O Izjavi DSP v podporo protestom
Opereta za tri groše
19. 01. 2013
Vse kaže, da je tudi pisateljsko društvo, pravzaprav njegovo vodstvo, podleglo splošnemu ozračju pocestnega kričanja, spodbujanega od antiglobalističnih stricev iz ozadja in polnega utopičnih gesel anarhično razpoloženih »ponižanih in razžaljenih«. Vse to izničuje tradicijo društva kot strpnega in demokratično razpoloženega družbenega subjekta, kot moralne dignitete, ki zna presojati in ravnati v vsaki, še zlasti kritični družbeni situaciji.
Društvo slovenskih pisateljev (DSP) se je 12. decembra lani z Izjavo DSP v podporo protestom pridružilo pouličnim demonstracijam ljudi, ki zahtevajo odstop vseh političnih elit in vrsto družbenih reform. To je bilo za marsikoga presenetljivo, saj je bila izjava kot Izjava za javnost prvotno napisana 10. decembra v imenu Koordinacijskega odbora kulture Slovenije (KOKS), nato pa na občnem zboru DSP dva dni pozneje prekvalificirana v društveno; sprejel jo je upravni odbor društva in jo ponudil v potrditev občnemu zboru, kjer jo je z manjšimi popravki sprejelo kakšne tri ducate navzočih, tj. približno desetina vsega članstva DSP.
1
Tak način manjšinskega sprejemanja prekvalificiranih izjav v imenu celote je nedvomna zloraba društva za aktualne politične namene. Dobro vemo, da je DSP vse od osemdesetih let prejšnjega stoletja, zlasti pod vodstvom Rudija Šeliga in Daneta Zajca, branil človekove pravice in demokracijo na Slovenskem; pomagal je pisati novo ustavo, iz njegovih vrst so izšli mnogi politiki nove slovenske države, ki so v večstrankarskem sistemu utrjevali suverenost in evropsko usmerjenost novonastale samostojne državne tvorbe.
Z decembrsko izjavo pa so se podpisniki po vsem sodeč odpovedali vrednotam in idealom, ki so jih branili zadnjih dvajset let. Poteptali so pravila demokratičnega dialoga in družbenega konsenza. Skriti za gesli »Demokracija da! Ne vladavina strank!« zavračajo strankarski sistem, brez katerega ne more (in dejansko ne obstaja) nobena država demokratičnega sveta, saj se je izkazal za najučinkovitejšo obrambo pred avtoritarnimi režimi in diktaturami (ki se pogosto razglašajo prav za »ljudske demokracije«). Izjava je že pri tej osnovni zahtevi dvolično protislovna: medtem ko svari »pred pohlepom strank«, v isti sapi terja samó eliminacijo vladajoče »stranke, ki si je že v svojem poimenovanju prilastila demokracijo kot svojo izključno lastnino in pravico«. Torej ne preureditev in prenovitev celotnega strankarskega sistema, temveč zgolj zatrtje trenutno najmočnejše stranke, ki sestavlja koalicijsko vlado.
Izjava DSP radikalno zahteva odpravo strankarskega sistema, zlasti pa odstop politikov, ki so bili izvoljeni na zadnjih volitvah oziroma so sestavili vladajočo strankarsko koalicijo. Vladi določa mesec časa, da se poslovi; v tem času naj bi nastala »prehodna vlada 'narodne enotnosti'« oziroma »strokovna vlada«. Oblikovala naj bi se torej skupina ljudi, ki niso bili nikdar in nikjer izvoljeni in bi jih po kdove kakšnih merilih, interesih in lastnostih določil kdove kdo. DSP po tej revolucionarni fazi obglavljenja starega načrtuje rojstvo novega sveta: razpis predčasnih volitev, ki bi se jih udeležile »nove politične (ne pa ideološke!) skupine (gibanja!)«; ti novi, danes še vsem neznani in kdove kje skriti ljudje naj bi vzpostavili »neposredno demokracijo« zunaj strankarskega sistema in vladali »izključno v skladu z voljo ljudi«.
