Modre oči
Foto: Matej Družnik
06. 01. 2013
Diskurz kulture danes ne more biti diskurz vsesplošne enotnosti in povezovalnosti, niti ubogljivega izvrševanja vsemogočnih »varčevalnih« zakonov, temveč ravno narobe: jasno in ostro artikulirane različnosti.
Počasi mineva leto dni, odkar je Slovenija brez samostojnega ministrstva za kulturo (pa tudi za izobraževanje, znanost …), zato je nemara čas, da se vprašamo, kako je ta surova jakobinska gesta aktualne »reakcionarne revolucije«, ta pritlehna janšistična zaušnica znanju, vednosti in sploh vsem umskim kapacitetam slovenske družbe vplivala na njeno aktualno stanje, ki je – o tem najbrž ni več treba izgubljati novih besed – stanje globoke in radikalne krize, v vseh segmentih. Vsaj dva fenomena sta očitna na prvi pogled: država (ne)nadzorovano razpada s hitrostjo prostega padanja, kultura pa že dolgo (ali sploh nikoli) ni bila tako brez moči, kot je v tem času. Niti argumentirane kritike niti jezni protesti, ki še trajajo, kot vemo, niso zalegli. Ko so pisatelja Draga Jančarja (ki ga štejem za velikega izdelovalca fikcije) povprašali o teh rečeh, je sitno zamahnil z roko in nam zabrusil: ministrstvo, kaj pa sploh je to, neki uradniki; umetnost, kultura, to je vendar nekaj povsem drugega itn. Že mogoče, odvisno od pogleda. Ministrstvo, to so seveda uradniki in bila so obdobja, ko je bilo ministrstvo za kulturo čisto spodoben javni servis. Med brezimnimi uradniki je bilo vedno nekaj izredno zavzetih in kompetentnih ljudi, ki so za kulturno »javno dobro« garali podnevi in ponoči. So sicer prihajali in odhajali, bili pa so, in nanje smo se lahko zanesli. Enako velja za njihove prve predpostavljene, ministrici in večino ministrov; v glavnem so dobro zastopali interese kulture in umetnikov v ropotajočih oblastnih mlatilnicah. Tudi oni so se borili za javno dobro, medtem ko so številni njihovi kolegi v vladah skrbeli predvsem za svoj zasebni blagor. Ne tistih predanih uradnikov ne razsodnih ministrov ni več in zdi se, da jih tudi več ne bo.
Sicer pa: v vladi, kakršna je nastala po zadnjih volitvah, si kot prebivalec kulturne in intelektualne cone (resda obroben in brez vpliva, le številka) skorajda nisem želel »svojega« ministrstva. To vsekakor ni »moja« vlada, niti vlada »po volji ljudstva«; ni nastala na volitvah, temveč na tujih ambasadah; ne v Ljubljani, temveč v Berlinu (Bruslju), Washingtonu …, v tamkajšnjih političnih brkljalnicah, smo brali. Kar je na začetku letošnjega leta bilo še malo skrito za diplomatskimi španskimi stenami, se je do golote razkrilo po koncu predsedniških volitev 2. decembra. Ambasador svetovne velesile se je prostodušno in brez zadrege nastavljal kameram ob boku volilnih zmagovalcev; Slovenijo je mimogrede primerjal s Kambodžo in dal jasno spoznati, kdo je tu gospodar, kdo zmagovalec in kdo režiser.
Kaj naj počne kultura v takšni vladi, sem se spraševal. Vedel sem, da bo sledil grob obračun (in ga napovedal), ostra ofenziva na morda še edino svobodno in avtonomno ozemlje slovenske družbe, ki ga naseljujejo neubogljivi, cinični, kritični, posmehljivi in »nespoštljivi« umetniki in intelektualci. Vendar je bila to še blaga in naivna projekcija. Zdaj je že jasno, da bodo tako imenovani »varčevalni ukrepi« (ta tretjerazredni megleni efekt za preusmerjanje pozornosti, pesek v oči, ki naj bi ranil vid in uničil pogled) raztrgali slovensko javno kulturno mrežo, nenadzorovano demontirali in razbili sistem, ki je bil sicer res že star in zarjavel, iz nekih drugih časov in zato potreben temeljite rekonstrukcije, toda dajal je rezultate, dobre rezultate. Bilo je kaj pokazati. Kaj lahko pokažemo danes?
