O slovenskem mentalnem podnebju
Sveta sindikalna stvar ali Mir Gazi – boj Sloveniji!
07. 06. 2012
Po drugi svetovni vojni je bilo v Nemčiji na vsakem koraku mogoče slišati tezo, da je duh na levi. Minilo je dokaj let, da si je celo legendarni Franz Josef Strauss, ki je svoje nasprotnike – posebno veselje je imel s študenti, učitelji pedagogi, docenti, asistenti, psihologi, politologi in sociologi – razburjal s hudomušnim zatrjevanjem, da njegova Krščanskosocialna unija ne potrebuje opozicije, ker je že demokratična, v bonskem parlamentu dovolil izreči pojasnilo, kako gre v tem primeru za permanentno ponavljanje neumnosti. Vedel je, o čem govori, saj je Bavarska, katere nekronani kralj je bil, cvetela tudi zaradi poslov s stagnirajočim komunističnim svetom.
Potem ko se je mož, za katerega je Helmut Kohl menil, da ima v sebi motor težkega kamiona in zavore majhnega osebnega vozila, za zmerom poslovil, je bilo konec zlatih časov. Tudi lesk srebrnih, ki so jim sledili, je potemnel – po sodbi Straussovega najprodornejšega naslednika Edmunda Stoiberja predvsem zato, ker v celotni Nemčiji ljudje niso tako modri kot na Bavarskem. Nekateri predeli v deželi, ki je po stari zafrkljivi oznaki mešanica pruskega šarma in avstrijske natančnosti (slednja je severno od Donave vsaj tako imaginaren pojem kakor je prvi južno od nje), so se soočili celo z resnim nazadovanjem. V slikovitem Würzburgu so menili, da je v težkih časih najbolje stopiti skupaj; politične stranke, industrialci, znanstveniki in sindikalisti so si podali roke. Ker so se medtem hočeš nočeš poslovili od iluzije, da so najpametnejši na svetu – čeprav so se med njimi v zgodovini pojavljali izjemni duhovi, kot npr. Werner Heisenberg (ki nikoli ni bil na levi) –, so se oprli tudi na nasvete od drugod. Nemci po polomijah svoje zgodovine v 20. stoletju kljub velikemu občudovanju, ki so ga bili povsod po svetu deležni v obdobju druge industrijske revolucije in bismarckovske združitve, pač le izjemoma lahko mislijo, da vedo vse najbolje ... Rezultati naporov v Würzburgu so bili bleščeči: regija, ki se je zdela obsojena na dolgotrajno stagnacijo, je v razmeroma kratkem času postala šolski primer uspešnega spopada z nazadovanjem.
»Na Slovenskem je mentalno podnebje bistveno drugačno kot v Nemčiji. Misliti znamo lokalno, delovati pa globalno; zato nam tudi nihče ne more soliti pameti.«
Na Slovenskem je mentalno podnebje bistveno drugačno kot v Nemčiji. Misliti znamo lokalno, delovati pa globalno; zato nam tudi nihče ne more soliti pameti. Če kdaj navedemo kak zgled iz tujih logov in gajev – da se komu ne bi zazdeli v hrib zasukani provincialci (ki se najhuje od vsega bojijo, da bi bili videti, kar so) –, se najraje zazremo v oddaljene, bolj zgolj predstavljive kot zares dosegljive zarje. V komunističnih časih, ko smo tisti, ki nismo pridelovali bodoče (tj. kapitalistične) pokojnine v Organizaciji združenih narodov in v različnih samoupravnih forumih, v glavnem potovali le po bližnjem zamejstvu, so nam bile posebno ljube skandinavske države, danes, v dneh kolumnizma, pa oči upiramo v Antarktiko (zelo učinkovita danska kulturna politika nas npr. niti slučajno ne zanima).
Sindikalisti pri nas raje demonstrirajo, kot se pogajajo (slednje se na Slovenskem počne le tedaj, ko lastne volje ne moreš uveljaviti z močjo). Nepregledne množice so se pred leti zgrnile na ulice proti skoraj povsem prezrtemu pesniku Miću Mrkaiću, ki je trohejsko zvenečo sentenco davčna stopnja opremil z ritmično jasnost podirajočim ukrasnim pridevkom enotna. Njihova mnenjska dinamika je izjemna: po eni strani protestirajo proti vojnim podvigom v Gazi (januar 2009), ko gre za pogajanja pred stavko v Sloveniji, pa negodujejo, ker se potencialni pogovorni partnerji vedejo, kot bi bili v »mirnodobnih razmerah« (april 2012). Ob takem ravnanju se ni mogoče znebiti občutka, da gre pri enostranskih kritikah Izraela za slabo prikrit izbruh levičarskega antisemitizma, ki v drugi polovici 20. stoletja ni bil razširjen samo v Sovjetski zvezi, ampak tudi v Jugoslaviji.
