O izhodiščih za delovanje pravne države
Foto: Uroš Hočevar
13. 12. 2011
Pomanjkanje volje, želje, splošne pripravljenosti in drugih podobnih izhodišč za poglobljeno, konstruktivno in učinkovito strokovno razpravljanje v marsikaterem oziru bremeni tudi slovensko pravno stroko. Ljudje, ki predstavljajo za pravno državo najpomembnejša delovna okolja (začenši z ministri, državnimi sekretarji in svetovalci na ministrstvih), marsikdaj ne kažejo najprimernejšega odnosa do strokovne kritike, polemičnih strokovnih utemeljitev in drugačnih pogledov na različna vprašanja pravne vede, pravnega študija, pravne kulture, pravne politike, pravne prakse in pravosodnega sistema. Posebej zaskrbljujoče je, kadar vztrajajo pri (nadvse pomembnih) napačnih pravnih izhodiščih za vzpostavitev in razvoj pravne države kot vladavine prava (vladavine strokovne prepričljivosti, moči argumenta, razumnosti, etike in pravičnosti) ali zagovarjajo neprimerne rešitve.
Tudi v akademski sferi pravniškega poklica lahko opazimo podobnosti. Odražajo se npr. v vsebini javno dostopnih del in v medsebojnih odnosih. Odražajo se v vsebini študijskih programov, načinih njihovega izvajanja in politiki do študentov. Odražajo se tudi pri javni poklicni drži marsikaterega učitelja prava. Vpogled v napovednike vsakoletnih srečanj pravnikov razkrije presenetljivo enoličnost in zaprtost: bolj ali manj isti nastopajoči, iste teme, enak strokovni pristop in prepogosto celo skorajda povsem enako vsebino podobno naslovljenih referatov.
Preko črk do smisla
Med vsemi negativnimi značilnostmi pravne vede in pravniškega poklica ostaja najbolj moteča, strokovno nesprejemljiva, družbeno neodgovorna, etično nedostojna in za razvoj vladavine prava coklasto zaviralna ista, že tolikokrat izpostavljena tegoba: predanost golemu pravniškemu formalizmu, se pravi dobesednemu branju in nekritičnemu razumevanju pravnih določb, popreproščeni površinskosti njihovega razlaganja, premočrtnemu ukvarjanju s črkami na papirju namesto odstiranja smisla in namena pravnih določb, in s spregledom razumnosti in življenjske logičnosti kot poti do pravičnosti, s tem pa pravne pravilnosti. Takšen odnos do prava se je utrdil in je značilen za vse družbene sfere: za osebno in poklicno držo večine pravnikov, dnevno politiko, pravno politiko in delovanje državnih organov ter vsakršnih javnih služb, za pravni študij, pravno usposabljanje policistov in nosilcev drugih podobnih poklicev, ki dnevno posegajo v življenje in pravice prebivalcev. Zaradi tega lahko družbeni vlogi pravnikov upravičeno pripišemo večjo odgovornost za napake in težave družbenega sistema in družbenih praks.
Pravniki so tako postali ujetniki v vlogi spodbujevalcev in ohranjevalcev težav v družbi, biti pa bi morali intelektualno pronicljivi, strokovno prepričljivi in družbeno odgovorni iskalci rešitev.
Za občo dobrobit ljudi
Tik pred začetkom predvolilne kampanje ni bilo zaznati, da bi katera od političnih strank izstopajoče negovala tak ali vsaj zelo podobno kritičen odnos do prava oziroma do vzrokov za preslabo delovanje pravne države. Med prvimi napovedmi ukrepov v pravosodju, ki so jih politično najpomembnejši akterji zalučali v javni prostor, ni bilo zaznati bistvene spremembe v pravnem mišljenju o pravni državi. Država pa jo nujno potrebuje.