»Vse kaže, da je tudi pisateljsko društvo, pravzaprav njegovo vodstvo podleglo splošnemu ozračju pocestnega kričanja, spodbujanega od antiglobalističnih stricev iz ozadja in polnega utopičnih gesel anarhično razpoloženih »ponižanih in razžaljenih«.«
Treba je reči, da smo nekakšno obliko »neposredne demokracije« nekoč že imeli; zaradi nje smo zašli v brezizhodno krizo, bankrot in razpad nekdanje »širše domovine«, se »v skladu z voljo ljudi« na referendumu odločili za samostojno pot in se brez hujših žrtev priključili evropskim demokracijam. Zahteva po vnovični pustolovščini v neznano, novem štetju let in morda celo novem koledarju je slejkoprej infantilna želja prenapetih mladcev na ulicah slovenskih mest, težko in groteskno pa jo je slišati iz ust umetnikov slovenske besede. Tudi iz ust Vlada Žabota, ki je izjavi dodal svoj »prispevek k protestom«, v katerem prav tako zahteva odhod celotne politične elite z Janezom Janšo in Zoranom Jankovićem na čelu, da se bo lahko spraznil prostor za »naslednjo razvojno fazo« slovenske države.
Izjava DSP v podporo protestnikom na ulicah zveni vse prej kot trezno in stvarno; je pač napisana v duhu nekdanjih študentskih nemirov, ki so terjali nemogoče, ker so hoteli biti realni. Vse kaže, da je tudi pisateljsko društvo, pravzaprav njegovo vodstvo, s predsednikom Venom Tauferjem vred, podleglo splošnemu ozračju pocestnega kričanja, spodbujanega od antiglobalističnih stricev iz ozadja in polnega utopičnih gesel anarhično razpoloženih »ponižanih in razžaljenih«. Vse to izničuje tradicijo društva kot strpnega in demokratično razpoloženega družbenega subjekta z ugledom med ljudmi, društva kot moralne dignitete, ki zna presojati in ravnati v vsaki, še zlasti kritični družbeni situaciji.
Izjava se presenetljivo ujema z zahtevami sedanje opozicijske politike in z refreni levo uravnanih intelektualcev, ki so se pojavili na prizorišču družbenega revolta po obdobju lučanja granitnih kock, ko je najhujši ognjemet že pojenjal, na primer pristašev Liberalne akademije in Zofijinih ljubimcev. Poleg političnih zahtev pa je obudila tudi slovenski prastrah do kapitala in kapitalizma ter pradavni kulturni boj med liberalci in katoliki; tudi za tajkunstvo (»plenjenje slovenskega premoženja in sistematično uničevanje gospodarstva«) je po pameti pisateljske peščice odgovorna sedanja vlada, ki naj – kot je bilo rečeno – odstopi v 30 dneh.
