Še enkrat o »prevarantu« Orlandu Figesu
Foto: Jure Eržen
14. 08. 2012
V Pogledih je bil 27. junija 2012 objavljen članek Agate Tomažič z naslovom O zgodovini ustno, tukaj in zdaj, v katerem je avtorica poročala o predavanju ameriških zgodovinarjev Brucea M. Stava in Sondre Astor Stave v Ljubljani ter pri tem omenila tudi najnovejše polemike, ki jo je sprožila najprej napovedana in nato preklicana izdaja knjige britanskega zgodovinarja Orlanda Figesa Šepetalci v ruščini. »Mednarodna srenja je pred kratkim obnemela nad neprijetnim razkritjem: Orlando Figes, britanski zgodovinar, ki si je svetovno slavo pridobil s knjigami, kot sta Natašin ples in Šepetalci: zasebno življenje v Stalinovi Rusiji, je navaden prevarant,« je zapisala. »Pričanja prisluškovanih in prisluškovalcev, ki so bili često v tesnem sorodstvu, je popravil in prikrojil. S tem je kršil eno temeljnih načel etičnega kodeksa ameriškega društva za ustno zgodovino (Oral History Association), kajti transkripcijo pogovora bi moral poslati intervjuvancem v podpis, opozarjata Bruce M. Stave in Sondra Astor Stave …«
Iz članka ni razvidno, ali tudi gospa Tomažič prisega na kakšen kodeks, toda tega, da se je pri pisanju Šepetalcev pokazal kot »navaden prevarant«, niso Figesu doslej očitali niti njegovi najbolj neprijazni kritiki. O »zahodnjaku« (Orlandu Figesu), ki je »zlorabil žrtve Stalinovega režima« je sicer v Delu že 26. maja 2012 pisala Delova dopisnica iz Moskve Polona Frelih, ko je poročala o odločitvi ruskih založnikov, da zaradi »prevelikega števila anahronizmov, neustreznih interpretacij, neumnih napak in navadnih neumnosti« ne bodo natisnili ruskega prevoda Šepetalcev, za katerega so že pridobili avtorske pravice, pri čemer je tudi Frelihova povzela le kritike na Figesov račun, ne pa stališč in sodb, ki so Figesu v podporo. Obe gospe, tako Frelihova kot Tomažičeva, bi lahko namreč že z bežnim pogledom v Google ugotovili, da so ruske kritike Šepetalcev, ki jih je doslej podprlo le nekaj ameriških profesorjev, precej razdelile »mednarodno (zgodovinarsko) srenjo« in ta v ocenah Figesove knjige še zdaleč ni tako enotna, kot bi bilo mogoče sklepati iz njunega pisanja. Še več: celo nekateri Figesovi ruski sodelavci, zbrani okoli ruske nevladne organizacije Memorial, ki je organizirala pogovore s preganjanimi in njihovimi sorodniki in zbirala pričevanja, na osnovi katerih je Figes napisal knjigo, so še naprej mnenja, da je avtor Šepetalcev kljub »napakam in ne povsem točnim prevodom« intervjujev »realno predstavil ozračje dobe«. »Nimamo pritožb zaradi njegovih interpretacij; do teh ima pravico kot avtor,« je zapisala Alena Kozlova, vodja arhiva Memoriala. »Tisto, kar nam zvečine povzroča skrbi, so točne predstavitve naših ljudi. To so ljudje, ki jih poznamo in še živijo.« Sicer pa naj bi odločitve o tem, da prevoda Figesove knjige v ruščini ne bodo izdali, ne sprejeli pri Memorialu, temveč pri založbi, ki so ji sodelavci Memoriala sporočili svoje kritike in pomisleke.