Ta sprememba je nujen pogoj za spremembo družbenih praks, za dvig splošne življenjske dobrobiti in nenazadnje za učinkovitejše uresničevanje ustavnih pravic in svoboščin. Mislim predvsem na številne socialne pravice, na socialno varnost, utemeljene socialne ugodnosti in prejemke, na pravice iz delovnih razmerij, na lastninsko in druge premoženjske pravice, na zaposlovanje, na stanovanjska vprašanja, na mlade ljudi in družine, na položaj posameznika v razmerju do represivnega aparata države, na sistem izobraževanja, znanosti, znanstvenega razvoja in kulture, na delovanje pravosodja in pravice v zvezi s sodnimi postopki, na delovanje celotnega sistema javne uprave ipd. V tem okviru lahko prepoznamo tista vprašanja, ki so bistvenega pomena za kakovost družbenega življenja in so neposredno odvisna od načina pravnega mišljenja o pravni državi.
Nujne spremembe študija
Pravni študij je prvi neformalni oblikovalec in varuh pravne države. Pravniki morajo biti po pridobljeni diplomi sposobni reševati kakršnakoli pravna in ustavnopravna vprašanja. Napredek pri vzpostavljanju vladavine prava, za katerega so soodgovorni, ne bo mogoč brez pomembnih sprememb v organizaciji in vsebini pravnega študija. Učenja na pamet je enostavno preveč, premalo pa kritičnega mišljenja in analitičnega presojanja družbene primernosti in pravne ustreznosti pravil.
Študijski programi in literatura ostajajo nespremenjeni, četudi bi se v pomembnem obsegu morali že zdavnaj spremeniti. Še vedno se dogaja, da profesor pred študenti bere iz svoje knjige, da študijska gradiva ne sežejo dlje od vsebine zakonskih besedil, da se leto za letom izdajajo »delno dopolnjene in spremenjene izdaje« istih študijskih knjig, ali da se te z isto vsebino izdajajo pod različnimi naslovi. Tudi ni neobičajno, da podiplomski študij pomeni učenje iste snovi z uporabo iste literature, doktorski študij pa prepogosto ni pravi znanstveni študij, pač pa le postopek rahlo usmerjanega pisanja »doktorske disertacije«. Tako ni mogoče izpolniti legitimnih pričakovanj glede odgovornosti pravnikov za vzpostavitev vladavine prava. Tako tudi ni mogoče preprečiti, da toliko diplomantov pravnih fakultet ne bi bilo zgolj pravniških formalistov, med katerimi potem tisti, ki se zaposlijo v sistemu javne uprave, običajno delujejo kot ozkogledi tehnokrati in pravno ravnodušni birokrati.
Razum, etika in pravičnost morajo biti skrbno negovane značilnosti pravnega študija, saj bodo le tako lahko postale prepoznavne značilnosti pravnega reda. Zato morajo biti ustavnopravne razsežnosti pravnih vsebin sestavni del študijskega načrta pri vseh pravnih predmetih. Od organizacijskih vidikov državne oblasti se morajo usmeriti k vsebinskim vprašanjem prava, ustavnosti in demokratičnosti, v temeljne pravne filozofske koncepte, ustavna načela, ustavnopravne doktrine, sodno prakso, razlago in uporabo temeljnih načel. Učenje o teh izhodiščih in pogojih vseh pravnih vsebin mora biti vselej dopolnjeno s kritično analizo družbenih praks in z učenjem njihove neposredne uporabe v teh praksah. Pravno prakso je treba ves čas kritično soočati s pravno teorijo. Učenje uporabne matematike ali matematike kot dobrodošlega orodja za boljše razumevanje in uresničevanje prava bi moralo prav tako biti del študijskega programa.
Vstop na pravne fakultete bi veljalo ponovno pogojiti s sprejemnimi izpiti. Na mestu bi bilo tudi zmanjšanje vsakoletnega števila vpisnih mest na pravnih fakultetah. Študenti bi morali najpozneje po koncu drugega letnika začeti opravljati enako ali vsaj zelo podobno pravosodno prakso, kakršno zdaj na sodiščih opravljajo pripravniki kot pogoj za pristop k pravniškemu državnemu izpitu. Sistem bi moral biti urejen tako, da bi med študijem najmanj velika večina študentov že opravila praktično usposabljanje kot pogoj za pristop k temu izpitu: branje sodnih spisov, poskusno pisanje sodb, navzočnost na obravnavah, zaslišanjih ipd. Nespodobno, celo ponižujoče je vztrajati pri skrajno neprepričljivi tezi, da šele z diplomo pravne fakultete oseba izpolni pogoj, da v smislu praktičnega usposabljanja obiskuje sodne obravnave, tam molče opazuje dogajanje, spremlja delovne pogovore med sodniki, poskusi spisati sodbo in se (še enkrat več) udeleži predavanj, na katerih predavatelji brez omembe vredne dodane vrednosti pripovedujejo o tem, kaj piše v členih nekaterih zakonov. Včasih zakonske člene brez zadrege le berejo pred zborom mladih pravnikov.
