O čem se sploh ne pogovarjamo?
Lunapark za idealno občinstvo ali morda pa to počnejo namenoma?
18. 07. 2014
Predčasne volitve so očitno presenetile čisto vse: to se očitno kaže s tem, da je v predvolilnih programih in na soočenjih malo res tehtnih razvojnih vprašanj. Veljalo pa bi jih odpreti pri pisanju koalicijske pogodbe ali vsaj dolgoročno pred prihodnjimi volitvami: pod drobnogled smo vzeli pravno, socialno in kulturno okolje, prenos znanja v gospodarstvo ter četrto vejo oblasti, ki nam to javno debato sploh omogoča.
Josh: How about our exclusion from the debates. Let's try that.
Ned: So, what do we do? Film chicken coops and say they're too chicken to debate us?
Josh: I want two volunteers. I want them in giant chicken suits. I want them in my office first thing in the morning.
(TV-nadaljevanka Zahodno krilo / The West Wing, 6. sezona, epizoda Freedonia)
»Zelo verjetno bo po volitvah 2014 drugače samo to, da bo marsikaj še slabše. Morda je čisto malo drugače to, da se tokrat ne dogaja niti poskus vsebinskega argumentiranja pri naslavljanju volivcev.«
Lahko sklenemo, da ni ničesar novega in da ni nič drugače, kot je bilo. Na primer. Še vedno nastopajo isti posamezniki. Tudi isti, najmanj pa na las podobni tipi ljudi. Še vedno se ustanavljajo stranke, ki nosijo imena predsednic in predsednikov. Prav neverjetno, res. Personalizacija dnevne politike, liderska centralizacija strank, njihova hierarhična organiziranosti in novačenje ljudi z matičnimi številkami občanov, ki je namenjeno predvsem ali izključno temu, da pač neki ljudje z imeni in priimki prevzamejo za nastop strankinega liderja na volitvah nujno potreben status poslanskega kandidata.
Politiki ostajajo največji, ves čas in povsod prisotni estradniki. Dnevnopolitična soočenja so v največji meri zabavljaški forumi, amaterska predstava popreproščene skrbi za narodov blagor.
Tudi o teh vprašanjih je bilo (kot o pomembnem problemu) v zadnjih letih s strani političnih filozofov, intelektualcev in drugih konstruktivno razmišljujočih ljudi marsikaj javno izrečeno, zapisano ali objavljeno. Tudi z nekaj mojimi prispevki (med drugim v Dnevnikovem Objektivu, Pogledih, Pravni praksi, Emzinu in Studiu City). Brez učinka na nacionalni politični proces.
Vse je torej enako, kot je bilo, ali je še malo slabše. Zelo verjetno bo po volitvah 2014 drugače samo to, da bo marsikaj še slabše. Morda je čisto malo drugače to, da se tokrat ne dogaja niti poskus vsebinskega argumentiranja pri naslavljanju volivcev. Zaznati ni niti sledi o misli na poskus preseganja leporečnih abstrakcij, kot so npr. »več etike in več vrednot«, ali pa »vrniti dostojanstvo ljudem«, ali pa »poskrbeti za slovenskega človeka«, ali pa, nekoliko bolj sofisticirano, »urediti pravno državo«, pa se bo uredila tudi »večja gospodarska rast« pa z njo »nova delovna mesta«. Vsekakor »zavzemati se za transparentnost«, ob tem še izraziti »posebno skrb za mlade«, nikakor pa ne pozabiti omeniti »družbe znanja«, skrbi za »boljše pogoje za razvoj podjetništva«, obljube o »lajšanju davčnih bremen« in odločnega »obračunanja s korupcijo«. S sovpadajočo nacionalno držo »večjega poguma in odločnosti do Bruslja«. Ob tem še jezikovno in strateško briljiranje o »pomenu privatizacije« in o tem, da »naj strateška podjetja«, četudi smo jih pravkar prodali in druga še prodajamo, »ostanejo v državnih rokah«, če pa so se že prodala, pa naj se te prodaje »še enkrat pregledajo in naj se ugotovi, kaj se še da storiti.«
Je drugače? Ne razumemo? Se je treba temu smejati? Kaj pa drugega? Kakšna bi bila primerna drža državljana ob takšnem političnem in medijskem dogajanju? Je kdo, ki bi lahko kaj storil?
