najnižja stopnja najmanj 5 odstotkov (ki jo ima denimo Luksemburg), splošna pa najmanj 15 odstotkov, medtem ko ima edino Danska zgolj eno davčno stopnjo, in sicer 25-odstotno. Direktiva ne dopušča nikakršnih izjem, zato ničelna stopnja obdavčitve knjige skladno z direktivo ni možna. A v praksi se vse skupaj zelo zaplete, in to določilo je iz svoje avtoritarne jasnosti hipoma pahnjeno v megleno polje samovolje posameznih držav članic. Obstaja namreč veliko neskladje med obdavčevanjem knjige, kot ga nalaga evropska direktiva, in tistim, ki ga izvajajo članice. Znan je že večletni spor med unijo, Veliko Britanijo in Irsko, kajti obe državi vztrajata na ničelni stopnji DDV za knjigo. Po drugi strani je Španija pred leti zaradi usklajevanja z evropskim pravnim redom knjigo obdavčila. A razlike so tudi med samimi državami pristopnicami.
Poljska je edina od novih članic, ki si je ob vstopu v Evropsko unijo izborila prehodno obdobje in zadržala ničelno stopnjo DDV na knjige: zdržala je do leta 2011, ko je stopil v veljavo 5-odstotni DDV na knjige. Danes Inštitut za knjigo (Inštytut Ksiąžki) ugotavlja, da se je v enem letu po uvedbi DDV na knjigo povprečna cena knjige povišala za 10 odstotkov, učbenikov za še nekaj odstotkov več, medtem ko se je prodaja knjig znižala za 25 odstotkov. Poljska sicer niti približno ni rekorderka po številu izdanih knjig, Nekaj manj kot 39 milijonov Poljakov je tako lahko v letu 2010 na policah našlo 13.430 novih knjižnih naslovov, povprečna naklada knjige pa je znašala 5710 izvodov na naslov. Stanje je seveda zelo zaskrbljujoče, kajti uvedba DDV na knjigo je sovpadla z zmanjšanjem potrošnje zaradi gospodarske krize, je pa to tipičen primer države, kjer je glavnina državne podpore knjigi temeljila na ničelnem davku na knjigo, s spremembo slednjega pa se ustroj založništva postavlja na glavo.
A ne le Poljska, pretres je doživela tudi nemara največja knjižna utrdba, Francija. Vlada je prvega aprila 2012 navkljub hudemu odporu založnikov in knjigarnarjev DDV na knjigo s 5,5 povišala na 7 odstotkov. V nasprotju s Poljsko v Franciji velikih pretresov ne gre pričakovati, kajti državna podpora knjigi je izredno razvejana in sega v vse segmente knjižne produkcije in diseminacije knjige, a vendar je ta ukrep za tako »knjigi naklonjeno državo« – Francija je v tem res edinstven primer v Evropi, ki se mu morda približa le še Finska – presenetljiv. Novoizvoljeni predsednik François Hollande je sicer še v času volilne kampanje ta ukrep odkrito kritiziral in napovedal, da bo v primeru izvolitve stopnjo DDV na knjigo zmanjšal na raven prejšnje. Hic Rhodus, hic salta, lahko k temu porečemo danes! Kot pa bomo videli malo pozneje, Francija ni ostala zgolj pri tem ukrepu.
V Latviji se je DDV na knjigo prvič povečal v letu 2009, in sicer s 5 na 10 odstotkov, nato pa v letu 2012 na 12 odstotkov. Rezultat tega dviga je v enem letu 22 odstotkov manj izdanih novih knjižnih naslovov, 33 odstotkov nižje naklade in 29 odstotkov manj prodanih knjig. Še huje pa je, da se v Latviji obeta dvig DDV na knjigo celo na 21 odstotkov.
Litva in Estonija sta kmalu po izbruhu ekonomske krize dvignili DDV na knjigo s 5 na 9 odstotkov. V letu 2012 se je DDV na knjige na Češkem povišal z 10 na 14 odstotkov, sicer pa so v letu 2012 normalno stopnjo DDV poleg navedenih povišale Hrvaška, Ciper, Portugalska, Irska in z oktobrom Italija, za leto 2013 povišanje napovedujejo na Finskem, v Španiji in na Nizozemskem. Dogajanje bo torej še burno.
