Samomor in kultura
Samo Amor
12. 05. 2015
Trajna rešitev začasnega problema. Edino zares svobodno dejanje. Zasilni izhod za slabiče. Nemoralno uničenje od Boga danega. O tem, na kakšen način se v družbi pogovarjamo o samomoru, kako ga razumemo, moralno presojamo in popredalčkamo, bi brez težav našli še veliko drugih razlag, vendar nas te v resnici ne bodo zanimale. Če parafraziramo naslov odličnega filma Pogovoriti se morava o Kevinu, v katerem se sprenevedanje in zanikanje iztečeta v tragični pokol, lahko rečemo – pogovoriti se moramo o samomoru. Samomor je ena tistih stvari, ki na najbolj boleč način ponazarjajo, da se težave s tem, ko jih vztrajno zanikamo, nikakor ne rešijo same od sebe.
Pogosto v človeški zgodovini je bil uporabljen kot skrajni način za izražanje političnega nestrinjanja. Najbolj boleč način samousmrtitve, samozažig, pri tibetanskih menihih še naprej ostaja sredstvo protesta proti uradni kitajski politiki. V zadnjih letih je njihovo število skokovito naraslo (138 samozažigov od leta 2009). Znan je primer samozažiga češkega študenta Jana Palacha, v znak protesta proti zadušitvi praške pomladi 1968. Štiri desetletja pozneje, leta 2010, je bil tunizijski ulični prodajalec Mohamed Bouazizi tisti, ki se je iz obupa polil z bencinom in zažgal pred mestno hišo ter s tem sprožil arabsko pomlad. To nezamisljivo obliko upora in nepokorščine pa sta si privoščila tudi Stalinova žena, Nadežda Alilujeva, in eden njegovih najbližjih prijateljev, Grigorij Ordžonikidze, oba v znak protesta proti njegovi politiki.
Četudi se tovrsten upor le redko razplamti kot v Bouazizijevem primeru, pa še vedno pretresljivo priča o tem, kaj vse je človek pripravljen žrtvovati za lastna prepričanja. Samomor ni vedno samo oblika upora, temveč je lahko tudi način napada, kot v primeru japonskih samomorilnih pilotov, kamikaz, ob koncu druge svetovne vojne (obstajale so tudi, sicer manj znane, morske različice kamikaze – shin'yō samomorilski motorni čolni, fukuryu – samomorilski potapljači in kaiten – človeški torpedo ter kopenski nikaku – vojak bomba). Med finančno krizo so pogostejši tudi »ekonomski samomori«, predvsem v Španiji, kjer so vezani na prisilne izselitve. V Italiji obstaja fenomen »belih vdov«, žena, katerih možje so si zaradi dolgov podjetij vzeli življenje. Strogo gledano ima samomor vedno politično-ekonomsko razsežnost, vprašanje pa je seveda, kako zelo je ta poudarjena in na kakšen način se v posameznem primeru odraža.
Neverjetno kot se sliši, pa vendar, na temo samomora obstaja tudi nekaj odličnih komedij. Takšna sta na primer filma Wristcutters: A Love Story (2006) in Archie’s Final Project (2009), v knjižni obliki pa npr. klasika Arta Paasilinne Očarljivi skupinski samomor in Trgovinica za samomore Jeana Teuleja. Brez dvoma bi jih lahko našli še veliko več, najbrž pa ni naključje, da sta slednja prav Finec in Francoz, predstavnika narodov, ki (tako kot Slovenci, čeprav neprimerno manj) trpita za visoko samomorilnostjo. Filma sta vredna ogleda, knjigi branja, hkrati pa se ob njihovem skupnem presojanju pokaže neka slepa pega. Natanko tisti tabu, ki naj bi ga žanr komedije razgalil in razbil, se v vseh štirih primerih spretno izmuzne in vztraja naprej. Četudi vsebujejo figure in momente »resničnih« samomorilcev in dejanskih samomorov, ti nikjer niso v prvem planu. V njem so namreč liki, ki se naposled izkažejo za simpatične in spodletele samomorilce, za ljudi, ki so se sicer zares nameravali ubiti, vendar jim to po spletu srečnih naključij in spoznanj na srečo ne uspe, celo več – tako kot prej v življenju, zdaj v samomoru ne vidijo več smisla. Nepoboljšljivi samomorilci pa znotraj vseh štirih zgodb vseeno ostajajo na margini in tako še naprej tabuizirani. Dvoumno sporočilo takšnih zgodb gre nekako takole: prav nič ni narobe s samomorom in tudi samomorilci so lahko povsem simpatični ljudje, če se le ne ubijejo, seveda. Sicer pa, saj veste tistega o samomorilcih – več jih je, manj jih je.
Samomor je tako prav lahko tema mainstream kulturne produkcije, a le, če se držimo pravil lepega vedenja in svoje glavne junakinje ali junaka ne ubijemo ali pa vsaj ne ubijemo dokončno. Tako samomor ostaja varno v osami, tako kot druge marginalne teme, ki nas ne vznemirjajo in nadlegujejo v našem vsakdanu. Pa seveda nas; prav zato, ker so tako moteče, jih je sploh treba odrivati na stran, jih zanikati in se sprenevedati. Ne spomnim se, da bi kdajkoli katerikoli politik govoril o tej problematiki, kaj šele, da bi jo obravnaval tako, kot si zasluži, torej kot prvorazredno politično temo. Ta pač ne prinaša veliko političnih točk in je nasploh nehvaležna za odpiranje. Kot družba pa s tem ljudem v najhujši stiski dajemo vedeti, da niso naš problem, da so za svoje težave in njihovo reševanje odgovorni. To pa je najhujši in najslabši možen signal, ki ga lahko takšnemu človeku damo. Njegove najgloblje strahove, bojazni in tesnobe na ta način močno okrepimo in pot v samouničenje še pospešimo.
