O atomiziranem posamezniku
Kako je človek postal samostojni podjetnik
08. 04. 2015
V času Sovjetske zveze je nastala trilogija pedagoško-propagandnih knjižic z naslovom Kako je človek postal velikan, v kateri avtor opisuje herojski boj človeka z naravo. Ta se mu vseskozi kaže kot nekaj tujega in sovražnega, vendar jo človeku naposled, s prehodom v socializem, le uspe obvladati. Človek postane velikan. Jugoslovanski samoupravni socializem je po drugi strani ustvaril idejo človeka kot VRO – »vsestransko razvite osebnosti«. Nekoga, ki, če si sposodimo geslo iz filma Se spominjaš, Dolly Bell?, »svakog dana u svim pogledima sve više napreduje«. Brez dvoma plemenite ideje, ki pa imajo svoje korenine že pri mladem Marxu in njegovem spisu Nemška ideologija. Ob eni redkih priložnosti, ko Marx neposredno govori o družbi prihodnosti, zapiše, da bo v njej lahko človek zjutraj lovec, popoldne ribič, zvečer pa literarni kritik. V vseh treh primerih gre za poskus osmislitve in doseganja tistega, kar naj bi človek v resnici že od nekdaj moral biti. Svobodno bitje, ki obvlada in prostovoljno razpolaga tako s svojimi notranjimi, duševnimi silami kot z zunanjimi, naravnimi silami. Človek kot svobodnjak in človeštvo kot združba takšnih, prostovoljno združenih svobodnjakov.
Realno obstoječim socializmom ni uspelo ustvariti okoliščin, v katerih bi v resnici lahko prišlo do takšnih sprememb. Takšnim prizadevanjem pa pridih določene naivnosti daje tudi Freudovo spoznanje, da človek v resnici ni gospodar niti v svoji lastni hiši. Da ga obvladuje zapletena libidinalna ekonomija, ki je ni prav nič lažje obvladati kot pa ekonomski sistem kot tak. Počasi se bližamo trideseti obletnici padca berlinskega zidu, še precej pred njim pa so padle ideje o človekovi samouresničitvi. Na koncu so bile samo še tarče posmeha, floskule in slogani, ki niso prepričali več nikogar. Vendar tovrstne ideje v resnici niso pristale na smetišču zgodovine, nasprotno, v nekoliko drugačni preobleki so močnejše kot kdajkoli prej.
Človekova samouresničitev danes pač ni več povezana z nekimi humanističnimi ideali in bojem za boljši jutri, ampak je tržna strategija in način, kako prodati več. Namesto partijskih apartčikov in dežurnih ideologov imamo danes neskončno množico gurujev in šamanov, ki ponujajo coaching za posameznike ali kolektive. Z njihovo pomočjo in če plačamo za tovrstne tečaje lahko postanemo uglašeni sami s seboj in svetom okrog sebe. To pa lahko dosežemo le, če smo najprej sposobni učinkovito prodati samega sebe. Saj veste, kako pravijo, dobro blago se samo hvali. Seveda s tem ne pravimo, da je človek podoben vreči krompirja, zobni ščetki ali avtomobilu. Ljudje smo vendarle posebna vrsta blaga, ki je predpogoj za obstoj vseh drugih in sploh za delovanje sistema. A tako kot mora kmet krompir na koncu prodati, se moramo tudi sami tako ali drugače na koncu prodati.
Nekoč je bila tovrstna prodaja samega sebe, znana tudi kot zaposlitev, nekaj tako samoumevnega, da se mladim pri iskanju prve službe ni mudilo. Ta jih je tako ali tako čakala. Namesto tega so se lahko neprimerno bolj kot danes posvečali študentskemu aktivizmu, raznim političnim kampanjam itn. Seveda takšna gibanja obstajajo tudi danes, vendar si upam trditi, da predstavljajo neprimerno manjši delež mladih kot nekoč, brez dvoma pa so bistveno šibkejša od generacije svojih predhodnikov. O tem, kako dramatična sprememba se je zgodila na ravni študentske populacije, je nedavno pisal Financial Times. V članku je naveden primer britanske univerze, na kateri so (po dolgotrajnih prizadevanjih študentskih predstavnikov) pristojni na univerzi odobrili 24-urno delovanje knjižnice. Novica je bila ob najavi sprejeta z bučnim aplavzom in vsesplošnim navdušenjem. Si sploh lahko zamislimo, kako neverjetno bi se to zdelo študentki ali študentu iz obdobja maja 1968? Bržkone bi si lažje predstavljala, če bi jima povedali, da smo poslali sondo na Mars.