Po drugi strani pa … gospe in gospodje odgovarjajo na tisto, kar jih prevpraševalno suvereni, obče pomembnih tematik vešči in izvedbeno prepričljivi predstavniki novinarskega dela pač sprašujejo. Kadar jih sprašujejo in ne nastopajo namesto njih ali nanje ne kričijo, ko uresničujejo točke s seznama, kaj vse morajo v predvolilnih televizijskih neokusnostih vprašati tako, da bodo največ govorili oni in odgovorili sami. Morda smo spregledali bistvo?
Zdi se, da ta pomanjšani lunapark, tradicionalno vsestransko skromen, še nikdar ni bil tako skromen, tako popreproščen in tako deplasiran. Četudi se je še ob zadnjih parlamentarnih volitvah marsikomu zdelo, da je bilo doseženo dno preskromne politične kulture in javnega uprizarjanja prikrajšane umnosti, tudi s figo v žepih. Mar formula res tako dolgo časa lahko deluje tako enostavno: naj zmaga ta, ki se zdi najbolj pošten. Oziroma, naj zmaga ta, ki ima po mnenju relativne večine ljudi najbolj pošten obraz. Naj zmaga ta, ki mu najdlje časa uspevajo največje (izvotljene, prozorne, ultrafloskulne …?) ponovitve. Ni pomembno, kdo je v resnici, kaj dejansko počne, kako res živi, kaj je v življenju res storil, kaj bi o njem pokazala resnična, pristna, vsebinska analiza govorjenja, ravnanj in drže, kaj resnično ve, česa nima in čemu je res lahko kos. Česa ne razumemo?
Morebitne teme, ki morda nikogar ne zanimajo
Dobroverno omenjam nekaj tem, o katerih bi se bilo dobro pogovarjati. Vsakodnevno, odločno, analitično in konkretno, v funkciji takojšnje izdelave kratkoročnih rešitev, oziroma zagotovitve sprememb. Zadevajo vprašanja, ki se zdijo zelo pomembna za vsakodnevno življenje ljudi. Ta vprašanja so rešljiva takoj ali hitro, v najslabšem primeru pa v razumnem roku nekaj tednov.
1) Volilni sistem
Glede volilnega sistema se je ponovno (kot že tolikokrat, tik pred volitvami) javno izpostavila kvazidilema o uvedbi večinskega volilnega sistema. Politična in pravna teorija sta že pred stoletji dognali, da večinski volilni sistem ni primeren za majhne države in za države s tako skromno demokratično tradicijo in politično kulturo, kot sta slovenski. Nova, drugačna dognanja niso bila predstavljena. Zakaj se vztraja pri takšni politični retoriki in drži? In zakaj ji nudijo legitimnost tudi predstavniki pravne stroke?
»Kako verjetno je, da politični kandidati vedo, da jim ni treba pokazati, da kaj vedo, in da jim tudi ni treba zares vedeti, da bi bili (eni prvič, drugi ponovno) izvoljeni na državnozborskih volitvah? Ali pa vse to, kar se gredo, počnejo namenoma?«
Noben predstavnik katerekoli politične skupine se ni aktivno zavzel (še manj se je tega kdorkoli res lotil) za delne, a pomembne spremembe znotraj volilnega procesa, ki so bile javno pojasnjene in predlagane po vstajah: dopolniti glasovnice z več glasovalnimi možnostmi, med drugim tudi z možnostjo glasovanja »ne volim za nikogar«; zakonsko omogočiti učinkovito kandidiranje neodvisnim kandidatom; zakonsko na novo urediti vprašanje pogojev in načina odpoklica poslanca; nekatera etična vprašanja, neposredno povezana z mandatom poslancev ali drugih političnih funkcionarjev, urediti kot pravna vprašanja z določenimi pravnimi sankcijami; sistemsko urediti aktivno državljanstvo z učinkovitejšimi elementi neposredne demokracije; preurediti lokalno organiziranost države in regionalizacijo. O teh vprašanjih ni nikakršne razprave.
