Mnogo hrupa za nič?
»… strukturna kriza kapitalizma kot svetovnega sistema … se sooča po mojem mnenju z gotovim koncem v naslednjih dvajsetih do štiridesetih letih. To je srednji rok. In če levica nima načrta za ta srednji rok, bo tisto, kar bo nadomestilo kapitalizem kot svetovni sistem, nekaj slabšega, verjetno dosti slabšega kot strašen sistem, v katerem smo živeli zadnjih pet stoletij.« – Immanuel Wallerstein: Strategije za svet v krizi, marec 2009
Je bil »štrajk« za »dostojanstvo« res uvod v našo različico grškega scenarija, kot nekateri fatalistično napovedujejo, če ne kar želijo? Bodo družbeni upori pri nas enako znak gole frustracije, nemoči in odsotnosti alternative in se bo izpolnila Wallersteinova mračna napoved, ali pa se še lahko oblikuje alternativni levi načrt »za srednji rok«?
Študentski protest se je res zgodil na ozadju globalne in evropske krize, sledili mu bodo morda še delavsko-upokojenski, vendar tu ne gre za grški, ampak kar slovenski scenarij: Borut Pahor je že januarja 2008 govoril o »socialnih uporih« kot možni in zanj sprejemljivi posledici reform, s katerimi da bo pognal Slovenijo na vrh sveta. To je ponovil tudi pred kratkim v Vročem stolu na Info-TV, skupaj s poslovilnim nagovorom po dvajsetih letih lokalne politike in napovedjo, da se hoče pred bodočim novim delodajalcem (zunaj Slovenije) izkazati kot dober krizni menedžer, pa četudi »me bodo ljudje sovražili«.
Vendar socialni dialog še traja – študentsko vodstvo je ritualno »obsodilo nasilje« in bo kmalu spet »sedlo za pogajalsko mizo«: »vandalski« vrhunec protestov je bil bolj ko grški anarho-sindikalni frustraciji in uporu podoben nogometnemu huliganstvu, zelo pa dvomim, da si zasluži oznako »najmilejšega odraza političnih iger« ali granitne alegorije »zgodovine sveta« ali »vsaj sodobnega kapitalizma«, kar je bila najboljša info-zabavna domislica na to temo doslej: prav te in druge leve racionalizacije se zdijo tudi same izraz frustracije in nemoči.
Skratka: bolj kot lokalen odgovor na globalno-lokalno reformistično »reakcionarnost« je jedro študentskega protesta sindikalistični boj za status quo – za ohranitev skupinskega privilegija dereguliranega, »neoliberalno« svobodnega študentskega dela in obilnega financiranja študentske »civilne družbe«, medtem ko so od univerzalnih tem prihodnosti, ki naj bi bila po definiciji njihova, ostale le parole na »štrajkaški« spletki. Simptomatična se zdi ena izmed krilatic, ki jih je študentska voditeljica pred množico stresala tako, kot da bi pravkar prišla s komunikacijskega treninga: »Vi ste imeli seks, drogo in rock'n'roll, mi imamo malo delo in kredite.« Kot da bi bila Slovenija danes v oblasti in v lasti »generacije« punkerjev, katerih samoironični moto je bil sex & drugs & rock'n'roll, ne pa mreža spretnih mladih zsmsjevskih in ex-zeka politikov, ki so si »nas«, no ja, sposodili šele, ko so po Titovi smrti ugotovili, da jim »alter-scena« ustreza za spoprijem z okostenelim delom oblasti.
Ta svoj dolg so novi oblastniki »povrnili« na primerno socialno-liberalen način, ko so v devetdesetih študentom podarili sedanjo študentsko organiziranost s profitnimi študentskimi servisi vred, pač po vzorcu »zgodbe o uspehu«, kot kupovanje socialnega miru in podkupovanje delov »civilne družbe«, da je dala bolj ali manj mir, ker je lahko živela v iluziji, da je s potrošništvom in obiljem nakupovalnih centrov enakopravno udeležena v dominantnem »družbenem gibanju« devetdesetih let, ki se je imenovalo »bogatimo se!«. To je bil tedaj tudi moto številnih študentskih politikov; se še spominjamo talentiranega Mr. Dominika S. Černjaka in njegovih mladcev? Da ne pozabim: so se študentski vodje kakor koli opredelili do arbitražnega sporazuma ali pa je njihova mnenjska voditeljica kar študentka Tina, 22 let, iz Žurnala: »Proti sem, ker se mi zdi to bedasto, če bi bilo pametno, bi se to že zdavnaj zgodilo«? Pamet vlada, zares.
