»Ali kako bit spočenja še več biti.«
Alenka Zupančič Žerdin: Seksualno in ontologija. Društvo za teoretsko psihoanalizo, Ljubljana 2011, 164 str., 20 €
29. 10. 2012
Alenka Zupančič Žerdin je eno najizrazitejših imen slovenskega filozofskega prostora. Je del teoretično izredno močnega in prodornega kroga t. i. Ljubljanske šole teoretične psihoanalize.
Njeno pisanje je osredinjeno na tematike, ki jih v svojih delih odpira francoski psihoanalitik Jacques Lacan. A Lacan ni edini avtor, ki preči njena dela, mogoče le točka, ki najmočneje gravitira v njenih tekstih, neke vrste Higgsov bozon, ki vsemu ostalemu daje obliko in težo, celo smer. Tako so tu še tisti bolj klasični avtorji (Kant, Hegel, Bergson, Nietzsche) in tisti bolj sodobni, ki se jih da zapakirati pod oznako »francoski (post)strukturalizem«. A najbolj natančna oznaka njenega filozofskega podjetja je zagotovo smernica filozofija skozi psihoanalizo, nekaj, po čemer je zgoraj omenjena šola mednarodno poznana in tudi cenjena. Se pravi, pristop, ki z drugačnimi orodji na novo prevprašuje stara in postavlja nova filozofska vprašanja.
Knjižne izdaje A. Zupančič Žerdin lahko razdelimo v dve obdobji (s tem se filozofinja − glede na intervju, ki je bil objavljen reviji Literatura − sicer ne bi strinjala): v obdobje pred in v obdobje po letu 2000. V obdobju pred je šlo za bolj natančno raziskovanje, privajanje psihoanalitičnemu naboru metodološkega orodja in za prilagajanje tega orodja, v novem tisočletju pa za uporabo tega nabora na raznorodnih temah. Tako so bile v dobrem desetletju (štejemo samo izdaje v Sloveniji) izdane tri izredno tehtne in močne knjige: Nietzsche, filozofija dvojega, Poetika, druga knjiga in Seksualno in ontologija.
Naštete naslove, če že ne vsebinsko pa zagotovo metodološko, druži nekaj potez. V Nietzscheju avtorica izpostavi posebno lastnost drugega: drugi ni nekaj, kar je onstran, temveč je v stvari sami. In s tem, ko je v stvari sami, to stvar bistveno določa. Je njen bistveni del. Ji je tuj, a po drugi strani zelo domač. Odtod naslovna »filozofija dvojega« in ne filozofija enega. V Poetiki v polje filozofije pripelje komedijo, temo, ki se tu ni znašla prav velikokrat. Vsekakor v tem smislu zelo zaostaja za svojo sestro tragedijo. Kar pa ne pomeni, da filozofija ne more ničesar povedati o komediji in komedija o filozofiji. Komedija, torej, kot nekaj, kar prihaja z obrobja, kar je zaprašeno, pozabljeno, celo nesimpatično. V Seksualnem in ontologiji pa avtorica obe gesti združi v eno: v stvar samo pripelje nekaj, kar je stvari sami najbolj tuje. Stvar sama je tu Lacanova teorija strukture. Nekaj pa je bit (oziroma ontologija kot veda o biti), ki naj je, sledeč Lacanu, v njegovi teoriji ne bi bilo. Nasploh v sodobni filozofiji bit in z njo ontologija nista pogost predmet obravnave filozofske raziskave. Razen Badiouja ni filozofa, ki bi poskušal vzpostaviti nekakšen sistem »nove« ontologije. Če kaj, je danes bit eden izmed najbolj zaprašenih predmetov filozofije.
»Če bi želeli v en stavek združiti genealoški princip ontologije, kot ga vidi A. Zupančič Žerdin, bi to najbolje ponazoril s citatom iz knjige: »Nekaj, kar ni na način biti, hkrati pa prav skozenj bit postaja bit«.«
Knjigo lahko razdelimo na dva dela (kar iz kazala ni razvidno na prvi pogled). Prvi del se posveča temeljni zagati genealogije ontologije. Zagata je preprosto v tem, da A. Zupančič Žerdin bit išče tam, kjer biti na prvi pogled ni. In sicer v Lacanovi teoriji simbolne strukture. Kot filozofinja zatrdi na začetku knjige, ontologije oziroma govora o ontologiji pri Lacanu ni. Tisto, kar naj bi po svojem ontološkem statusu še najbolj spominjalo na bit, je realno (iz znamenite trojice imaginarno, simbolno, realno). A Lacan jasno zatrdi, da njegovo realno ni bit, ni substanca. Kako torej tu priti do biti? Kako iz tega vzpostaviti teorijo ontologije ali vsaj osnovne prijeme, s katerimi se bo dalo začrtati to teorijo? Odgovor avtorice: prek seksualnega.