Je v Sloveniji sploh mogoče govoriti o pristni in učinkoviti avtonomiji upravljanja na ravneh pod državno centralo? Ali je obstoječi sistem lokalne samouprave, z miniaturnimi lokalnimi samoupravnimi skupnostmi kot občinami, res družbeno in demokratično primerna oblika lokalnega samoupravljanj? Najverjetneje ni. Politični kandidati mislijo tudi ta segment nacionalnega političnega procesa?
Predstavniki najpomembnejših političnih strank so ponovno javno predstavili svoje osupljivo nerazumevanje pravnih, predvsem pa ustavnopravnih vprašanj. Med drugim tudi, kako do predčasnih volitev, kakšne so pristojnosti predsednika republike in parlamenta, kdo sme kandidirati na volitvah, kako ustavni red ščiti pasivno volilno pravico, zakaj se zakoni ne smejo sprejemati za točno določene in posamezne primere, zakaj v času volitev ni dopustno sprejeti zakonske ureditve, ki ureja te volitve ali posledice rezultatov teh volitev itd. Nenazadnje pa tudi, zakaj in kako brati odločbe ustavnega sodišča in spremljajoče komentarje ustavnopravnih izobražencev. Bi morali politični kandidati vsaj znosno obvladati tudi to abecedo?
Če politiki morda premalo berejo, analizirajo in študirajo, ali se premalo pogovarjajo s suverenimi predstavniki strok, se jim lahko hitro zgodi, da ne razumejo in ne obvladajo niti osnov posameznih področij. In če nimajo srečne roke pri izbiri strokovnih svetovalcev in sodelavcev, se državi dogajajo neverjetne napake že pri strokovno najlažjih vprašanjih, proračunski denar pa se namenja za zunanjo svetovalno pomoč. Problem se ne zdi nepomemben in je rešljiv. Se ga kandidati zavedajo?
2) Družbeni položaj mladih in status izobraževanja
Premišljenih, prepričljivih in konkretnih političnih, sistemskih in zakonskih ukrepov za učinkovito reševanje zaposlovalnega in družinskega problema mladih ljudi ni mogoče prepoznati. Niti v opogumljajočih obrisih ali zametkih. Mar pri tem ne gre za prisiljujoči družbeni problem, ki je rešljiv? So kandidati dognali učinkovite rešitve teh vprašanj in le skrivajo njihove prepričljive predstavitve? Stanovanjska politika potrebuje radikalno predrugačenje, nov model. Je napačen vtis, da ga nihče ne ponuja?
Izobraževalna politika, predvsem univerzitetna, je skoraj nevzdržna. Ni le družbeno dolgoročno škodljiva ali celo pogubna, je tudi pravno nesprejemljiva. Ustanavljajo se študijski programi, ki niso kakovostno domišljeni, kjer prevladujejo zaposlitveni in finančni interesi tistih, ki jih ustanovijo in izvajajo, ki ne zagotavljajo poklicnih nazivov, ne zagotavljajo zaposlitve, celo ne ponujajo kakovostnega izobraževalnega procesa in prepričljivih znanj, posledično pa diplome niso veliko več od administrativnih potrdil. Pri nekaterih se študente celo vabi k vpisu z zvijačami in manipulacijami. Mlade se dejansko sili k vpisovanju v študijske programe, pri katerih je študij sam sebi namen, maksimalno podaljševanje študija pa nekaj samoumevnega, ker mladi nimajo kam drugam iti in se jim nič drugega ne ponuja. Kako je mogoče, da tako velik obči problem ostaja javno neopažen in politično zanemarjen? Zakaj odnos politike, medijev in javnosti do te teme ni bistveno drugačen? Se problem ne zdi nadvse pomemben in rešljiv? Bo moral biti prvi korak storjen s strani študentov, ki bodo fakultete, univerze in državo tožili zaradi kršitve pravice do izobraževanja in dela?