Pa še to, da študentje nimajo seksa, drog in r'n'r, ni res niti dobesedno – tisto, kar je bilo v prejšnjih časih izborjeno, študentska organizacija že dolgo kupuje v obilju: množico tržnic, projektov, zabav in fešt vseh sort. Na vrhuncu je kupila cel festival Rock Otočec in nazadnje še televizijsko oddajo Hri-bar. Prav, Sašo je kot da kul, ampak japijevsko dekorirani, bogato financirani Hri-bar je prav toliko daleč od svoje no-budget, impro predhodnice, Filipčič-Dergančeve Butnskale na Radiu Študent, kot se položaj študentov danes razlikuje od tistega iz »sex, drugs & r'n'r« osemdesetih let. (Mimogrede: za Radio Študent je treba najti rešitev.) Socialne razlike so danes najbrž res večje, tudi negotovost za službo, vse drugo, skupaj z dostopnostjo informaciji, možnostmi komunikacije, organiziranja itn., pa dela alibije strokovnih pokroviteljev današnjih »mladih«, češ da so neizkušeni in nebogljeni, dvomljive. Glede pokojnin bo res trda, ampak kdo pri osemnajstih pa zares razmišlja o pokojnini? In če že, potem bi najbrž podprli vsaj kako reformo?
To, kar je postala študentska organizacija, je soc-liberalna mutacija nekdanje post'68 Skupnosti študentov, ki je iz nič ustanovila Radio Študent, Škuc itn. Mimogrede: Radio Študent je bil na začetku finančno in politično v težkem položaju, vendar se za to pač ni menil, in potem so tisto ekipo odstranili, politično, ne zaradi denarja. A prav to tveganje je bil tisti pravi seks, droga in r'n'r, ne pa upravljanje študentskih funkcionarjev z velikimi denarji, vaje iz podjetništva in strankarstva, ob protestih pa medijske in piar igre s polresnicami, parolami in demagogijo. Ko pa je tudi po nespameti vodstva izbruhnilo »nasilje«, še zanikanje vsakršne odgovornosti: vsega sta krivi »vlada« in »politika«! Del medijsko-akademske levice pa se strinja; kot da gre za otroke in začetnike, ne pa za internetno generacijo in zmagovalce študentskih volitev. »Vsi bi morali biti študentje« – prav, a najprej bi morali biti to študentje sami. Ali se je po protestu sploh kaj zgodilo? No, Katja Šoba je že nastopila v Piramidi, tem »nacionalnem« mediju degradiranja javne besede in promocije vsakršne plemenite gostobesednosti.
In kaj v resnici ogroža študentsko organizacijo? Poleg zgodbe o uspehu in »kapitala« na univerzi morda še najbolj sovražni prevzem sovrstnikov – strankarskih »jugendov«, ki so demonstrirali groteskno levo-desno enotnost v obsodbi »nasilja«? Kajti, če je obilno financiranje študentske organizacije, ki je edino zares ogroženo, postalo odločilno za njen obstoj in dejavnost, imajo tabloidi prav. Če bi bile razmere res »revolucionarne«, bi jo morali reformirati študentje sami. Za kupovanje študentskega socialnega miru je vse manj denarja in je to tudi vse manj legitimno, tako kot ideologija zgodbe o uspehu. Kriza je, prihajajo res trde reforme, ki se tu in tam zdijo sposojene iz arzenala »doktrine šoka«: pa je bil to predmet protestov? Morda pa bo zdaj le konec mita o študentih kot en bloc ozaveščenem, po defaultu naprednem delu mlade populacije, in se bo zgodilo razločevanje med kritično aktivnim delom in večinskimi »konformisti«, kot je Borut Mehle v Dnevniku natančno zaznal problem pred parlamentom? Odzivi na proteste ne kažejo, da bi to koga zares zanimalo; z delom medijsko-akademske levice vred. Morda je prav to problem strategije »srednjega roka«.
In seveda: »vandali« se niso spravili na simbole kapitalizma ali potrošništva – NLB, Maximarket, terence: kot da bi se ravnali po Žižkovi parafrazi Kanta v njegovi prvi analizi globalne krize (nič manj kot za Združenje Menedžer): »Ubogaj, a misli.« »Ubogaj« policijo (ta se je izrecno pohvalila, da zaradi njene taktike protestniki niso preusmerili pozornosti na Maximarket) in napadaj le njo ter diskreditirani parlament, ne pa pravih stebrov družbe. A hkrati »misli«, da kapitalizma še dolgo ne bo konec, alternative ni na vidiku, lahko pa plodno debatiramo, tudi o komunizmu. Ali pa o novi nogometni pravljici.
A kdo ve, morda pa bodo sindikati ali upokojenci upoštevali starega dolgočasnega Wallersteina in se lotili strategije za srednji rok? Marjeta Kožuh Novak, ki vodi ljudstvo?
Pogledi, 2. junij 2010