Tudi izvajanje enotnega pravosodnega izpita kot enkratnega učenja veljavne zakonodaje na pamet ni prava strategija za zagotavljanje etične, intelektualne in strokovne suverenosti pravnikov, kar je pogoj za vladavino prava. Ohranjanje takšnega sistema, češ da »je že od nekdaj tako« ali »če smo morali mi, naj še oni«, se ne zdi najboljša popotnica za razvoj vladavine prava.
Pravna abeceda na sodiščih in v parlamentu
V takšnem sistemu potemtakem ni presenetljivo (četudi je usodno), da delo rednih sodišč ne vključuje strokovno suverene uporabe ustave, pravnofilozofskih dognanj, temeljnih pravnih načel in etičnih dimenzij prava. Četudi to ni presenetljivo, pa ni zato nič manj poklicno nesprejemljivo, da mora ustavno sodišče v svojih odločbah še vedno pojasnjevati sodnicam in sodnikom rednega sodstva, da pri svojem delu morajo uporabljati ustavo, da se morajo opredeljevati do ustavnih vprašanj in da morajo vselej, ko se pojavi dvom o ustavni sprejemljivosti pravnih določb, zahtevati od ustavnega sodišča njihovo ustavnosodno presojo.
Med najbolj nerazveseljivimi značilnostmi slovenskega zakonopisja je stalna obremenjenost zakonov in podzakonskih aktov s protiustavnimi elementi. Pravna stališča zakonodajnopravne službe v parlamentu so prepogosto pravno neprepričljiva ali celo nevzdržna. Morebiti ne bi bilo odveč, če bi poslanci opravili obvezno usposabljanje s področja prava in ustavnega prava. Ne le formalno in navidezno, ampak vsebinsko in kakovostno. Ustavnopravne razprave kompetentnih razpravljavcev bi bile lahko del rednih aktivnosti v parlamentu.
Sodni zaostanki in »žalitev sodišča«
S spremembo pravnega mišljenja je mogoče kljubovati tudi problemom, kot so sodni zaostanki. Za zmanjševanje sodnih zaostankov pravni red ne potrebuje nikakršnih novih zakonov ali pravnih določb, niti izrednih ukrepov, kot je projekt Lukenda. Za uresničenje tistega, pa tudi več od tistega, kar določa zakon, ki je bil pripravljen v okviru omenjenega projekta in naj bi odločilno prispeval k odpravljanju sodnih zaostankov, povsem zadošča enostavna sprememba sodne prakse, upravljanja sodišč, pravno-etičnega samorazumevanja sodnikov rednih sodišč in notranjega (samo)nadzora nad delom sodnikov. Brez sprememb zakonodaje!
Zadošča že (sicer nujno potrebna in takojšnja, hkrati pa strokovno najbolj dostojna) sprememba v načinu vodenja sodnih postopkov in pri razlagalni uporabi procesnih določb v veljavni zakonodaji. Sodnice in sodniki bi morali od strank v postopku zahtevati, da se obravnav udeležijo optimalno pripravljene. Samo izjemoma bi se smelo obravnavo odpovedati oziroma prestaviti. Samo izjemoma bi se smelo dovoliti, da se tožnik, toženec ali druga stranka v postopku ne udeleži obravnave. Za ugotavljanje upravičenosti izostanka bi moral biti na temelju že obstoječe in veljavne zakonodaje vzpostavljen učinkovit sistem nadzora, neupravičeni izostanki pa bi se morali ustrezno in sorazmerno kaznovati. Pravni zastopniki bi smeli biti vključeni v le toliko sodnih zadev, kolikor jih še lahko učinkovito in optimalno obdelajo. Obseg dela in zaslužek pravnih zastopnikov bi moral biti skorajda brez izjeme odvisen od kakovosti zastopanja.
