O kulturni politiki na Slovenskem
Prilika o kozmetičnem radikalizmu
28. 03. 2011
Ko se človek začne podrobneje ukvarjati s kulturno politiko na Slovenskem, postane slabe volje. Po dvajsetih letih razprav absolutna večina odločevalske, upravljalske, akademske, sindikalistične, birokratske in medijske nomenklature kulturno bit še vedno razume kot nekaj samoumevnega. Kot nekaj, kar naj bi bilo državotvorno po sebi. Kot nekaj, kar je posledično samozadostno in sme preživeti le z natančno določenimi in normativno zapisanimi pravili igre. V dvajsetih letih smo slišali že vse: od ekstremnih stališč, da naj slovenski kulturni sistem postane neprepusten obrambni ščit proti tujerodnim vplivom, pa do zahtev, da naj se vzvišeni in privilegirani kulturni akterji spustijo na realna tla in se kot vsi ostali na tržišču borijo za golo preživetje. Neprizanesljivost avtorjev posamičnih zamisli doslej ni prinesla nič dobrega. Zakonski in ostali normativni okviri so zgrešili poanto in svoj fokus. Ker se je sedanja vlada odločila, da bo temeljito premešala karte na kulturnem področju in s tem v nekaj letih odpravila vsaj nekatere izmed očitno neumnih in absurdnih zakonskih rešitev, jo primimo za jezik.
»Maistrova 10 se je v zadnjih letih spremenila v najbolj starokopitno in togo kulturno institucijo v državi. Vprašanje je tudi, koliko je tam sploh še doma ministrstvo za kulturo.«
Prvi rez: javna oblast
Pahorjeva vlada se je s koalicijskim sporazumom zavezala, da bo reformirala javni sektor, torej tudi kulturnega. Zanimivo – že če se poglobite v ta neobvezujoči politični akt, boste najprej ugotovili, da se izhodišče sistemskega pristopa, za katerega je zadolženo ministrstvo za javno upravo, razlikuje od specialnega, ki ga zastopa ministrstvo za kulturo. Reformni pesti, ki naj bi posodobili javni kulturni sektor, si lastita Zaresovi ministrici Irma Pavlinič Krebs in Majda Širca. Če prvi lahko pripišemo konsistentnost in zavedanje širših družbenih okoliščin, drugo krasi samoobramben, neprepričljiv in na trenutke ihtav značaj. Če je bilo namreč pred leti še duhovito izjavljati, da si mora kulturno ministrstvo priboriti vsaj tak javnofinančni položaj kot obrambno, potem je danes izjavljanje o tem, da je treba ukiniti obrambno ministrstvo, slaba šala. Pač. Potreben je nek drug, strateški razmislek. Tak je sicer na pladnju, a kaj, ko ga je vlada naprtila naslednji oblasti. Odločitev, ki bi morala biti sprejeta še pred začetkom aktualnega mandata, je namreč naslednja.
Prvi šiv: Temeljito je potrebno oklestiti število državnih organov (na polovico). Število ministrstev, uradov in služb zaradi koalicijskih kupčkanj vztrajno narašča. Cilji naj bodo trije: doseganje sodelovalnih učinkov med primerljivimi sektorji; zmanjšanje števila zaposlenih in povečanje učinkovitosti zaposlenih v državni (javni) upravi. Optimalna slika, ki vpliva tudi na kondicijo kulturnih ustanov in kulturnikov, bi se hitro pokazala z drugim radikalnim ukrepom – z ukinitvijo vseh tistih občin, ki že doslej ne dosegajo zakonskih normativov za ustanovitev.
S prvo odločitvijo bi javni interes na področju kulture redefinirali in postavili ob bok izobraževanju, raziskovanju, razvoju in turizmu. Vse to namreč obsega sodobno pojmovanje kulture (kreativne industrije). Če kdo misli, da bi z ukinitvijo kulturnega ministrstva kultura izgubila svojega edinega zaščitnika, se grdo moti. Maistrova 10 se je v zadnjih letih spremenila v najbolj starokopitno in togo kulturno institucijo v državi. Vprašanje je tudi, koliko je tam sploh še doma ministrstvo za kulturo. V dveh letih smo opazili le to, da tandem Majda Širca-Stojan Pelko bolj kot ne domuje v »ministrstvu za medije«.