Ker je o stanju realnosti v državi dovolj povedanega in napisanega, naj se omejim na nekaj simbolnih trenutkov. Pokažemo lahko predsednika vlade, ki je izgubil stik z realnostjo, čeprav se mu je zgodila prav realnost (v pomenu resničnosti). Kot da vlada iz balona, lebdeč nad meglicami, ki odevajo resnično življenje, čeprav je za velikanske težave, ki so se nakopičile v življenju države in njenih ljudi, kriv prav on s svojimi nenehnimi vojnami, ofenzivnimi premiki, okopi in kar je še te reakcionarne ropotije. A v svoji ošabni samozagledanosti išče prostor za varen pristanek (in nove vzlete) predvsem zase, ne pa za državljane, ki ga zanimajo izključno kot številke. Janša ni premier, temveč igra vlogo premierja (enako je počel že Pahor). Ker ve, da ga igra slabo, diletantsko, ob tem ne uživa, pač pa trpi. A vemo, da je tudi trpljenje užitek, toliko slajši, če ga pomaknemo nekoliko v prihodnost. Podobno, kot je ukinil vitalna ministrstva, bi Janša zdaj ukinil še državo. Namesto da bi se sistematično lotil konkretnih stisk ljudi, jim je napovedal nekakšno simbolno vojno, vojno znakov (Znamenj) in Pomenov. Preurejal bi državo, spreminjal ustavo, ustanavljal drugo, tretjo … republiko, omejeval mandate (razen svojega, dosmrtnega), zapravljal denar za nove volitve in na hitro sklicanih sestankih in improviziranih nočnih zasedanjih proizvajal nove in nove ideje o dograditvi političnega sistema, da bi postal »učinkovitejši«, predvsem to. Kot da bi vse to mlatenje prazne slame, za katerim tiči sla po neomejenem avtoritarnem vodenju države, ustvarilo eno samo novo delovno mesto, rešilo vsaj eno socialno stisko ali celo omogočilo spodobne materialne pogoje za delovanje javnega zdravstva, šolstva, znanosti in kulture. Nasprotno, stiske in težave državljanov bo le še pomnožilo. V goste sprejema madžarskega kolega Orbana, ki politično sodi v širše območje vse močnejšega evropskega neonacizma, da bi se iz prve roke podučil o uspehih pri izgradnji novega modela države, namreč »države dela« (pa menda ne prisilnega?), v Albanijo pa izvaža bratsko pomoč »pri pristopnih procesih«. V sosednjo Hrvaško pošilja sporočila o občudovanju njihovih »herojev«, ki jih je, nekdanje kriminalce in vojne zločince, haaško sodišče opralo in jih pripravilo za vstop v politiko. Na široko odpira vrata slamnati opoziciji, svojim nekdanjim pobratimom v partiji, ki jih je vmes sicer smrtno sovražil, a pod težo Zgodovine se lahko tudi sovraštvo začasno pritaji za kakšnim grmom. Vse to lahko pokažemo in še več.
Prejšnjo nedeljo smo dobili novega predsednika, ki je bil izvoljen z velikansko večino. Pahor je sprejel zmago s širokim nasmehom in z iskrami v modrih očeh, razglasil pa jo je že kar ob sedmih, ko o rezultatu volitev res še ni bilo znanega nič uradnega, kar je najhujša netaktnost, ki se je spomnim iz političnega življenja sicer vsega hudega vajene Slovenije. A zmaga je zmaga. Novi predsednik ne daje vtisa, da je v življenju prebral eno samo zahtevnejšo leposlovno knjigo (razen Martina Krpana), si ogledal gledališko, operno ali baletno predstavo, šel na koncert klasične glasbe in kar je še tega. Ciniki pravijo, da je še bolje tako, kajti to bi bila res izguba časa in izgorevanje v prazno. Toda Borut Pahor je kljub temu moder mož, niso modre samo njegove oči. Z največjim užitkom bo nastopal v televizijskem šovu po lastnem okusu. Nič ne de, če bo igral bolj obrobno vlogo sprehajalca piščancev, saj bo ob tem na veliko povezoval in združeval. Njegovo geslo je udarniško: stopimo skupaj, skupaj bomo zmogli itn. Kam naj zdaj stopimo? In zakaj? Smo mar postopači ali svinčeni vojački, ki bi jih nekdo rad postavljal v ravne vrste? Ali državljani Slovenije nismo več svobodni posamezniki, ki sami odločamo o tem, kam, kdaj in kako bomo »stopili«? Morda tudi skupaj, morda pa želi kdo izmed nas s svojim stališčem izraziti tudi kako ločeno mnenje! Kaj naj bi bilo to »skupaj«? Fascia? Priznam, da me je napovedane idile, »nepredstavljive« prihodnosti in večine, ki je izvolila novega predsednika, resnično strah.
