O strokovnih komisijah na ministrstvu za kulturo
Karizma mokre cunje
17. 02. 2015
V zadnjih letih sem imel to nesrečo, da sem sodeloval v dveh strokovnih komisijah ministrstva za kulturo. Samo delo je bilo bolj ali manj neprijetno in naporno, kajti razpravljali smo o kulturni politiki, delil se je denar za podporo medijski kulturi. Skupaj s kolegi smo nalogo opravili po svojih najboljših močeh, za to smo bili deležni tudi podpore. Poskus pa se je za člane komisij v obeh primerih končal nepričakovano in žalostno – bili smo predčasno razrešeni, ne da bi sami vedeli, zakaj.
V času t. i. superministra (ministra za znanost, šolstvo, kulturo in šport) smo člani različnih neprofitnih društev in organizacij s področja kulture sodelovali pri pripravi novega zakona, ki bi celoviteje in pravičneje uredil položaj nevladnih organizacij in samostojnih kulturnikov. Kot predstavnik Društva slovenskih pisateljev sem prispeval nekaj mnenj v zvezi s tem, do glavnega vprašanja, ki me je pri tem zanimalo – položaja avtorjev in problema avtorskih pravic –, pa sploh nismo prišli, ker so debate trajale – dovolj neorganizirano in brez potrebe razvlečeno – čez vse razumne mere. Strokovna sodelavka ministrstva je pri tem sodelovala občasno in nezainteresirano; zdelo se je, da ji razprava dela samo odvečne težave in jemlje dragoceni čas, saj v primerno plačani službi komaj čaka, kakšna bo njena karierna prihodnost. In res: čez leto in dan se je izkazalo, da je bila njena »strokovna« pomoč dejansko zgolj odskočna deska za napredovanje v direktorico slovenske kulturne ustanove. Čas v naših razpravah nas je nenehno prehiteval. Nazadnje nas je prehitel tudi politični pretres: z zamenjavo vlade in njenega superministra smo bili zamenjani tudi člani komisije; bržkone samo zato, ker je prišla na oblast drugače usmerjena vlada. O tem nismo bili obveščeni, kaj šele da bi bili pisno razrešeni; preprosto je bilo konec vabil na seje in s tem bolj ali manj tudi jalovih debat o problemu, za katerega se je celo izkazalo, da ga je neka druga komisija pred nami že urejala, kakor ga pač je. Naša strokovna pomoč, ki je bila pri tem poleg vsega drugega še zastonjska, se je tako izkazala za popolnoma odvečno in prepozno.
Kljub temu pa sem v kratkem času šel še drugič na led. Na povabilo osebe, ki ji zaradi korektnosti in znanja zaupam, sem postal član komisije za medije. Novi minister se je izkazal za prijaznega, sicer ves čas nevidnega gostitelja peterice ljudi, ki so morali razdeliti proračunski denar za podporo novim medijskim projektom. Denarja je bilo iz leta v leto manj, dela pa vse več in več, saj je vsak član komisije moral letno pregledati kakih 150 vlog z vsemi prilogami, in to na posebnem digitalnem portalu ministrstva; dela se je bilo treba najprej priučiti, potem pa je potekalo v neskončnem nizanju točkovanja in usklajevanja, ki ga je bilo treba opraviti v pol leta. Človek je pred vsako sejo komisije komaj našel čas, da se je sprehodil po hodnikih, duhal prijetni vonj sveže kuhane kavice in prebiral brezkončno vrsto imen in večinoma dvojnih priimkov na vratih popolnoma neznanih zaposlenih na ministrstvu – vsakokrat z občutkom domačega ugodja žabjega mresta, ki je preveval preštevilno družino kulturnega ministrstva. In potem je spet prišel dan, ko je novi minister, nekoč v prostem času sicer paberkovalec po francoski filozofiji, pospravil svoje stvari in se preselil med bivše ministre; nasledila ga je ministrica, ki je bila že od vsega začetka strokovno sporna, kar je še danes njena poglavitna lastnost in očitno celo odlika.
»Glave ministrov – in glavice njihovih številnih najožjih pribočnikov – so nesposobne za produciranje lastnih misli; podobne so nekakšnim mehanskim napravam, ki lahko prevajajo abstraktne tuje misli.«
Komisija za medije je v takem položaju, torej v položaju brez dela in kakršnih koli koristnih informacij, vztrajala pol leta. Njena predsednica je ministrstvu nato sporočila, da je čas za začetek novega dela, ki ga člani komisije lahko opravijo do konca svojega mandata. Potem pa so člani s predsednico vred na hitro dobili sklep o razrešitvi in imenovanju novih članov. Brez kakršnih koli razlogov za to, kot je očitno vse bolj v navadi. S tem se je končala tudi moja druga izkušnja, vezana na delovanje kulturnega ministrstva v državi Sloveniji. Izkušnja je na osebni, subjektivni ravni rahlo bridka, malce tudi farsična; objektivno pa pravzaprav tragična, saj kaže delovanje države v njeni razkritosti popolne duhovne in civilizacijske bede.
