Ob spremembah Zakona o visokem šolstvu
Ni še dovolj slabo
05. 11. 2012
Čeprav naj bi imeli kar dve univerzi v petih odstotkih najboljših na svetu, so zaposleni na univerzah nezadovoljni z dohodki in delovnimi razmerami, polovica študentov se vpisuje predvsem zato, da lahko opravljajo študentska dela, razmerje diplomantov pa je obratno sorazmerno s potrebami gospodarstva, družbe in države.
Natanko leto dni po začetku lanskih protestov zoper anomalije kapitalizma je bila v državnem zboru javna predstavitev mnenj o Predlogu o spremembah in dopolnitvah Zakona o visokem šolstvu. Povezave med obema dogodkoma, četudi ne bi bila odveč, ni bilo nobene, razen enakih posledic. Nikakršnih.
Dr. Andrej Umek, minister za znanost in tehnologijo v drugi Drnovškovi vladi in za okolje in prostor v Bajukovi, je v razpravi predstavil zelo zaskrbljujoče številke, med katerimi so nekatere znane, jih pa po navadi ne vidimo skupaj. Znano je, da se v Sloveniji na univerze vpisuje približno 70 odstotkov generacije okrog dvajsetega leta starosti, to je slabih petnajst tisoč letno. Priporočilo EU in OECD je po Umkovih besedah 30 odstotkov. Glede na to, da pri nas diplomira približno polovica vpisanih, se temu kar približamo. Težava je drugje: Slovenija nekaj več kot šest tisoč diplomantom letno lahko ponudi okrog pet tisoč delovnih mest – vendar jih je od teh 70 odstotkov s področja naravoslovja in tehnike, 30 pa s področja družboslovja. Razmerje diplomantov pa je ravno obratno.
»Tako visoko šolstvo kot kultura sta za slovensko državo predimenzionirana organizma, njun prevladujoči model funkcioniranja pa je bil desetletja dodajanje novih in novih ponudnikov in programov v precej skromni odvisnosti od potreb družbe ali celo trga.«
Tudi če številke niso čisto točne ali najbolj sveže, je osnovna poanta precej razvidna: s slovenskim visokim šolstvom je marsikaj hudo narobe in glede tega izhodiščnega dejstva med razpravljavci iz vladne ali akademske sfere ni bilo razhajanj. To je zgovorno predstavil predsednik Visokošolskega sindikata Slovenije, klasični filolog dr. Marko Marinčič z ljubljanske Filozofske fakultete, ki je opozoril, da politika že dvajset let proizvaja različne rešitve teh težav, ki pa so na univerzah vse po vrsti sprožile revolt. Očitno gre za dialog gluhih, ki se ni začel šele z nastopom aktualne vlade. Ali se v resnici nikoli ni zares začel? Dr. Agata Šega, predsednica sindikata iste fakultete, je denimo povedala, kako je imela leta 1991 ob nastopu službe na fakulteti plačo kot natakarica, dvajset let pozneje pa ima z doktoratom plačo voznika avtobusa. O pretrgani popkovini med univerzitetno sfero in družbo sta v državnem zboru govorila tudi doktorski študent Andrej Kovačič s Fakultete za uporabne družbene študije v Novi Gorici in dr. Tomaž Savšek, pomočnik generalnega direktorja podjetja TPV iz Novega mesta (nekdanji IMV): Kovačič se je skliceval na mednarodne raziskave, ki opozarjajo, da sicer kakovostni slovenski znanosti ter raziskovalni dejavnosti »manjka odgovornost do družbe«, Savšek pa na pomanjkanje odzivanja na potrebe gospodarstva. »Danes je v Sloveniji praktično nemogoče, v tujini pa popolnoma normalno, da so direktorji in vodje razvojnih oddelkov v podjetjih hkrati tudi predavatelji na eminentnih fakultetah,« je poudaril.