Druga – težja, a nujna odločitev bi odpravila večne dileme o proračunskih razdelilnih števcih, predvsem pa bi onemogočila oblastniške popadke po ustanavljanju regij. Katerih regij? Halo! A vi sploh veste, da živite v komaj regiji? Pozitivni učinek slednjega ukrepa bi bila tudi ureditev sistema financiranja in izvajanja ustanoviteljskih pravic kulturnih javnih zavodov in ostalih subjektov. Zdajšnja ureditev je neprimerna in tudi nepravična do vseh tistih, praviloma gledaliških in prireditvenih institucij, ki so bili ustanovljene po letu 1991. Ta nedopustna napaka je odpravljiva že v tem mandatu. Najprej s trajnim prenosom državnih sredstev na lokalno samoupravo, torej ustanoviteljicam privilegiranih. V naslednjem koraku pa z dofinanciranjem deprivilegiranih institucij. Bi bila operacija zahtevna? Ja in ne. V prejšnjem stoletju je bila operacija pod navezo Jožef Školč-Majda Širca-Silvester Gabršček že izvedena, a žal zaradi političnega diletantizma ustavno izpodbita. Zahteven posel bi bil seveda povezan z zakonodajo, ki ureja kulturno dediščino, knjižnice in arhive. Toda, za kaj že imamo v tej državi birokracijo? In politiko?
Drugi rez: dejavnosti splošnega pomena
Predlog svežega zakona o opravljanju dejavnosti splošnega pomena na področju negospodarskega sektorja, ki ga trenutno čaka usklajevalna faza, je poskus sistemske rešitve celotnega polja »družbenih dejavnosti«. Slednji, predvsem po zaslugi doslejšnjih skrotovičenih in izsiljenih rešitev, ki so jih izumili socialni partnerji, boleha tako po horizontali kot po vertikali. V bistvu gre za predlog zakona, ki naj bi nadomestil socialistični zakon o zavodih in hkrati ne privolil v poenostavljeno privatizacijsko logiko, ki jo je dal pred devetimi leti na vladno mizo takratni minister Rado Bohinc. Ali sploh, v kakšni obliki in kdaj sploh naj bi stopil v veljavo, še ni jasno. Jasno pa je, da bo temeljito spremenil doslejšnjo obravnavo javnega sektorja in zasebnega sektorja v javnem interesu, tudi kulturnega. Predpogoj je seveda odprtje delovnopravne zakonodaje, predvsem zakona o delovnih razmerjih, zakona o javnih uslužbencih, zakona o sistemu plač v javnem sektorju in sektorskih kolektivnih pogodb. Če bo ministrstvu za javno upravo uspelo uresničiti tudi ostale cilje, kar zaradi trmoglavih in neodgovornih sindikatov ne bo niti približno enostavno, potem se nam končno le obeta nekaj vznemirljivega. V takem primeru, in seveda v primeru, da bodo zakonodaji sledile tudi določbe kulturne zakonodaje, bi postal normativni okvir za slovensko kulturo znosnejši in vsaj v nekaterih segmentih razvojno naravnan.
Drugi šiv: Namera predlagatelja zakona je enakopravn(ejš)a obravnava vseh tistih negospodarskih subjektov, ki delujejo v javnem interesu. Na področju kulture to pomeni izenačevanje javnih zavodov z zasebnimi, za katere po novem obstaja tudi možnost podeljevanja koncesij. Na podlagi jasno določenih pravil in meril in na podlagi jasno izrisanih javnih mrež za posamezna področja delovanja.
Rešitev, ki jo je plaho napovedal veljavni krovni kulturni zakon, proizvedel pa le dve konkretni rešitvi – sklepanje večletnih pogodb z »izvajalci javnih kulturnih programov« in olajšano dostopnost »javne kulturne infrastrukture« nevladnemu in zasebnemu sektorju –, končno spregovori o ključnem problemu tranzicije in reformnih poskusov. Kaj je javni interes, kdo ga izvaja, kdo ga definira, kako ga meriti in ključno, za koga v bistvu sploh obstaja? Bistvena ugotovitev je, da izvajalec ni in ne more biti vezan le na statusno-organizacijsko obliko. Kar pomeni, da javni zavod ni nujno porok za učinkovito izvajanje javne službe. Da je to lahko tudi nekdo drug. Javni zavod brez pravnega statusa, recimo, ali zasebni zavod s podeljeno koncesijo. Dobri predlogi gredo tudi v smer večje poslovne in programske avtonomije izvajalcev javnih služb, zahtev po večji preglednosti in javnosti delovanja ter participacije končnih uporabnikov pri usmerjanju in nadzorovanju vodstev. Kdaj naj bi se zgodilo preoblikovanje obstoječih javnih zavodov, ki se večinsko financirajo iz nejavnih virov, ne ve še nihče.
Tretji rez: javni interes na področju kulture
Nihče, niti delovna skupina strokovnjakov, ki se na pristojnem ministrstvu ubada z reformo javnega sektorja na področju kulture (in ne le s tem), pa ne ve, kaj in kdaj bo v povezavi s temeljito reformo, ki čaka negospodarstvo, storila ministrica Širca. Pred dobrim mesecem sem na javni debati o sodelovanju med nevladnimi organizacijami in javnimi zavodi na to temo zastavil javno vprašanje njenemu namestniku, državnemu sekretarju Stojanu Pelku. Vprašal sem ga, ali se bo ministrstvo odločilo za ponovni kozmetični popravek zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo ali za korenito reformo. Ob tem sem ugotovil tudi nezadostnost analitičnih podlag za resno razpravo in pripravo izhodišč. Zadnja »bela knjiga«, pa še ta pomanjkljiva, je namreč nastala pred desetletjem. Odvrnil mi je, da bo reforma radikalna in da je kozmetike dovolj. Je povedal preveč? Je bil v tistem trenutku nepreviden, pretirano pogumen? Mislim, da oboje. Prepričan sem, da si je o njegovi odločni izjavi nekaj podobnega mislil tudi v avditoriju sedeči odločni kolega Mitja Rotovnik, sicer član prej omenjene skupine. Korenito spremembo namreč lahko napoveduje le nova in ne prenovljena zakonodaja.
