Visokošolske odškodnine
Teza o kršitvi pravice do izobraževanja
06. 12. 2013
Niti za trenutek ne bi smeli dvomiti, da so univerze, v okviru svoje enkratne funkcije in privilegiranega poslanstva, vselej soodgovorne tako za stanje duha v družbi kot tudi za splošno kakovost družbenega življenja. Torej tudi za vsebino ustavne in socialne demokracije, ki jo živimo. V Sloveniji do zdaj ni bilo malo suverenih razpravljavcev na teme o univerzi. Ne le tistih, ki so se aktivno vključevali v razprave Odbora za obrambo visokošolskega in znanstvenega dela; tudi drugi posamezni so z objavljenimi časopisnimi, strokovnimi in znanstvenimi članki, pa tudi knjigami, pomembno prispevali k skupnemu udejanjanju intelektualne in poklicne soodgovornosti za družbeni status znanja in delovanje slovenskih univerz.
Poskusi misliti univerzo z ozirom na stanje in dogajanja, ki jo v našem prostoru določajo zdaj, presegajo filozofska razpravljanja. So polemike o zelo konkretnih univerzitetnih vprašanjih, akademskih problemih in pozivih državi, da do visokega šolstva vzpostavi primernejši odnos. Nelagodno bi lahko dejali, da gre tako rekoč za ene in iste teme, samospraševanja, ugotovitve in apele.
V dosedanjih javnih razpravah o univerzitetni politiki v Sloveniji je bil eden od zelo pomembnih vidikov umeščanja univerze v okvir ustavnopravnega reda (kot je meni znano) vendarle povsem spregledan. Izhaja iz prepoznavnega in etično vprašljivega načina, kako poskušajo ne le nekatere zasebne šolske ustanove, pač pa tudi javne univerze s pragmatično in koristoljubno prilagodljivostjo politiki države poskrbeti predvsem za dvig števila vpisanih študentov, zunanjo podobo in njeno površinsko privlačnost programske ponudbe posameznih fakultet in, ne nazadnje, zaposljivost učiteljskega kadra. Manj pa za kakovost izobraževanja in zaposlitveno vrednost znanja. Univerzitetni učitelji so pač, v skladu s togo računsko matematiko sistemskih pravil in logiko pri določanju plačilnih meril, plačani glede na konkretno število spodaj in zgoraj omejenih pedagoških ur pri konkretnih študijskih predmetih, ki se dejansko izvajajo v tekočem študijskem letu.
Vsekakor sta lahko premislek fakultete o uvedbi novih študijskih programov in njena odločitev za konkretno programsko novost rezultat strokovno pronicljive in akademsko dobroverne analize družbenih potreb po strokovnjakih z določenega področja, ali pa optimiziranja vsebinskih in kadrovskih možnosti fakultete. A v slovenskem izobraževalnem prostoru je mogoče opaziti, da vendarle ni vselej tako.
V Sloveniji najdemo tudi univerzitetne študijske programe, ki se zdijo pripravljeni presenetljivo hitro, strokovno manj natančno, kadrovsko ne povsem domišljeno in logistično pomanjkljivo. Še lažje najdemo študijske programe, ki v praksi ne sledijo prvotnim vsebinskim napovedim ob registraciji in zagotovilom prvim generacijam vpisanih študentov. Pri nekaterih programih se poznavalci sprašujejo, če so jih vzpodbudile akademsko neprepričljive zaposlitvene in finančne težnje posameznikov, ne pa tehten akademski uvid oziroma iskren premislek o družbeni potrebi po posameznih strokovnih profilih ter zavest o odgovornosti za kakovost izobraževanja.
Poseben problem v nizu nekaterih novosti v ponudbi univerzitetnega študija pri nas se zdijo tisti programi, ki bodisi ponujajo strokovne nazive, za katere niti fakultete same vedno ne vedo natančno, kaj naj bi končno pomenili v smislu splošnih in posebnih kompetenc diplomantov, bodisi naslavljajo bodoče študente z obljubami o pridobitvi poklicnega naziva, ki v družbeni praksi ostaja neuresničena ali celo neuresničljiva.
Doktrina o pozitivnih obveznostih države
Javno oblast je zato treba spomniti na doktrino o pozitivnih ustavnopravnih obveznostih države. Če država, ki ima v procesu ustanavljanja in akreditacije študijskih programov zadnjo in odločilno besedo, določen študijski program odobri, se po mojem mnenju sooči s pravno obveznostjo, da stori vse, kar je potrebno in je od države mogoče razumno pričakovati, da bodo bodoči diplomanti na trgu dela osebno izkusili družbeno potrebo in strokovni pomen končanega študijskega programa: z enakopravno možnostjo učinkovite prijave na razpisana delovna mesta in posledično zaposlitve.
Z drugimi besedami, če država odobri študijski program določene poklicne smeri, mora pred končanjem študija prve generacije diplomantov urediti formalizacijo tega poklica v državnih pravnih aktih (končno z objavo v Uradnem listu). Podobno, če država ob uveljavitvi določenega programa, ki je izrecno ali glede na opis kompetenc očitno poklicno naravnan, ustanovitelju in izvajalcu programa dopusti dobroverno pričakovanje, da bo storila enako kot v prvem primeru, torej zagotovila formalno priznanje poklica, mora to tudi storiti. V obeh primerih gre za protiustavno kršitev avtonomije izobraževalne ustanove in pravice študentov do izobraževanja, pa tudi njihove pravice do dela, če država svoje pozitivne pravne obveznosti ne izpolni.