Prvo, kar bi moralo vzbuditi dvome, je, da se kritiki Šepetalcev, ki Figesu očitajo »manipulacije, prirejanja, netočnosti in neumnosti«, oglašajo s takšno zamudo – pet let po prvi izdaji knjige v angleščini in šele zdaj, ko naj bi ta končno izšla tudi v ruščini. Težko je namreč verjeti, da si uredniki moskovske založbe, ki naj bi knjigo izdala, te niso natančno ogledali že, ko so sprejemali odločitev o njenem prevajanju. Figesovi Šepetalci so v angleščini izšli leta 2007 in bili tedaj deležni navdušene javne hvale. Delo je bilo neposredno po izidu angleškega izvirnika prevedeno v številne tuje jezike, nagrajeno z več prestižnimi nagradami, avtor, ki je pričevanja, na katera je svoje besedilo oprl, objavil na svoji spletni strani, kjer jih je bilo mogoče preverjati, pa je ob predstavitvah knjige in v neštetih intervjujih podrobno pojasnjeval postopke pri zbiranju »ustnega gradiva« in zatrjeval, da je pri pisanju upošteval le gradivo, ki so ga intervjuvanci osebno avtorizirali (torej odobrili), čemur ni nihče oporekal. Profesor michiganske univerze Lewis Siegelbaum je sicer v kritičnem prikazu Šepetalcev v London Review of Books Figesu že leta 2008 očital, da je Memorialovo gradivo, tj. v knjigi uporabljene »intervjuje in ustna pričevanja« skupaj z navdušujočimi časopisnimi kritikami Šepetalcev, objavil na osebni spletni strani, kar je označil za neokusno »samopromocijo«, hkrati pa opozoril na nezanesljivost »ustne zgodovine« in nekatere netočnosti v Figesovih povzemanjih in zaključkih. Toda sodelavci Memoriala (Alena Kozlova iz Moskve ter Robert Latipov in Aleksander Kalik iz Perma) so se postavili Figesu v bran in v odgovoru Siegelbaumu pisali o tem, da Figes ni le uporabil zbranega »ustnega gradiva« za svojo knjigo, temveč tudi spodbudil projekt zbiranja pričevanj, zagotovil sredstva za njegovo realizacijo, organiziral intervjuje in »nadziral« ureditev arhivskega gradiva. »Morali bi mu zaploskati, da je napravil to gradivo dostopno,« je bilo njihovo tedanje stališče.
V tej luči je vsekakor presenetljivo, da so začeli v Moskvi napake in netočne interpretacije v Figesovi knjigi odkrivati šele potem, ko so knjigo že prevedli v ruščino, in da sta se prav tedaj s svojimi kritikami oglasila tudi dva Figesova ameriška akademska kolega: Peter Reddaway in Stephen Cohen, ki naj bi (po lastnih besedah) od spomladi leta 2011 preverjala, kako je Figes uporabljal izvorno »ustno gradivo«. Uredniki moskovske založbe, ameriška zgodovinarja in celo nekateri sodelavci Memoriala so Figesu po ponovnem »preverjanju« Šepetalcev očitali stvarne netočnosti, napačno razumevanje, prevajanje in razlage, pa tudi zavestno prirejanje življenjskih zgodb, podatkov in izjav, s katerim naj bi Figes poskušal povečati pripovedni učinek. Citata iz pogovora z Natalijo Danilovo, ki so ji zaprli očeta in naj bi v intervjuju rekla, da so njeni domači po očetovi aretaciji »le še šepetali«, naj bi tako ne bilo v izvirnem gradivu. Figes naj bi hkrati nekatere med osebami, ki jih je omenil ali popisal, napačno označil za zaupnike in sodelavce tajne policije, druge pa razglasil za umorjene, čeprav so v resnici preživeli stalinsko obdobje in celo doživeli visoko starost. Figes je v odgovorih kritikom priznal nekatere napake, za nekatere očitke pa menil, da so lahko predmet razprave, saj naj bi ne šlo za resnične »netočnosti«, temveč za nesporazume, ki naj bi bili posledica ohlapnega prevajanja ter razlik v ocenah, razumevanju in interpretaciji. Stvarne napake je bil v ruski izdaji knjige pripravljen popraviti in jih je obžaloval, ker »njegov namen, kot je zapisal, nikakor ni bil prizadeti ali žaliti spomina kogarkoli« in zlasti ne napačno predstavljati »bolečo zgodovino katerekoli družine, opisane v Šepetalcih«, toda v isti sapi je menil, da so napake v knjigi, ki temelji »na več tisoč intervjujih in dokumentih, skoraj neizbežne«.
