Krepitev delovanja trga v kulturi
Razstavnina kot socialni korektiv?
17. 05. 2013
Nedavni poziv likovnih umetnikov javnim galerijam k obveznemu in reguliranemu plačevanju razstavnin je odprl »razredni« boj. A vprašanje je, ali so javne institucije res »razredni sovražnik« umetnikov.
Začnimo pri umetnostnih in kulturnih institucijah. Najpogosteje jih dojemamo kot nekakšne domove, v katerih vidimo umetnost (ne pa umetnikov), torej kot institucije, ki generirajo kulturne kanone, selekcionirajo dobro iz množice slabega in estetizirajo družbo. Tej percepciji so podvržene tudi umetniške organizacije, torej tiste, ki združujejo umetnike. A to je le lupina, ki pokriva osnovne, bolj globoke in eksistencialne naloge. Socialno-ekonomske funkcije institucij so potisnjene na rob zavedanja, čeprav so stare toliko kot vse formalne in neformalne oblike povezovanja umetnikov (s publiko ali brez). Vsak umetnostni output javne ali zasebne galerije spremlja običajna ekonomija, ki je lahko bolj ali manj pravična, kot v vsaki tovarni. V umetnosti ni nič manj kot v ekonomiji zavita v prefinjene celofane, na katerih ne manjkajo vzorci samovolje. Nikoli ne vemo natančno, zakaj nekateri umetniki dobijo debelejšo rezino kruha za opravljene storitve in stvaritve, medtem ko je drugim odrezana tako tanka, da bi se še Pepelka zjokala.
Galerije so že nekaj stoletij prostor za srečevanje umetnikov z občinstvom. Delujejo kot neobičajne, specializirane in sofisticirane »trgovine« ali show rooms, v katerih umetniki pokažejo svoje stvaritve, da bi ogreli ljudi, ki bi naročili delo ali pa ga takoj oziroma pozneje kupili. V to ekonomijo so vpeta tudi na videz neprodajljiva dela, kot so prostorske instalacije ali iz teles živih ljudi sestavljeni dogodki. Z razvojem dejavnosti v zadnjih desetletjih so galerije postale referenca za dotacije, subvencije ali štipendije. Razstave so torej medij, ki umetnikom posredno generira razne vrste prihodkov za njihovo delo. V galerijah, kjer se kupci imenujejo zbiratelji, se torej prepletajo zamotani mehanizmi, ki sadove obrodijo (ali pa tudi ne) največkrat pozneje in drugje.
V obdobju romantike so cerkev, plemstvo in prosvetljena država, torej takratni veliki naročniki umetnin, občutno zmanjšali naročila umetniških del. Posledica je bila zmanjšan obseg plačil za ustvarjanje umetnikov. V ospredje je stopil trg s ponudniki in povpraševalci brez države in javnega programa, ki bi reguliral njegovo delovanje. Mnoge ustvarjalce je potisnil v revščino in na rob preživetja. Skupaj z drugimi kapitalu podrejenimi delavci se je bilo treba začeti boriti za pravičnejšo redistribucijo bogastva. Izplen te borbe je bilo plačilo za razstavo, ki je zaživelo z vladavino socialne demokracije v zahodni Evropi. Galerije, ki so izplačevale razstavnino, so opravljale vlogo korektiva socialne in ekonomske nepravičnosti.
