Kakšno je poslanstvo intelektualcev?
O intelektualcu in njegovi vlogi v političnem telesu
02. 07. 2013
Zdi se, da imajo Slovenci napačno mnenje o sebi. Verjetno tudi zato, ker ponavadi nimajo toliko mnenja o sebi, temveč prej o svojih sodržavljanih. Prevečkrat se o njih izražajo, kot da so nevedni, neumni, apatični, zakrknjeni, zabiti, zavedeni, ali pač z eno besedo, s konceptom vseh konceptov v naši politični govorici – hlapci.
Ta posebnost naše državljanske skupnosti se je dobro pokazala tudi v nedavni anketi o korupciji med menedžerji v Evropi, kjer je naša država dosegla neslavno prvo mesto in tako prehitela tudi tradicionalne zastavonoše korupcije. Ta pripetljaj je veliki karikaturist in stripar Tomaž Lavrič pokomentiral v svoji Diareji. Tam je 98 odstotkov vprašanih odgovorilo: »Vsi so skorumpirani, razen mene.«
Seveda bi to lahko imeli kot zanimiv, mogoče celo dobrodošel trenutek skromnosti družbe, družbe, ki se želi spopasti s svojimi slabostmi, če ne bi imel tudi stranskih učinkov.
Dežela, v kateri vsak posameznik zmerja druge sodržavljane ali skupine s hlapci, je dežela, v kateri je vsak posameznik ali skupina gotova, da nosi ključ do Resnice, do rešitve celotne zagonetke našega bivanja v svetu. Od tu nenormalna količina člankov, kolumn, šol, zborovanj, kjer se vsak vehementno izraža o vsem, kar se tiče skupnega. Še več, poplava ni zaobjela zgolj medijev in javnih zborovanj, temveč se krepi in napaja toliko bolj po medmrežju, kjer nenehno krožijo politični programi in celo nove ustave. Vse pa izražajo tako jasno in razvidno Resnico, da jo je nemogoče spregledati. Razen, seveda, če ne znaš uporabljati razuma, če si naiven operator v rokah temačnih sil moči, če se raje predajaš udobni ubogljivosti, kot si drzneš misliti novo. Torej, razen če si hlapec.
Ta kakofonija političnega aktivizma, ki izza udomačenega videza spoznava Resnico in Pravico, daje videz, da je Slovenija prej intelektualistični otok sredi Evrope kot kakšen narod hlapcev. Stvar je pač resna in stvari je treba premisliti do konca. Država, v kateri živimo, je grozna in stvari je treba rešiti brez polovičarstva, dokončno. In intelektualci tu igrajo pomembno vlogo. Pa ne zgolj tisti že etablirani in priznani. Z vsakim dnem se, kot gobe po dežju, rojevajo grass roots intelektualci, ki si drznejo povedati tisto, kar bi tako ali tako moralo biti vsem znano – tisto tako jasno in za vse tako razvidno Resnico.
Seveda bi nas ta enormna količina intelektualne produkcije spet lahko le razveselila – narod se prebuja –, če pač ne bi imeli nekega občutka, da z vsakim dnem javno življenje dodatno degradira. Zdi se mogoče nekoliko neortodoksno, vendar problem naše družbe ni toliko to, da smo neuki, zaplankani hlapci, temveč ravno obratno. Da smo, na neki čuden način, žrtve svojega lastnega razuzdanega intelektualizma.
»V človekovem bistvu je, da je parcialen in da ne ve. Da ne ve, kaj je njega in ves preostali svet pognalo v bivanje, da ne ve, kako živeti, niti kakšna mora biti njegova vloga v vsem tem čudu.«
Intelektualni razmislek o družbi
Vendar, temeljno vprašanje, ki si ga moramo postaviti v naši družbi, ni toliko, kaj narediti, temveč obratno, kakšna je sploh vloga razuma, intelekta – in s tem posledično intelektualca – v razreševanju problemov družbe. V Sloveniji se zdi, kot da bi verjeli, da bomo z razjasnitvijo prave Resnice uspeli dokončno razrešiti tudi nas same kot družbo. Od tu tudi nekoliko čudna percepcija, da rešitev družbenih težav ni nekaj, na čemur se dela, nad čimer mora vsak posameznik zavihat rokave, temveč je implementacija rešitev tistih, ki opravljajo z intelektom – pa naj bodo to profesorji, opinion makerji ali zgolj grassroots think-tankovci. Ni rešitve brez velike alternative … še več, ni politične pobude brez velike teorije. Od intelektualca se trenutno ne zahteva nič drugega, kot da poda the big plan.
Vendar, treba je priznati, da nam ravno to manično iskanje velikega načrta onemogoča katerokoli soočenje s konkretnimi stvarmi, s stvarnimi problemi, ki jih kot družba imamo. Radi namreč pozabljamo to, da, kot pravi Žižek, delo intelektualca ni podajanje rešitev, temveč ravno obratno, podajanje kritike samega vprašanja.