Pri univerzitetnih študijskih programih, ki niso očitno poklicno naravnani in prejmejo dovoljenje države za začetek izvajanja, morda država res ni odgovorna iz naslova pozitivne obveznosti, da diplome takšnih programov z zakonodajo izrecno izenači s poklicnim nazivom primerljivih programov. Menim pa, da je dolžna pravno zagotoviti možnosti, da se bodo diplomanti takšnih programov lahko kot formalno ustrezni kandidati enakopravno prijavljali na javne razpise za delovna mesta z učinkovito možnostjo zaposlitve. Če država dovoli izvajati študijske programe, ki diplomantom zagotavljajo pridobitev določenega strokovnega naziva, ne da bi tega izenačila z že obstoječimi poklicnimi nazivi vsebinsko primerljivih programov, mora vendarle poskrbeti, da se bodo lahko diplomanti teh programov enakopravno prijavljali na vse tiste javne razpise, ki zadevajo delovna mesta s primerljivimi splošnimi in posebnimi kompetencami. Ne glede na to, za katero strokovno področje gre: pravo, psihologijo, ekonomijo, menedžment, arhitekturo, antropologijo, filozofijo ali katerokoli drugo področje. Opustitev takšne pozitivne (ustavno)pravne obveznosti bi veljalo opredeliti kot protiustavno ravnanje države. Če se namreč posameznik za določeno delovno mesto ne more niti enakopravno potegovati, se njegove poklicne kompetence in osebne kvalitete tudi na trgu ne morejo preverjati.
Problem je verjetno celo večji, kot se morda zdi na prvi pogled. Vzemimo na primer poklic pravnika, novinarja, ali psihologa. Verjetno obstajajo stvarni in ugotovljivi razlogi, zakaj država diplomanta neke visoke šole ali fakultete za pravo in menedžment poklicno ne izenači z diplomantom pravne fakultete. Ali zakaj diplomanta neke visoke šole ali fakultete za medije ne izenači s poklicem diplomiranega novinarja s Fakultete za družbene vede. Pa npr. diplomanta Fakultete za družbene in poslovne študije z diplomiranim ekonomistom. Ali pa diplomiranega biopsihologa z diplomiranim psihologom iz Maribora ali Ljubljane. In zakaj npr. tudi diplomanta psihosocialne pomoči iz Nove Gorice ne bo izenačila s poklicem psihologa.
Verjetno iz podobnih razlogov država tudi ne sprejme zakonske ureditve, s katero bi zagotovila, da bodo razpisi za delovna mesta vsaj praviloma in le z redkimi, posebej utemeljenimi izjemami, spisani tako, da bodo kot kandidate naslavljali diplomante vseh vsebinsko primerljivih študijskih programov in ne le nosilce formalno reguliranih poklicev (psiholog, ekonomist, pravnik itn.)
Ta problem, ki je očitno tudi pravnega značaja, se še stopnjuje, kadar se diplomanti študijskega programa, ki naj bi bil na papirju primerljiv z drugim, poklicno reguliranim programom, na tega drugega ne morejo niti prepisati. Ali pa, če jim prepis ni zagotovljen niti po tem, ko opravijo večje število ne prav poceni diferencialnih izpitov.
Takšna izobraževalna politika države in univerz bi se nam morala zdeti neodgovorna. Pravniki bi morali pozorno premisliti argumente o ustavni spornosti takšnega početja in nastalih posledic, ki so za vedno več mladih diplomantk in diplomantov nadvse škodljive. Velika večina, morda kar vsi, skupaj s svojimi starši ob vpisu ne vedo ali ne razumejo dovolj dobro, da njihova diploma ne bo imela vrednosti, kakršno pričakujejo. In da njihov strokovni naziv ne bo pomenil tudi poklicnega naziva. In da jim zato ne bo omogočal enakopravnega kandidiranja na delovna mesta, ki jih je v promocijskih materialih šol mogoče izrecno prebrati ali pa vsaj posredno prepoznati pri opisih domnevnih posebnih kompetenc diplomantov.
Kadar je takšna neobveščenost ali celo zavedenost študenta tudi posledica zavestnega delovanja vodstev fakultet, njihovega slepomišenja, promocijske zvitosti ali celo nedvoumnega zavajanja, bi morali pravniki v takšnem pristopu prepoznati tudi pravno (kazensko in odškodninsko) odgovornost izobraževalnih ustanov do študentov. Ter tudi oseb na vodstvenih položajih. V primeru, da bi se v vlogi oškodovanca hkrati prepoznale fakultete in študentje, bi bil na mestu skupen nastop pred sodiščem, s tožbo proti državi. V času krize, ko državna politika dopušča ekspanzijo takšnih in drugačnih študijskih programov in nazivov, zaposlovalne možnosti pa so za mlade diplomante iz dneva v dan manj opogumljajoče, bi morala slovenska sodišča spomniti državo na vsebino in pomen njenih pozitivnih ustavnopravnih obveznosti glede statusa univerz, pravice študentov do izobraževanja in njihove pravice do dela. Pač v jeziku nezanemarljivo visokih odškodnin.
Družba s takšno univerzitetno politiko in prakso zase ne more trditi, da je družba znanja. Prej gre za družbo usodnega prepleta pravne ignorance, politične arbitrarnosti, ekonomske surovosti in etične sprevrženosti. Mlade prepušča dosegu nihilizma in krizi smisla. Temu se je treba zoperstaviti.
Pogledi, let. 4, št. 22, 27. november 2013
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Komentar:
|
komentarjev: 1
18.04.2011 Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