Danes tako pogosto demoniziran in napačno razumljen islam pozna koncept džihada, t. i. svete vojne, manj znano pa je, da obstajata (vsaj) dve vrsti, mali in veliki džihad. V nasprotju s splošno predstavo je to, na kar se sklicujejo islamisti, mali džihad, pa še tu gre v resnici za zlorabo pojma. Tega, kar počne Islamska država, pač v nobenem smislu ni mogoče povezovati z islamom. V vsakem primeru pa je z vidika islama bistveno bolj pomemben koncept velikega džihada, tj. notranjega boja, boja s samim seboj. Takšen boj predpostavlja spoznanje svojih najglobljih strahov, soočanje z njimi in naposled tudi premaganje teh strahov. Psihoanaliza v grobem pomeni natanko to, podoživljanje, soočanje in odpravo svojih najglobljih travm.
Za zadnji zavoj pa islamu in psihoanalizi dodajmo še zobozdravniško ambulanto, da bomo še natančneje orisali, zakaj je soočanje s strahovi in travmami strašljivo in travmatsko samo na sebi. Ljudje smo seveda različni in brez dvoma so med nami tudi takšni, ki naravnost uživajo ob obisku zobozdravnika, upam pa si trditi, da nas večina ne deli tega navdušenja. Ampak, kaj sta v resnici tista tesnoba in nemir, ki nas prevevata v čakalnici? Nas je res tako zelo strah bolečine in vseh mogočih posegov, ki jim bomo podvrženi? Morda, v vsakem primeru pa se na koncu izkaže, da vse skupaj le ni bilo tako hudo, kot smo si zamišljali. Ne, tisto kar je pri vsem skupaj najbolj strašljivo, je prav strah pred neznanim, tako kot takrat, ko sedimo pred profesorjevim kabinetom, enostavno ne moremo vedeti, kaj točno nas notri čaka. Tisto, kar nam naganja strah v kosti, je neznano sámo.
Soočanje s strahom pred neznanim, še posebej pred neznanim v samem sebi, pa je brez dvoma velik boj in zelo hrabro početje, v izognitev kateremu je človek sposoben izumiti tisoč in en način. S tem pa se vrnemo k naši naslovni temi: če kaj, potem je samomor tisto, v čemur se strahovi pred neznanim izredno močno zgostijo in prepletejo. Samo dejanje in smrt sta pri tem nemara še najbolj »sprejemljiva«, saj ju kot družba tako vztrajno toleriramo/ignoriramo. Zares strašljivo in nezamisljivo je tisto neznano, kar človeka sploh privede do takšnega dejanja. Tu pa se izkaže, zakaj je samomor nekaj, kar je treba odrivati na stran in zanikati. V resnici nas prestraši nekaj v nas samih, strah nas je, da bi se še sami »nalezli« kakšne izmed groznih duševnih bolezni, ki bi tudi nas pahnile v to samopogubo. Zato se je od takšnega človeka bolje distancirati in imeti z njim čim manj opravka, tako nam vsaj med vrsticami svetuje družba in naš odnos do samomora. Vsekakor pa kaj veliko več kot ga ali jo poslati k psihiatru oziroma hospitalizirati tako ali tako ne moremo storiti, kajne? Seveda je strokovna pomoč pomembna in neizogibna, vendar je zaradi narave bolezni še bistveno bolj pomembna prva pomoč. Mimogrede, tragično je, da se depresijo namesto kot resno in vse bolj razširjeno civilizacijsko bolezen še vedno prepogosto omalovažuje in odpravlja kot stvar slabe volje, pri kateri pomaga malce športa in smeha. Vsakomur, ki opravlja vozniški izpit, jasno povedo, da prva pomoč velikokrat pomeni razliko med življenjem in smrtjo. Četudi nismo profesionalci, je vedno bolje storiti nekaj kot nič. Žrtvi prometne nesreče, ki nezavestna leži pred nami, pač ne bomo šli razlagati, naj skoči na urgenco in si uredi strokovno pomoč. Pomagali ji bomo. Na podoben način bi se morali biti sposobni odzivati tudi takrat, ko pri bližnjem zaznamo znake samouničevanja. Te lahko vidimo tako skozi posameznikovo obnašanje in način življenja kot skozi njegovo mišljenje.
Prva pomoč za samomorilca pa je pogovor. Ne pogovor, s katerim bomo človeka prepričevali, da je vse lepo in prav in da za vsakim dežjem posije sonce, temveč pogovor, v katerem bomo sogovorničino oziroma sogovorčevo stisko pripoznali kot resnično in kot posledico resničnih življenjskih travm. Takšen pogovor od nas terja ne le da poslušamo in prisluhnemo, ampak predvsem da slišimo in razumemo. To pa je mogoče doseči samo takrat, ko nas ni strah, da se bodo stiske, o katerih poslušamo, razrasle in eksplodirale v nas samih, samo takrat, ko jih ne dojemamo kot nalezljivih in življenjsko ogrožajočih. Tako malo je potrebnega, da človeku ponudimo tisto prvo rešilno bilko na poti okrevanja in tako neskončno veliko, če tega nismo zmožni videti in ne znamo dati. Videti in znati pa se lahko naučimo le skupaj.
Pogledi, let. 5, št. 8, 22. april 2015
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