V kratkem prispevku, ki želi opozoriti na enostranost slovenskih časopisnih poročil o razhajanjih, ki jih je povzročila Figesova knjiga, seveda ni mogoče natančneje preiskovati, kako utemeljene in točne so kritike Figesovega dela. Iz ocen in kritik, ki so mi bile dosegljive, si je težko ustvariti jasno sliko o tem, koliko je v resnici Figesovih »napak« in kako »resne« so, ni pa se mogoče znebiti vtisa, da se opozorila na »netočnosti in napačne interpretacije« ponavljajo, a teh dejansko ni toliko, da bi njihovo popravljanje knjigo in njena sporočila povsem spremenilo, kot to trdijo Figesovi nesojeni moskovski založniki. V kritikah omenjene »napake in netočnosti« naj bi bile razen tega le deloma rezultat Figesovih »površnosti, nerazumevanja, ohlapnega prevajanja ali celo zavestnih manipulacij«. Raziskovalec, ki se spusti na »spolzka tla« (kot to imenuje britanski zgodovinar Timothy Garton Ash) razkrivanja in popisovanja medčloveških odnosov ter človeških ravnanj v desetletja oddaljenih vojnih ali avtoritarnih političnih razmerah, ima zvečine opravka z zelo osebno obarvanimi in le posrednimi gradivi, ki so lahko že sama zase predmet različnih ocen in razlag. To tem bolj velja za ustna pričevanja, pri katerih se intervjuvanec s pripovedjo v prvi osebi neposredno sooča z raziskovalcem – zgodovinarjem. »Končni rezultat intervjuja je vedno plod sodelovanja obeh: pripovedovalca in raziskovalca,« pravi italijanski kulturni zgodovinar Alessandro Portelli. »Diskurz obeh ima pripovedno obliko, intervjuvanec je v določeni meri zgodovinar in zgodovinar – spraševalec je del vira …Tradicionalni zgodovinopisci se običajno predstavljajo kot 'vsevedni pripovedovalci'. O dogajanju poročajo kot tretje osebe, ki v dogodkih niso bile udeležene, vendar jih poznajo in obvladujejo (celo bolj kot sami udeleženci) … Ustna zgodovina pa je pisanje zgodovine spremenila, tako kot je moderni roman spremenil leposlovno pisanje. Najpomembnejša sprememba je, da je pripovedovalec zdaj vključen v pripoved in je udeleženec v zgodbi.«
Prav to, da je Šepetalce zasnoval preveč »pripovedno – v obliki zgodb«, naj bi bila po prepričanju nekaterih ruskih kritikov posebno šibka stran Figesove knjige. »Figesova knjiga je literatura,« naj bi dejala ruska kritičarka, »a za ljudi je njihovo življenje. Ljudje so govorili o svojih tragedijah. Vedeli so, da bodo njihove zgodbe uporabljene v zgodovinski knjigi, niso pa si mogli predstavljati, da bodo preoblikovane v takšno opereto.« O tem, ali so Figesovi Šepetalci opereta ali stvarna, z literarno pripovedno ambicijo napisana zgodovina, je seveda mogoče razpravljati. Res pa je, da so Figesu nekateri akademski kolegi že doslej očitali »preveč« narativno, literarizirano pisanje in ga podcenjujoče označevali za »pripovedovalca zgodb«, s čimer so se v skoraj dve stoletji trajajoči razpravi o odnosu med »znanstvenim« in »pripovednim« v zgodovinopisju bolj ali manj nedvoumno opredelili za stališče, da se »literarno« in »znanstveno« izključujeta. A danes bi moralo biti vendarle jasno, da vprašanje o pripovedi (narativnosti) v zgodovinopisju ni le vprašanje o tem, kako iz zgodovinskih tem narediti zgodbo in tako pridobiti čim več bralcev ter dvigniti naklado, temveč predvsem pomembno metodološko in epistemološko vprašanje. »Naše razumevanje zgodovine je ne le rezultat tega, kar zgodovinar piše, temveč tudi, kako piše,« že desetletja ponavlja ameriški teoretik narativnega zgodovinopisja Hayden White. Nobene, tudi pretekle življenjske in bivanjske stvarnosti ni mogoče zajeti v en sam obrazec, in kako drugače, »če ne z domišljijo, je sploh mogoče (v zavesti ali besedi) predstaviti preteklost, per definitionem sestavljeno iz nič več veljavnih in prisotnih procesov, struktur, pojavov in dogodkov«. Preteklosti se vedno približujemo tekstualno: zgodovinarji v svojem besedilu s težnjo po razlagi oblikujejo kontekst, jezik, ki ga uporabljajo, pa določa ne le način, temveč tudi vsebino in sporočilo njihovega diskurza. Zgodovinarjeva pripoved tako ni le diskurzivna taktika ali narativizirana reprodukcija preteklih dogodkov, temveč »sredstvo za simboliziranje dogodkov«, ki v figurativnem jeziku in s povezovanjem dogodkov v zaokroženo celoto (v zgodbo oz. zgodovino) spodbuja k razmišljanju o globljem pomenu in strukturi preteklega dogajanja, pravi White.