Nihče z vplivom in odločevalskimi pristojnostmi, ki omogočajo spremembe, se ne ukvarja z vprašanjem instituta volonterskega pripravništva. Trdim, da gre za protiustavno rešitev, ki je pravno sprejemljiva samo v primeru, ko je narava določenega dela takšna, da posameznik tega dela nikakor ne more primerno opravljati brez posebnega dodatnega izobraževanja skozi volontersko prakso, ki je volonterska zato, ker so stroški pripravništva dokazljivo večji od koristi od pripravniškega dela, ali pa se posameznik svobodno odloči za takšno pripravništvo, brez obstoja sleherne sistemske prisile, posredne ali neposredne. Sicer pa ima vsak človek pravico do poštenega zaslužka za vsako opravljeno delo. Ali ne gre za pomembno in hitro rešljivo vprašanje?
Nadzor nad delovanjem avtonomnih študentskih organizacij je nesprejemljivo pomanjkljiv. Podobno je z nadzorom nad varnostjo študentov pri opravljanju dela, ko pride do zapletov glede plačil. Problem zadeva eksistenco velikega števila mladih in velika finančna sredstva. Kakšna je ponudba konkretnih in kratkoročnih rešitev na tem področju v dnevni politiki?
Univerze so se spremenile v administrativno tehnokratske ustanove, kjer se procesi izobraževanja in raziskovanja pogojujejo s »tržno vrednostjo« rezultatov dela, forma ima bistveno prednost pred vsebino in znatno večji pomen, presoja akademske in znanstvene kakovosti pa je podvržena izključno golo tehničnim in formalističnim kriterijem. Pristna avtonomija univerz še vedno ni zagotovljena, habilitacijska politika je osupljivo nazadnjaška in formalistična, pluralizem in odprtost duha sta prej izjemi kot pravilo, naslovnika odgovornosti za kršitev ustavne pravice do izobraževanja in intelektualne suverenosti pa v medsebojnem preigravanju, ne nazadnje pa tudi poigravanju ministrstva in vodstev univerz prepogosto ni mogoče izpostaviti. Država, ki se s temi problemi univerzitetnega okolja sploh ne ukvarja, z novimi predlogi zakonske ureditve univerze pa ga nikakor ne rešuje, bi se morala z njim ukvarjati prednostno. Kdo od politikov misli in javno prevprašuje ta problem?
Študijski programi, predvsem družboslovnih in humanističnih smeri, bi morali doživeti nekatere vsebinske spremembe. Med drugim tudi z znatno večjim poudarkom vsebinam, kot so psihologija, opismenjevanje, ustvarjalnost, učenje jezikov in intelektualno kritična državljanska drža. Je kdorkoli od političnih kandidatov vsaj zaznal pomen tega vprašanja?
Ne zdi se, da bi bilo komurkoli neprijetno uporabljati slogan o »družbi znanja« v slovenskem družbenem habitusu, ki marsikaj je, a družba znanja zagotovo ni.
V ponudbi politične kampanje ni lucidnih idej, vizije, konkretnih rešitev, konstruktivnih predlogov, kratkoročnih operativnih načrtov … Ničesar drugega ni, razen leporečnih floskul.
3) Ljudje dela
Skrb države za učinkovito pravno zaščito delavk in delavcev, predvsem tistih z najnižjimi dohodki in najmanjšo socialno varnostjo, je skromna in neprepričljiva. Pravna zaščita temeljnih ustavnih pravic ljudi dela, predvsem pa njihovega dostojanstva na delovnem mestu, zaščite pred mobingom, šikaniranjem in diskriminacijo, je daleč od zgledne ravni. Kdo sploh misli ta vprašanja?
