Taboriščni tarok Borisa Kobeta
Media vita in morte sumus
26. 02. 2015
Novo leto, nova vojna. Še preden smo dobro opustili obeleževanje stote obletnice prve svetovne vojne, smo začeli z obeleževanjem sedemdesete obletnice osvoboditve koncentracijskega taborišča Auschwitz in konca druge svetovne vojne.
Muzej novejše zgodovine Slovenije se je slednjo odločil počastiti z začasno razstavo ene bolj intrigantnih taboriščnih memorabilij: taboriščnega taroka slovenskega umetnika in arhitekta Borisa Kobeta, ki je nastal leta 1945 v Allachu, podružnici razvpitega koncentracijskega taborišča Dachau.
Kobetov tarok je tarok kot tarok, a ne povsem. Sestavlja ga 54 kart (22 tarokov in 32 barvnih kart), je nekoliko krajši in ima vgrajeno napako: namesto pikove in križeve desetice namreč v njem nastopata pikov in križev as. Govori se, da je namen te drobne nepopolnosti sporočiti, da to niso karte, s katerimi bi človek igral. To so karte, ki igrajo s človekom. Kot v komentarju h kartam zapiše umetnostni zgodovinar dr. Iztok Durjava: »Tarok je igra, namenjena človeku, če pa skušamo fenomen igre kot take razumeti v strašljivem kontekstu taborišča, potem je to lahko le kruta igra s človeškimi usodami in življenji. In tudi to je verjetno eno izmed sporočil taboriščnega taroka.«
Tarok in njegov bratranec tarot sta pravzaprav vedno uprizarjala dramo človeškega življenja, križev pot človekove usode, ki ga poganja tisočero vzgibov – in le redki med njimi pripadejo moči njegove svobodne volje. In ne verjamem, da za opis tega temeljnega primanjkljaja človeške svobode obstaja boljša metafora od koncentracijskega taborišča.
»Kobetov tarok je spomin na vsakodnevno človeško prakso in v tem spomin na človečnost, za katero si predstavljam, da se je moral in hotel boriti vsak, ki je prestal travmo taborišča.«
22 tarokov v Kobetovem taroku obeležuje taboriščnikovo kalvarijo od internacije do osvoboditve. Progaste pižamice, skupna ležišča, oblizovanje praznih kotlov, obiranje uši, dezinfekcija, usmrtitev zajetih prebežnikov, prisilno delo, preštevanje mrličev, črni osvoboditelji, taborišče v plamenih – ves repertoar, skratka. Vsa beda internirančevega življenja, stisnjena med junaško trulo: beraškega svobodnjaka, taboriščnika silaka, ki ga kruta usoda ni zlomila, in osvobojeno ozemlje monda, nad katerim vihra zastava nove domovine.
Barve zastopajo tradicionalni panteon taboriščnih figur: zaripli kapoti internirancem kradejo salame, zavistne paznice taboriščnim lepoticam ruvajo lase, na koncu sprevoda pa v podobi križevega kralja straži edini resnični vladar taboriščnega sveta: smrt.
Podobje taroka, kakršnega poznamo, tako v celoti nadomesti podobje taboriščnega sveta, saj v internirančevem življenju ni prostora za damice, ki se v dirndlčkih nagibajo čez balkončke. Svet, ki je obstajal pred izkušnjo taborišča, se je nekam izgubil – ali celo huje, se sprevrgel v nekaj drugega. Kot pravi Durjava: »Taboriščni tarok potemtakem po svoje tudi degradira pomen tradicionalnih kart, ki so kljub svoji spekulativni naravi svojevrstno ogledalo evropske humanistične misli. Misli, ki je dosegla v času druge svetovne vojne in še posebej v nacističnih »tovarnah smrti« svojo najnižjo raven.« Minuli svet torej ni samo zapravljen in izgubljen, marveč po svoje odgovarja za to, v kar se je sprevrgel.
Napaka, naklepno vgrajena v Kobetov tarok, ne sporoča samo, da karte niso bile predvidene za igro, marveč napotuje na pomislek, da je izkušnja taborišča neunovčljiva. Ta izkušnja namreč služi kot večni protiargument, da se vse zgodi z razlogom, da ima vse svojo svetlo plat in da je mogoče vse, če se le dovolj potrudimo, uzreti s stališča optimizma. So stvari, ki jih sestavlja ena sama groza, ki se jih ne da nikakor unovčiti, z ničimer popraviti in pri katerih se je smiselno vprašati, ali jih je res mogoče prenesti. Ali kot je nekoč rekel nekdo, ki ga poznam: »Nekatere svari so pač objektivno gadne.«
Adorno je nekoč izrazil pomislek, da je delati umetnost po Auschwitzu barbarsko. Morda sicer ni barbarsko, niti ni nemogoče, ne bo pa nobena umetnost, pa naj bo še tako silovita, monumentalna in kakovostna, izravnala trpljenja, bolečine in izgube ali odkupila človeštva za grozo, ki jo je prizadejalo samemu sebi.