Po drugi strani pa v Veliki Britaniji, kjer se radi pohvalijo, da 322 milijonov uporabnikov knjižnic letno pomeni več, kot je na leto gledalcev Premier League, od skupaj 4.064 knjižnic grozi zaprtje že 337, brez upoštevanja mobilnih knjižnic. Poleg drastičnega zniževanja sredstev za nakup gradiva rešujejo zmanjšanje števila zaposlenih kar s prostovoljci (22 odstotkov vsega osebja v knjižnicah so v letu 2011 bili prostovoljci, za 4,3 odstotka se je zmanjšalo število zaposlenih glede na leto 2010), pa s krajšim odpiralnim časom, kar bo zopet vplivalo na obisk. Vsaj stroka in velik del odločevalcev priznava, da takšen pristop prav gotovo ne zagotavlja kakovostnega izvajanja javne knjižnične službe in da bodo posledično uporabniki deležni bistveno slabše knjižnične usluge.
E-knjiga ni knjiga?
Z izjemo ZDA in Velike Britanije e-knjiga drugod ne dosega pomembnejših deležev v prometu s knjigami. ZDA beležijo izredno rast trga e-knjig, saj je ta v letu 2008 znašal 1,2 odstotka v celotnem prometu s knjigami, leta 2011 pa že 18 odstotkov, medtem ko se napoveduje, da naj bi do leta 2015 dosegel 35 odstotkov. Ne dosti slabše se ta trg razvija v Veliki Britaniji, kjer e-knjige dosegajo 13 odstotkov prometa s knjigami. V Franciji denimo, po podatkih, ki jih najdemo na Centre national du livre, promet z e-knjigami dosega komaj 1 odstotek, a vendar so samo v letu 2011 Francozi kupili 1,45 milijona tabličnih računalnikov, torej naprav, ki omogočajo uporabo e-knjig. Sicer pa je Francija država, kjer je v letu 2011 izšlo 70.109 knjižnih naslovov oz. 4,2 odstotka več kot leto poprej, povprečna naklada knjige znaša 7.937 izvodov na naslov (ali 2,6 odstotka manj kot leto poprej), najbolj prodajana knjiga v letu 2011, Indignez-vous! Stéphana Hessela pa je našla kar 1.368.900 kupcev. Ali drugače, 51,8 odstotka Francozov je v letu 2011 kupilo vsaj eno knjigo.
Davek na e-knjigo je posebna zgodba, ki jo zaznamuje neenakopravno obravnavanje glede na tiskano knjigo. Tiskana knjiga je namreč obdavčena po normalni DDV-stopnji, ki je posledica razumevanja, da so e-knjige »storitev« in ne »dobrina«. Ko je Švedska pred leti uvedla 6-odstotni davek na zvočne knjige, se pravi enako stopnjo kot za tiskane knjige, je EU proti njej takoj sprožila postopek, ker naj to ne bi bila knjiga in je zato znižana stopnja neupravičena; na koncu je odstopila od postopka. Konec leta 2011 pa je precej bolj smelo potezo naredil Luksemburg, ki je namesto dosedanjega 15-odstotnega uvedel 3-odstotni davek na elektronske knjige in pri tem dvojno kršil evropsko zakonodajo: najprej zato, ker jo je obdavčil po nižji in ne običajni stopnji, drugič pa zato, ker jo je obdavčil po nižji stopnji od najnižje dovoljene s strani EU. Razlog za to smelo potezo pa ne gre iskati le v želji luksemburške vlade glede tega, da naredi e-knjigo kar najbolj dostopno in s tem širi dostopnost znanja in ustvarjalnosti, pač pa je razlog precej bolj profan in ima veliko ekonomsko težo. Zakaj je namreč Luksemburg tako pomemben za e-knjigo, zlasti za prodiranje e-knjige na evropske knjižne trge? Zato, ker si je Amazon za svojo »bazo« vseh operacij, ki jih izvaja na evropskih trgih, izbral prav Luksemburg. Vse skupaj torej nikakor ni stvar naključja. Luksemburg je s tem vrgel rokavico ključnim akterjem na tem trgu, zlasti angleškemu, ki je seveda nad to potezo šokiran, saj so se angleški dobavitelji e-knjig naenkrat znašli v bistveno slabšem položaju. Razumljivo so bili zato pritiski na vlado Velike Britanije, naj zniža davek na elektronske knjige, zelo močni. A odgovor vlade je še bolj zanimiv.