Sistemsko dejstvo je, da mora sleherni delavec, ne glede na očitnost in resnost kršitev njegovih pravic, sprožiti dolgotrajen in prepogosto tudi drag sodni postopek. Država bi ne le mogla, ampak bi z vidika prava tudi morala sistemsko urediti pravno zaščito delavk in delavcev tako, da bi bila ta učinkovita. Izterjave dolgovanega dohodka, plačil socialnih zavarovanj ipd. bi morale biti poenostavljene in ekspresne. Primeri, ki se vlečejo skozi leta in marsikdaj ostanejo celo nedokončani v škodo delavcev, bi morali biti sodno zaključeni v največ 15 dneh. Zakoni ali posamezni členi, namenjeni takšni učinkoviti pravni zaščiti, so lahko izdelani in sprejeti v nekaj dneh. Je enemu samemu političnemu protagonistu jasno, o čem bi morali govoriti in kaj so veliki konkretni problemi za dnevno življenje običajnih ljudi, rešljivi v urah ali dnevih?
S tistimi spremembami zakonodaje, ki so nujne, zlasti pa z drugačnim razumevanjem zakonskih določb in spremenjeno sodno prakso, bi bilo treba nemudoma preprečiti vse možne oblike hudih izigravanj in zlorab pravnega reda, ki so dogajajo v primerih, ko različni posamezniki, tudi premožni, v vlogi delodajalcev izigrajo, prevarajo ali drugače premišljeno oškodujejo delavce, potem pa se poplačilu dolgov izognejo s prepisi premoženja na svoje družinske člane. Gre za pravno nevzdržen problem družbenih praks, ki je ekspresno rešljiv. Ga sploh kdo namerava reševati?
Delovnopravna politika bi se morala končno soočiti z izzivom, kako preoblikovati filozofijo dela in zaposlovanja, s ciljem, da bo življenje ljudi dela kakovostno osredotočeno na čas zunaj delovnega procesa, ne na življenje za delo na delovnem mestu in zaradi dela na delovnem mestu. Ali sploh kdo od političnih kandidatov razmišlja v tej smeri?
Zakonsko bi bilo treba vzpostaviti sistem, v katerem se v državnih podjetjih ne bi moglo izplačevati visokih ali celo enormnih nagrad vodstvenim kadrom, ne glede na poslovanje podjetja in finančni položaj delavcev. Še manj bi se to smelo dogajati v primerih, ko podjetju celo grozi stečaj ali likvidacija. Pozitivna finančna sredstva bi se morala kopičiti v skladih, namenjenih točno določenemu in nadzorovanemu razvoju podjetja in poplačilu dolgov do delavcev v primeru stečaja ali likvidacije podjetja. Je kaj takega katerikoli kandidat kadarkoli javno izrazil?
4) Socialna država
Sodišča bi morala biti bolj stroga, odločna in odmerjeno aktivistična, ko razsojajo v sporih glede socialnih pravic. Načelo socialne države bi moralo biti s pomočjo sodnega aktivizma neposredno uresničevano v pravnih praksah. Brez civilnega poguma in poklicne odločnosti pravnikov, ki razumejo pravo in so ga sposobni uresničevati v praksi, na tem področju ni mogoče zagotoviti napredka.
Delovanje centrov za socialno delo, ki dnevno odločajo o eksistenčnih vprašanjih ljudi, bi moralo biti izpostavljeno znatno strožjemu nadzoru pristojnega ministrstva in sodišč. Stanje, da več tisoč ali nekaj deset tisoč državljanov meseca ali celo leta čaka na priznanje pravic ali ugodnosti, ki jim jih očitno in nedvoumno zagotavlja zakonodaja, jemlje legitimnost argumentu o obstoju pravne in socialne države. Še toliko bolj, če podobno število ljudi iz istega naslova čaka na uradniške uresničitve sodnih odločb, ki ljudem priznavajo tisto, za kar so jih uradniki nedopustno prikrajšali. Uradniki bi morali za očitno pravno nepravilne odločitve oziroma za očitno kršenje zakonodaje, pa tudi za nesprejemljivo nerazumevanje enostavnih pravnih vprašanj, tudi osebno odgovarjati. Kdo se sploh ukvarja s tem problemom, ki ima neposreden vpliv na eksistenco tisočih državljanov?