Vstop v sodno dvorano pred sodnika z zadevo, ki pravno očitno ni sporna, kjer je pravno pravilna rešitev očitna in nedvoumna ali ki jo zaradi narave in vsebine ni dostojno obravnavati pred sodiščem, bi morali sodniki obravnavati kot »žalitev sodišča«.
Vsak postopek, ki bi se ga stranke morale udeležiti v lastnem interesu in bi iz istega razloga morale biti tudi optimalno pripravljene na obravnavanje zadeve, bi se moral končati v najkrajšem možnem času. To je čas, ki ga sodnik potrebuje za to, da glede na izkazana in dokazana dejstva in okoliščine sprejme sodbo. Odgovornost za kakovostno in prepričljivo dokazovanje teh dejstev in okoliščin (to je bistveno!) morajo v celoti prevzeti stranke – s kakovostjo nastopa pred sodiščem. Samo izjemoma, če gre za bolj zapleteno pravno vprašanje, za bolj zapleten in zato daljši dokazni postopek ali če je treba zaradi nujnih razlogov preložiti eno ali celo več glavnih obravnav, sodišče ne bo sodbe sprejelo in razglasilo takoj po koncu dokaznega postopka in na isti obravnavi. O tem bi se morala izoblikovati enotna, transparentna in strokovno prepričljiva sodna praksa, ki bi jo družno, v strokovni sodniški razpravi in z močjo (ustavno)pravnega argumenta izoblikovala sodišča.
Tako bi moral sodni sistem sam poskrbeti, da nerazumne in banalne, »pravdarske« zgodbe ali pa primeri z očitnimi kršitvami prava in očitnimi pravno pravilnimi rešitvami ne bi tratili sodniškega časa in žalili avtoritete sodne veje oblasti. V takšnih okoliščinah se ne bi smelo dogajati, da se ljudem dolgotrajno, grobo ali očitno kršijo socialne in druge pravice. Na primer tako, da delodajalci svojim delavcem ne izplačujejo osebnih prejemkov ali ne plačujejo socialnih zavarovanj. Pravna zaščita in uresničevanje socialnih pravic, pravic iz delovnopravnih razmerij ali drugih pravic, ki so očitno kršene, ne moreta in ne smeta biti odvisni od vlaganja tožb in dolgotrajnih sodnih postopkov. Ni pravno sprejemljivo, če se o teh vprašanjih ne odloči nemudoma, ko se odkrije nepravilnosti, če se nemudoma ne zagotovi poplačila krivic in če se pospešeno ne kaznuje kršiteljev zakonodaje, kadar je to mogoče ali celo nujno storiti. Pravno šokantno pa je, če si katerikoli predstavnik pravniškega ali celo sodniškega poklica drzne izreči tako poklicno nedostojno misel, kot je tista o »težavnosti in celo nezmožnosti dokazovanja naklepa delodajalcev pri neplačevanju socialnih zavarovanj«.
Zaščita človekovega dostojanstva
Za dvig kakovosti pravne države in zaščito človekovega dostojanstva ne potrebujemo še več diplomiranih pravnikov, pravniških poklicev, odvetnikov in notarjev, pravnih svetovalcev, pravnih pravil, še bolj besedilno dolgoveznih in črkovno podrobnih pravnih določb, še več javnih služb in funkcij ali celo sprememb ustave. Treba je spremeniti način razmišljanja o pravu in skozi pravo oziroma prevladujoče pravno mišljenje kot tako. S spremembo takšnega načina razmišljanja je treba spremeniti proces pravnega izobraževanja, zakonopisje, interpretacijo prava, pravne argumentacije in pravno prakso. Treba je spremeniti družbeno prakso. Ni videti, da bi lahko še kako drugače zagotovili tisto – vsebinsko – kakovost pravne države, ki pomeni vzpostavitev vladavine prava kot vladavine strokovnosti, razuma, življenjske logike, etike in pravičnosti. Ta dosegljivi cilj pa bi bilo nujno doseči.
Pogledi, št. 23, 23. november 2011
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Komentar:
|
komentarjev: 1
18.04.2011 Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