Velika Britanija (poleg nje enako velja za Irsko), ki z ničelno stopnjo DDV na tiskane knjige in izvajanjem pravice do javnega posojanja tvori ključen steber britanskega založništva, prestavlja državo, ki s to davčno spodbudo daje ključno podporo razvoju knjižnega trga. A le, ko gre za tiskane knjige. Na točki obdavčitve elektronske knjige je namreč neomajna: nižja obdavčitev elektronske knjige oz. izenačitev stopnje obdavčitve tiskane in elektronske knjige ni skladna z evropskim pravnim redom, zato je Velika Britanija ne bo uvedla in elektronske knjige obdavčuje z 20 odstotki. Povedano drugače, britanski vladi se ne zdi sporno, da glede tiskane knjige krši evropsko davčno zakonodajo, glede e-knjige pa se ji to zdi povsem nesprejemljivo. Dvoličnost je očitna, očitno pa je tudi, da v tem trenutku na e-knjigo gledajo kot na medij in ne kot na vsebino, pri čemer tudi slabša konkurenčnost angleških distributerjev e-knjig očitno ni dovoljšen razlog za drugačno razmišljanje.
In če smo prej omenili Francijo, kjer se je DDV na tiskano knjigo presenetljivo zvišal, je vlada sočasno potegnila drugo strateško potezo: izenačila je davek na tiskano in e-knjigo, ki je bila prej obdavčena z 19,6-odstotnim DDV, zdaj pa je s 7-odstotnim. Luksemburg ima torej v Evropski uniji zaveznika, ki je z vidika za kulturo pomembne zakonodaje še kako aktiven.
Poleg tega je francoska kulturna politika sprožila še širši premislek, s katerim želi spodbuditi razvoj trga e-knjig. Francoska vlada je marca 2012 objavila tri ekspertize, s katerimi naj bi prišlo do osnovnih strategij glede vpliva e-knjige na a) založnike in avtorje, b) knjižnice in c) knjigarne. Dejstvo seveda je, da Evropske države glede e-knjige nimajo nikakršne strategije in da se uvajanje e-knjige tudi zato dogaja bistveno počasneje od napovedi. Zato bo ta debata v Franciji pomembna tudi za druge države. Gledano s širše perspektive pa je primer francoskega pristopa k oblikovanju politik do knjige vendarle primer celovite politike, kjer je zvišanju davčne obremenitve na področju knjige sledila spodbuda enemu izmed hitro razvijajočih se segmentov založništva, obenem pa poskušajo strateško povezati založnike, distributerje, knjižnice in knjigarne v smeri oblikovanja skupne platforme uvedbe e-knjige. Prav zato si upam napovedati, da bo v nasprotju z ostalimi navedenimi državami v Franciji zvišanje DDV še najmanj poslabšalo položaj nacionalnega založništva.
In ob vsem tem se poraja vprašanje, kako se na te pojave odziva Evropska unija. Ni pričakovati, da se bo odzivala na spreminjanje davčnih stopenj v posameznih državah, še manj je od nje pričakovati nekakšno senzibilnost do celovitosti javnih politik do področja knjige, ki lahko vsaj v določeni meri ublaži tudi davčne pretrese. Vsekakor pa bi bilo pričakovati, da se na davčno vrzel med e-knjigo in tiskano knjigo odzove z jasno vizijo in vsebinsko utemeljitvijo ter s tem prepreči ekscesne poteze posameznih držav, ki jim je očitno ljubša logika in tudi ekonomska pričakovanja od razvoja trga e-knjig, kot pa spoštovanje črke zakona. Premislek EU glede obdavčitve elektronskih vsebin in 6. direktive je napovedana za leto 2015. EU se očitno ne mudi, čeravno so zagate in nelogičnosti, obenem pa odkrito nasprotovanje in kršitve obstoječe pravne ureditve več kot na dlani.
Evropska knjiga se je znašla v zelo nevarni situaciji, vsekakor najnevarnejši v zadnjih desetletjih. Kompleksnost knjižne verige od avtorjev, založnikov, tiskarjev, knjigarn in knjižnic do bralcev terja temu primerno kompleksne javne politike (kulturno, šolsko, znanstveno, davčno, gospodarsko), katere udi morajo biti usklajeni, če naj se področje knjige razvija. Stvari postanejo na dolgi rok še resnejše, če se zavedamo, da knjiga ni samo tržno blago, temveč se nanjo veže večplastni javni interes, ki zajema tako ustvarjalnost na področju literature in znanosti, stopnjo funkcionalne pismenosti, od knjig je odvisen velik del kakovosti pedagoških procesov, pa dostopnost znanj in informacij, kakovost preživljanja prostega časa, socialna kohezivnost itn. Ni dvoma, da bo na področju knjige tudi v prihodnje prihajalo do sprememb, a opisani primeri potrjujejo, da morajo biti te spremembe premišljene in del celovite politike do knjige, sicer bodo za knjigo pogubne. Slabše dostopna knjiga pomeni manj bralcev, in če državljani ne bomo več bralci, bomo le še lutke.
Pogledi, št. 10, 23. maj 2012
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