Sodišča bi morala uvajati objektivno odškodninsko odgovornost države v vseh primerih, ko sistem kot tak ne deluje ali deluje slabo, razlog za to pa je ali slabo delo uradnikov, ali neustrezna zakonodaja, ali pa celo neobstoj nujno potrebne zakonske ureditve (slednje sodi pod okvir temeljne ustavnopravne doktrine o pozitivnih obveznostih države, ki se pri nas še vedno zapostavlja, ignorira in se je ne razume). Se o tem pogovarjajo vsaj pravniki?
Politika zaposlovanja in pomoči brezposelnim bi morala doživeti prevetritev in redefinicijo. Birokratsko formalistični balast, kot so vsebinsko in ciljno neustrezni kvaziseminarji za iskalce zaposlitve, bi morala zamenjati domišljena in pronicljiva politika učinkovitega in kakovostnega, zatorej subjektivno in obče koristnega sodelovanja med državo in brezposelnimi. Je komu mar za to?
Ali obstaja statistika o stopnji brezposelnosti invalidov in analiza kakovosti pravne zaščite njihovega delovnopravnega položaja? Ali obstaja karkoli od tega glede drugih kategorij posebej ogroženih delavcev? Se kdo od političnih kandidatov ukvarja s tem vprašanjem?
Zakaj se o teh vprašanjih ne govori? Ali se res ne zdi verjetno, da bi primerna ureditev teh in podobnih vprašanj že na kratek rok lahko pomembno prispevala k dvigu kakovosti življenja ljudi dela, tudi ali predvsem preko dviga ravni pravne zaščite njihovega delovnopravnega položaja in pravic.
5) Pravna država
Na pravnih fakultetah (četudi ne le na teh fakultetah) bi bilo treba nemudoma uvesti sprejemne izpite, vključno s testi moralnega razvoja. Brez poostrenih kriterijev za vstop na pravne fakultete in za pridobitev diplome, pa tudi znatno poostrenih kriterijev za pridobitev nazivov iz podiplomskega študija, ne nazadnje pa delne spremembe študijskih programov in delne kadrovske spremembe v vrstah učiteljev prava ni mogoče izpolniti primarnih in nujnih pogojev za dvig kakovosti pravne države in dvig kakovosti pravnih praks.
Vladavina prava se lahko uresničuje samo pod pogojem, da sodniška mesta zasedejo najboljši diplomanti in diplomantke bistveno bolj kakovostnega pravnega študija in da tudi pravniki, zaposleni drugje v javni upravi, po kakovosti ne zaostajajo veliko. Prvi korak bi moral biti storjen z zamenjavo golega učenja zakonskih paragrafov in pravnih definicij na pamet z intelektualno suverenim učenjem pronicljivega pravniškega mišljenja, na vseh ravneh šolanja in pri vseh oblikah preverjanja kakovosti usposobljenosti za opravljanje pravniških del.
Tudi pravniški državni izpit bi se moral od golega učenja na pamet kot težišča premakniti proti stopnjevanju intelektualnega izziva pri usposabljanja pravnikov z izdelavo in uvedbo sistema pravniškega usposabljanja in preverjanja usposobljenosti preko analitičnega reševanja težjih pravnih vprašanj. V nasprotnem primeru bi veljalo resno razmisliti o smotrnosti obstoja pravniškega državnega izpita.