Primer: Sokrat
Mogoče bom izpadel anahronističen, vendar sam smatram, da je prvo definicijo poklica intelektualca, v začetku naše evropske civilizacije skozi Sokratova usta podal mladi Platon. V Apologiji je predstavljena prva prava politična persekucija – ki jo bomo z manjšimi spremembami srečevali vse do danes. Sokrat je obtožen bogoskrunstva in da s svojimi nauki zavaja in koruptira mladino. Vendar v tej zgodbi ni tistega, kar si danes predstavljamo kot politično persekucijo – torej borbo zatohlih in mračnih sil proti novi razsvetljujoči ideji, Resnici. Ne gre za borbo teme proti zatirani svetlobi. Ne, persekucija Sokrata je v svojem bistvu borba šibke moči proti moči šibkosti.
Sokrat pravi, da je bila njegova pozicija intelektualca razodeta v delfskem svetišču. To ga je imenovalo za najmodrejšega Atenca. Vendar se Sokrat ni počutil pametnejšega od drugih, tudi ni čutil, da ve kaj več, kaj pomembnejšega od vseh ostalih. Da bi pokazal svetišču njegovo zmoto, se odpravi v dialog s tremi konstitutivnimi skupinami atenske (in konec koncev katerekoli) družbe.
Najprej do politikov. Ti so se radi kazali kot ljudje, ki vedo in ki nosijo v sebi modrost. Vendar Sokrat kaj kmalu ugotovi, da politiki resda dajejo občutek vedenja, največkrat še sami sebi, a da je to vedenje zgolj krinka njihovega globokega nevedenja – nevedenja, ki je mešanica napuha, ki izhaja iz družbene pripoznanosti, in nastopaštva, ki hoče zakriti svojo skrito nevero v lastne besede.
Nato se poda do umetnikov. Ti so ponavadi velika inspiracija za prebivalce. Vendar v pogovoru z njimi tudi tu ostane razočaran. Pri umetnikih opazi, da mnogokrat izrečejo resnico kot delfski svečeniki – ne da bi jo zares razumeli. Njihove razlage in razglabljanja pa so premnogokrat slabša in plitvejša od njihovih interpretov.
Ker Sokrat opazi, da sam ničesar ne ve, vendar da tudi drugi ničesar ne vedo, se odpravi do zadnje skupine – tiste, ki dela konkretne stvari, do obrtnikov, delavcev, operativcev. Navdušuje se nad njihovim specializiranim poznavanjem svojega področja, vendar kmalu opazi, da se ti ne ustavijo zgolj pri svoji stroki, temveč da, opogumljeni s svojim konkretnim znanjem, menijo, da zmorejo povedati vse o vsem.
In tu se Sokratu posveti, kaj je hotelo povedati delfsko svetišče. Sokrat ni najmodrejši, ker je poznal neko Pravico in Resnico, ki bi bila boljša in lepša od njegovih sogovornikov. Niti ker sta bili njegova karizma in empatija do soljudi večji. Ne, Sokrat je bil modrejši od drugih, ker je vedel, da nič ne ve, drugi pa še tega niso vedeli.
Poklic intelektualca
Sokratov primer nam najbolje oriše tisto, kar bi lahko imenovali poklic intelektualca. Posameznik občuti poklicanost, da se napoti na to pot (kot je pravljično opisano z razodetjem delfskega svetišča). Ta pot je pot dvoma in nevere v samega sebe in v nalogo, ki jo je začutil, da jo mora opraviti. In ta pot nemira, stalnega osebnega napora, intimnih problemov in žrtvovanja je njen ključni in konstitutivni del. To je pot dialoga, aktivnosti in sodelovanja v družbi. In ta pot nima cilja, točke, kjer bo intelektualec lahko dosegel resnico, kjer jo bo končno prijel za noge in z njo prosto opletal. To napako je naredil stari in priznani Platon, ko je pisal Zakone in Državo. Ne! Modrost je ravno v intelektualni poštenosti jasno razvideti človekovo inherentno omejenost. Njegov bivanjski deficit, ki ni kvantitativen, da bi ga lahko skozi absorpcijo informacij, podatkov, številk, tehnologije ipd. končno zapolnili, temveč je ta deficit kvalitativen – in zato konstitutiven. V človekovem bistvu je, da je parcialen in da ne ve. Da ne ve, kaj je njega in ves preostali svet pognalo v bivanje, da ne ve, kako živeti, niti kakšna mora biti njegova vloga v vsem tem čudu.
In ravno ta vidik intelektualca ne pripelje v trmasti skepticizem ali nihilizem. Ravno obratno, to da ne ve, ga mora peljati v željo po vedenju. Po eni strani v vztrajanju v dialogu s svojimi sodobniki in tistimi, ki so sicer že umrli, vendar so nam svoje misli in besede zapustili in smo jih lahko še vedno deležni. Po drugi strani pa, da pokažejo vsaki Resnici njeno lažno in mamljivo univerzalnost. Oziroma pokažejo, da je, čeprav še tako debel in močan, cesar nag.
* In v tem vidiku vidim prepotrebno poslanstvo intelektualcev v našem političnem prostoru. V tem prostoru, kjer se na nož bijejo različne absolutne Resnice in v času poplave informacij in novih tehnologij, je treba ponovno valorizirati ravno nevednost. Nevednost, ki je po eni strani želja po iskrenem in spoštljivem dialogu med subjekti v družbi, po drugi pa želja po dognanju novih in boljših rešitev konkretnih problematik. Konec koncev, ali ni to bistvo demokracije?
Pogledi, let. 4, št. 12, 26. junij 2013
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