»Ali bi bilo bolj prav, če bi si namesto regulirane razstavnine umetnik in galerija pri nas razdelila prihodek od vstopnine, še posebno zdaj, ko novi minister napoveduje krepitev delovanja trga v kulturi?«
Poglejmo si na dveh primerih, kakšno je stanje danes. V Italiji ni niti zakonodaje niti natančnih pravil o razstavninah. Še težje je priti do podatka, katere galerije jo plačujejo. Italijanski galerijski sistem poganjajo zasebne galerije (poleg njih so tu še veliki sponzorji in fundacije, kot so Ratti, Prada, Trussardi in Max Mara), ki delujejo po tržnih pravilih in imajo z umetniki dogovorjene poslovne odnose, med katerimi ni razstavnine. Umetniki se zelo trudijo, da bi dobili svojega galerista, saj jim ta zagotavlja bolj ali manj reden prihodek. Na drugi strani, recimo zunaj trga, so za umetnike in galeriste dobrodošle razstave v javnih galerijah, saj so dobra promocija. Zaradi tega so zasebne galerije pripravljene kriti nekatere stroške tovrstnih razstav (recimo na Beneškem bienalu se jim zahvalijo z navedbo na nalepkah, na katerih so osnovni podatki o delu – naslov, tehnika in letnica nastanka). Na Poljskem je nekoliko drugače. Jagoda Barczyńska opisuje primer Galerije 72 (je del javne Regionalnega muzeja Chełm), ki deluje od leta 1972 na skrajnem vzhodu države ob meji z Ukrajino. Galerija zastopa abstraktno geometrijsko umetnost, ki je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja veljala za robno in avantgardno ustvarjanje. V komunizmu razstavnin ni plačevala. Stroške poti in vina za otvoritev je poravnala umetnikom kot plačilo za »srečanje z občinstvom«. Umetniku pa je razstava prinesla druge vire dokaj pomembnega prihodka: to je bil odkup dela za galerijsko zbirko. Ne samo Chełm, temveč vse javne galerije in muzeji na Poljskem so imeli za tovrstne nakupe dovolj denarja. Tako so umetniki finančno dokaj dobro živeli z denarjem državnih umetnostnih institucij.
Položaj se je poslabšal po letu 1989. Danes so proračuni javnih galerij in muzejev za sodobno umetnost na Poljskem tako skromni, da so se odpovedali odkupom del. Nadomestiti jih ne morejo niti z razstavnino, s katero bi umetnikom minimalno omilili izpad prihodkov od prodaje del. Ne glede na to so umetniki še vedno pripravljeni razstavljati v ugledni javni galeriji iz podobnih razlogov kot v Italiji, čeprav zasebne prodajne galerije niso prevladujoči umetnostni sistem. Katalog, vabilo in plakat ter donacija dela za zbirko (ki je na Poljskem kar pogosta) so reference, ki jih lahko unovčijo drugje. Drugače je z galerijami, ki imajo bogate sponzorje ali večje državne subvencije. Nakupi umetnin so še vedno všteti med stroške razstave. Barczyńska pravi, da se položaj umetnikov iz časa komunizma ni spremenil na bolje. Nasprotno, postal je veliko težji in zapleten. To pa je stanje, iz katerega je zrasel tudi poziv slovenskih umetnikov k reguliranemu plačevanju razstavnine.
Kaj pravzaprav plačujemo z razstavnino? Če so v Jugoslaviji zadevo razumeli povsem enostavno kot honorar, ki nadomešča nedelovanje trga, je danes drugače. Angažma umetnika pri razstavi, koncipiranje razstave, izbor del za postavitev in razporeditev del v prostoru, skratka vse, kar razumemo kot kuratorsko delo in so ga nekdaj opravili umetniki sami, zdaj pa je postalo opravilo specializiranega poklica kustosa, je avtorsko delo, ki ga lahko galerija in umetnik uredita z avtorsko pogodbo za kuriranje razstave. Plačilo novega avtorskega dela lahko uredita s produkcijsko pogodbo, stroške poti, parkirnin, dnevnic in nočitev pa poravnata z znanimi oblikami izplačil. Če se vse to delo plača, kaj potem ostane za plačilo razstavnine?
Ostane njeno bistvo. Ker se razstava ne konča pri pripravi, temveč traja ves čas, ko so dela postavljena na ogled, bi lahko razstavnina izhajala od tu. Kaj pa se dogaja v času razstave? Ljudje dela vidijo, iz njih »izvlečejo« znanje in doživijo nove »izkušnje«. Pri ogledu si občinstvo prilasti nekaj nematerialnega iz konkretnega dela umetnika. Enako se seveda dogaja na koncertih, pri branju poezije ali v kinu.
