»Proletkultovsko« etiketiranje literarnih del
Vsi smo udbovci
14. 05. 2012
Konec marca sem uredništvu revije Reporter poslal naslednje »pismo bralca«:»Kolumnist Reporterja Boštjan M. Turk se je zadnji čas spustil v razglabljanja na področju kulture, ki nimajo ne trdne dejstvene podlage in ne racionalnih argumentov. Pred časom je v Reporterju objavil trditev, da je bil pokojni pesnik Dane Zajc celo življenje tako rekoč prezrt in je ostal brez vsakršnih državnih časti in nagrad. To preverljivo ni res, saj je bil Zajc od leta 1993 član SAZU, torej najvišje kulturno-umetniške ustanove na Slovenskem, po letu 1970 pa je dobil vrsto literarnih priznanj in nagrad, npr. nagrado Prešernovega sklada 1970, Levstikovo nagrado 1977 in 2005, Grumovo nagrado 1979 in 1986, Prešernovo nagrado 1981, Jenkovo nagrado 1998; v letih 1991–95 pa je bil tudi predsednik Društva slovenskih pisateljev. Rečeno je bilo, da je bil Zajc »zatrt« zaradi nekaterih svojih kolegov, ki so se na zahrbten in ritolizniški način povzpenjali v literarnem okolju namesto Zajca. Zlasti je bil izpostavljen sedanji predsednik DSP, pesnik Veno Taufer, ki ga je Turk celo razglasil za udbovca, torej ovaduha najslabše vrste. Turk je še v zadnji številki Reporterja (Privilegij besede, 26. 3.) zatrdil, da je »Udba 'oblikovala' Vena Tauferja, da pri DSP opravlja enako delo« (kakor ga je M. Meršol pri Delu). Če zanemarim Turkovo vulgarnokritiško razmišljanje o Tauferjevi poeziji, ki z dejansko kvaliteto pesnikovega ustvarjanja nima nič, pa ne morem mimo očitka o udbovstvu, saj je jasno, da je med Meršolom in Tauferjem bistvena razlika: če je bil prvi prostovoljni dajalec informacij nekdanjemu organu za državno varnost, je bil Taufer žrtev tega organa in je sodelovanje z njim izrecno zavrnil. To nedvomno izvira tudi iz celotne življenjske kariere pesnika, saj je bil Taufer (kot navaja Enciklopedija Slovenije) vseskoz »oporečniški kulturni delavec«, ki »se je zavzemal za umetnostni in mišljenjski pluralizem« vse od Revije 57, Odra 57, Perspektiv do Nove revije in Odbora za zaščito človekovih pravic; bil je tudi soavtor Majniške deklaracije 89. Zato javno pozivam Boštjana M. Turka, da objavi kakršno koli arhivirano izjavo, informacijo, pismo, izpoved, priznanje, zapisnik ipd., v katerem Veno Taufer nedvomno ovaja svoje umetniške kolege in voljno sodeluje z nekdanjo Udbo. Le tako bojo njegove besede o udbovskem ovaduštvu dobile stvarno podlago, četudi bo njihov vir morda sporen ali dvomljiv, kot lahko domnevamo za vire take vrste. Če tega ne more storiti, ker takih dokumentov ni, je s svojim pisanjem storil ne le zgolj moralno in človeško zavržno dejanje, temveč tudi več kaznivih dejanj; in če tega ne bo storil, bi ga moralo uredništvo Reporterja v korist svoje lastne verodostojnosti bržkone odstraniti kot stalnega sodelavca. Drago Bajt, Ljubljana«
Ker objave pisma dve številki ni bilo, sem glavnemu uredniku Silvestru Šurli poslal kratko pisemce:
»Spoštovani g. Šurla! Kot od poštenega novinarja in izvrstnega komentatorja pričakujem, da boste v prihodnji številki Reporterja objavili moje pismo, odziv na pisanje Boštjana M. Turka v vaši reviji, ki sem ga poslal pred 14 dnevi (29. 3.). V nasprotnem primeru bom moral pismo in komentar k njemu objaviti na drugem mestu. Vas pozdravljam, Drago Bajt.«
Namesto objave sem hitro dočakal odgovor glavnega urednika:
»Spoštovani g. Drago Bajt,
tistega pisma, vsebine se spominjam bežno – vem le to, da je bila žaljiva do našega kolumnista, vam nisem dolžan objaviti (vaše ime ni bilo nikjer omenjeno!). To veste tudi sami.
