7. berlinski bienale sodobne umetnosti
Brez strahu
Foto: Marta Gornicka
08. 06. 2012
Pred mesecem dni so odprli sedmi berlinski bienale, ki je med vplivnimi svetovnimi bienali naredil odločilen korak, prestopil mejo med umetnostjo in politiko in stopil v politiko. Dela, stavbe, akcije, župani, pravni zastopniki, iniciative in aktivisti, združeni na bienalu, ne upodabljajo ali vizualizirajo družbe. Bienale tudi ne zastopa tiste umetnosti, ki priznava razliko med umetnostjo in realnostjo in jo tako dobro predstavlja slika Renéja Magritta Ceci n'est pas une pipe (To ni pipa). Letošnji bienale je onkraj golega upodabljanja in razlik umetniško in družbeno početje. Postal je forum za politični boj.
Na tiskovni konferenci je kustos in uveljavljeni poljski umetnik Artur Zmijewski z resnim obrazom brez razposajenega smeha, tako značilnega za visoki mednarodni svet sodobne umetnosti, pozdravil občinstvo s »Tovariši«. S tem je sporočil, da ni običajen kustos, ki bi se omejil le na skrb za primeren transport in postavitev del, temveč da je skupaj z drugimi sodelujočimi prevzel odgovornost za vzpostavitev pravičnejšega sveta. Oblikoval je povsem enostaven koncept, ki ga lahko strnemo v en stavek: zanima ga tista umetnost, ki deluje, zaznamuje realnost in odpira prostor politiki. Torej gre za umetnost, ki je politično učinkovita. Ne zanimajo ga ljudje, ki se dopoldne udinjajo zadnji (politični) modi visokega mednarodnega umetniškega in akademskega sveta, popoldne pa enakost, solidarnost in pravičnost obesijo na obešalnik v predsobi stanovanja.
»Kustos Artur Zmijewski je radikalno spremenil ustaljeni namen prireditve. Noče, da bi bila le ena od tisočih prireditev, ki govori o družbi, a nič ne spremeni.«
Zmijewski nekako pooseblja prizadevanja aktivnih državljanov, ki so se v Nemčiji leta 2010 s skrbjo odzvali na razvpiti parlamentarni govor Angele Merkel o zgrešenosti multikulturalizma in na knjigo visokega finančnega uradnika Thila Sarazzina Deutschland schafft sich ab (Nemčija ukinja samo sebe), ki problematizira socialno državo in veliko nemško muslimansko skupnost. Njihov najnovejši odziv je bil na predlog zakona, s katerim bi v Nemčiji omejili pravico javnega govora. Uzakoniti so hoteli nov protokol nastopa v parlamentu, po katerem bi lahko predstavili stališča o pomembnih temah, kot so tiste, povezane s financami, le parlamentarni vodje strank. Tako ne bi tratili dragocenega časa.
Program bienala je nastal na podlagi pogovorov in sodelovanja Zmijewskega z mnogimi ljudmi. Pri tem so bili njegova desna roka umetniki skupine Vojna in izvajalka projektov likovne umetnosti, vizualne kulture, performansov in družbenih tem Joanna Warsza, ki živi v Varšavi in Berlinu.
Vojna je izjemna skupina, ki deluje od leta 2006 v Moskvi in Sankt Peterburgu. Njihove aktivnosti sodijo na družbeni in umetniški rob. Če le morejo, ne uporabljajo denarja, ne sprejemajo vabil na razstave in naročil za izvedbo del. Na vprašanje, kje se umetnost konča, odgovorijo, da nikjer. Bojujejo se za pravice državljanov. Proti trem članom in članici so sprožili že več sodnih postopkov. Enega od članov, Leonida Nikolajeva, trenutno išče policija, ker je pred kratkim streljal na tovornjak za prevoz obsojencev.
Vojno lahko le čez palec primerjamo z delom nekoliko starejših umetnikov v Rusiji, kot so Oleg Kulig, njegova žena Ljuda Bredihina in Aleksander Brener. Vsi radikalno in nekomformistično prebijajo meje dopustnega, ki jih postavlja mednarodni svet umetnosti. Kulig je v devetdesetih letih prejšnjega stoletja dvignil na noge mednarodno likovno sceno s performansom na mednarodni skupinski razstavi v Stockholmu. Bil je pes, nag, naoljen in priklenjen z verigo. Ogrizel je kustosa. Napadel ga je zato, ker je umetnikom z Vzhoda rezerviral najslabši hotel v mestu, medtem ko je njihove kolege z Zahoda namestil v boljšega.
Vojna je bližja feministični rock-punk skupini Pussy Riots. Trenutno sta dve članici priprti zaradi divjega glasbenega nastopa februarja letos v cerkvi Kristusa Odrešenika v Moskvi, eni največjih ortodoksnih cerkva na svetu. Obtoženi sta huliganstva. Z nastopom so Pussy Riots hotele opozoriti na rast religiozne idolatrije. Pred isto cerkvijo je namreč v novembrskem mrazu 2011 pol milijona žensk več ur potrpežljivo čakalo, da bi poljubile pas Device Marije. Med prvimi se je prišel priklonit Vladimir Putin.