Glede na to bi razstavnino lahko opredelili kot plačilo za avtorske pravice, ki gredo umetniku, kadar mu galerija omogoči, da drugi konzumirajo njegove stvaritve s tem, da jih vidijo, si jih zapomnijo, jih vznemirijo ali v njih prepoznajo pomembne stvari, ki jih uporabijo v svojem nadaljnjem delu; likovni teoretiki za pisanje, umetniki za ustvarjanje, oblikovalci za oblikovanje in za nešteto drugih primerov. Ti navdihi krožijo in umetniki lahko najdejo vire za svoje poznejše stvaritve v delih istih kritikov ali oblikovalcev. Kako plačati te zapletene tokove, ki so pravzaprav osnova kulture, je drugo vprašanje. Morda se bo našel kak ekonomist, ki bo za predelavo in dodelavo navdihov iznašel poseben sistem davka na dodano vrednost s pravičnimi vstopnimi odbitki.
Ker pred stoletji niso poznali DDV, so umetniki in galerije konzumacijo umetnosti na razstavi rešili bolj enostavno. Uvedli so vstopnino. Ali bi bilo torej bolj prav, če bi si pri nas namesto regulirane razstavnine umetnik in galerija razdelila prihodek od vstopnine, še posebno zdaj, ko novi minister napoveduje krepitev delovanja trga v kulturi?
Žal pobudniki poziva javnim institucijam za dosledno in regulirano plačevanje razstavnin z delitvijo prihodka od vstopnin ne bi pridobili veliko. Predstavljajo namreč tisti segment ustvarjanja, ki nima veliko občinstva, četudi to v nobenem primeru ni merilo kakovosti njihovega dela. Prodaja del je padla, trg skoraj ne deluje, dotacije pa so loterija.
Razstavnina (ki jo, roko na srce, večina galerij v Sloveniji razume kot plačilo stroškov poti in/ali fizičnega dela umetnika pri razstavi) se zato vrača na prizorišče. V zaostreni razredni družbi se je začela bitka za njeno ponovno uveljavitev. Pri tem pa bi bili pobudniki poziva bolj uspešni, če se ne bi postavili proti javnemu sektorju, temveč bi podprli njegove sicer ne tako medijsko izpostavljene zahteve. Namreč s proračuni, s katerimi se da vsako leto manj narediti, v Sloveniji iz dneva v dan zmanjšujemo obseg in izvajanje nalog javnih galerij, med katere sodi tudi zagotavljanje ekonomsko-socialne enakosti.
Pogledi, let. 4, št. 9, 8. maj 2013
*********
Odziv Odprte zbornice za sodobno umetnost
Na pisanje Lilijane Stepančič (Pogledi, 8. 5. 2013) se odzivamo kot umetniki, ki se v poslovnem odnosu neposredno srečujemo z galerijami, kulturnimi organizacijami in javnimi zavodi ter kot člani iniciative Odprta zbornica za sodobno umetnost, pri kateri želimo v dialogu reševati težave, ki jih v praksi srečujemo.
Ena od teh zadreg je tudi definicija razstavnine, ki je danes zgolj romantični zgodovinski pojem, podobno kot Gubčeva desetina, in je med samozaposlenimi že pridobila naziv avtorskega honorarja, oziroma plačila za delo (»artist's fee«). V dialogu z naročniki oz. poslovnimi partnerji pa se očitno še vedno pojavljajo romantizirane nejasnosti, ki niti malo ne koristijo poslovnemu odnosu. Graščak namreč zlahka izkoristi te poljubnosti in po svoji volji reže kruh – vse to z religiozno obljubo, da bo življenje na onem svetu morda bolje. Toliko o Pepelki in razrednem boju.
Po zadnjih podatkih okoli 42 odstotkov samozaposlenih v kulturi prejema dohodke do višine minimalne plače, 91 odstotkov samozaposlenih pa do višine povprečne plače. Povprečno plačo torej presega le okoli 9 odstotkov samozaposlenih in o njih v tem primeru ne govorimo.
Za nas je torej potrebno definirati plačilo za delo v primeru razstav, kar umetniki, ki imamo registrirano samozaposleno dejavnost v kulturi, počnemo v okviru tega statusa. V primeru umetnikovega razstavljanja gre za agregirano storitev, ki vsebuje vse uveljavljene vidike: od avtorjevega dela, materialnih stroškov (tekočih in vzdrževalnih), do predaje umetniškega dela s strani lastnika razstavljavcu v javno prikazovanje. Po našem mnenju lahko te različne vidike pokrivajo tudi različne pogodbe – v skladu z ustrezno zakonodajo.