In ni mi treba nič pripominjati, kaj boste storili v nasprotnem primeru. Jaz vam svetujem, da ga nemudoma pošljete na Delo. Tam vam ga bodo gotovo z veseljem objavili. V teh turbulentnih časih jim bo prišlo kot naročeno. Lep pozdrav, Silvester Šurla«
Na to sem kratko odgovoril:
»Dragi g. Šurla, takega odgovora od vas vsekakor nisem pričakoval. Prvič ne zato, ker pismo ni bilo žaljivo do nikogar, in drugič ne zato, ker ne objavljate samo pisem tistih, ki so v kakem vašem članku omenjeni. Pisma bralcev so namreč tudi splošno relevanten način odzivanja na dogodke, ki so obravnavani v revijah ali časopisih. Meni ne gre za Turka, ampak za resnico. Pozdrav, D. B.«
»Vsesplošno zaničevanje kulturnega ustvarjanja, pisarjenje lažnih ovadb, pavšalno in neargumentirano lepljenje udbovskih nalepk prehaja že v resnično »proletkultovsko« estetsko etiketiranje literarnih del.«
S tem je bilo moje sodelovanje z Reporterjem končano. Moje pismo očitno ne bo objavljeno. Žal pa to pomeni, da se bo nadaljevala tudi neargumentirana etiketizacija slovenskih pisateljev s strani Boštjana M. Turka in medijev, ki lahkoverno dajejo prostor pisanju take vrste. A kot rečeno: »meni ne gre za Turka, ampak za resnico«. Resnica, kot kaže, bo v tem primeru glavna žrtev kolumen brez argumentov in člankov brez dokaza. To se je kaj hitro tudi pokazalo, ko je novinarka Reporterja Biserka Karneža Cerjak začela ponavljati Turkove obtožbe o udbovcih med slovenskimi pisatelji (spočete na spletnem portalu pozareport.si), in to še naprej brez dokazov in listinskih argumentov. Kajti podatek, da je nekdo odšel v tujino, v primeru Vena Tauferja denimo na angleški BBC, še nikakor ne pomeni, da je bil voljni sodelavec Udbe. Za nalepko udbovca je treba še kaj več, vsaj priznanje samega obtoženca in kakšno »informatorsko« poročilo ali konkretna ovadba; tega v zvezi s Tauferjem doslej ni bilo. Pravzaprav menim, da prav v tem primeru tega tudi ne bo. Udbovci med pisatelji so bili, vendar z drugimi imeni.
Tem obtožbam pa so se pridružile še nekatere trditve, ki nimajo opore v dejstvih, v določeni meri pa celo populistično računajo na bebavost ideološko slepih bralcev. Tako je omenjena novinarka Društvo slovenskih pisateljev razglasila za »elitistično združbo«, za ustanovo, ki da združuje samo pravoverne ustvarjalce iz ozkega kroga izbrancev in izloča »vsiljivce«. Kronski dokaz za to naj bi bilo nesprejetje potopisca Boruta Koruna v vrste članov DSP. Kolikor poznam sprejemanje novih članov v društvo, je to vse prej kot elitistično: sprejeti so tako rekoč vsi pismeni ustvarjalci, ki objavijo knjigo ali dve, sporni primeri so začasno odloženi, zunaj društva pa ostanejo zgolj nepismeni peropraski in grafomani, ki menijo, da je DSP odskočna deska za pisateljsko slavo. Zunaj DSP je doslej ostal gotovo tudi kakšen »proletkultovec« (po terminologiji B. M. Turka) ali pristaš gesla »vsi smo ustvarjalci«, ki je potem grozil s samomorom. Zakaj Borut Korun ni bil sprejet v DSP, kaj se je dogajalo z njegovo prošnjo za vstop, kdaj se je vse to zgodilo ipd., ne vem; vsekakor pa menim, da si s svojimi knjigami nedvomno zasluži članstvo. Moje trdno prepričanje je, da je ta čas v DSP prejkone preveč kot premalo članov; marsikdo je po sprejetju ostal samo član na papirju.
Druga stvar, skregana z dejstvi, pa je navedba o »novinarju« Petru Kolšku, enem izmed »elitistov« v DSP, ki da je svojo zadnjo knjigo izdal leta 1993, kljub temu pa tako rekoč kroji usodo slovenskih pisateljev. Trditvi lahko verjamejo le tisti, ki nimajo doma nobenega leksikona in ne uporabljajo računalnika. Kolšek, pesnik, kritik in publicist, je namreč po 1993 izdal štiri pesniške zbirke: Kletarjevo popoldne (1996), Nikoli več (2005), Opuščanje vrta (2009), Tropi in tropine (2011); pisemsko prozo Navadna razmerja (1998, z B. Švigelj Mérat); knjigo kritik Lepa točajka (2003) in knjigo kolumen Vaserkeber in druge dogodbe (2011). Poleg tega je sestavil vsaj še antologijo slovenske poezije Nevihta sladkih rož (2006) in napisal radijsko igro Valentinovo (2008). Kolšek je, kar se tiče »plodovitosti«, nadpovprečen slovenski literat; poleg tega bi težko rekli, da prisega na »partijsko kulturo« in da je zadrt »proletkultovec«.
Čas je, da se take malverzacije s kulturo in kulturniki nehajo. Vsesplošno zaničevanje kulturnega ustvarjanja, pisarjenje lažnih ovadb, pavšalno in neargumentirano lepljenje udbovskih nalepk prehaja že v resnično »proletkultovsko« estetsko etiketiranje literarnih del, kar dokazuje prav nekaj Turkovih »ocen« slovenske poezije. Podobne ocene so nekdaj v Sovjetski zvezi pisatelje pripeljale najprej v Lubjanko, potem pa pred puške ali v gulag.
Pogledi, št. 8, 25. april 2012
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