Kako razumeti te spremembe? V resnici niso nič, kar bi štrlelo iz splošne družbene slike, saj je današnji položaj mladih koncentrat trendov in problemov, s katerimi se kot družba spopadamo, no, bolje rečeno, se ne spopadamo. Ob tem, da smo lahko pred meseci v medijih zasledili, da precejšen delež študentov s svojim delom pomaga staršem, da je brezposelnost mladih rekordna in da je velika večina zaposlitev, ki so mladim sploh na voljo, prekarnih, to ni nič presenetljivega. Prva zaposlitev, kaj šele zaposlitev za nedoločen čas, danes niti približno ni več samoumevna, ampak eden najpomembnejših življenjskih projektov. Ker študentski status prinaša vrsto ugodnosti, se nikomur ne mudi, da bi z njim prehitro zaključil. Res je, dela preko študentske napotnice so ali mizerna ali pa bi si zaslužila redno zaposlitev, vendar ob vedenju, da človek brez statusa ne bo deležen ne prvega ne drugega, večina vztraja. Tu je vzrok za t. i. večne študente, o katerih se tako rado natolcuje, in natanko to je tudi razlog, da današnja mladina ni več tako politično dejavna niti se njen glas ne sliši. Zdi se, da položaj še dolgo ne bo boljši, trend atomizacije se namreč intenzivno nadaljuje. V nasprotju z delovnimi kolektivi, ki so ali pa še obstajajo v tovarnah in večjih podjetjih, katerih moč zaradi skupnega delovanja samo še narašča, ob tem pa se gradi tudi skupna zavest, atomizirani posameznik nima možnosti ne za eno ne za drugo.
O atomizaciji pa lahko upravičeno govorimo zato, ker tiste oblike preživljanja, ki mlademu vendarle so na voljo, predvidevajo natanko takšne vrste odnosov. Prva v vrsti je tu že omenjena študentska napotnica, sledijo ji podjemne in avtorske pogodbe, potem pa že lahko govorimo o tistih, ki s(m)o na koncu odprli s. p. Skupno vsem naštetim je, da objektivni položaj, v katerem se znajdeš pri takšni obliki dela, ne omogoča sindikalnega delovanja in uresničevanja ter obrambe kolektivnih interesov, panožnih pogajanj, sodelovanja pri socialnih sporazumih itn. V resnici ne omogoča skorajda nobene oblike solidarnostnega in socialnega kolektivnega delovanja. Posledično pa je posameznica ali posameznik tudi veliko bolj prepuščen naročniku svojega dela na milost in nemilost. Ker ta ni več njen ali njegov delodajalec, so mu prihranjene tudi vse »tegobe«, ki sicer izhajajo iz odpovedi delovnega razmerja. Delovnopravna zakonodaja je v takšnih primerih brezzoba oziroma taki primeri v njenem svetu sploh niso predvideni, sindikati pa za tovrstno delovanje niso ne opremljeni ne pretirano zainteresirani. Tako se zdi, da problem trenutno rešujemo »biološko«, vsako leto se upokoji toliko in toliko redno zaposlenih in vsako leto jih nadomesti toliko in toliko avtorskih, podjemnih in samostojnih podjetnikov. Socialna država tako počasi, vendar vztrajno odmira.
Nadležno dejstvo, ob katerem si zatiskamo oči, pa je to, da generacija, ki se upokojuje, svojim otrokom še lahko nekako pomaga. Marsikdo vendarle še ima določene prihranke, redne dohodke, lastniško stanovanje ali pa celo hišo. Ne ravno zlahka, pa vendarle, vseeno lahko vzame kredit, s katerim pomaga mladim. Recimo, da vsaj v širši družini še obstaja kakšna taka bogata tetka ali striček. Zdaj pa skočimo deset ali dvajset let naprej in se vprašajmo, kaj bo lahko naša generacija, današnji mladi, omogočila svojim zanamcem, o kakšni varnosti lahko tukaj govorimo? Zdi se, da o nikakršni. Natanko to pa je sporočilo, ki ga bolj ali manj neposredno dobivamo vsak dan – v tej podganji bitki do bridkega konca je vsak svoje sreče kovač oziroma kot pravi Frank Underwood v seriji Hiša iz kart: »You are entitled to nothing!« (Do ničesar niste upravičeni!)
Človek tako morda res ni postal velikan, smo pa zato na zelo dobri poti, da vsakomur vbijemo v glavo, da mora postati samostojni podjetnik. Samouresničitev je danes pač povezana s tem, kako poslovno uspešen je nekdo, današnji velikani pa so podjetniki, kot takšne jih vsaj slavijo mediji in politika. Vsak dan v vseh pogledih vedno bolj podjetni. V bizarnem obratu Marxovega ideala družbe prihodnosti imamo danes resnično opravka s posameznikom, ki v sebi dinamično združuje številne, celo nasprotujoče si vloge. Nekdo je lahko zjutraj sam svoj tržnik in iskalec novih naročil, dopoldne organizator dela in računovodja, popoldne administrator svoje spletne strani in socialnih omrežij, zvečer in ponoči pa sam svoj kreativni direktor in projektni vodja. Delovnik ima to prednost, da se nikoli ne začne, saj se tudi nikoli ne konča. Bolniška, plačan dopust, regres itn. pa so, kot je dejal Mahatma Gandhi za zahodno civilizacijo, dobra ideja.
»Skočimo deset ali dvajset let naprej in se vprašajmo, kaj bo lahko naša generacija, današnji mladi, omogočila svojim zanamcem, o kakšni varnosti lahko tukaj govorimo? Zdi se, da o nikakršni.«
Pogledi, let. 6, št. 6, 25. marec 2015
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