Toda vprašanje o tem, koliko domišljije si lahko privošči zgodovinar, še naprej spodbuja razhajanja in buri duhove, pri čemer Figesu zlasti nekateri tradicionalneje usmerjeni oxfordski kolegi očitajo, da se vse prerad prepušča domišljiji. Zgodovinar mora pač nujno upoštevati kritične metode preverjanja virov in podatkov, s pomočjo katerih iz gradiva »izlušči resnično ali verjetno zgodbo«, ki jo želi predstaviti. V nasprotju z junaki literarnih del so zgodovinarjevi junaki ljudje, ki so resnično živeli in v zgodovinarjevi pripovedi nastopajo z resničnimi imeni, kar je lahko pri obravnavi t. i. »bližnje zgodovine«, če prihaja do netočnosti in napak, junaki zgodovinarjeve pripovedi ali njihovi sorodniki pa so še živi ali še uživajo javni ugled, zelo občutljivo in problematično. Poklicni zgodovinopisec, ki nekaj da nase, si zato nekritičnih spodrsljajev ali pristranskega prepisovanja policijskih poročil po zgledu »političnih publicistov«, ki ovaduška gradiva pragmatično in neskrupulozno uporabljajo za očrnitev sodobnih nasprotnikov, ne sme in ne more dovoliti. Skoraj nemogoče je, da bi se Figes, profesor na prestižnem Birkbeck Collegeu v Londonu, tega ne zavedal, zlasti če vemo, da se je za objavo Šepetalcev v ruščini vneto zavzemal tudi po tem, ko so prevod knjige v eni moskovskih založb že zavrnili.
Figes je za težave pri objavi ruskega prevoda Šepetalcev sprva obtožil Putinov režim, ki naj bi sicer dopuščal zmerne kritike na Stalinov račun, vendar vztrajal pri pozitivnih ocenah političnih, družbenih in gospodarskih dosežkov Stalinove dobe in tedanje mednarodne moči Sovjetske zveze. O tem, da je Orlanda Figesa v Rusiji »utišal Stalinov duh«, je še vedno prepričan tudi škotski pisatelj in publicist Allan Massie, da so Figesovi Šepetalci neprijetno vznemirili politični vrh v Moskvi pa kaže tudi podatek, da je bilo ob slovenski izdaji knjige Društvo Slovenija-Rusija najprej pripravljeno sodelovati pri njeni predstavitvi v Ljubljani, nato pa se je nenadoma in brez pojasnil umaknilo. A vendar: glavni razlog za zapoznelo nezadovoljstvo s Šepetalci v nevladni organizaciji Memorial in pri moskovskih založnikih, ki so bili Šepetalce pripravljeni izdati, naj bi bile predvsem Figesove »netočnosti« in »napake« v popisovanju življenjskih zgodb nekaterih (uglednejših) oseb ruskega javnega življenja ter njihovih ravnanj in zvez s politiko in policijo v času Stalinovega režima. Figes je potem, ko je poskušal s sodelavci Memoriala razjasniti nastale sporazume, večkrat zapisal, da stvarnih »napak in netočnosti«, ki bi jih moral popraviti na več kot 740 straneh knjige, če bi hotel, da bi ta izšla v ruščini, ni več kot za dober »ducat« (čemur ni doslej prav tako še nihče ugovarjal). Če je Figesova trditev točna, je število »napak in netočnosti« v njegovi Šepetalcih pravzaprav presenetljivo majhno. Stvarnim napakam, naj bodo še tako neprijetne in krivične, se je pač pri raziskovanju zasebnega življenja in življenjskih zgodb v izjemnih, nasilnih razmerah živečih in tragično umrlih skoraj nemogoče izogniti. Na Inštitutu za novejšo zgodovino v Ljubljani že od leta 1997 poteka raziskava o Žrtvah druge svetovne vojne in zaradi nje v Sloveniji v letih 1941–1945 in eden največjih problemov raziskovalk in raziskovalcev je prav točno ugotavljanje življenjskih podatkov žrtev nasilja. Nezanesljivi in pogosto netočni niso le podatki spominskih pričevanj, lokalnih oblasti ter povojnih političnih in policijskih organov, temveč tudi sodnih in upravnih ustanov, ki so pozneje beležile dejstva o življenju in smrti bodisi v vojni umrlih in ubitih, bodisi bo po vojni usmrčenih. Tudi sodelavcem raziskave se je tako že večkrat zgodilo, da se je iz tujine živ javil domnevno »umrli«, ki naj bi bil žrtev vojne ali povojnega nasilja, a se je v resnici pravočasno umaknil na varno in doživel visoko starost.