Kot sem dejal, smo bili člani komisij imenovani kot strokovnjaki, torej poznavalci kulturnih razmer, spremljevalci kulturne politike in proučevalci različnih kulturnih fenomenov. Naše delo je bilo na neki način potrebno, saj ministrstvo samo nima kadrov, ki bi lahko o takih stvareh kompetentno odločali (sicer se navadno izgovarja, da tega samo tako ali tako ne sme početi). Kot strokovnjaki pa smo doživeli enako usodo kot zadnji politično nastavljeni uslužbenec ministrstva, ki ga lahko vsak prišlek na vrhu kadarkoli zamenja in odslovi. Ministri so se tudi v našem primeru vedli kot kakšni resorni gubernatorji, ki lahko počnejo vse: lahko odpuščajo ljudi, da bi zaposlili svoje ideološko usklajene kadre in strankarske prijatelje; lahko poljubno odrejajo denar za kulturne potrebe, kakor pač kaže finančna situacija; lahko spreminjajo pravilnike in zakone, tako da so prilagojeni njihovim potrebam in zmožnostim, nemalokrat celo muham; lahko celo odpravijo to ali ono kulturno obvezo države, če jim tako ustreza, ali pa mislijo, da ni potrebna. Skratka: tudi strokovne komisije so zanje navaden drobiž, ki ga velja zamenjati, ko sedeš na prestol, da lahko pokažeš svoje pristojnosti in vrhovno moč. Žal pa so te pristojnosti izmišljene in moč jalova. Glave ministrov – in glavice njihovih številnih najožjih pribočnikov – so nesposobne za produciranje lastnih misli; podobne so nekakšnim mehanskim napravam, ki lahko prevajajo abstraktne tuje misli, kakor jih odpošiljajo oddajniki nekje drugje, in jih posredujejo sprejemnikom na razumljivejši in bolj konkretni ravni. Celoten možganski trust ministrstva je ena sama umetna inteligenca, ki ni zmožna ustvarjanja lastnih mnenj in odločitev, kaj šele kakšnega videnja ali načrta za prihodnost. Vsaka misel, ki se skoti v glavi kakega ministranta (tj. zaposlenega na ministrstvu), je takoj obsojena in sankcionirana; očitno pa kazen velja tudi za zunanje sodelavce, ki producirajo potrebne ideje in s tem kalijo mlako s paglavci slovenske vaške kulture. Celotna slovenska kultura, od ustanov do kadrov, od umetniških kolektivov do posamičnih avtorjev, je torej odvisna od vsakokratnega slovenskega kulturnega Putina in njegovih kloniranih aparatčikov.
Po vsem sodeč pa tako ne deluje samo slovensko ministrstvo za kulturo. Podobno se dogaja tudi na drugih ministrstvih, kjer se ob vsaki menjavi vladne garniture zamenja tudi celoten pribočniški sestav ministra, pa tudi nabor različnih komisij, odborov, svetov in kar je še takih inštitucij zunanjih pomagačev, ki vladi in ministrom ponujajo strokovno pokritje delovanja. In nič drugače ni pri predsedniku vlade in njegovem nepreglednem zboru uradnih uslužbencev in neuradnih svetovalcev. Vsakič se od začetka začne kupčkanje za mesta in službe, prehajanje iz stranke v stranko, menjava nazorov in spreminjanje mnenj – skratka, zabavna burka negativno selekcioniranih kadrov, ki niso za nič odgovorni in ničemur zavezani. Ta amalgam nesposobnosti in arogance pomaga ohranjati tudi mogočni sindikat javnih uslužbencev, ki je ob pravi uradni politiki najdragocenejši pomočnik pri ohranjanju kulturne in splošne zamočvirjenosti.
»Celoten možganski trust ministrstva je ena sama umetna inteligenca, ki ni zmožna ustvarjanja lastnih mnenj in odločitev, kaj šele kakšnega videnja ali načrta za prihodnost.«
Kaj to pomeni za razvoj države na vseh področjih, ni treba govoriti; preden se nova generacija aparatčikov prilagodi novemu položaju, »novim izzivom«, kot radi pravijo, minejo tedni in mesci, medtem pa država trpi in vzdihuje v krizi in stagnaciji, kar občutijo njeni državljani. Ko se državni aparat vnovič zažene in ogreje, ko začne mleti že zdavnaj premleto in nato žvečiti zadnji prežveček, traja še nekaj časa, da po dveh korakih nazaj sledi korak naprej; tako s stopicanjem na mestu in odstopanjem nazaj vse bolj optimistično napredujemo v preteklost. Sloveniji vladajo strankarski ljudje s karizmo mokre cunje, kot bi dejal Bernard Brščič: nekaj časa lenobno opletajo naokoli, potem pa počistijo, kar jim je ukazano počistiti. Vsak snažilec to počne po zgledu in navodilu generalnega in vrhovnega Snažilca.
Preostane vprašanje, ali je tako stanje – namreč popolna odsotnost racionalnega mišljenja in delovanja – v naši evropski državici res normalno, morda celo optimalno? Ali še ni čas, da bi se državljani začeli spraševati, zakaj redijo politične snažilce z vgrajeno robotsko glavo za prevajanje tujih idej in zunanjih zamisli? Koliko politikov kova Lukšiča in Bratuškove bo še treba, da bo ljudstvo spoznalo, kako nevzdržno je obstoječe stanje duha v domovini na sončni strani Alp? Koliko strank à la Pozitivna Slovenija in DeSUS bo še moralo zrasti in propasti, da bo Slovence srečala zdrava kmečka pamet in bojo sami začeli kidati gnoj in čistiti smetišče zgodovine? Ali ni stranka SMC in ministrica kategorije Milojke Kolar res zadnji opomin pred kolapsom države, ki se je nekoč samorazglašala za novo zvezdo Evrope? Če kdo meni, da ni tako, potem lahko Slakovi deželici sonca in grozdja pomaga le še Bog. To je tisti nebeščan, ki mnogi slepo verjamejo vanj, še več pa jih je prepričanih, da ga sploh ni.
Pogledi, let. 6, št. 3, 11. februar 2015
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