Eden izmed najbolj »znamenitih« zastopnikov realnega je seksualno. Seksualnega v Lacanovi psihoanalizi ne smemo razumeti v vsakdanjem pomenu prokreacije, razmnoževanja. Seksualno se umešča na raven strukture in njene logike. Seksualno je (domači) tujek. Je nekaj, kar je tuje, drugo strukturi, a ne leži zunaj nje. Nasprotno, je del strukture, in sicer na način, da je v njej in jo ukrivlja. To ukrivljanje si najlažje predstavljamo kot ukrivljenost prostora v relativnostni teoriji. Tam se prostor ukrivlja zaradi velike mase, tu se simbolni prostor strukture ukrivlja zaradi »velike mase« seksualnega. In ob tem ukrivljanju simbolnega prostora strukture se proizvede nekaj dodatnega, nekaj nepričakovanega, nekaj nenačrtovanega. In stava A. Zupančič Žerdin je prav v tem »nekaj dodatnega«. To dodatno je namreč bit. A ne bit, ki bi bila tu že od vekomaj in samo čakala, da nekaj ukrivi prostor strukture in bi tu skozi skočila na plan. Bit sicer je vselej že tu (drugače ne bi bila bit), a na poseben, nedoločljiv način. Manj kot kaj, bolj kot zgolj nekaj. In skozi proces ukrivljanja se pokaže, da bit ne more biti nič drugega kot ukrivljanje prostora simbolne strukture. Če bi želel v en stavek združiti genealoški princip ontologije, kot ga vidi A. Zupančič Žerdin, bi to najbolje ponazoril s citatom iz knjige: »Nekaj, kar ni na način biti, hkrati pa prav skozenj bit postaja bit.« Prostor simbolne strukture, domači tujek realnega v njem (seksualno) in proces ukrivljanja prostora – vse to nima neposredno nič z bitjo, a posredno jo prav vse to skupaj proizvaja. Bit je torej stranski produkt, ki pa je na neki način bistveni stranski produkt.
Drugi del, zadnji dve poglavji, pa predstavlja bolj opombo k prvemu delu. Povedano osvetljuje iz različnih zornih kotov oziroma iz genealogije ontologije izpelje nekatere konsekvence: vprašanje Enega in mnoštva v kontekstu teorije množic; razmerje Lacan–Deleuze in Lacan–Badiou – skupne poteze in razlike avtorjev v dojemanju statusa biti; status dvojnika glede na različne teorije biti (bit kot eno, bit kot mnoštvo); logiko razumevanja razlike in istega – stičišča teh dveh nasprotujočih si konceptov. V tem pogledu drugi del deluje bolj kot dodatek in manj kot enakovredni del prvemu.
Za konec le še zanimivost. Takoj za naslovno stranjo, spodaj levo, najdemo na prazni strani stavek: »Ali kako bit spočenja še več biti.« Seveda sem se takoj vprašal, kakšen je status tega stavka? Je to podnaslov? Glede na njegov začetek (Ali …), bi lahko sklepali, da ja. A zakaj potem ni na prvi strani. Je to citat? Zakaj nam je potem prikrit vir? Ali avtorica preverja naše znanje? Je to posvetilo? Sam po sebi stavek ne pove nič, a hkrati pove tudi vse. Pove, da se bit spočenja sama, hkrati pa pod obnebje biti pripelje seksualno, tj. spočenjanje. In bit se skozi ukrivljenost zares spočenja sama. A vse to nam stavek spregovori šele, ko knjigo preberemo. Skratka, sam na sebi nam pove nekaj, kaj pa nam spregovori šele med procesom branja. Glede na zapisano bi lahko rekel, da je stavek pravzaprav posvetilo sami knjigi.
Pogledi, št. 19, 10. oktober 2012
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
