Demokracija in lepa duša
Foto: Jože Suhadolnik
19. 10. 2012
Sam vidim problem v pretirani in celo histerični spolitiziranosti našega prostora. Spomnimo se primera, ko je funkcijo ministra nastopil dr. Žiga Turk in so se, še preden je zares sedel na stolček, že dogajali protesti, kako je on neoliberalec in kako želi uničiti kulturo. Na drugi strani so se seveda avtomatično odzvali in ga zvesto branili tudi posamezniki iz kulturne sfere. Ta avtomatska apriorna diskreditacija (in na drugi strani tovarištvo) je pripeljala do tega, da sploh ne moremo konkretno in kritično razpravljati ali se zoperstaviti njegovim konkretnim predlogom. Politična abstrakcija, ki drugega riše kot zlodeja, nas opijanja in nam onemogoča videti konkretnost – konkretne predloge, konkretne rešitve, o katerih bi se morali pogovarjati kot državljani, enaki z enakimi.
Poosamosvojitveni čas ni znal ustvariti enotne občanske družbe. V tem pogledu smo (p)ostali ugrabljena družba. Ne zgolj v ekonomskem, temveč predvsem v kulturnem smislu. Nova stvarnost ni ustvarila novega razumevanja medsebojnih odnosov, pač pa se je nadaljeval boj dveh medvojnih struj. To kaže na sprevrženo razumevanje demokracije v naših krajih: demokracijo razumemo kot prehodno obdobje, v katerem – za spremembo z institucionalnimi sredstvi – še vedno traja državljanska vojna, iz katere bo prej ali slej ena izmed struj izšla kot zmagovalka. V takšnem boju je cilj pomembnejši od načina, kako vsakodnevno občujemo.
Takšno razumevanje je posvojila tudi mlajša generacija, ki ji pripadam. Če starejšo generacijo mogoče še razumemo (čeprav je ravno tako neopravičljivo), da ni zmogla misliti zunaj svojih kategorij, je za mlajšo to nesprejemljivo in dolgoročno za razvoj občanske družbe na Slovenskem škodljivo. Lahko zgolj pogledamo sodobno kulturno produkcijo (tako umetnosti kot publicistike) in vidimo, kako je mlajša generacija prevzela štafeto kulturnega boja in jo ponekod tudi radikalizirala. Ta namenski kulturnobojni aktivizem je pripeljal do tega, da se ljudje sploh ne berejo več zares, ne poskušajo razumeti drugega, se odpreti misli drugega, kritično prisluhniti argumentaciji tujega, temveč je kulturno delovanje namensko, ciljno naravnano. Posledica tega je ustvarjanje nekih »avantgardnih« skupinic, ki smatrajo sebe za elite, dvignjene nad občanske skupnosti.
Primer omenjenega je protestno dogajanje v zadnjem letu. Izpostavil bi proteste študentov, ki so v svoji sli po dokazovanju starim (češ, mi nismo izgubljena apatična generacija) zapravili edinstveno priložnost, da bi na neki širši platformi kaj zares spremenili. Namesto da bi (fokusirano) protestirali proti konkretnim krivcem za nezavidljivo raven študija znotraj bolonjskega sistema, proti tistim, ki so pri tej reformi imeli v rokah škarje in platno (torej vodstvom univerze in profesorjem), so raje skupaj z njimi protestirali proti abstrakcijam neoliberalizma, kapitalizma, fašizma in bolonjski reformi kot taki. Podobno se je seveda dogodilo ob protestih pred borzo, kjer so protestniki, ki so protestirali proti kopičenju kapitala s strani kopice ljudi, medse sprejeli Zorana Jankovića, ker naj bi bil levičar.
Ta manihejska logika kulturnega boja, kjer je ves svet okoli nas slab in potreben radikalnega prevrata, onemogoča soočenje s konkretnimi problemi. Konkretni problemi so ravno tista točka, ki nas zadeva vse kot posameznike – je naše skupno stičišče. S konkretnimi problemi se vsi poistovetimo, saj zadevajo vse nas. Želja po razreševanju pa je izziv in dokaz zrelosti občanske družbe. Nasprotno pa kulturni boj, ki se bori proti abstrakcijam, ne samo uničuje občansko družbo skozi apriorno delitev ljudi, temveč z izogibanjem konkretnemu tudi vzdržuje status quo.
Kako rešiti državo pred propadom
Države ne more reševati neka nad-država ali mesijanska avtoriteta, temveč budni in organizirani državljani. Ravno tako ne bomo dosegli nobenega napredka v pravosodju, če se ne bodo sodniki, tožilci itn. sami izpostavili. Govoriti, kako je v naši državi vse dekadentno, kako nimamo nikakršne kulture ipd. je seveda lahka in poceni kritika. Vendar nam mora biti jasno: če hočemo, da se bodo v naših mestih dogajali kulturni dogodki, moramo tudi sami zavihati rokave, se organizirati skupaj z drugimi in sami nekaj storiti. Seveda nikoli ne bo točno tako, kot smo si zamislili – in največkrat je tako tudi prav –, vedno bomo sprejemali kompromise, marsikaj požrli, vendar je to edina možna pot.
V medijih se pojavlja nenehno tarnanje, češ Slovenci imamo nekakšno diktaturo povprečnežev, vladavino zlobnih malih ljudi, smo »narod hlapcev«. Vendar – ali je to res? Ali je naša družba res tako grozna? Sam bi rekel, da ne. Seveda je marsikaj pri nas težko in seveda je mnogo huje kot v kakšnih drugih zahodnih državah. Zdi se mi, da so zgoraj omenjeni miti mnogokrat zgolj izgovor, zakaj se ne bomo potrudili. Zgolj lepa duša, ki se hoče dvigniti nad ostale. Glede na to, da skoraj vsak prebivalec naše dežele druge obtožuje za hlapce, se mi zdi, da smo prej kot narod hlapcev narod nerazumljenih genijev.