Pomenljiv je tudi slovar nekaterih sindikalistov: kjer si navadni ljudje prizadevamo ali se zavzemamo, se oni borijo. Da pri tem razpolagajo tudi s strategijo, je umevno samo po sebi. Diskurzivno ohranjanje militarističnosti, ki je brez dvoma dediščina dobe izpred leta 1991, kar kliče raziskovalce, da izdelajo podobno študijo o jeziku titoizma, kot jo je napravil Victor Klemperer z znamenito LTI (Lingua Tertii Imperii). Ker smo Slovenijo vpisali v Nato in ni več upati, da bi se danes kdo še boril za mir enako vneto kot v stalinski Sovjetski zvezi, kjer so prisegali, da bodo prej sneli predzadnji kamen z zadnjega, kot pa pričeli vojno, smo lahko zares zaskrbljeni. Semantike pri nas ni – kot v prenekateri drugi deželi – premalo, ampak še preveč. Številni sindikalisti se vedejo, kot da bi bili neposredni nasledniki vodnikov misli in stražarjev besed, ki so našega najuglednejšega dialektologa za vrsto let zaprli samo zato, ker si je ob enem od številnih prelomov v dinamični zgodovini komunizma z Vrha od Svete Trojice drznil vprašati: »Kje pa piše, da imamo mi vedno prav?« Ni ne duha ne sluha o tem, da bi si kdo med njimi prizadevali za razumevanje slovenske, evropske in planetarne celote. Veliko vprašanje pa je, ali je mogoče biti brez tega nenaiven v svetu, ki se je že izvil iz prve, kolonialistične faze globalizacije in se skozi kratkotrajno obdobje zanesene fraternizacije usmeril na pot nesentimentalnega, se pravi trdorealnega sodelovanja – iz dneva v dan na nešteto primerih potrjujoč maksimo lorda Palmerstona, da domovina nima prijateljev, pač pa interese.
Pa vendar zgodovina razodeva, da so največ naredili tisti sindikalisti, ki so dojeli, kako se kaj godi v najširših merilih in razsežnostih. Kadar niso mislili na koristi, ampak na interese članov organizacij, ki so jih vodili, so bili nespregledljivo veliki. Ernest Bevin, ki je bil na čelu britanskih transportnih delavcev, je tako postal nenadomestljiv član Churchillove nacionalne vlade. Ker se ni mogel pohvaliti s pomembnejšo formalno izobrazbo – pa tudi tako vnet avtodidakt kot njegov sodobnik Harry S. Truman, ki se je, preden je prišel v Belo hišo, bralsko prebil skozi 3 enciklopedije in 3500 nadaljnjih zvezkov ene od washingtonskih knjižnic, ni bil –, je do popolnosti izkoristil možnost, da lahko človek več razume, kakor ve. Kot minister za delo in vojno produkcijo v letih 1940–1945 je poskrbel za to, da je Velika Britanija izvršila popolnejšo gospodarsko mobilizacijo kot tretji rajh. V laburistični vladi je Bevin poleti 1945 zasedel položaj sekretarja za zunanje zadeve ter postal eden od stvariteljev povojnega Zahoda. Poskrbel je tudi za to, da se je Britanija – vsaj v primerjavi s Francijo – razmeroma neboleče poslovila od imperija (ter hkrati od njega ohranila več kot katerakoli druga kolonialna sila). Podobno dolgo pot je prehodil tudi nekdanji poljski sindikalist in predsednik Lech Walensa, ki je prav tako odigral nespregledljivo vlogo v plimah in osekah 20. stoletja. Bil je velik celo v prostoru med nemškim in ruskim kolosom, kjer se zdi, da je vsakdo obsojen na majhnost.