Slovenska družba ne le nima izdelanega odnosa do univerzitetne sfere, predvsem nima oblikovanih pričakovanj do procesov, ki naj bi proizvajali vrhunske izobražence. Kako si drugače razlagati dobesedno absurdne detajle iz pričevanj dekanov Akademije za glasbo in Akademije za gledališče, radio, film in televizijo: prvi, Andrej Grafenauer, je opozoril na neznosne razmere, ki pomenijo, da akademija zaradi pomanjkanja sredstev enostavno ne more opravljati z zakonom opredeljenih nalog. Prav tako na robu komičnega je omenjanje neuglašenih klavirjev, pa neizvedljivih nakupov strun za kontrabase in harfe, srhljivo pa, da Akademijo prihodnje leto s petim – torej prvič enim več – letnikom bolonjskega študija čaka 20 odstotkov več obveznosti (v veliki meri gre za individualni pouk), sredstev bo dobila pa manj. Podobne stvari je pripovedoval dekan AGRFT Miran Zupanič, ki nima dekanske pisarne, zaradi neurejenih denacionalizacijskih postopkov pa je akademija tudi že leta na tem, da jo upravičenci postavijo pred vrata. Skupna stavba vseh treh umetniških akademij je ostala pri idejnem projektu izpred let, je pa dekan Grafenauer citiral novinarsko poročilo STA iz leta 1999, ki je zvenelo, kot bi nastalo danes – le da so razmere danes še slabše. Soroden članek iz časnika Dnevnik, le da celo iz leta 1987, je citirala tudi Agata Šega, predstavnica sindikata mariborske univerze dr. Marija Javornik Krečič pa je opozorila, kako morajo visokošolski učitelji za nižje plače delati vedno več.
Pustite nam samoupravljanje
Minister dr. Žiga Turk je v svojem komentarju, preden je po dobrih treh urah razprave moral k drugim obveznostim, poudaril, da si je predlagatelj novele zakona o visokem šolstvu prizadeval za dejansko neodvisnost univerz, ne le od politike, temveč tudi od drugih deležnikov, tudi notranjih, se pravi pedagogov, študentov in delodajalcev. Ni se mogel zadržati in je univerzitetnikom povedal, da ima občutek, kot da med vrsticami govorijo: »Pustite nam samoupravljanje.« Ta občutek je verjetno kar točen in velja tudi za drugo področje delovanja tega ministra, za kulturo, o čemer smo v Pogledih v zadnjem letu precej pisali – tako je denimo Miran Zupanič, ki je tudi predsednik Nacionalnega sveta za kulturo, v intervjuju za Poglede marca letos dejal, da »dokler ima vse ključne vzvode odločanja v rokah država, gre za etatistično kulturo«. Zdi se, da je podobno tudi na visokošolskem področju in da je večini praktikov – četudi s stanjem niti slučajno niso zadovoljni – bolj pri srcu status quo kot spremembe. Glede na to, da je po besedah Marka Marinčiča do poskusov sprememb prihajalo pod vladami različnega političnega predznaka, verjetno to velja za vsakršne spremembe.
Vseeno pa je težko ne opaziti ministrove netaktnosti z očitkom o samoupravljanju. Takšna netaktnost sicer ni izrazito Turkova značilnost, velja pa kar za večino bolj izpostavljenih politikov največje vladne stranke. Na predstavitvi v državnem zboru se tako tudi predsedujoči Branko Grims ni nič zadrževal poočitati Agati Šega, »da laže« – šlo pa je le za to, ali je svoje ime na prijavnico k besedi napisala z velikimi tiskanimi črkami ali ne in kako berljivo je bilo zaradi tega. Še deset minut pozneje si Grims ni mogel kaj, da ne bi zbranim siknil, kako da so z aplavzom Šegovi nagradili dokazljivo laž. Morda je Šega svoje ime res zapisala tako nečitljivo, da ga Grims ni mogel pravilno prebrati oziroma izgovoriti, a njegov odziv ni bil le scela neprimeren, ampak tudi predvidljiv, predvsem pa popolnoma nepotreben strel v lastno koleno sredi več kot pomembne razprave za prihodnost slovenskega visokega šolstva. Očitno je v vrstah največje vladne stranke večja vrednota to, da vsak prej zine prvo stvar, ki mu pade na misel, kot pa da bi razmislil o njenih morebitnih posledicah. Predvsem negativnih posledicah. Kot tudi predsednik stranke in vlade v zdaj že ponarodelem televizijskem intervjuju z Jožetom Možino in svojo izjavo o Delu, v katerem naj še osmrtnicam ne bi bilo več verjeti. Saj verjetno bi večina slovenskih medijev, kot je napisal direktor in urednik Financ Peter Frankl, Janše (in s tem tudi stranke SDS) ne prenesla ne glede na to, karkoli bi ta dejal ali počel, pa vendar je nekaj destruktivnega na prostovoljnem polaganju glave na tnalo in potrjevanju vnaprejšnjih sodb o lastnih besedah, še preden so te izgovorjene – ki jim je potem v vročičnih polemikah hitro pripisan status dejanja. Celo pri tako zmernem politiku, kot je Žiga Turk.