Ključ vrnitve, ki so ga naredili palestinski begunci
Zmijewski je najprej spremenil poslovanje bienala. Vsakemu nastopajočemu je uspel zagotoviti 1000 evrov, s čimer se je vsaj nekoliko približal pravicam zaposlenih kustosov. Pri tem je stoično prenesel komentar Marine Napruškine, ki bo v Belorusiji razdelila časopis Self # Governing s pozivom za odstop Aleksandra Lukašenka, da je honorar daleč od odprave izkoriščanja in bi morala med letom sodelovati na 24 bienalih, da bi njeno delo postalo enako plačam zaposlenih v kulturnih institucijah. Bienale vsebuje aktivnosti, ki jih na drugih bienalih ni: organizira akcije na spletu, radiu in kulturnih institucijah v Berlinu s civilnodružbenimi organizacijami in inciativami, ki imajo praktičen družbeni učinek. Pomembno je, da stališča izvajalcev niso nujno enaka stališčem Zmijewskega in pridruženih kustosov, da torej ne gre za enoglavo politiko oziroma da projekti niso absoluten odraz okusa ali stališča pripravljalne ekipe bienala.
Projekti in programi so platforme za reševanje politične, pravne in družbene neenakosti in izkoriščanja. Dokumentarec Józefine Chętko prikazuje, kako poljski umetnik Mirosław Patecki, predani katoliški vernik, v Świebodzinu blizu poljsko-nemške meje izdeluje več kot 50 metrov visok spomenik Kristusu Vladarju. Spomenik je nastal na pobudo lokalnega duhovnika, cerkve in tamkajšnjih prebivalcev, umetnik pa ga je ustvarjal deset let. Danes je atraktiven romarski objekt, viden z bližnje avtoceste. Patecki ima na bienalu tudi začasen atelje, v katerem izdeluje pomanjšane glave spomenika. Łukasz Surowiec je v Berlin presadil 320 malih brez iz Auschwitz-Birkenaua. V Izraelu rojena Yael Bartana vodi akcijo vrnitve 3,3 milijona Judov na Poljsko. Prvi povabljeni Christian Boltanski, ki je poljskim novinarjem dejal, da je Poljska njegova domovina, je stisnil rep med noge. Jonas Staal je organiziral New World Summit s političnimi in pravnimi zastopniki organizacij, ki so trenutno na mednarodnih seznamih teroristov. Na dvorišču bienala stoji šestmetrski železni ključ, ki so ga naredili palestinski begunci in ga pripeljali iz begunskega taborišča Aida blizu Betlehema. Palestinci, ki so med letoma 1948 in 1967 morali zapustiti domove, so s seboj vzeli ključe, ker so mislili, da se bodo kmalu vrnili. Danes jih je pregnanih že več kot 5 milijonov. Joanna Rajkowska je izbrala Berlin za kraj rojstva hčerke Rose. V dokumentarcu Joanna dvigne k oknu malo, komaj rojeno dete, da bi videla Berlin. Osem mesecev po tem so Rosi diagnosticirali neozdravljivi očesni tumor, zaradi katerega bo oslepela.
Zmijewski se zaveda občutljivosti početja, ki ga lahko ljudje na oblasti in njihovi javno nevidni svetovalci zlovešče zmaličijo. Tako so letos januarja novinarji raztrgali javno sporočilo Čeha Martina Zeta, ki je pozval, da mu pošljejo knjige Thila Sarrazina. Pričakoval je, da bo zbral 60 tisoč od 1,2 milijona izvodov, s katerimi bo postavil instalacijo. A novinarji so nameri Zeta dodali, da bo knjige zažgal. Obudili so nemško slabo vest, povezano z nacističnim požigom knjig v Berlinu leta 1933, s katero Zetova akcija ni imela ničesar skupnega. Zato je bil anarhistični nastop na tiskovni konferenci raznih gibanj Okupirajmo, ki sicer delujejo in kampirajo na bienalu, oblika reševanja nevarnih novinarskih fantazij. Mladi artikulirani ljudje so izmenično prebirali manifest, ki je bil nekakšen javni odgovor na očitke medijev o njihovem neučinkovitem delovanju. Med drugim so razložili, da vzrok, zakaj gibanje nima močnega karizmatičnega voditelja, ni v tem, ker ga ni sposobno imeti, temveč ker ga ne potrebuje, saj lahko sami govorijo zase in nočejo biti anahronistični. Termin, namenjen vprašanjem za novinarje, so spremenili v forum za razpravo. Začeli so z vprašanjem, zakaj njihovi novinarski kolegi pišejo, da so krizo v Evropi povzročili leni južnjaki.
Artur Zmijewski (s Pawłom Althamerjem sta sodelovala na Grafičnem bienalu v Ljubljani leta 2007; Althamer ima na Berlinskem bienalu delavnico risanja) je radikalno spremenil ustaljeni namen prireditve. Noče, da bi bila le ena od tisočih prireditev, ki govori o družbi, a nič ne spremeni. K sodelovanju je povabil ustvarjalce, ki presegajo egoizem in individualizem, ker verjame, da ima umetnost skupaj z drugimi – aktivisti, pravniki in naprednimi politiki – moč, da svet spremeni na bolje.
Sedmi berlinski bienale tako ni dogodek zaradi umetniških dogodkov. Na njem lahko sodelujete do 1. julija, pa tudi pozneje.
Pogledi, št. 10, 23. maj 2012
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