O kulturnem aktivizmu
Svoj premislek bi rad na začetku podal nekoliko bolj abstraktno. Prevečkrat si namreč predstavljamo delovanje kulture ali koncept aktivizma v razmerju do nekega tako imenovanega sistema – kjer sistem pomeni specifični političnoekonomski model upravljanja družbe. V takšnem razumevanju poslanstva kulturnega aktivizma naj bi naše delovanje, v kolikor je pristno in dobro oziroma v kolikor ni skorumpirano od vladajočih klik, bilo alternativno, protisistemsko, politično-aktivistično itn.
Sam menim, da je takšen pogled na stanje stvari napačen. In to iz več razlogov. Najprej, ker to ustvarja pervertiran pogled na kulturni aktivizem. Tako se rodi nekakšna elitistična mentaliteta »alternative«, ki stvari ocenjuje zgolj po tem, ali je neka stvar dovolj anti-, dovolj proti-, dovolj odpičena, samovoljna ipd. V takšnem kozmosu ljudje sploh ne beremo več, kaj nam drugi hoče povedati, ne poslušamo več glasbe, se ne družimo več pristno človeško med seboj, temveč ustvarjamo neko skupnost ljudi, ki se druži zgolj in samo zaradi nekega namišljenega skupnega imenovalca – »alternative«. To ustvarja neko konformno skupnost, ki v končni instanci krni samo kulturno delovanje.
Nadalje, ta mentaliteta pripelje do neaktivnosti, in to iz dveh razlogov. Najprej, ker si ljudje predstavljajo, da je vsakršno delovanje proti obstoječemu sistemu že samo po sebi dovolj. Že s tem, če nekdo širi svoje alternativne poglede na svet za šankom, je opravil svojo odgovornost do aktivnega udejstvovanja na področju kulture, češ »eni govorijo proti sistemu skozi umetnost, drugi organizirajo, jaz pa širim svojo miselnost«. Potem pa, ker je ta novi svet tako perfekten, da je vse na tem obstoječem svetu podvrženo slabostim in grešnosti tega istega sistema. V takem primeru se ne bomo lotili nikakršnega organiziranja, ker to je že država, že kapitalizem, že izkoriščanje človeka po človeku, že ideološki aparat itn.
Nazadnje pa je sam koncept »alternative« napačen in zavajajoč. Nismo mi tisti, ki smo alternativa. Naše udejstvovanje je kultura. So drugi – tisti po diskotekah, po MTV, tisti s turbo-štancom … Oni so alternativa. Mi, ki se trudimo ustvarjati kvaliteto, smo kultura.
Kar hočem poudariti, je, da je primarno popolnoma nepomemben političnoekonomski sistem, v katerem živimo. Dotika se nas mnogo manj, kot si mislimo. Hkrati pa moramo imeti pred očmi realno stanje stvari v naši državi. In to stanje zagotovo ni rožnato, je pa boljše, kot bi lahko bilo. Imamo serijo državljanskih možnosti, ki kar kličejo po tem, da jih uporabimo!
Dejstvo je, da družbo, v kateri živimo – to, čemur pravimo sodobnost – kreiramo sami. Mi smo sodobna družba. Lahko je kakršenkoli sistem, če mi ne delamo, ne ustvarjamo, ne organiziramo in konec koncev ne obiskujemo kulturnih dogodkov, bo to počel nekdo drug, brez dvoma slabši – a tega ne nihče izvede …
Slovenska demokracija
Slovenski kulturnopolitični prostor se je sicer formiral prek aktivnosti civilne družbe in kulture, nato pa je v svojem udejanjenju izgubil ravno sam skupni prostor. Še edina povezovalna točka, slovenska osamosvojitev, je na obeh polih pospremljena s čisto drugačno in celo nasprotno mitologijo, ki je neredko pospremljena z obtoževanjem nasprotne strani, da si je ta ustanovitveni dogodek prisvojila.
Če je po eni strani slovenski družbi uspelo relativno dobro integrirati priseljence in s tem vzpostaviti državljanski vidik slovenstva, tej isti družbi ni uspelo združiti teh dveh političnih polov – polov, ki ne ostajata zgolj v okvirih politike, temveč v sebi združujeta celosten kulturni imaginarij z vso spremljevalno mitologijo. Mitologija v tem primeru ne pomeni toliko izmišljenega, napačnega, neresničnega zgodovinopisja, temveč narativo, ki vzpostavlja in vzdržuje določeno skupnost. Torej, slovenskemu osamosvojitvenemu obdobju ni uspelo vzpostaviti slovenske občanske družbe, temveč je obdržalo latentno državljansko vojno.
Problem je seveda globlji. Kaže na popolnoma sprevrženo razumevanje demokracije. Demokracija se v naši družbi, tako na levem kot na desnem polu, razumeva kot vmesno obdobje (tako rekoč obdobje premirja), kjer se, izkoriščajoč zagotovljene pravice po svobodi izražanja, kali tisti drugi, »boljši« sistem. Demokracija kot politični sistem je tako desubstancializirana, ni valorizirana po sebi, temveč po svoji zmožnosti izkoriščanja. To izkoriščanje demokratičnega sistema se kaže kot privacija javnega s strani interesnih združb in, obratno, kot partizansko razumevanje sebe kot javnosti.
Pogledi, št. 19, 10. oktober 2012
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