Morda je zato Kobetov tarok tako domiseln – ker ni monumentalen in ker strogo vzeto niti ni umetnost. Je spomin na vsakodnevno človeško prakso in v tem spomin na človečnost, za katero – si predstavljam – se je moral in hotel boriti vsak, ki je prestal travmo taborišča. Je miniatura, kot je miniatura posamična človeška eksistenca, ki jo spreša kolesje sistema. Je križanec med zelo priročnim in izrazito simbolnim svetom, ki hkrati poskuša izraziti neobhodno grozo internacije in priklicati nekaj tistega, kar je obstajalo pred njo in bo morda še kdaj možno.
»Druga svetovna vojna nam je preblizu in predaleč hkrati. Njene posledice kot rezultat tako kolektivne kot individualne vzgoje nosimo tudi tisti, ki je nismo doživeli, hkrati pa nam ni več dovolj blizu, da bi lahko bila živ opomin ali učinkovita grožnja.«
Ko mislimo zgodovino druge svetovne vojne, velja vsakič znova spomniti, da groza, ki jo evocira koncept koncentracijskega taborišča, ne izvira iz spomina na to, kaj so oni storili njim ali nam, marveč iz zavedanja, kaj smo ljudje storili sami sebi. Zgodovina druge svetovne vojne in njenih pritiklin je rana v našem zavedanju samih sebe, ker nam ne pusti pozabiti, da je vse to možno. Da ima človek (torej vsak človek) potencial za zlo. In da mu ni treba biti posebej sprevržen, pokvarjen ali nenavaden, da bi ta potencial realiziral. Samo zgodovinske okoliščine okrog njega se morajo razporediti na ustrezen način. In to je tisto, kar rojeva grozo.
To spoznanje je prineslo zavedanje, da mora biti človek, če bi rad bil dober, neprestano na preži. Neprestano mora paziti nase, na druge in na družbo, neprestano ugotavljati, ali so nagibi, ki ga ženejo, upravičeni, ali so upravičeni nagibi, ki ženejo druge in družbo. Človek po izkušnji druge svetovne vojne je človek, ki je neprestano živčen, saj ve, da je nenehno v nevarnosti, da postane žival.
Vendar se vsako prizadevanje po določenem času iztroši. In po desetletjih nevrotičnega zagotavljanja, da se nam kaj takega ne more več ponoviti, se zdi, da smo se utrudili, se naveličali in da se nam z vsem tem ne ljubi več zares ukvarjati. Kar pa seveda ne pomeni, da smo preboleli.
Pogosto se spomnim intervjuja s psihoanalitikom Petrom Praprom, ki je novembra lani za Sobotno prilogo povedal, da se premalo zavedamo, da sta svetovni vojni na posameznikih in narodih pustili globoke posledice. Takole je šlo: »Ko govorimo o dogajanju v zadnji svetovni vojni, večinoma govorimo le o civilnih žrtvah in holokavstu nad Judi, ne povemo pa, da so bili travmatizirani vsi, ki so jo preživeli. Skoraj v vsaki slovenski družini obstaja vez s temi dogodki – z vojnimi in povojnimi poboji, pomanjkanjem, strahom pred okupatorjem ali žalostjo zaradi izgube bližnjega. S temi travmami v Evropi nismo opravili ali jih poskušamo celo zanikati. Politiki sicer upajo, da jih je mogoče preseči s povezovanjem in poudarjanjem skupne evropske ideje, vendar psihologi vemo, da ni tako preprosto.«
Druga svetovna vojna nam je preblizu in predaleč hkrati. Njene posledice kot rezultat tako kolektivne kot individualne vzgoje nosimo tudi tisti, ki je nismo doživeli, hkrati pa nam ni več dovolj blizu, da bi lahko bila živ opomin ali učinkovita grožnja. In tako imamo sedemdeset let po njenem koncu spet opravka z agresivnimi političnimi diskurzi, ki jim je vse prelahko naslavljati drugega, kot da njegova človečnost ne šteje.
Ne glede na to, kako težko je s tem živeti, se je treba vselej zavedati, da je vojna kot rezultat človekove okrutnosti vedno prisotna, da nikdar zares ne izgine, samo potuhne se, in da si moramo tako ljudje kot države neprestano prizadevati, da bi jo obdržali na vajetih. Tudi oziroma predvsem v obdobjih miru.
Pogledi, let. 6, št. 3, 11. februar 2015
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