Predstavniki pravniškega poklica, predvsem tisti, ki delujejo v pravosodju in javni upravi, bi morali za napake pri delu, ki so posledica bodisi nesprejemljivega nerazumevanja prava bodisi zavestnega sprejemanja odločitev v nasprotju s pravom, tudi osebno odgovarjati za storjeno škodo. Na primer za kaznivo dejanje »nevestnega dela v službi«. Se je to že kdaj zgodilo?
Sodišča bi morala dovoliti oškodovancem, da odškodninsko tožijo državo tudi v vseh tistih primerih, ko bi njen nadzor nad delovanjem sistema javne uprave in javne oblasti po razumni pravni presoji moral biti učinkovitejši (pozitivna objektivna odgovornost države). Koliko časa bo treba še čakati na prvi sodni primer te vrste?
Sodišča bi morala drugače uresničevati postopkovno zakonodajo, ki pogojuje način odvijanja in trajanja sodnih postopkov, v funkciji njihovega skrajševanja. Prihod pred sodišče bi morala biti strogo presojana dolžnost strank v postopku, ki bi dovoljevala samo redke izjeme ob prisiljujočih in strogo presojanih razlogih. Obremenjevanje sodišč z vprašanji, ki pred sodnice in sodnike sploh ne bi smela priti, bi moralo biti pravno okvalificirano in sankcionirano kot »žalitev sodišča«. Tako bi sodne zaostanke lahko hitro in bistveno zmanjšali.
Za takšne spremembe pravosodne politike ni treba sprejeti ali spremeniti nobenega zakona. Gre za vprašanje intelektualnega odnosa do prava in uresničevanja postopkovnih pravil pri delu sodišč. Koliko pravnikov in koliko političnih kandidatov je pripravljeno prisluhniti takšnemu razmišljanju?
Predstavniki odvetniškega poklica ne bi smeli imeti monopola nad pravico do zastopanja strank pred sodiščem, njihovo plačilo pa bi moralo biti v večji meri odvisno od kakovosti zastopanja. Hkrati bi veljalo prav med odvetniki iskati kandidate za nove sodnike vrhovnega in ustavnega sodišča.
Večina pravnikov, predvsem tistih s poklicem učitelja prava, zavrača takšne očitke pravni stroki in takšnih predlogov ne jemlje resno. Pa politični kandidati? Zdi se, da se jim še močno odmika razumevanja prava in dojemanje, kaj sploh je pravna država kot vladavina prava.
Pomembno se zdi postaviti vprašanje, kaj je bilo storjenega za to, da bi javna uprava lajšala življenje ljudem, ne pa ga oteževala? Terjati bi morali jasne in konkretne odgovore!
Zakaj se o teh vprašanjih nihče resno ne pogovarja? Se mar ne zdi zelo verjetno, da bi tovrstne spremembe že srednjeročno lahko ustvarile znaten napredek v sferi pravne države in javno upravnega sistema?
6) Korupcija
Kdo od političnih akterjev je ponudil konkretne predloge ali rešitve za probleme korupcije in kateri so ti predlogi oziroma rešitve?
Zakaj se prav nihče več ne pogovarja o problemih KPK, med drugim tudi o dejstvu, da je pomemben del zakonodaje, ki utemeljuje delo KPK, protiustaven?
7) Državni organi
Zakaj niti vplivni predstavniki pravniške srenje ne nastopijo javno z odločno zahtevo, da se institucija predsednika republike okrepi? Predvsem z dopolnitvijo ustave v delu, ki je bil pri prepisu nemške ustave izpuščen in daje predsedniku večje pristojnosti glede razpusta parlamenta in razpisa predčasnih volitev, in s podelitvijo ustavnega veta, ki bi predsedniku omogočal zadržanje podpisa zakona do odločitve ustavnega sodišča o ustavnosti zakonskih rešitev.
Zakaj so tudi javne razprave in polemike o vlogi in pristojnostih Državnega sveta RS ponovno poniknile, ne da bi se sploh zgodila kakršnakoli sprememba?