Takšna netaktna, včasih tudi agresivna retorika preusmerja pozornost na govorca, namesto da bi debata tekla o predmetu. To pomeni, da se namesto z radikalnimi reformami – ki so očitno potrebne, lahko pa bi bile zasnovane in uvedene z mnogo višjo stopnjo konsenza – ukvarjamo z ekstremnimi izjavami, ki vnaprej razvodenijo učinek že v izhodišču premalo radikalnih ukrepov.
Radikalni ukrepi pa so potrebni: dekan Akademije za glasbo je predlagal, da bi ustanovili sklad za nacionalno pomembne programe – seveda je imel v mislih normalizacijo delovanja svoje ustanove. Minister je povedal, da se mu ideja načelno zdi vredna podpore, potem pa dodal, da so sredstva za ljubljanske umetniške akademije stvar ljubljanske univerze, ki sama odloča o porabi sredstev. Tehnično je to verjetno res, prav tako pa drži, da je v dejavnosti, ki jo praktično v celoti financira država, to predvsem vzvod za prelaganje odgovornosti. In seveda si ni težko zamisliti vrste argumentov, zakaj je ta ali ona investicija bolj usodnega pomena za prihodnost univerze – in kajpak države – kot novi prostori za akademije, ki vendarle nekako shajajo, študentov in pedagogov pa je na njih relativno malo.
Akademski turizem in politične rešitve, ki jih ni
Lahko bi sklenili, da si vlada in koalicijski poslanci tudi na visokošolskem področju (podobno kot na vrsti drugih) s komunikacijsko nespretnostjo zmanjšujejo kredibilnost za vodenje dialoga. Seveda pa na univerzitetnem področju pri tem niso osamljeni: Univerza v Ljubljani je zelo ponosna na svojo uvrstitev okrog 500. mesta na svetu, mariborska pa na svojo okrog 800. – ti dve visoki trimestni številki lahko seveda interpretiramo tudi zelo pozitivno. Namreč, ljubljansko univerzo naj bi to uvrščalo med tri odstotke najboljših na svetu, mariborsko pa med pet. In kajpak tem domnevno globalno konkurenčnim institucijam na kraj pameti ne pade, da bi si pustile soliti pamet o univerzitetnem poslanstvu, avtonomiji in podobnih zvenečih temah od nekih banalnih politikov (dodatna skoraj komedija je, da je Turk vse življenje razen dveh let v vladi zaposlen kje drugje kot na Univerzi v Ljubljani). A če sta ljubljanska in mariborska univerza res tako vrhunski, kako to, da Slovenija še ni postala atraktivna globalna akademska destinacija? Čeprav naj bi imeli kar dve univerzi v petih odstotkih najboljših na svetu, so zaposleni na univerzah nezadovoljni z dohodki in delovnimi razmerami, polovica študentov se vpisuje predvsem zato, da lahko opravljajo študentska dela, razmerje diplomantov pa je obratno sorazmerno s potrebami gospodarstva, družbe in države.
Po štirih urah govorjenja drug mimo drugega je bil vtis res klavrn. Težko je verjeti, da ne bo rezultat teh, vsekakor v zasnovi dobronamernih posegov, podoben dosedanjim: najprej revolt, nato kakšna minimalna korekcija, generalno pa status quo.
Dejstvo pa ostaja, da sta očitno tako visoko šolstvo kot kultura za slovensko državo predimenzionirana organizma, njun prevladujoči model funkcioniranja pa je bil desetletja dodajanje novih in novih ponudnikov in programov v precej skromni odvisnosti od potreb družbe ali celo trga – v primeru univerz tudi in predvsem trga delovne sile. Gre za žalostno zgodbo, v katero je danes poklicno vpetih več kot deset tisoč ljudi z ogroženimi delovnimi mesti, saj obubožana država tega ne bo več zmogla financirati. Glede na to, da gre za tako globoke strukturne družbene probleme, se da o rešitvah razmišljati le v najširših političnih kategorijah. Teh trenutno ne ponujajo ne parlamentarne stranke ne druga družbena gibanja.
Grozna je misel, da je očitno še premalo slabo, da bi kdo resno razmišljal o alternativah. Pa čeprav je komaj kdo zadovoljen, očitno nihče zares noče sprememb.
Pogledi, št. 20, 24. oktober 2012
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
