Je Slovenija država nasilja?
Obrazi nasilja
13. 02. 2015
Vojna je »nepogrešljivi del kulture«, saj vzbudi »najplemenitejše v človeški naravi«. Tako je leta 1911 v svoji, takrat izredno priljubljeni knjigi Nemčija in naslednja vojna zapisal pruski general in vojaški zgodovinar Friedrich von Bernhardi. In pri tem niti ni bil osamljen. Žena carja Nikolaja II. je modrovala o tem, da bi bila vojna zdrava za moralo. Podobne zapise je mogoče najti tudi na angleški, francoski … v resnici na vseh straneh, ki so sodelovale v spopadu, kot ga človeštvo še ni videlo, v prvi svetovni vojni. Po stoletnici začetka prve nas letos čaka sedemdesetletnica konca druge. Vojaške obletnice bi brez večjih naporov lahko praznovali vsak dan, celo vsako uro, priložnosti na žalost ne manjka. Je nasilje stalnica človeštva, nekaj plemenitega in nravnega? Kako, če sploh kako se je spremenil naš odnos do njega? Po drugi svetovni vojni bomo le stežka našli pravo vojaško ministrstvo, teh enostavno ni več, danes imamo samo še obrambna ministrstva. Četudi so ZDA nepretrgoma vpletene v različne vojaške spopade, gre – kljub napačnemu vtisu, ki si ga lahko ustvarimo – v resnici za obrambo. Za nekakšno preventivno obrambo, ko je vojno mogoče preprečiti z vojno, še preden do prave vojne pride.
Spielbergov film Posebno poročilo (Minority report), ki so ga v kinematografih predvajali leta 2002, torej leto pred preventivnim napadom na Irak, upodablja dovršeno različico preventivnih napadov. Film prikazuje prihodnost, v kateri ni več zločina, organi pregona ga preprečijo, še preden se zgodi. S pomočjo treh mistikov, ki imajo uvid v prihodnost, lahko kriminalisti aretirajo storilko oziroma storilca že takrat, ko ta na zločin samo pomisli. Ob tem, da je Busheva administracija prepričevala svet, da lahko s preventivno vojno, ki je po konservativnih ocenah do danes terjala že vsaj pol milijona življenj, prepreči nepotrebno prelivanje krvi in izboljša življenje Iračanov, lahko le ponovno zaključimo, da tudi najbolj divja znanstvena fantastika ne seže do kolen resničnosti. Pa vendar, vojna je danes vendarle nekoliko bolj humana, kot je bila v času srednjeveških pokolov, mar ne? Ne.
Če kaj, so današnje vojne neprimerno manj humane, kot so bile v preteklosti. Rečeno drugače. Kmet, ki ni bil vpoklican v gospodovo vojsko in se ni znašel na bojnem polju, je imel pravzaprav stoodstotne možnosti preživetja. V prvi svetovni vojni so civilne žrtve predstavljale že 40 odstotkov vseh žrtev. V drugi je bilo, statistično gledano, že varneje biti vojak kot civilist, slednji so namreč predstavljali že več kot 60 odstotkov žrtev. Iraška preventivna vojna pa je sploh pokazala, da v vojni ni pametno biti civilist, saj je bil delež civilnih smrtnih žrtev že večji kot 75 odstotkov. Kakorkoli obračamo, vojna je po definiciji nasilna in prinaša smrtne žrtve, a gotovo je življenje kot tako postalo varnejše in manj nasilno? Žal ne. Zadnja raziskava Svetovne zdravstvene organizacije iz leta 2002 je pokazala, da vsako leto 1,6 milijona ljudi umre nasilne smrti. Zgolj dobra desetina teh oziroma 12 odstotkov pa izvira neposredno iz vojaških spopadov. Neprimerno večji delež (35 odstotkov) predstavljajo umori, več kot 50 odstotkov pa samomori. Prav nasilje do samega sebe se je v zadnjih petdesetih letih skokovito povečalo, danes, v času ekonomske recesije, pa še naprej beleži porast.
Slovenija, ki boleha za sindromom številnih malih, novoustanovljenih državic, si nenehno prizadeva za kakšen visoko zveneč naslov, ki naj širnemu svetu pokaže, kako posebni in imenitni smo. No, statistika, kjer smo že desetletja v sami svetovni špici in s katero se nihče rad ne hvali, je kakopak tragična, število samomorov na prebivalca. Ob takšni statistiki in epidemični, že več desetletij trajajoči nasilnosti do samih sebe je samomor, pa naj si to priznamo ali ne, zlovešča kulturna dediščina. Scela nemogoče je, da ne poznamo koga, ki pozna koga, ki se je …, ali pa smo preminulo oz. preminulega poznali celo osebno. V Sloveniji je samomor družbeno dejstvo in njegovo ignoriranje ga nikakor ne rešuje. Razlogi zanj so raznoliki in kompleksni, krilatica, da gre za trajno rešitev začasnega problema, pri tam ne pomaga kaj dosti. Bolj konstruktivno je stvar obrniti in pogled usmeriti v družbo, kajti če naša družba dosledno in vztrajno ustvarja pogoje, v katerih je samomor družbeno sprejemljivo dejanje, potem je nekaj narobe z družbo, ne pa s posameznikom, ki je prignan v tak brezizhoden položaj.