Bi se motili, če bi sklepali, da se političnim kandidatom ta vprašanja ne zdijo pomembna ali pa nimajo nikakršne zamisli, kako bi jih državotvorno in učinkovito reševali?
8) Infrastruktura
Zakaj ni prepričljive razprave o načrtu, po katerem bi končno razvili kakovostno nacionalno cestno in železniško infrastrukturo?
Je odveč pričakovati lucidne ideje, kako turizem, tudi športni turizem, razviti kot prepoznavno in pomembno storitveno dejavnost države, ki je tako enkratno obogatena z naravnimi danostmi in njihovo raznolikostjo?
So politični kandidati ravnodušni do zgodb, ki na eni strani vključujejo odlične razvojne ideje glede storitvenih dejavnosti, poživitve gospodarstva, okrepitve turizma in povečanja zaposlovanja, na drugi strani pa osupljive birokratsko administrativne ovire pri vsakem najmanjšem razvojnem koraku?
Mar teh vprašanj ne gre razumeti kot prisiljujoče družbene prioritete?
Od danes do jutri
Četudi se človek na ekonomijo ne spozna, se lahko vpraša, kakšne in katere strukturne reforme konkretno predlagajo politični kandidati. Kakšna in katera plačna politika je njihov konkreten predlog, kakšna in katera vloga sindikatov je njihova konkretna zamisel? Na primer.
Med področji, za katera se zdi legitimno pričakovati, da bodo politični kandidati iz rokava in prepričljivo vlekli konkretne ideje in premišljene predloge točno določenih rešitev, s kratkoročnimi pozitivnimi učinki, so zagotovo tudi:
- bistvena sprememba nazadnjaške in pravno nevzdržne politike izobraževanja;
- znaten dvig kakovosti oz. učinkovitosti pravne zaščite delavk in delavcev;
- občutno izpopolnjena zaposlovalna vizija, z otipljivimi konkretnimi učinki na kratek rok;
- redefiniranje vloge države v funkciji ustvarjalne in socialne družbe, s takojšnjimi učinkovitimi ukrepi na področju izobraževanja, znanosti, socialnih upravičenj, infrastrukture, zdravstva, stanovanjske politike in kulture;
- znatne kakovostne spremembe v zdravstvenem sistemu, s konkretnimi predlogi za spopad s problemom preslabe finančne higiene in paradoksom zasebno-javno v zdravniških praksah.
Zakaj se političnim kandidatom postavlja vprašanja, ki se jim jih postavlja, ne postavlja pa se jim drugih vprašanj? O čem se politični kandidati sploh pogovarjajo? Kako verjetno je, da v resnici vse, kar bi morali vedeti, tudi vedo? In da vedo tudi marsikaj drugega? Kako verjetno je, da smo mi tisti, ki ne vemo in ne razumemo? Kako verjetno je, da dejansko zelo malo zadev, ali skoraj nič, res suvereno obvladajo in prepričljivo vedo?
In če obrnemo. Kako verjetno je, da politični kandidati vedo, da jim ni treba pokazati, da kaj vedo, in da jim tudi ni treba zares vedeti, da bi bili (eni prvič, drugi ponovno) izvoljeni na državnozborskih volitvah? Ali pa vse to, kar se gredo, počnejo namenoma?
Javno govorjenje in nastopanje kot nekakšna nacionalna popolitika? Ali pa po-etika? Kaj sploh počnemo? Kaj se sploh dogaja? Kaj sploh želimo? Kdo sploh smo? Kaj je sploh še smiselno izreči in zapisati?
_
Dr. Andraž Teršek je ustavnik in publicist, zaposlen kot univerzitetni učitelj na Univerzi na Primorskem, matično na Pedagoški fakulteti.
Pogledi, let. 5, št. 13-14, 9. julij 2014
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Komentar:
|
komentarjev: 1
18.07.2014 Prispevki avtorja
Komentar:
|
komentarjev: 1
18.04.2011 Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
