Pogovor s kuratorjem Charlesom Eschejem
V slovenski umetnosti se dogaja generacijski premik
Koliko časa ste preživeli v Sloveniji v pripravah na U3?
K sodelovanju so me povabili pred približno osemnajstimi meseci. Zares sem začel delo kuratorja aprila lani, skupaj torej približno štirinajst mesecev. V tem času sem bil tukaj osemkrat. Tokrat sem prišel 30. maja, ostal pa bom do 18. junija.
Ali nam lahko na kratko opišete, kako je potekalo vaše kuratorsko delo izbiranja umetnikov in del?
Kurator se mora predvsem potruditi, da si ogleda vse, kar je mogoče. To se večinoma dogaja na razstavah in v umetniških ateljejih. Lani sem v Mariboru obiskal večjo razstavo mladih umetnikov s Štajerskega. Videl sem veliko del, to mi je zelo pomagalo. Pogosto sem tudi obiskoval ustanove, kjer sem si lahko naenkrat ogledal dela različnih umetnikov, da sem ugotovil, kakšne so splošne tendence. In seveda mi je kustos v Moderni galeriji Igor Španjol predstavil veliko zanimivih ljudi, prek katerih sem spoznal spet druge, dobil različne predloge in tako naprej. Tako sem si ustvaril predstavo o tem, kaj se dogaja. Pri tem so mi pomagale tudi galerije, kot so Ganes Pratt, Škuc in Mestna galerija. Vsi ti ljudje so postali pomembni svetovalci pri projektu.
Naslov razstave je Ideja za življenje. Realizem in realno v sodobni umetnosti v Sloveniji. Tendenca k realizmu je v mednarodnem prostoru še razmeroma nova, zato me zanima, kje ste jo iskali v slovenskem umetniškem prostoru?
Ker smo se osredotočili na oboje, realizem in realno, smo imeli širok nabor možnosti. Ogledali smo si dela, ki upodabljajo resničnost, in dela, ki učinkujejo na ulici, v resničnem življenju zunaj muzejev. Po mojem mnenju se je v osemdesetih letih v Sloveniji začela dolga tradicija »prevelike identifikacije« z institucijami, tradicija ustanavljanja umetnih ali napol umetnih organizacij. NSK, Muzej sodobne umetnosti P.A.R.A.S.I.T.E, Delavsko-punkerska univerza in podobne parainstitucije. To pomeni, da je tu morda bolj kot drugje že dolgo prisotno povezovanje z resničnostjo, ki pa nikoli ni bilo v večji meri postavljeno v okvir realizma.
Realizem ni novost, novo je razmišljanje o različnih postopkih z očmi realista. Z iskanjem tega v slovenski sodobni in starejši umetnosti nismo imeli preveč težav. Seveda, resnična zgodovina realizma je v Sloveniji majhna, a obstaja v zbirki Moderne galerije. Tudi to sem poskušal prikazati.
Kakšno mnenje ste si ustvarili po pregledu umetniške scene v Sloveniji?
Zanimivo se mi zdi, da se v Sloveniji očitno dogaja generacijski premik. Všeč mi je, da razstava prikazuje trenutek, ko premik še poteka. Povedano drugače, močna generacija predvsem iz devetdesetih let je še vedno prisotna na razstavi in zelo dejavna na različnih področjih. Hkrati pa se začenja uveljavljati veliko novih umetnikov, ki bodo po mojem mnenju nosilci slovenske umetnosti v prihodnje. Tako da verjetno na naslednji U3 stare generacije ne bo več, saj se bo generacijski premik že končal. Občutek imam, da je to res prehodno obdobje, in všeč mi je, da sta ti dve generaciji prikazani skupaj.
Torej predstavljena zgodnejša dela iz zbirke Moderne galerije izhajajo iz tega koncepta?
Skupaj s temi deli so razstavljene tri generacije: povojna generacija, generacija iz osemdesetih in devetdesetih let ter mlada generacija, ki se šele uveljavlja. Spodbudno je, da zadnja lahko postane zelo močna, čeprav se precej razlikuje od svojih predhodnikov. Umetniki, kot sta Jaša in Nika Autor, imajo velik potencial. Mislim, da to nakazuje, da se nekaj spreminja, da se dogaja nekakšen prehod. Vseeno pa moramo vedeti, da je starejša generacija iz devetdesetih let še vedno živa, aktivna in zelo pomembna. Nanje ne smemo pozabiti. A to je trenutek, ki daje vpogled v preteklo in hkrati tudi v prihodnje ustvarjanje. V tem smislu trienale prikazuje oboje, pogled v preteklost in pogled v prihodnost.
Ali lahko umetnost odgovori na vprašanja moderne družbe? Verjamete v moč artivizma?
Eden izmed problemov, o katerih govorite, je po mojem mnenju tako imenovana časovna galerija. Prva modernistična slika naj bi bila Picassova Les Demoiselles d'Avignon, ki je nastala leta 1907. Kot prva modernistična slika je bila predstavljena šele leta 1936 na razstavi moderne umetnosti v New Yorku, ki je bila pravzaprav prva razstava kubistične in abstraktne umetnosti. 29 let je preteklo, preden je bila slika, ki naj bi bila absolutno odločilna za zgodovino umetnosti in estetike, prepoznana kot taka. Nisem popolnoma prepričan, da je danes časovni razmik kaj manjši.
Torej, ko me vprašate, ali verjamem, da umetnost lahko spreminja stvari, je moj odgovor: da, seveda. Ali mislim, da se ta moč ujema s politično ali medijsko časovnico? Vsekakor ne. Politik, ki zdaj finančno ali celo osebno vlaga v umetnika ali v ustvarjanje umetniškega polja, ne bo imel od tega nobene koristi kot politik. Kaj takega stori le, če vidi stvari tudi iz drugega zornega kota, a ne poznam politika, ki bi imel še kak drug interes poleg svojega lastnega preživetja. Ekonomski sistemi očitno ne morejo izkoristiti razmika 29 let. Tako nastane problem. Ker verjamemo v artivizem, moramo na umetnost gledati dolgoročno, čeprav je aktivizem kratkoročen. V 29 letih je lahko podnebje popolnoma uničeno. Podnebje in aktivizem tako jasno ne moreta delovati v skladu s časovnico umetnosti. Zavedati se moramo, da na še daljši rok umetnost postane še pomembnejša. Nihče se ne spominja gospodarstva rimskega imperija, vsi pa poznamo rimsko umetnost. Daljša časovnica tako pravzaprav pomeni večjo vrednost in pomembnost umetnosti. Kratkoročno pa je umetnost izjemno šibka.
Nam lahko za konec poveste še kaj o projektu Former West, pri katerem sodelujete z Mario Hlavajovo?
Razmišljamo o tem, kaj se zgodi, ko delitve sveta, ki so obstajale do leta 1989, razpadejo. Komunistične in postkolonialne države so se začele radikalno spreminjati. Na zahodu leta 1989 niso dojemali kot tako radikalnega do približno dveh let nazaj, ko se je začela finančna kriza. Do takrat se niso zavedali, kakšne posledice imajo na našo domišljijo zaton ideologije, svetovni sistem, ki temelji na neizprosni konkurenčnosti, torej globalna prevlada enega sistema in konec zgodovine, kot so vse to poimenovali neokonzervativci.
Želimo kritično premisliti globalno zgodovino zadnjih dveh desetletji. Osnovna poteza projekta je domišljijska: odpreti možnost mišljenja končnosti zahodne paradigme v večno spreminjajočem se svetu.
Pogledi, junij 2010