»Na površini se zdi vse lepo in prav, pravi idilični Minimundus, kjer živijo mali ljudje, ki jih tarejo male skrbi. Ko odgrnemo ta vsakdanji celofan, pa naenkrat zagledamo precej bolj mračno podobo; izkaže se, da je Slovenija izredno nasilna država.«
V izognitev kakršnimkoli nejasnostim, kaj pomeni, če zapišemo, da je samomor družbeno sprejemljiv: s tem ne ciljamo na to, da bi naša družba dejavno usmerjala ljudi v samomor, temveč gre za takšne družbene okoliščine, v katerih je samomor enostavno sprejemljivo dejanje. Ker pri takšni stvari ni mogoče biti nevtralen, vsak, ki ima družbeno moč, vendar je ne uporabi za reševanje tega problema, v resnici prispeva k njegovi nenehni reprodukciji. Molk pomeni strinjanje. Ali drugače, mogoče je govoriti o drugem tiru, slabi banki, ceni zadolževanja, vse našteto so pomembne nacionalne teme. Politikom pa se zatakne pri drugih, vsaj tako, če ne še veliko bolj pomembnih temah; samomor, depresija, družinsko nasilje pač niso stvari, ki bi zvenele všečno. So stvari, o katerih se pri nas sramežljivo šepeta in spreneveda. Na ta način družba vsem tistim, ki se znajdejo v položaju, ko začnejo razmišljati o tem, da bi si vzeli življenje, sporoča – to, na kar misliš, je nekaj sramotnega, slabič si! Tvoje težave in težave tisočih pred teboj nas ne zanimajo.
Zelo radi slišimo, ko nas turisti hvalijo, da smo prijetna, varna in lepa država. In res, ceste so čiste, možnosti, da vas oropajo, izredno majhne, možnosti, da nagovorite mimoidočega, ki zna tekoče angleško, pogosto pa še kak tuji jezik, pa izredno velike. Na površini se zdi vse lepo in prav, pravi idilični Minimundus, kjer živijo mali ljudje, ki jih tarejo male skrbi. Ko odgrnemo ta vsakdanji celofan, pa naenkrat zagledamo precej bolj mračno podobo; izkaže se, da je Slovenija v resnici izredno nasilna država. Država, v kateri (statistično gledano) naš smrtni sovražnik preži v ogledalu. Bolj kot kogarkoli drugega se lahko bojimo samih sebe, kajti če Slovenec preživi samega sebe, potem je najhujša preizkušnja že mimo. Še ena, s prvo zelo tesno povezana neslavna lestvica, na kateri kotiramo zelo visoko v svetovnem merilu, je poraba alkohola na prebivalca.
V primerjavi z drugimi drogami ima alkohol to »srečo«, da je kar najgloblje impregniran v evropejsko hrbtenjačo. Saj ne gre za to, da kokain ne bi bil nekoč zdravilo (sprva ga je zelo rad predpisoval tudi Sigmund Freud) ali da, potem ko so ugotovili, da te zasvoji, Bayer za zdravljenje odvisnosti ne bi izumil heroina. Vendar ti dve in številne druge droge niso postale del obče kulture, resnici na ljubo pa v svojih uničujočih učinkih alkoholu ne sežejo do kolen. Tobak, neskončno bolj demonizirana substanca, pač ni niti približno tako družbeno škodljiv kot alkohol. Komur kajenje prija in se zanj odloči, s tem škodi samemu sebi. Do zdaj mi še ni uspelo prebrati črne kronike o kadilcu, ki je zaradi posledic nikotina povzročil prometno nesrečo oziroma pretepel ženo in otroka.
Obstaja pa še ena vrsta nasilja, ki je še bolj nizkotno – nasilje nad najšibkejšimi oziroma nemočnimi. Tistimi, ki se ne morejo na noben način braniti, nimajo denarja, organizacij, ki bi stale za njimi, ali pa političnega vpliva. Tistimi torej, ki se morajo za svoje blagostanje zanašati na družbo kot tako, njen ustaljeni način delovanja in na upanje, da se bo, če jim bodo kratene pravice, ta družba postavila njim v bran. V resnici se prav skozi takšen odnos, do resnično najšibkejših, izriše resnični obraz neke družbe. Želel bi si napisati, da smo lahko na tem področju zgled ostalim, vendar nismo, daleč od tega. V zadnjih tednih je svetovno in tudi slovensko javnost močno razburkal pokol v uredništvu francoskega časnika Charlie Hebdo. Nepredstavljivo (npr. Benjamin Netanjahu, Mahmud Abas in Miro Cerar) se je združilo v skupnem ogorčenem kriku proti skrunitvi svobode govora. S strani pristojnih institucij, kaj šele državnega vrha, pa je bilo slišati malo, če sploh kaj, ko je prišlo do izredno surove kršitve ne samo svobode govora, ampak sploh obstoja pri nas.
Govorim o nedopustnem dogajanju v osnovni šoli v Desklah. Še neprimerno bolj nedopustne stvari pa so se začele dogajati po tem, ko so otroci že pretepli, ozmerjali, pred tem pa že dolgo terorizirali svojega sošolca, otroka bosanskih priseljencev. Izkazalo se je namreč, da za pretep v resnici niso odgovorni otroci, niti njihovi starši, odgovoren ni niti šolski svet, ne ravnatelj, o odgovornosti ni bilo ne duha ne sluha niti na ministrstvu za šolstvo. Miro Pravični Cerar in Borut Ljudski Pahor pa se s takšnimi banalnostmi kakopak ne vznemirjata. V presenetljivi kafkovski končnici incidenta se je izkazalo, da je za pretep, zmerjanje in siceršnje psihično nasilje, v resnici odgovorna žrtev sama. Zato so jo nemudoma prešolali, da svojih sošolcev ne bi več napeljevala k nasilnim, človeka nevrednim dejanjem. Kaj pa je mala razredna vojna, če v človeški naravi ne vzbudi najplemenitejših čustev? Obrazov nasilja nam zato ni treba iti iskat v Bagdad, Kabul, Pariz ali Lugansk, pogosto je dovolj že, če stopimo pred ogledalo.
Pogledi, let. 6, št. 2, 28. januar 2015
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