Orlando Figes nikakor ni brez grehov. Kot je znano, se je leta 2010 zapletel v težko razumljiv škandal, ko je spletni strani knjigotrške velikanke Amazon pod izmišljenim imenom pošiljal uničujoče sodbe o knjigah svojih kolegov, hkrati pa pohvalne ocene svojega lastnega dela. Kritiki, zvečine Figesovi britanski in ameriški kolegi, so opozarjali tudi na »napake«, »netočnosti« in pomanjkljivo citiranje v Figesovih knjigah Ljudska tragedija (Oktobrska revolucija) in Natašin ples, ameriška kolegica pa mu je očitala, da je v uspešnici Natašin ples, ne da bi to posebej navedel, prevzel in uporabil v njeni knjigi objavljeno spominsko gradivo. Toda v isti sapi se mnenja uglednih zgodovinopiscev o Figesovih knjigah tudi močno razlikujejo. Medtem ko je ameriški zgodovinar Richard Pipes, čigar Kratko zgodovino ruske revolucije smo lani dobili v slovenskem prevodu, Figesovi zgodovini oktobrske revolucije očital najrazličnejše napake in njenega avtorja, kot se je pokazalo, neutemeljeno obtoževal plagiatorstva, je znani britanski zgodovinar Eric Hobsbawm isto Figesovo knjigo razglasil za delo, ki bo »več prispevalo k razumevanju ruske revolucije kot katerokoli drugo«. Podobno nasprotujoče so ocene zadnje Figesove knjige o Krimski vojni, ki je pod naslovom Krim: zadnja križarska vojna izšla leta 2011. Medtem ko nekateri kritiki zopet preštevajo na njenih straneh objavljene »netočnosti« in »napake«, drugi ugotavljajo, da se je Figes tudi z zadnjo monografijo potrdil kot eden »najodličnejših zgodovinarjev svoje dobe«. Je tako različne sodbe in ocene univerzitetnih strokovnjakov ter opisana obtoževanja in obračunavanja med njimi sploh mogoče razložiti? »Vse to je le zunanji znak globlje bolezni v jedru akademskega življenja,« meni britanski komentator. »Akademiki imajo pač probleme z uspehi kolegov.«
Če kratko povzamemo: Orlando Figes je v Šepetalcih, kot vse kaže, res zagrešil manjše ali večje število stvarnih napak in netočnosti, kar je za ljudi, ki so mu spomine zaupali in katerih življenje in trpljenje je popisal, nesporno zelo neprijetno. Toda v isti sapi je celo po prepričanju nekaterih med ruskimi sodelavci in kritiki razmeroma točno in realno prikazal »ozračje dobe«, ki se ji je posvetil. Te dobe ni osvetlil povsem na novo, saj so jo pred njim, prav tako z vidika osebnih stisk ter tragičnih taboriščnih, zaporniških in družinskih izkušenj že predstavljali in opisovali avtorji razmeroma številnih spominskih in leposlovnih del. Jo je pa pretresljivo in prepričljivo približal s pomočjo pričevanj in zornega kota ljudi, ki bi svojega življenjskega vsakdana, svojih občutij in svojega boja za preživetje v času najhujšega stalinističnega pritiska in nasilja, če bi jih k temu ne spodbudil projekt nevladne humanitarne organizacije Memorial, verjetno nikoli javno ne prikazali sami. Zakaj torej potem v kar dveh v dobrem mesecu dni v slovenskem časopisju objavljenih člankih o Orlandu Figesu in njegovih Šepetalcih samo najslabše?
_
Dr. Peter Vodopivec je zgodovinar, zaposlen kot znanstveni svetnik na Inštitutu za novejšo zgodovino v Ljubljani. Med drugimi deli je avtor odmevne in tudi v tujini nagrajevane knjige Od Pohlinove slovnice do samostojne države, ki je prvič izšla leta 2006 in pri založbi Modrijan doživela že četrti izid.
Pogledi, št. 15-16, 8. avgust 2012
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