Razumeti, kaj se dogaja vsem in vsakomur – ne samo tistim, katerih zastopnik je posameznik –, je največja umetnost javnega življenja. Sindikalistom se vrata, skozi katera se pride do nje, nemara odpro redkeje kot komu drugemu, saj lahko z arogantnim neinteresom za dogajanja v državni, kontinentalni in planetarni celoti hitro dosežejo uspehe. Pristaši jim radi ploskajo za napitnine, ki jim jih zanje dá ta ali oni mogočnik. Toda še hitreje kot kaj dobrega na tak način zagrešijo tudi usodne napake. Nemški sindikalisti ob koncu januarja 1933 nikakor niso bili pripravljeni stavkati, ko je predsednik Hindenburg podelil mandat za sestavo »mesiji s stadionov« (tako je Hitlerja označil veliki madžarski pisatelj Sándor Márai). Prvak nacionalnega socializma, ki je bil v očeh ostarelega Reichspräsidenta še nekaj mesecev prej obravnavan kot »češki kaplar« – v Berlin je pač prišel z jugovzhoda in senilni generalfeldmaršal se ni bil voljan ukvarjati s podrobnostmi, iz katere nekdanje province habsburškega imperija prihaja čudodelec, čigar sposobnosti je sprva ocenjeval kot primerne le za zasedbo položaja poštnega ministra –, je tako lahko v nekaj mesecih pokazal, kaj zna. Skrivnost Hitlerjevega uspeha je bila predvsem v podcenjevanju s strani drugih. Tudi delavskih prvakov. Sindikalisti, ki so 1920 prav s stavko ob Kapp-Lüttwitzovem puču skrajnih monarhističnih sil rešili Nemško republiko, pač niso celovito razumeli situacije. Njim se je bivši katoliški kancler Heinrich Brühning, ki je uveljavil strogo varčevalno politiko in s tem ne samo dolgoročno ozdravil državne finance, temveč tudi omogočil prihodnji gospodarski vzpon domovine, zdel hujši sovražnik kot vulgarni Hitler. Njegovim govorancam, s katerimi se zaradi poudarjenih dialektizmov niso mogli poistovetiti – Nemce in Avstrijce pač loči isti jezik (kakor je ugotavljal že Karl Kraus) –, so se lahko celo posmehovali. Toda nekaj mesecev pozneje so že bili vpreženi v nacionalsocialistično Fronto dela, o čemer se že ni bilo več mogoče pogajati ... Militaristični slovar seveda ni bil naključen. In čeprav nacionalni socializem v nasprotju s fašizmom ni izšel iz sindikalizma – o povezanosti slednjega s koreninami črnosrajčniškega gibanja je v pričevanjih o svojem vzponu pisal sam Mussolini –, so organizacije delojemalcev pri njegovem dvigu odigrale pomembno vlogo. Predvsem z nerazumevanjem, kaj se dogaja vsem. Nič drugače ni bilo v pripravah ozračja za krvavi vojaški udar v Čilu 1973.
Ko slovenski sindikalisti počno, kar pač že, ne izbirajo zgolj zase. Niti samo za tiste, ki so jih postavili na frontmanovske položaje. Narava njihovih opravil presega vse posamezne pramene življenja. Vsekakor pa se sami odločajo, komu bodo podobni – ali svojim würzburškim kolegom, Bevinu in Walensi ali tistim, ki so bodisi s kratkovidno dejavnostjo bodisi z neprebujenostjo dvigali revolucionarje rdeče, črne in rjave barve. (Nemara bi kdo rad vsaj deloma spominjal na Jimmyja R. Hoffo – da bi se po izginitvi iz časa in zgodovine zaradi zvez s postavami iz senčnega zakulisja reinkarniral v Jacku Nicholsonu.)
Če izvzamemo nekaj kratkosapnih epizod, zgodovina slovenskega sindikalizma ni posebno navdihujoča. Številni prvaki delojemalcev, ki se z nostalgijo sklicujejo na čase, ko smo se vozili z avtomobili, katerih vrednost je bilo mogoče podvojiti z napolnitvijo tanka za gorivo, se ne obremenjujejo z nikakršno celoto. Ne spomnijo se več niti na site in lačne Slovence, na katere je že leta 1969 opozoril nikoli s posebno radostjo pozdravljani, a vedno aktualni mariborski zbornik, ki sta ga uredila Janez Rotar in France Forstnerič. Ko zadoni trobenta, da intonira Internacionalo, ne vedo nič več niti o desettisočih delavcev, za katere v letih titoizma ni bilo zaposlitve v domovini in so se v najtežavnejših razmerah podali v Zvezno republiko Nemčijo, da so sebi in svojim družinam zagotovili preživetje. Pomembno je samo to, da je bila nekoč diktatura proletariata in da smo imeli po marksistični ideologiji sistemsko prednost pred vsemi drugimi. A to je v stvarnosti pomenilo – kakor še danes – le utvaro. Dejanskost je bila natanko takšna, kot jo je opisoval(a) polanekdota-polvic, ki je nekoč krožil(a) v Celju. Ko je predvojni revolucionarni marksist Franc Leskošek - Luka (dejansko edini slovenski komunistični politik, ki je denar kdaj usmeril tudi v domovino; drugi so se zaposlili le s kanaliziranjem bal dinarskih tisočakov iz nje) prvič prišel med svoje nekdanje sodelavce v »kširfabriki«, tj. v Emu, je oznanil, da je zdaj tovarna njihova. Eden od prekaljenih proletarcev, ki ga je dobro poznal, ga je vprašal, če je to res. Ko je Luka zatrdil, da je, je »neposredni proizvajalec« nemudoma predlagal, naj firmo prodajo. Marksistični revolucionar je sogovorniku očital, da je »butl«, kajti: »Kje boš pa potem delal?« Odgovor je bil seveda: »Pri tistem, ki bo fabriko kupil.«
Ali potemtakem res lahko mislimo, da imamo vedno prav – četudi to kje piše? Nemara pa pri nas tistih, ki imajo drugačno mnenje od borcev za takšno ali drugačno sveto stvar (kakor bi dejal Taras Kermauner), zares ne potrebujemo, ker smo že … no, ne ravno demokratični, kakor so bili v zlatih časih Franza Josefa Straussa na Bavarskem, ampak revolucionarni. Smrad se lahko nahaja kjer koli, duha je pa povsod malo.
Pogledi, št. 10, 23. maj 2012
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