Razstavnina je zgolj pojem, ki ga trenutno uporabljamo za kvantitativno orientacijo glede ovrednotenja te storitve. To v sedanji praksi okvirno pomeni okoli 300 evrov za sodelovanje na skupinski razstavi in okoli 1000 evrov za samostojno razstavo (ne pregledno ali retrospektivno!). Ti zneski so sicer v primeru razstavnin precej variabilni, prav tako tudi le načelno določeni in se v praksi ne upoštevajo vedno.
Ministrstvo za kulturo (MK) sicer v projektnem razpisu priporoča kot najnižje postavke 300 evrov za samostojno razstavo tekoče produkcije, 1100 za pregledno in 2100 za retrospektivno. Plačila za sodelovanje na skupinski razstavi sploh ne omenjajo, še več, napisali so, da če sodeluje več kot pet umetnikov, plačilo razstavnine ni pogoj! Torej tudi država na neki način uveljavlja poljubnosti in nedoslednost in reproducira zgodbo o Pepelki.
Že v našem prvem dopisu glede razstavnin smo zapisali, da so zneski, ki jih priporoča MK, prenizki: »Kadar umetnik za razstavljanje prejme plačilo razstavnine v višini, ki jo kot minimum predlaga ministrstvo (kar je verjetno najpogostejša višina zneska), je ta znesek prenizek, da bi ga lahko razumeli kot dostojno plačilo za opravljeno delo.«
Naša definicija agregirane umetnikove storitve, umetnikovega dela, avtorske pravice, dovoljenja in nadomestila za javno prikazovanje nima neposredne zveze s samo vrednostjo umetniške stvaritve. Vrednost te lahko še naprej ostaja nedefinirana v višavah domišljije oz. umetnostnega trga – konkretno merljive in z drugimi področji primerljive vrednosti pa bi radi jasno dorekli.
Predvsem pa ta definicija razstavnine nima popolnoma nobene zveze s socialnim korektivom, ker gre za plačilo za delo. V verigi izplačil za delo na razstavi so transparentno predvidljivo plačani vsi razen umetnika. To dokazuje delež stroškov za avtorske honorarje umetnikom v poročilih poslovanja javnih zavodov, ki je zanemarljiv.
Razstavnina je enostavno »artist fee«, plačilo za delo, storitev, prikazovanje v javnosti, karkoli od tega; socialni korektiv bi bil, da se nam (kot vsakemu zaposlenemu ali brezposelnemu ali komu drugemu) omogoči minimalni mesečni prihodek, ki je reden in kompenzira preživetveno mejo. V tujini (npr. Irska in Belgija) take socialne korektive poznajo, ko umetniki od države lahko dobijo nekaj premostitvenih sredstev na mesec in denar »vrnejo« s kakšnim družbeno koristnim delom. Pri nas takih socialnih nadomestil ne poznamo, naša realnost so občasni neredni honorarji, ki večinoma pridejo šele konec leta in seveda je problem tudi njihova višina.
Razstavnina nima nobene zveze z državo, ampak le z neposrednim naročnikom – galerijo, kulturno organizacijo ali javnim zavodom in na drugi strani z izvajalcem storitve. Država sicer mora zagotavljati zakonitost in pravičnost glede na primerljivost plačniških razmerij. Umetniki sami pa moramo vztrajati na vzpostavitvi poslovnih odnosov – zato pa bo kdaj treba reči in tudi slišati »ne«.
Pri Odprti zbornici za sodobno umetnost torej želimo sugerirati sodobno, običajno obliko poslovnega odnosa, kar morda plaši naše galerijske partnerje, vendar je pristanek na trdih tleh realnosti plačniških razmerij najobičajnejša stvar na svetu. Brez dvoma bomo z dogovarjanjem lahko dosegli zadovoljive dogovore za obe strani – slavni »win-win« odnos.
Bistveni pogoj za to je, da se romantizirana domišljijska vrednost umetniškega dela umakne konkretni vrednosti umetnikovega dela. To seveda ne bo rešilo umetnika prekarnosti in nizkih dohodkov, bo pa vzpostavilo osnovo za normalno poslovno razmerje, kar je stvar osnovne higiene blagovne menjave.
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