Dr. Danilo Türk je intelektualec par excellence, široko razgledan in visoko kultiviran gospod, eden najbolj profiliranih politikov in državnih voditeljev v današnji Evropi. Bil je dober predsednik republike in idealen kandidat za še en mandat. Da se razumemo: niti politično niti po stilu on ni bil »moj« predsednik, niti »moj« kandidat. Sodim v manjšino, ki na teh volitvah ni imela svojega kandidata. Pa vendar sem glasovanje za dr. Türka razumel kot gesto, kot antifašistično gesto. Očitno pa zanj niso glasovali niti njegovi najbližji privrženci. Zmagale so modre oči; državljani, ki hkrati protestirajo na ulicah, so raje kot intelektualca za predsednika izbrali svojega »največjega frajerja«, če si sposodim sintagmo iz igre, ki jo tačas pripravljam v gledališču. Morda ni načitan, rad veliko govori, si izmišljuje in fantazira, je pa naš človek, to pa! Kakšna država je torej Slovenija? Cona somraka nekje na oddaljenem evropskem obrobju, kamor bo tujec zašel le še pomotoma, ko bo na potovanju v kako »Transilvanijo« padel vmes, med dva svetova? V nekakšen »tamni vilajet«, v katerem iz praznih balonov političnega simbolnega padajo trupla realnega in ki ga ne morejo več upravljati intelektualci, temveč šerifi in televizijski nastopači, vsakršna moč pa se je iz demokratičnih institucij preselila nekam drugam, za zaprta vrata? Grozljivo. Unheimlich!
Kulture v najnovejših slovenskih prestopanjih in korakanjih nihče več niti ne omenja (razen v »metaforah« o lenih prenažrtih svinjah pri koritu, ki jih čaka upravičen zakol). Ni pomembna. Na svoji strani ima le še peščico novinarjev, ki občasno požrtvovalno poročajo o kaki bitki za ljubi kruhek. Za intelektualne debate ni več prostora (vsa čast izjemi, kajpak Pogledom, četudi nekoliko ozkogledim!). Časopis Delo je celo ukinil institut gledališke kritike in ga nadomestil z nekakšnimi tedenskimi reportažami; dejansko so isto, res že nekoliko ciknjeno vino prelili v novo posodo, na simbolni ravni pa je to groba brca v piščal gledališke premiere kot enkratnega Dogodka. Vse našteto in še marsikaj drugega je posledica ukinitve ministrstva za kulturo. To so pomenljiva znamenja splošnega »razkultiviranja«. Ministrstvo za kulturo vendarle niso samo »neki uradniki«; to ni le eden izmed vladnih »resorjev«. Ministrstvo za kulturo je diskurz ali vsaj pomembno očišče v širokem polju kulturnih diskurzov. To ni in ne more biti diskurz oblasti. Ni a priori proti oblasti, a jo nenehno preizprašuje in izpodjeda njene temelje, če je treba. Zato je še kako pomembno, kaj izreka, in tudi, kdo govori. V imenu kulture namreč. Zato je čas, da kultura tudi sama kaj reče, ne glede na to, koliko ljudi ji bo prisluhnilo. Mora se nekako prebuditi iz otrple prestrašenosti in se nehati delati mrtvo in nevidno. Zavrniti je treba sedanje prisilno upravljanje, ker zanj ni nobenega razloga. Nekaj zgledov je. Še posebej bi se veljalo ozreti k študentom in profesorjem; kako oni branijo svojo univerzo. Diskurz kulture danes ne more biti diskurz vsesplošne enotnosti in povezovalnosti, niti ubogljivega izvrševanja vsemogočnih »varčevalnih« zakonov, temveč ravno narobe: jasno in ostro artikulirane različnosti. Demokracija je pač to, da smo lahko različni in da svojo različnost lahko uveljavimo znotraj družbene mreže. Ne združenja, ločitve zdaj so časi! A to je že druga zgodba.
Pogledi, št. 23-24, 12. december 2012
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