2
Izjavo DSP je napisal pesnik Ivo Svetina, študent v letih univerzitetnih nemirov. Če to vemo, lahko bolje razumemo tudi nekatere formulacije v njej, ki jih Svetina dodatno osvetljuje v Dnevnikovem intervjuju teden dni po nastanku izjave. Politično revolucijo utiša v socialno, izrecno pa se zavzema za obuditev kulturnega boja iz 19. stoletja, kajti: »V začetku 21. stoletja je nedopustno, da formalna ločitev med državo in cerkvijo v praksi ni do konca izpeljana. Od tod tudi recidivi v klerofašizem in nezmožnost priznanja vloge, ki jo je klerofašizem odigral v drugi svetovni vojni. Od tod nenehno koketiranje z Vatikanom.«
Besedno opletanje s klerofašizmom in Vatikanom kot državnim sovražnikom številka ena je leta 2012 anahronizem par excellence; značilno je bilo za jugoslovansko (in slovensko) politiko takoj po drugi vojni in obujeno v svinčenih časih kompartijske zveličavnosti, ki jih ima Svetina danes kljub vsemu za boljše od janševistične sedanjosti. Kot član DSP prav gotovo nisem pričakoval, da bo moj kolega in nekdanji sošolec, avtor Slovenske apokalipse, hvalil partijo, ki počiva na smetišču zgodovine, in simpatiziral z jugonostalgično razpoloženimi, prenovljenimi in resetiranimi komunisti ter njihovimi slabo kloniranimi podporniki, ki so po fiasku nekaterih strank na zadnjih volitvah našli zatočišče v ad hoc komponirani stranki Zorana Jankovića, strančici družinskih prijateljev in uradnikov ljubljanske mestne uprave. Se Svetina sploh zaveda, koga podpira, ko trobi v rog neuspešnega in samopašnega ljubljanskega župana in piha na dušo dogmatskega aparatčika Igorja Lukšiča? Ga je zaslepila modna slava zaničevalcev vsakršnih cerkva, bruhalcev svetoskrunstev in rimačev popevčic milemu narodu v slogu Svetlane Makarovič in Borisa A. Novaka, ki na Slovenskem ne zatone niti v desetletjih podaljšanega postkomunizma?
3
A če Svetina v svoji revolucionarni zanesenosti hvali svinčena sedemdeseta leta 20. stoletja, njegov kolega, pesnik Ervin Fritz, prevajalec Brechta, seže še globlje v preteklost, vse do časa povojnega socrealizma, navdihnjenega z oktobrsko zmago boljševikov, ki je pripeljala do povzdignjenja proletariata in partijsko uslužne literature. »Končno se je začelo,« navdušeno vzklika v Večerovi kolumni Veš, poet, svoj dolg? natanko deset dni po Svetini. In potem razdeli navodila za dirigirano propagandno umetnost po naročilu: »Umetniki in kulturniki se lahko angažirajo neposredno politično, predvsem pa v delih na svojem umetniškem področju. /…/ Skladatelji bi za začetek lahko vendar že začeli brati angažirano poezijo in ustvarjati repertoar novih revolucionarnih pesmi. Zbori bi morali spodbosti malomarne in lene skladatelje, da se angažirajo in jim ustvarijo relevantne repertoarje. /…/ Pesniki, pisatelji in publicisti … bi se lahko poskusili tudi v literarni angažiranosti, pisali bi rimane uvodnike, epigrame, skeče in sramotilne spise proti reakciji. /…/ Gledališčniki, ki v domačih hišah zaman čakajo na vlogo, bi morali na lastno pest naštudirati satirične kabarete … podžigati in duhovito zabavati bi morali brezposelne in v trenirke oblečene punce in fante. Likovni umetniki … so se odvadili delati jedke politične karikature in zanosne plakate.« In tako naprej, vse do nalog slovenskega radia in televizije; vsakdo naj bije »kulturni in s tem tudi narodni boj«: »Uvedli bomo rdečo državo, rdečo samoupravo.«
Žabot, Svetina in Fritz so dolgoletni člani DSP; kljub preštevilnim delom, ki so jih izdali, in vsem mogočim nagradam, ki so jih dobili pod »režimom« samostojne Slovenije, pa je prav v času Janševe vlade njihov navdih ponovno vzplamenel v vrhunskih dosežkih revolucionarnega proletariata. Začutili so nezmagljivo nujo po neposredni demokraciji rdeče republike prihodnosti; zdaj so dobili svojo vlogo in dočakali svoj trenutek zgodovine. Prišel je čas, kričijo jasno in glasno; čas, da se tudi slovenski pisatelj v trenirki zapodi na ulice in vzklika: Grad gori, grof beži, vino teče naj, če teče kri. In vsi bomo uživali v rdeči opereti za tri groše.
*******
Odziv Iva Svetine pa tule: http://www.pogledi.si/mnenja/ivo-svetina-odgovarja-dragu-bajtu
Pogledi, let. 4, št. 1, 9. januar 2013
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