Tretji šiv: Da bi lahko razumeli trenutno stanje, si le v obrisih poglejmo, v čem so ključni problemi delovanja kulturne scene. V nadaljevanju opisujem tiste ukrepe, ki jih pričakujem od Majde Širca že dve leti. Dokler ministrica ne bo imela tolikšnega vpliva in moči, da bo s spremembo fiskalne politike vzpodbudila financiranje kulture tudi iz nejavnih virov, dotlej bo večina posrednih proračunskih uporabnikov in subvencioniranih subjektov preveč odvisnih od javnih oblasti.
Dokler ne bo ministrica za kulturo ob tradicionalnih oblikah umetnosti prepoznala in pripoznala sodobnih in popularnih oblik kreativnosti, bo slovenski kulturnopolitični model ostal tam, kjer je. Zagozden v preteklosti. Dokler ne bo ministrica spoznala, da so posamezne kulturne panoge že zaradi produkcijskih načinov in raznolikih strategij za doseganje pričakovanj javnosti med seboj neprimerljive, jih bomo trpali v isti organizacijski in zaposlitveni model. Opredelitev posebne narave dela in opredelitev razlik med denimo knjižničarstvom na eni ter umetniško tvornostjo in distribucijo na drugi strani bi morala prečiti celotno zakonodajo, tudi v delovnopravnem vidiku. Dokler ne bo ministrica odpravila neenakopravnega položaja med večnimi javnimi zavodi in ostalimi akterji, bosta logika indeksiranja in logika vsakemu nekaj neproduktivno požrli še tisti, sicer soliden proračunski delež, s katerim upravlja. Dokler ne bo ministrica ugotovila, da je zaposlovanje do smrti (do upokojitve) oziroma za nedoločen čas vsaj v umetniškem sektorju pogubno, generacijsko nepravično in nestimulativno, bodo umetniške in prireditvene ustanove stagnirale in ostale le še ustanove za redno izplačevanje plač.
Dokler ne bo ministrica zagotovila individualne obravnave institucionalnih akterjev ter slabih kaznovala (ukinila? preobrazila?) in dobrih nagradila (ustanovila?), bo uravnilovka povzročala gnev in besnilo (med uspešnimi seveda). Podobno velja tudi za individualno obravnavo že zaposlenih. Aktualna zamrznitev uspešnosti in napredovanj je na primer ena od bolj nespametnih in nepravičnih vladnih potez. Dokler ne bo ministrica odpravila katastrofalnih razlik na trgu dela med zaposlenimi in samozaposlenimi, bomo na videz sicer še vedno zgled socialne države. A le na videz.
Dokler ne bo razparala kolektivne pogodbe in odpravila plačnih nesorazmerij med posameznimi poklicnimi skupinami in poklici, bodo menedžerski, organizacijski in tehnično-podporni poklici umirali na obroke. Na istem mestu: zaposlovanje za določen čas oziroma na petletni mandat direktorja mora postati pravilo. Zaposlenim, ki imajo možnost podaljševanja zaposlitve za določen čas po opisanem pravilu, pripada dodatek na nestalnost zaposlitve.
Le še tole, ministrica, mimobežno: razvrščanje direktorjev v plačne razrede je svetovni unikum. Kulturni menedžer, ki je funkcionar, zaposlen za mandatno obdobje, in je kazensko in odškodninsko odgovoren, ima v mnogih primerih nižjo plačo kot njegovi delavci. In potem se ljudstvo sprašuje, zakaj se tako malo ljudi javlja na položajna delovna mesta (razen v državni upravi, jasno). In še, ne brez cinizma: a ne bi kakšnega direktorja (četudi ni ravno briljanten govorec slovenščine) uvozili? No, in če smo že pri direktorjih in ker sem trenutno tudi sam v tej vlogi: zakon naj omeji možnost neskončnega imenovanja direktorja na le še en zaporedni mandat. Zakaj? Da se ne zasedimo v svoji večnosti in veličini in da pravočasno predamo štafeto mlajšim.
Razrezano, sešito. Na potezi je torej ministrica za kulturo. Tokrat gre res zares. Za rez. Brez lepotnih popravkov in lepih besed.
Pogledi, št. 7, 23. marec 2011
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
